Bitter Lake (2015, BBC, Adam Curtis)
Politiki so nekoč imeli pogum in samozavest, da so nam pripovedovali zgodbe, ki so v tem kaotičnem svetu različnih dogodkov imele nek smisel. Zdaj pa velikih zgodb ni več in politiki se na vsako novo krizo odzivajo povsem naključno ter nas pri tem puščajo zmedene in izgubljene. Podobno velja tudi za novinarstvo, ki je nekoč pripovedovalo velike in neolepšane zgodbe zdaj pa zgolj prenaša nepovezane in pogosto protislovne fragmente informacij. Dogodki pridejo in gredo, kot vročinski valovi. Vsi skupaj živimo v stanju nenehnega delirija, čakajoč na naslednji dogodek, ki se bo prikazal iz megle in nato še enkrat nepojasnjen izginil. Forme novic in dokumentarcev so postale tako toge in ponavljajoče, da jih občinstvo nikoli zares ne gleda. Ob vsem tem se ljudje umikajo iz novinarstva in politike. Obračajo se stran v svoje lastne svetove in v zgodbe, ki si jih sami pripovedujejo drug drugemu. To pa je narobe, žalostno in slabo za demokracijo, ker to pomeni tudi, da politiki lahko postajajo vse bolj in bolj neodgovorni.
Eksperimentalni dokumentarni esej Adama Curtisa, Bitter Lake (Grenko jezero) iz leta 2015 poskuša na te dileme odgovoriti na dva načina. Pove veliko zgodbo o tem zakaj so zgodbe, ki nam jih danes pripovedujejo, izgubile smisel. Vendar je tudi poskus novega načina poročanja o svetu. Uporablja tehnike, ki jih običajno ne povezujemo s televizijskim novinarstvom. Cilj Adama Curtisa je bil narediti nekaj bolj čustvenega in vključevalnega, kar bi ponovno vzpostavilo povezavo med dogodki in javnostjo in bi se zdelo tudi bolj resnično.
Video esej pripoveduje veliko zgodovinsko zgodbo, ki prepleta Ameriko, Veliko Britanijo, Rusijo in Saudsko Arabijo. Pokaže, kako so politiki na zahodu izgubili zaupanje in začeli poenostavljati zgodbe, ki jih pripovedujejo. Pojasnjuje tudi, zakaj se je to zgodilo -, ker so se odpovedali svoji moči in jo predali drugim silam, predvsem globalnemu finančnemu sistemu. V središču filma pa je še ena država, Afganistan. To pa zato, ker je Afganistan mesto, ki je skozi zgodovino, med tem ko je njihova moč upadala, nenehno soočalo politike s strašno resnico, da ne morejo več razumeti, kaj se tam v resnici dogaja, kaj šele, da bi to lahko nadzorovali. Film podrobno prikaže, kako so si vse tuje sile, ki so kdaj prišle v Afganistan, v svojih glavah ustvarile skoraj popolnoma fiktivno predstavo te države, zaradi česar niso mogli videti kompleksne realnosti, ki je bila pred njimi. Zgodbe, ki so jim jih pripovedovali o svetu so postale tako poenostavljene, da niso več posedovali zaznavnega aparata, da bi lahko prepoznali resničnost. Ta slepota pa je pripeljala do strašne katastrofe, nudila je podporo brezobzirnim nedemokratičnim režimom, finančni korupciji in povzročila na tisoče nepotrebnih smrti. Grozljiv škandal, ki se ga na distanciranem in odklopljenem zahodu komaj zavedamo. Toda tudi če se ga, ga zavrnemo kot vse preveč zapletenega, da bi ga lahko razumeli.
Toda pomembno je, da poskušamo razumeti kaj se je zgodilo. Način za to je, da poskusimo povedati drugačno zgodbo. Takšno, ki ne zanika kompleksnosti in je ne oži na nesmiselne bajke o boju dobrega proti zlu, ampak v resnici poskuša dojeti bistvo. V filmu so uporabljeni surovi posnetki, ki jih je BBC v preteklosti posnel o in v Afganistanu. To pomeni na tisoče ur materiala, ki je včasih zelo dolgočasen, v glavnem pa izredno vznemirljiv. To so posnetki, ki prikazujejo neverjetne trenutke, ki so ganljivi, smešni in včasih zelo čudni. Te zapletene, fragmentirane in čustvene podobe vzbujajo kaos resnične izkušnje in iz tega poskuša film zgraditi drugačen in bolj čustven prikaz tega kaj se je zares zgodilo v Afganistanu. V kontrast prozornim, ozkim in vse bolj uničujočim zgodbam, ki nam jih danes pripovedujejo tisti, ki so na oblasti.
Prirejeni transkript:
Vse bolj živimo v svetu, v katerem ni nič smiselno. Dogodki pridejo in gredo kot vročinski valovi, ki nas puščajo zmedene in negotove. Tisti, ki so na oblasti pripovedujejo zgodbe, da bi nam olajšali razumevanje zapletene resničnosti. Vendar so te zgodbe vedno bolj neprepričljive in prazne. Ta film govori o tem, kako so te zgodbe izgubile smisel in kako nas je to na zahodu privedlo do tega, da smo postali nevarna in uničujoča sila v svetu. Povedana je skozi prizmo države v središču sveta. Afganistana.
Leta 1946 so ameriški inženirji skupaj s svojimi ženami in družinami začeli pristajati na zaprašeni pristajalni stezi v Helmandu v južnem Afganistanu. Delali so za največje gradbeno podjetje na svetu, Morrison-Knudsen, sem pa jih je povabil kralj Afganistana, da bi zgradili ogromen novi svet – kompleks jezov, kanalov, cest in celo nov model mesta. Kraljev namen je bil koristiti moč velike reke Helmand in spremeniti svojo državo v sodobno družbo -, kot na zahodu. Kralju je bilo ime Zahir Shah in se je pogosto zanimal za projekt. Afganistan je bila zelo konservativna država, toda bil je odločen, da jo bo moderniziral. Kar je kralj skušal ustvariti v Helmandu, je bila kopija tega, kar je predsednik Roosevelt v 1930ih naredil v Ameriki. Podjetje, ki ga je najel, Morrison-Knudsen, je takrat delalo za Roosevelta. Gradilo je nov svet jezov in elektrarn po vsej Ameriki. Zdaj so nameravali enako narediti tudi v Afganistanu. Inženirji in njihove družine so živele v kompleksih hiš v okolici kraljeve palače v Helmandu. Kraj je postal znan kot »Mala Amerika«.
Konec druge svetovne vojne je predsednik Roosevelt potoval na Veliko grenko jezero sredi Sueškega prekopa. Istočasno je poslal drugo ameriško vojno ladjo, da pripelje kralja Saudske Arabije, Abdulaziza. Srečanje kralja in predsednika bo imelo velike in katastrofalne posledice tako za zahod, kot na nenavaden način, tudi za Afganistan. Roosevelt je umiral, toda v zadnjih 13 letih je izjemno uporabil svojo moč, da bi spremenil svet. Po zlomu borze na Wall Streetu, ki ji je sledila velika depresija, je Roosevelt prevzel vodstvo. Sprejel je zakone, ki so banke omejili tako, da ne bi mogle nikoli več uiti izpod nadzora. Ameriko je ponovno zgradil s pomočjo ogromnih jezov, ki so prinašali električno energijo in zaposlitev milijonom ljudi. Prav tako je načrtoval in bil bitko v svetovni vojni proti Nemčiji in Japonski. Ko je zdaj Roosevelt čakal na Abdulaziza, si nihče ni mogel predstavljati posledic tega srečanja. Srečanje bo v svet sprostilo sile, ki bodo v prihodnosti spodkopale vse, za kar si je Roosevelt prizadeval – njegovo vizijo, da bi politiki morali svojo moč uporabljati načrtovano, za preoblikovanje sveta. Roosevelt je vedel, da bo za ohranjanje te moči, Amerika potrebovala nafto. S kraljem je želel skleniti zavezništvo, ki bi zagotavljalo, da bi obširna Saudska naftna polja ostala pod ameriškim nadzorom. V pogovoru sta vzpostavila temelje za zavezništvo, ki se nadaljuje do današnjega dne. Amerika bo dobila nafto, v zameno pa bo Saudska Arabija od Amerike dobila bogastvo in varnost. Vendar se je kralj zavedal tveganj, ki jih prinaša odprtje države vplivom sodobnega zahoda. V pogajanjih, ki so sledila, je postavil pogoj. »Vzeli bomo vašo tehnologijo in vaš denar«, je dejal, »toda našo vero morate pustiti pri miru«. Saudska vera se je imenovala vahabizem. Bila je radikalna, nasilna in izrazito puritanska oblika islama. Njeni privrženci, med njimi Beduini, so sovražili sodobni svet. Vahaibzem je bil del večjega islamskega gibanja, ki se je razvil kot odziv na vzpon evropskih imperijev. Drugo podobno gibanje so bili Deobandi v Indiji. Verjeli so, da sodobni imperializem kvari pravo naravo islama in so se želeli vrniti v svet, ki temelji na izvirnih načelih islamskih besedil. Abdulaziz je to silo leta 1920 izkoristil, da se je povzpel na oblast. Vendar je odprl vrata nečemu, kar se ni želelo ustaviti. Vahabisti so želeli ustvariti kalifat po celotnem arabskem svetu. Da bi jih ustavil, jih je Abdulaziz leta 1929 postrelil. Neusmiljeno je pobil vojake, ki so ga okronali. Kljub temu je njihova vera – nasilna, neprizanesljiva in predvsem zastarela različica islama -, ostala v srcu saudske družbe. Sporazum sprejet na velikem grenkem jezeru tistega dne je pomenil, da bo Amerika dobila nafto, istočasno pa bo ščitila vahabizem. Silo, ki je imela svoje globalne ambicije. Ambicije, ki so se zelo razlikovale od ameriških.
Do sredine 1950ih so ameriški inženirji zgradili ogromne jezove, ki naj bi v Helmandu ustvarili, čemur so rekli, »novo čudežno deželo vegetacije in moči«. Vendar so se pri projektu pričele pojavljati težave in začel je izgubljati svojo nedolžnost. Zgrajeni jezovi so imeli nepričakovane učinke. Dvignili so nivo podtalnice, ki je na površje prinesla sol. Rastlina, ki ji je ta nova zemlja najbolj ustrezala, je bil mak. Nekateri, ki so vodili projekt, so gradnjo želeli zaustaviti. Ameriška vlada je posredovala in vztrajala, da morajo nadaljevati, saj so jezovi že postali osrednjega pomena v boju proti Sovjetski zvezi. Vse udeleženke hladne vojne so pričele tekmovati, da bi Afganistanu ponudile večjo in boljšo shemo modernizacije države. Afganistanski politiki so to brez zadržkov izkoriščali. Premier Mohammed Daoud je potoval okoli sveta in izigraval države, kot so Rusija, Amerika in Kitajska, drugo proti drugi. Daound je želel modernizacijo izkoristiti za utrjevanje moči. Afganistan je bila razdrobljena država. Moč je bila razdeljena med etnične skupine in plemena. Daoud je bil Paštun in vedel je, kako projekt v Helmandu izkoristiti za utrditev paštunske moči po vsej državi. Američane je pregovoril, da naredijo projekt še večji, da ga spremenijo v čudež socialnega inženiringa. Tisoče nomadskih Paštunov, ki so svoje življenje preživljali s tavanjem ob meji s Pakistanom, bi naj naselili na obdelovalne površine, ki so jih ustvaril jezovi. Daoud je to predstavil kot še en nedolžen del modernizacije in Američani so se z veseljem strinjali. Niso pa se zavedali, da so se s tem nevede vključili v afganistansko politiko boja za oblast. Ob tem, da je Daoud povečal moč Paštunov, je pri porazdeljevanju in lastništvu ozemlja v Helmandu, posejal tudi semena rivalstva.
Leta 1965 je kralj Faisal postal novi vodja Saudske Arabije. Faisal si je zadal, da bo državo moderniziral. Ustvaril je birokracijo in sistem socialnega varstva po zgledu zahoda. Prvič je dovolil celo televizijo, vendar se je soočal z dvema nevarnostma. Ena je prihajala s strani verskih voditeljev znotraj Saudske Arabije. Vahabisti so bili tisti, ki so njegovo družino pripeljali na oblast in dali njegovi vladavini legitimnost. Nezaupljivi so bili do vsake ideje o modernizaciji Saudske družbe. Faisal se je soočal tudi z nevarnostjo iz tujine -, nevarnostjo komunizma, ki se je širil po arabskem svetu. Njegova rešitev je bila preprosta. Faisal se je odločil, da bo kot protiutež mednarodni nevarnosti komunizma, uporabil verske voditelje in njihova konservativna prepričanja. Vedel je tudi, da bo to preusmerilo njihovo pozornost vstran od domače politike. Faisal je porabil vse več denarja od nafte, da je v islamskem svetu zgradil na stotine šol in institucij, nekatere celo tako daleč, kot v Pakistanu. Njihova naloga je bila širiti ideje vahabistov in spremeniti islam v enotno mednarodno silo, ki bi se lahko kosala s komunizmom. Faisal je izkoristil nevaren in nestabilen fanatizem, ki je bil v srcu Saudske družbe in ga usmeril navzven, preko mej. To je bil neusmiljen način ustvarjanja stabilnosti v lastni državi. Amerika se je s to taktiko strinjala, saj je bila del globalnega boja proti komunizmu. Toda leta 1966 je Faisal Ameriki pokazal, kako neobvladljiva zaveznica je lahko Saudska Arabija. Odšel je v New York in javno napadel ameriško podporo Izraelu. Sprožil je ogorčenje.
Leta 1971 je kralj Afganistana prvič prišel na državni obisk v Veliko Britanijo, vendar tudi zadnjič, saj je njegov ambiciozni premier Mohammed Daoud, že koval načrt proti njemu. Leta 1973 je Daoud z državnim udarom prevzel oblast. Afganistan je razglasil za republiko, kralja pa izgnal iz države. Dva meseca kasneje je Egipt napadel Izrael in na bližnjem vzhodu se je začela vojna. Na začetku je kazalo, da bo Izrael v vojni poražen. Vendar je ameriška vlada priskočila na pomoč in da bi pomagali Izraelu, z letali pripeljala velike količine orožja. Izrael je izvedel protinapad in Arabce soočil s katastrofo. Nato pa je v pomoč priskočila Saudska Arabija, saj se je kralj Faisal zavedal, da ima njegova država orožje, ki lahko ustavi Izrael. Čez noč je Faisal cene nafte dvignil za pet krat in zagrozil s popolno prepovedjo trgovanja, če Amerika ne bo prisilila Izraela, da se umakne. Delovalo je. Sklenjeno je bilo premrje. Vsi so spoznali, da se je ravnovesje moči v svetu nenadoma spremenilo.
Ko je Saudska Arabija zvišala ceno nafte, je to naredila, da bi v svetu spremenila politično ravnovesje moči. To je imelo tudi drugo nepričakovano posledico. Ljudem, ki so vodili banke in finančni sistem v Ameriki in Veliki Britaniji je omogočilo, da so se osvobodili političnega nadzora. Milijarde dolarjev se je stekalo iz zahoda v Savdsko Arabijo. Z večino denarja niso vedeli kaj storiti, zato so ga dali bankam na zahodu, da ga investirajo. Banke so takrat naredile ključno odločitev. Veliko tega denarja so obdržale izven nadzora ameriške vlade in ta je postal veliki bazen bogastva imenovan »naftni dolar«. Brez političnega nadzora so ga lahko posojali in z njim trgovali povsod po svetu. Ko so se zahodni politiki borili z ekonomskim in socialnim kaosom, ki je nastal zaradi rasti cen nafte, so njihovi bankirji gradili novi globalni finančni sistem, ki je temeljil na reciklaži saudskih milijard. Banke so ponovno postajale bogate in močne.
Ko so se zahodne države v 1970ih gospodarsko zlomile, so študentje iz Evrope in Amerike bežali pred kaosom. Prišli so v Afganistan, kot v sanjsko državo. V drugačen, nedolžen svet, brez zahodne skorumpirane politike in denarja. Afganistanski študentje so še vedno verjeli v revolucijo. V 1960ih je bilo veliko študentov iz Univerze v Kabulu poslanih na univerze v Ameriki. To je bil del projekta modernizacije. Nazaj so prinesli radikalne ideje ameriških študentov. Po vrnitvi v Kabul, so se te ideje pomešale z drugimi levičarskimi teorijami, ki so jih afganistanski študentje našli v slabo prevedenih ruskih knjigah o marksizmu. Leta 1978 so se odločili, da bodo imeli revolucijo. Hafizullah Amin je bil eden izmed voditeljev in po revoluciji je ukazal, da se o njegovi vlogi v revoluciji posname film. Amin je v filmu tudi nastopil. Igral je samega sebe. Prizor prikazuje policijo, ki pride v Aminovo hišo, da bi ga aretirala. Skuša skriti neke skrivne dokumente, vendar ga policija odpelje v ječo, stran od njegove žene in hčere. Amin je nato prikazan, kako vodi revolucijo iz svoje jetniške celice in kako se nato na tanku pelje do predsedniške palače. Revolucionarji so pripravili tiskovno konferenco. Razglašeno je bilo, da naj bi Amin postal minister za zunanje zadeve. Predsednik revolucionarnega sveta pa drugi bivši študent, Mohammed Taraki. Cilj revolucije je bil ustvariti novi Afganistan. V Kabulu so bile povorke, ki so slavile to radikalno vizijo. Eden glavnih ciljev je bil pravična razdelitev zemlje, da bi se znebili fevdalnega sistema posestnikov in kmetov. Vsak kmet bi naj imel možnost pridobiti lastno zemljo. Mladi revolucionarji iz Kabula so bili posneti na podeželju, kako merijo nova zemljišča. Sledijo jim hvaležni kmetje, ki poljubljajo nove zemljiške certifikate. Vendar so zemljiške reforme v Helmandu v resnici zasejale seme hudega spora. Nesoglasja, ki so se v 1960ih začela z reformami predsednika Daoda, so se še poslabšala. Ko so delili zemljo, so družine obtoževale ena drugo, da kradejo najboljšo zemljo. Znotraj afganistanske podeželske družbe so se pojavile vse vrste sovraštev in rivalstev. Rivalstva, ki so obrnila vas proti vasi in pleme proti plemenu. Tudi v Kabulu so se revolucionarji začeli sovražiti med seboj. Hafizullah Amin se je odločil, da bi moral voditi on, zato je naročil umor svojega tekmeca, Tarakija. Tarakija so zadušili z blazino. Amin je ukazal, da morajo vsakega, ki nasprotuje reformam vreči v ječo ali ga usmrtiti. V Helmandu so 100 političnih zapornikov vkrcali na letalo in jih odvrgli v veliko jezero, ki ga je ustvaril ameriški jez. Sovjetski voditelji v Moskvi so se prestrašili, da Afganistan razpada in so se odločili, da posredujejo. Poklicali so Amina, da mu povedo, da bodo na pomoč njegovi revoluciji poslali ruske enote. Konec leta 1979 so enote začele prihajati na letališče v Kabulu. Česar pa Rusi Aminu niso povedali, da prihajajo tudi zato, da ga umorijo.
Prvi poskus
Rusi so namestili ostrostrelca na eno glavnih cest v Kabulu, vendar je Aminov konvoj vozil prehitro, zato je ostrostrelec zgrešil.
Drugi poskus
Poskusili so ponovno. Tokrat so v predsedniški palači dali strup v Aminovo pločevinko Pepsija, vendar je Pepsi namesto njega popil njegov nečak in umrl.
Tretji poskus
Amin je v palači izven Kabula pripravil banket. Sovjeti so nanj pretihotapili kuharja, ki je zastrupil hrano. Tokrat je delovalo – vsi gostje in Amin so popadali po tleh in se zvijali od bolečin, vendar so afganistanski služabniki poklicali pomoč. Prišla sta dva ruska zdravnika, ki o zaroti nista vedela nič. Izčrpala sta Aminov želodec in ponovno je oživel, zato so ruske enote napadle palačo, v Amina vrgle granato in ga ustrelile.
4. novembra, 1980 Ronaldu Reaganu povedo, da je bil izvoljen za predsednika. Predsednik Reagan je za Ameriko vse poenostavil. Deset let je bila država zaradi valov ekonomskega in družbenega kaosa trpinčena in razklana. Reagan si je zadal, da bo državi povrnil smisel. Vzel je vse probleme, tudi najbolj zapletene in jih spremenil v pomirjujoče moralne bajke. Predstavljal je svet, v katerem se dobremu zlo nekaj časa lahko upira, vendar bosta na koncu dobrota in nedolžnost vedno zmagala. To je bila vizija sveta, ki se je v naslednjih 20 letih povzpela in obsedla vse na zahodu, tako levico kot desnico. Konflikti, ki bi jih v preteklosti imeli za politične boje, so bili preoblikovani. Postali so bitke proti temnim, demonskim silam, ki grozijo nedolžnim ljudem. Vloga nas, dobrih ljudi iz zahoda, je posredovati in rešiti te nedolžne ljudi. Eden izmed krajev, kjer so se te sanje začele, je Afganistan. Amerika je upornikom, ki so se borili proti Rusom, že pomagala, vendar je Reagan pomoč zelo povečal in jo naredil za simbol njegove nove vizije. Afganistanskim borcem za svobodo je posvetil celo raketoplan.
A že od samega začetka je bila v samem srcu tega projekta prisotna nevarna in uničujoča sila. Tako je bilo, ker je bila Reaganova partnerica v boju za vzpostavitev svobode v Afganistanu, Saudska Arabija. Saudske obveščevalne službe so pri pošiljanju orožja in denarja afganistanskim upornikom sodelovale s CIO. Na zunaj so Saudici to počeli, ker so sorodno muslimansko državo okupirali komunisti. Delno pa je bil to tudi poskus izvoziti nevaren fundamentalizem v jedru svoje družbe. Leta 1979 je skupina saudskih radikalcev zavzela Veliko sveto mošejo v Meki. Oblast se je dva tedna borila z uporniki. Odkrili so, da je številne napadalce učil najvišji verski voditelj v državi. Vladajoča družina je spoznala kako krhka je njihova oblast. Ob pošiljanju denarja in orožja so mlade radikalce spodbujali, da se gredo boriti v Afganistan. Eden od njih je bil tudi mladi Osama bin Laden. Cilj je bil preusmeriti njihovo jezo. A to je pomenilo, da bo z orožjem prišla tudi pesimistična in nestrpna verzija islama, vahabizem. Na začetku so imele te ideje v Afganistanu malo vpliva, a slednjič so se prijele in razrasle v temačno in nasilno silo, ki je bila v popolnem nasprotju z Reaganovo vizijo o svobodi. Sprva sicer nihče ni vedel komu dati orožje, zato je v Afganistan odšla nenavadna skupina pustolovcev, da bi to ugotovila. Ena prvih je bila znana Teksašanka po imenu Joanne Herring.
V zgodnjih 1980ih, je Sovjetska zveza razpadala. Poskus, da bi ustvarili načrtovano socialistično družbo, je propadel. Sovjetska zveza je postala zastajajoči svet, kjer so bile trgovine napol prazne, kriminalne tolpe so ropale tovarne in nihče ni več verjel v sistem. Starajoči se sovjetski voditelji so vedeli, da ruska družba propada, a niso vedeli kaj narediti. Sredi vsega tega je za njih Afganistan postal zadnji, skrajen poskus, da ustvarijo model svojega izvirnega komunističnega ideala. Ob soočanju z naraščajočim uporom na podeželju, so Rusi prevzeli Afganistan in za predsednika imenovali še enega mladega študentskega revolucionarja. Ime mu je bilo Babrak Karmal in delal je, kar mu je bilo naročeno. Z ruskimi vojaki je prišlo tisoče učiteljev in zdravnikov, ki so vzpostavili programe in bolnišnice, ki bi naj preoblikovali življenje afganistanskega ljudstva. Tudi afganistanske ženske so se učile samostojnosti, da se bodo lahko osvobodile zatiranja tega, kar so ga Sovjeti videli kot zaostalo vero. Toda izven mest, so mudžahidski uporniki krepili svoje napade. Postajali so vse bolj samozavestni in močni. Z orožjem, ki so jim ga priskrbeli Američani in Saudici, so ruskim konvojem postavljali zasede. Mudžahidi so z ruskimi zaporniki ravnali neusmiljeno in kruto. V odgovor so Rusi sprožili »poišči in uniči« misije, pogosto so bombardirali cele vasi in pobili stotine civilistov. Vojna je postala brutalna borba, v kateri so mudžahidi uporabljali enako brutalne taktike. Tako je vsaka ideja o preoblikovanju Afganistana počasi zamrla in Rusi so se umaknili v mesta. A uporniki so prišli v mesta in začeli ubijati ruske civiliste. Bombe so skrivali v vsakdanje predmete, ki so eksplodirali takoj, ko jih je kdo uporabil. Vse okoli Rusov je postalo strašljivo in nestabilno. Sile, ki so jih sami ustvarili, so jim sledile in s tem začele spodkopavati temelje sovjetskega komunizma. Eden najpogumnejših in najiskrenejših ruskih novinarjev v Afganistanu je bil Artyom Borovik. Zapisal je: »Mislili smo, da tako, da jim predstavljamo televizijo, moderne bombnike, šole, najnovejše modele tankov, knjige, orožje z dolgim dometom, časopise, gospodarsko pomoč, puške AK-47, civiliziramo zaostalo državo. A redko smo se ustavili in pomislili kako bo, kljub več sto tisoč sovjetskim vojakom, diplomatom, novinarjem in političnim svetovalcem, ki so bili tam, Afganistan vplival na nas. Bili so vrženi v državo, kjer podkupnina, korupcija, dobičkarstvo in droge niso nič manj pogoste od dolgih vrst pred sovjetskimi trgovinami. Te bolezni so lahko veliko bolj nalezljive in nevarne kot hepatitis, še posebej, ko dosežejo epidemične razsežnosti.« Borovik je trdil, da so Rusi podobni astronavtom iz znanega sovjetskega znanstveno fantastičnega filma, Solaris. Astronavti najdejo planet, ki je prekrit z velikim oceanom, za katerega se zdi, da ima zavest. Astronavti poskušajo na ocean vplivati, zato ga bombardirajo z rentgenskimi žarki. Ne zavedajo pa se, da ocean obseva tudi njih. V umu astronavtov ocean predvaja njihove spomine tako nazorno, da postanejo nezaupljivi do vsega kar mislijo ali verjamejo. Afganistan, pravi Borovik, je Rusom delal enako. Pripeljal jih je do nezaupanja v vse kar so verjeli. To nezaupanje so potem odnesli nazaj s seboj v samo srce Rusije.
Velik porast cen goriva, ki so ga povzročili Saudici, je na zahodu povzročil gospodarski in družbeni kaos. Vlade so se s tem spopadle, a jim ni uspelo. V 1980ih so v Veliki Britaniji in Ameriki na oblast prišle desničarske vlade ter se poslužile radikalnih novih načinov pospeševanja gospodarske rasti. Na začetku je kazalo, da nove strategije delujejo. Inflacijo so obvladali, gospodarstvo pa se je začelo stabilizirati. Potem pa je sledilo tudi nekaj nepričakovanih posledic. Obrestne mere so zelo narasle, kar je tako v Veliki Britaniji kot v Ameriki zdesetkalo proizvodnjo. Tovarne so se zapirale. Visoko plačana kvalificirana dela, so nadomestila nizko plačana dela, predvsem v storitvenih dejavnostih in življenjski standard je začel padati. Nato pa so politiki našli rešitev. Če plače ne morejo več rasti, lahko bankam omogočimo, da denar ljudem posojajo. Sredi 1980ih so vlade odstranile omejitve na posojanje bank in po Veliki Britaniji in Ameriki se je razširil val zadolževanja. Četudi so njihove plače mirovale, so ljudje imeli občutek, da so bogatejši. Imeli so denar, da kupujejo stvari in ohranjajo ekonomijo pri življenju. Moč upravljanja družbe se je od politike še bolj premikala v finančni sistem. Bila pa je industrija v Veliki Britaniji, ki se je ohranila in celo rasla. To je bila vojaška industrija in njeno trgovanje s Saudsko Arabijo. Toda namesto, da bi okrepila moč politikov, jo je zaradi korupcije dodatno oslabila. V 1970ih so britanska orožarska podjetja s Saudici podpisovala več in več pogodb in postali so osrednji del nove industrije, ki je bila vodena s samega središča britanske vlade. Do 1980h so velika naročila Saudske Arabije postala za Veliko Britanijo ključna. Medtem, ko so se britanske tovarne zapirale, je vojaška industrija rasla. Leta 1985 je gospa Thatcher napovedala, kar bi naj postal največji posel z orožjem v zgodovini. Pogodba Al-Yamamah je bila javnosti predstavljena kot zmaga britanske domiselnosti in znanja. Ampak vse od takrat so se pojavljale obtožbe, da je bila zagotovljena z ogromnimi podkupninami ključnih članov Saudske oblasti. British Aerospace je priznal, da so bila v igri plačila, vendar so vztrajali, da ni šlo za podkupnine. Kasneje, leta 1990, pa je postalo jasno, da je bilo vojaško trgovanje s Saudsko Arabijo popolna prevara. Sadam Hussein je napadel Kuvajt in voditelji Saudske Arabije so dojeli, da kljub vsej vojaški opremi, letalom, izstrelkom, bombam in radarskim sistemom, njihova država tega ni zmožna ustrezno uporabiti in se ubraniti pred Sadamom Husseinom. Zato so se morali za pomoč obrniti na Ameriko in njeno vojsko. Osama bin Laden se je vrnil iz Afganistana in se sestal s saudskim obrambnim ministrom ter ga prosil, naj Američanom ne dovoli prihoda. Ponudil je, da bo v Afganistanu zbral sile mudžahedinskih borcev in jih pripeljal, da bi branili Saudsko Arabijo. Toda obrambni minister ga je zavrnil. V nekaj tednih je pol milijona ameriških vojakov prispelo v Saudsko Arabijo. Bin Laden je to videl kot pokvarjen zahodni prevzem samega srca islama. Tako se je odločil, da je Amerika, čeprav je bila v Afganistanu njegova zaveznica, pravi sovražnik.
Ko so Rusi zapustili Afganistan, so se različne mudžahedinske skupine obrnile ena proti drugi in začele nasilen boj za oblast. Kabul je bil popolnoma uničen, ko so različne skupine vsevprek obstreljevale središče mesta. Postal je pravi pekel. Mudžahedinski voditelji so se spremenili. Postali so surovi vojaški vodje, ki so povzročili razkol države. Američani so jim nehali pošiljati denar in orožje, zato so se začeli ukvarjati s trgovino s heroinom in na zahod izvažali vse več opija. Makova polja v provinci Helmand so postala središče multi-milijonskega posla, ki so ga namakali jezovi in kanali, ki jih je 40 let prej zgradila ameriška vlada. Iz tega kaosa sta nastali dve ekstremni in nasilni reakciji. Obe sta neusmiljeno poenostavljali svet in obe, čeprav popolnoma protislovni, sta imeli korenine v vahabizmu, v netolerantnem fundamentalizmu, ki je prihajal iz Saudske Arabije. Prva so bili Talibani. Začeli so kot skupina študentov v verskih šolah v Pakistanu, ki so se imenovale »madrase«, kjer se je šolalo veliko afganistanskih otrok. Postale so jedro revolucije, ki se je hitro širila po Afganistanu. Čeprav so bile v Pakistanu, je bila večina madras ustanovljenih v predhodnih dvajsetih letih z denarjem Saudske Arabije. Bile so del velikega prizadevanja saudskega kralja Faisala, širiti fundamentalizem po islamskem svetu. Ideje, ki so jih učili v madrasah, so bile zelo blizu saudskemu vahabizmu. Ko so Talibani prispeli v Kabul, so odšli v predsedniško palačo in uničili vse naslikane podobe živih stvari, obraze so odstranili tudi kamnitim levom. Družba, ki so jo Talibani zgradili, je temeljila na namišljeni ideji iz preteklosti – poustvariti so hoteli islamsko družbo, kot bi naj bila v 7. stoletju. Vsa modernizacija je bila izbrisana. Ženske se niso smele več izobraževati in vsa glasba in filmi so bili prepovedani. Celo trupla mrtvih komunistov so odkopali in jih zažgali, da bi očistili deželo. Druga reakcija je prišla od Osame bin Ladna. Bin Laden je prišel nazaj v Afganistan odločen, da vodi islamistično revolucijo. Vendar so se njegove ideje zelo razlikovale od talibanskih. Islamska načela je želel uporabiti na nov način, da bi postala revolucionarna sila v modernem svetu, da bi ga premaknila naprej in ne nazaj. Težava pa je bila, da te ideje niso uspele osvojiti domišljije javnosti, ne le v Afganistanu, ampak v večini islamskega sveta. Bin Laden je bil prepričan, da je za neuspeh revolucije kriva Amerika. Videl je, kako je ameriški denar pokvaril Saudsko Arabijo. Zdaj je verjel, da Amerika kvari razum muslimanov povsod in da jim preprečuje, da bi se uprli in osvobodili. Bin Ladnove islamistične ideje so začele mutirati in se mešati z nestrpno in proti-moderno jezo vahabizma. Iz tega je nastal mračen in apokaliptičen džihadizem. Menili so, da je edini način, da začnejo revolucijo, neposreden napad na »oddaljenega sovražnika«. Dramatičen šok bi nekako osvobodil prebivalstvo. Vse razprave o tem, kakšna družba bi iz tega nastala, so izpuhtele, nadomestila pa jih je toga vizija prihajajoče bitke med dobrim in zlom.
Na koncu dvajsetega stoletja so se politiki soočeni s kompleksnim in kaotičnim svetom umaknili v preproste zgodbe o prav in narobe, moralne bajke o dobrem proti zlu. Politiki v Ameriki in Veliki Britaniji so se v prid bank odpovedali še več svoje moči. Finančni tehnokrati so obljubljali, da lahko upravljajo z novo kompleksnostjo, vendar so politiki še vedno želeli spremeniti svet. Zato so naredili, kar je naredil predsednik Reagan. Neusmiljeno so poenostavljali zapletene boje po svetu v preproste zgodbe o dobrem proti zlu in posredovali, da bi zaščitili nedolžne žrtve.
Osama bin Laden je poslal skupino džihadistov, da napadejo oddaljenega sovražnika. Večina je bila Saudicev, ki so zaradi posebnega odnosa med Ameriko in Saudovo Arabijo, zlahka dobili ameriške vize.
Amerika in koalicijske sile so Afganistan napadle ne le, da bi našli krivce za napade v Ameriki, ampak tudi zato, da bi preoblikovali Afganistan v moderno demokracijo. Šlo je za velik načrt, ampak logika za njim je bila preprosta. Če bi lahko nedolžne prebivalce Afganistana osvobodili zlobnih sil, ki so jih terorizirale, bi postali svobodni posamezniki. Iz tega bi, kot na zahodu, naravno zrasla demokracija. Deset tisoče Američanov in Evropejcev je v naslednjih desetih letih potovalo po državi – vojaki, diplomati, strokovnjaki, politični svetovalci in novinarji. Vsi so poskušali zgraditi to novo družbo, a le redki so pomislili, da se lahko, kar se je zgodilo Rusom pred 20 leti, zgodi tudi njim. Da nam bo na nek čuden način, Afganistan razkril praznino in hinavščino številnih naših prepričanj. Da se bomo od tam vrnili in nas bodo prav tako preganjali duhovi mudžahedinov, vedoč, da globoko v sebi ne verjamemo v nič.
Po šoku po napadih septembra 2001, je bil največji strah morebitni propad ameriške ekonomije. V odgovor so politiki, po nasvetu ekonomskih strokovnjakov, znižali obrestno mero skoraj na nič. To je omogočilo poceni denarju pretok skozi sistem in s tem izogib katastrofi. Banke so denar posojale vsem. Politiki so s pomočjo finančnega sistema želeli stabilizirati državo. Hkrati je tisoče strokovnjakov in svetovalcev preplavilo Afganistan. Njihov cilj je bil preoblikovati državo v moderno demokracijo. To optimistično vizijo o prihodnosti Afganistana so slavili na stadionu v Kabulu. Na istem stadionu, kjer so pred 20 leti Rusi slavili njihov novi model za Afganistan. Različne skupine so prišle v Kabul, da bi pomagale pri projektu. To je bil nekakšen skupek tega, kar so tisti na oblasti v Ameriki in Veliki Britaniji verjeli, da je potrebno za to, da demokracija uspe. Ob očitnih lekcijah o tem, kako organizirati volitve in konferencah o načinih ustavitve trgovine z drogami, so mlade
Afganistance učili tudi o tem kako ustvarjati konceptualno umetnost. V ozadju je bilo prepričanje, da je to bitka, ki bo ustvarila dobro družbo. Takšno, ki bo dovolj močna, da bo stala nasproti slabim, anti-demokratičnim silam, ki so preplavile Afganistan. Potem pa se je začelo zapletati. Američani so odkrili, da je zelo težko ugotoviti kdo je dober in kdo slab. Ko so napadli, so jim pomagali Afganistanci, ki so se že borili s Talibani. Američani so sklepali, da bodo ti nato pomagali zgraditi novo demokracijo in so mnoge od njih določili za vodenje države. Zdaj pa se je pokazalo, da so mnogi med njimi prav tako pokvarjeni in nasilni vojaški voditelji, ki so jih strmoglavili Talibani. Svojo novo moč so izkoriščali za ponovno teroriziranje države.
Gul Agha Sherzai je bil imenovan za guvernerja Kandaharja. Domnevno pa bi naj z upravljanjem trgovine z opijem, služil tudi po milijon dolarjev na teden. Istočasno je črpal milijone tudi iz ameriških prenapihnjenih pogodb. Ko so predsednika Karzaja prepričali, da Sherzaja odstavi, ga je preprosto imenoval za guvernerja druge province. Ampak ni bil edini. Po večjem delu Afganistana so se vojaški vodje vračali na položaje. Toda tokrat je bilo še huje. Velik dotok ameriškega denarja jim je omogočal širitev mrež podkupovanja in korupcije v vsak kotiček afganistanske družbe. Denar pa ni kvaril le posameznikov. Slabil je celotno strukturo družbe. Predvsem policijo. Namesto da bi izvajali zakon, je bila policija spremenjena v nasilne milice, ki so delale za vojaške vodje. Organizirali so veliko širitev trgovine z drogami, ob tem pa so terorizirali tudi lokalno prebivalstvo. Običajni Afganistanci so začeli sovražiti policijo in jo videli kot sovražnika.
Tudi Američani niso bili tako dobri kot so se zdeli. Jack Idema je bil predstavljen kot junak. Sodeloval je s posebnimi enotami ZDA, da bi ujeli Bin Ladna. V Kabul je prispel tri leta pred tem in postal legenda. Televizija CBS je o skrivnem svetu terorja, ki ga je Idema odkril v gorah, posnela enourno posebno oddajo. V oddaji je bil prikazan posnetek usposabljanja Al Kaide, ki ga je baje našel. Toda nato je bil Idema aretiran. Američani so trdili, da je posnetek lažen, da nima nič opraviti z njimi in da je prevaral CBS. Idemo so obtožili, da ima pod svojo hišo v Kabulu skrito ječo, kjer naj bi mučil nedolžne Afganistance. Idemi so sodili v Kabulu. Vztrajal je, da je sodeloval z najvišjimi vejami ameriške vojske in vlade. Jacka Idemo so obsodili in poslali v zapor. Potem pa je postalo še bolj zapleteno. Pojavile so se informacije, da je ameriška vojska delala enako kot Jack Idema. V starem sovjetskem hangarju v letalski bazi Bagram, so postavili poseben mučilni center. Navadni Afganistanci so bili tam vklenjeni na strop in podvrženi vsem mogočim nasilnim zlorabam. A šli so še dlje kot Jack Idema. V poročilih je zapisano, da sta bili dve žrtvi mučeni do smrti.
Do leta 2006 so se Britanci in Američani zavedali, da je njihov projekt, da bi v Afganistan pripeljali demokracijo, propadel. Velik del države je padel v anarhijo. V Helmandu, v južnem Afganistanu, so se uprle oborožene skupine in nenehno so potekali boji. Koalicija je bila prepričana, da to pomeni vrnitev Talibanov, zato so tja, da bi vzpostavili red in da bi pomagali zaščititi regionalno vlado, poslali britanske vojake. Ko pa so britanski poveljniki od obrambnega ministrstva želeli izvedeti kaj se v Helmandu dogaja, ni bilo odgovora. Tja niso bili usmerjeni niti sateliti. Vsi so bili preusmerjeni na Irak. Vedeli so le, da so poslani v samo srce dežele plemena, ki je pred 125 leti v bitki pri Maiwandu prepričljivo premagalo Britance. Britanski poveljnik je sklical srečanje s krajevnimi starešinami. Šlo je za isto mesto, ki so ga zgradili ameriški inženirji pred 50 leti, ko so gradili jez na reki Helmand. Poveljnik je starešinam zagotovil, da so Britanci tam, da premagajo Talibane in podprejo regionalno vlado. Za sosednjimi vrati so se njegovi častniki pripravljali, da starešinam predvajajo serijo Davida Attenborougha, Modri planet. Toda starešine so bili mnenja, da Britanci niso razumeli težave. Pravi sovražnik niso bili Talibani, ampak pokvarjena in zlobna vlada, ki jo je predsednik Karzai vzpostavil v Helmandu in ki ni želela odnehati. Starešine so odšli, ne da bi si ogledali Modri planet. Preden so prišli v Helmand, so Britanci prisilili predsednika Karzaja, da zamenja guvernerja, vendar se niso zavedali, da je za seboj pustil popolnoma skorumpirano skupnost. Nič ni bilo tako, kot je izgledalo. Ko so Britanci prišli v mesto, kot je Sangin, so skušali pomagati policiji, vendar je bila policija v resnici oborožena milica odpuščenega guvernerja. Domačinom je to izgledalo, kot da zahodni vojaki podpirajo njihove zatiralce, zato so Britance začeli napadati. Britanci so mislili, da so to zagotovo Talibani, zato so v odgovor na njih odvrgli bombe. To pa je opustošilo mestna središča, kar je povzročilo, da se je še več domačinov pridružilo napadom. Ko so uvideli svojo priložnost, so se pravi ideološki Talibani, ki so bili ta čas nastanjeni v Pakistanu, vrnili in tudi sami začeli napadati Britance. Hkrati pa so se pokvarjene milice, ki so delale za lokalno vlado, prav tako obrnile proti Britancem. Soočeni s kaosom, so se Britanci še vedno oklepali preproste zgodbe o dobrem in zlu. Oni – zahodne sile – so dobri, vse različne skupine, ki so jih napadale, pa so bili Talibani in so slabe. To izjemno poenostavljanje je imelo grozovite posledice. Če je Afganistanec želel ubiti svojega nasprotnika, je vse kar je moral storiti, iti k Britancem in jim reči, da je Taliban in Britanci bi ga ubogljivo izbrisali. Britance so izkoriščali. Strašna resnica je bila, da britanska prisotnost ni obvladala vojne, ravno nasprotno. Vojno je stopnjevala do neobvladljivosti in žrtve – afganistanske in britanske –, so se kopičile.
Dr. Mike Martin, kapetan britanske vojske, Helmand 2008 – 2009
»Šlo je za dinamiko manipulacije. Vedeli so, kako mi gledamo na spor. Predstavili so nam njihov lokalni, skupinski spor, njihovo državljansko vojno med skupinami, ki je trajala že 35 let, vse so predstavili skozi to dinamiko. Prišli so do nas in rekli: »tisti ljudje tam so Talibani«. In mi smo rekli, »v redu«. Odšli smo in zadevo uredili. Vendar smo se v resnici soočali z njihovimi prejšnjimi sovražniki. S tem pa smo si ustvarjali vse več sovražnikov. Znašli smo se v vrtincu, kjer je šlo vse na slabše. Ker so vsi manipulirali z nami, smo se na koncu spopadali z vsemi. V zameno so vsi, ki so se borili proti nam, nemudoma postali Talibani. Ali si Taliban ali ne, smo odločali na podlagi tega ali si streljal na nas. Po letu 2001, ko smo konflikt mi razumeli kot dobro/slabo, črno/belo, vlada/Talibani, so ga oni razumeli kot spremenljiv mozaik različnih skupin in voditeljev, ki se eden z drugim bojujejo za moč. Valuta moči v Helmandu pa je opij, zaradi tega v glavnem konflikt sploh obstaja.
– Torej pravite, da kar smo mislili, da so Talibani, je bila v resnici alergična reakcija na naš prihod v jedro zapletene državljanske vojne?
Tako je.
– Mi smo zadeve poslabšali?
Da.«
Nato so se Britanci in Američani morali soočiti z dejstvom, da morda niso tako dobri in nedolžni, kot so mislili. Leta 2009 so bile predsedniške volitve. Hamid Karzai je kandidiral in se obdal z nekaterimi najmočnejšimi vojaškimi voditelji. Pojavile pa so se obtožbe, da so ti vojaški vodje volitve priredili. O tem so pričali posnetki, ki so domnevno prikazovali podpornike vojaških vodij, ki polnijo volilne skrinjice s stotinami ponarejenih volilnih listkov. Koalicija je poskušala volitve ponoviti, vendar je Karzajev glavni nasprotnik to odklonil, ker je menil, da bodo še bolj skorumpirane. Tako Britanci in Američani niso imeli druge izbire, kot da opustijo svoje velike sanje o pravi demokraciji v Afganistanu. Predali so se in dovolili Karzaju, da znova postane predsednik.
Medtem, ko je njihov preprosti načrt v Afganistanu propadal, so se morali politiki soočiti s krizo doma. Bankam so dali moč, ker so bankirji in finančni tehnokrati obljubili, da lahko ohranijo stabilno ekonomijo. Vendar je leta 2008 ves zapleten sistem kreditov in posojil, ki so jih banke ustvarile, propadel. Ko so se velike finančne ustanove soočile z bankrotom, je zavladala panika. Politiki v Ameriki in Veliki Britaniji so ukrepali in rešili banke. Ko so to naredili, so začeli odkrivati, da je večina večjih finančnih ustanov prežetih s korupcijo, vendar za razliko od predsednika Roosevelta v 1930ih, sistema niso poskušali preoblikovati. Namesto tega so preprosto luknje zakrpali tako, da so banke zasuli z milijardami funtov in dolarjev in upali, da se bo ves ta denar nekako razširil po ekonomiji. Drugih idej niso imeli.
Soočeni s katastrofo v Afganistanu, so politiki tam naredili popolnoma enako. Američani so vedeli, da je ideja o demokraciji propadla. Iz obupa so v afganistansko ekonomijo vložili še več denarja. Ideja za tem je bila, da bo to ustvarilo enostavnejšo, ekonomsko obliko demokracije in da bo prosti trg ljudi osvobodil. Postali bi naj potrošniki, ki bi sledili svojim racionalnim sebičnim interesom, kot v ekonomijah na zahodu. Na nenavaden način je delovalo. Veliko tistih, ki so imeli nadzor nad denarjem, je sledilo svojim racionalnim sebičnim interesom. Denar so enostavno ukradli, ga pretihotapili skozi letališče v Kabulu in ga uporabili za nakup razkošnih nepremičnin v Dubaju. Ocenjujejo, da so v tem obdobju iz Afganistana na ta način vsak dan odnesli 10 milijonov dolarjev. Škandal je mnogim Afganistancem potrdil, da ZDA v njihovo državo niso prinesle demokracije ali prostega trga, temveč le skorumpiran, pajdaški kapitalizem, ki je prevzel Afganistan in njegovo vlado. To je bila enaka obtožba, kot so jo ljudje očitali politikom doma, v Ameriki in Veliki Britaniji.
Konec leta 2014 so britanski vojaki zapustili Afganistan. Vsa vojaška oporišča so bila odstranjena, kot da jih nikoli ni bilo. Pospravili so celo vojne spomenike in jih premestili v Staffordshire. Niso pa bili edini borci, ki so zapustili Afganistan. Abu Musab al-Zarqawi je odšel v Afganistan, da bi se v 1980ih boril proti Sovjetom. Nato je ostal in sodeloval z Osamo bin Ladnom. Leta 2003 je odšel v Irak in ustvaril džihadistično skupino iraška Al Kaida, da bi se borila proti ameriški invaziji. Na Al Zarqawija so močno vplivale bin Ladnove ideje, vendar je šel z njimi še dlje. On in njegova skupina so ubili vsakogar, za kogar so menili, da ne verjame v njihove fundamentalistične ideje in si zato zasluži umreti. Celo ustanovitelji Al Kaide so bili pretreseni, zato so mu poslali pismo in ga pozvali, naj preneha ubijati civiliste. Al-Zarqawi jih je ignoriral. Bil je prepričan, da lahko upor v Iraku izkoristi za širjenje islamske revolucije po arabskem svetu. Preden mu je to uspelo, so ga Američani odkrili in nanj odvrgli bombo, vendar to ni ustavilo širjenja njegove ideje. Kljub smrti al-Zarqarwija je njegova organizacija preživela in se začela spreminjati v nekaj še bolj krvoločnega in ambicioznega, vendar je bila ob tem obsedena z duhovi iz preteklosti. Kar se je ponovno pojavilo, je bila krvoločna in nestrpna vizija vahabizma, ki je preživela iz 1920ih. Po Afganistanu se je razširila v 1980ih in 1990ih in se pomešala s sodobnimi islamističnimi idejami. Zdaj, ko so se soočali z nihilističnimi grozotami Iraka po invaziji, so vse ideje o ustvarjanju nove revolucionarne prihodnosti izginile, namesto njih pa je konservativni, zastareli vahabizem, s svojo željo po umiku v zamišljeno preteklost, postal prevladujoči vpliv. Leta 2013 je nastala Islamska država Iraka in Levanta, na zahodu znana kot ISIS. Njen cilj je vzpostavitev kalifata po vsem islamskem svetu. Čeprav se poslužuje tehnik sodobnih medijev, ima v jedru enake, nasilne sanje, ki so gnale Beduine, ki so v 1920ih vzpostavili kraljevino Saudsko Arabijo. Takrat se je kralju Saudske Arabije zdelo nujno, da jih poskusi iztrebiti, saj so tudi oni želeli osvojiti ves islamski svet. Na puščavskem pesku arabskega polotoka jih je postrelil. Zdaj skušajo Saudici, skupaj z Britanci in Američani, to ponoviti – na peščenih sipinah severnega Iraka in Sirije ubiti džihadiste in njihove ideje. Vendar je to negotova vojna. Zahodni politiki morajo sprejeti, da enostavna delitev na dobro in zlo ne obstaja. Z bombardiranjem ISISa pomagajo zloveščemu predsedniku Assadu, da ostane na oblasti. Odgovorni ne vedo niti, kako veliko nevarnost predstavlja ISIS. Je to temna, eksistenčna grožnja? Ali pa je v resnici le fronta v zapletenem boju za moč v Iraku. Tega enostavno ne vemo.
Na koncu sovjetskega znanstveno fantastičnega filma Solaris, se astronavt vrne domov. Vse izgleda resnično in normalno, vendar nekako v nič več ne zaupa. Čeprav smo se vrnili iz Afganistana, se zdi, da so naši voditelji prav tako izgubili zaupanje. Enostavne zgodbe, ki nam jih pripovedujejo, nimajo več smisla. Izkušnje v Afganistanu so nam omogočile, da se zavedamo, da je tam zunaj nekaj več, nimamo pa načina, da bi to tudi videli. Zdaj potrebujemo novo zgodbo. Zgodbo, v katero bomo lahko verjeli.
Prevedel Matic Robida
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)
Podnapis:
Podnapis (opensubtitles.org)
Film: