Dejstvo, da sta tik pred zdajci v javnosti zaokrožila dva diametralno nasprotna poziva s podpisniki iz univerzitetnih in akademskih krogov, najprej ta, ki poziva k referendumski zavrnitvi novele Zakona o zakonski skupnosti in družinskih razmerjih, nato pa še tisti, ki pozdravlja redefinicijo zakonske zveze kot edino celovito odpravo dolgotrajne in sistematične diskriminacije istospolnih oseb, bi znalo pri laikih vzbuditi napačen vtis, da je ob tem vprašanju podobno kot slovenska javnost nepopravljivo – in približno po sredini – razklana tudi akademska skupnost.
A tak vtis je zavajajoč. Vsebina izjave z dramatičnim naslovom “Spremembe brez resnih argumentov in soglasja družbe so nevarne” je namreč v izrazitem nasprotju z imenitnostjo in ugledom 86 podpisnikov, ki so zanjo zastavili svoje dobro ime in strokovno avtoriteto. Kot filozofa me je še zlasti pretreslo, ker ob vsem patetičnem balastu o nujnosti zaščite otrok pred neopredeljivim prihodnjim zlom, ki da se bo zgrnilo nadnje ob, tako čez palec, največ petih istospolnih posvojitvah letno (tovrstno dramatiziranje je v danem političnem kontekstu vsaj razumljivo), v izjavi kar mrgoli eklatantnih filozofskih neumnosti. Ne morda globokih filozofskih dilem ali odprtih, še neodgovorjenih vprašanj, temveč dobesedno neumnosti.
Naj jih v tem kratkem zapisu omenim samo nekaj. Začnimo kar z najhujšo med njimi. V drugem odstavku izjave piše: “s predvideno spremembo zakonodaje, ko se pojem moški in ženska nadomešča s pojmom oseba, (se) odpira najbolj temeljna in resna razprava o tem, kdo in kaj je človek. Najprej gre za redefinicijo človeka, kar je temeljni filozofski problem z vsemi nadaljnjimi posledicami.” Bi mi, dragi avtorji in podpisniki tega filozofskega nesmisla, blagovolili, prosim, pojasniti – lahko tudi z vidika krščanske antropologije, če bo tako lažje – kako naj bi se s spremembo definicije zakonske zveze iz ‘skupnosti moža in žene’ v ‘skupnost dveh oseb’ redefiniral pojem človeka? Kdo, ki do zdaj ni veljal za človeka, bo po tej drobni pravni (in ne pojmovni) spremembi postal človek, in kdo, ki je doslej veljal za človeka, bo to prenehal biti? Še več, ali ni človek po krščanskem antropološkem nauku, ki je, domnevam, večini podpisnikov blizu, po svojem bistvu oseba? Ali ni njegova osebstvena narava celo pred spolno določenostjo v smislu, da če bi nekomu s čarovnijo (ali operacijo?) zamenjali spol, bi bil še vedno človek, če bi po podobnem čarovniškem triku prenehal biti oseba, pa ne?
Drugič, avtorji izjave nesramno manipulirajo (podpisniki pa to početje hočeš nočeš legitimirajo), ko pobudnikom in zagovornikom novele podtikajo, da hladnokrvno žrtvujejo dejanske pravice in interese otrok na oltarju bolj ali manj namišljenih pravic in preferenc majhne skupine odraslih. Takole se jim je zapisalo: “Zakonodaja, ki naj bi izenačevala partnerski položaj odraslih, hkrati diskriminira otroka, saj mu vnaprej odreka znanega biološkega očeta ali tudi mater. Iz psihologije in psihološkoterapevtskih izkušenj vemo, da je odsotnost očeta ali matere v življenju vsakega človeka travmatična in pušča trajne posledice pri procesu identifikacije, sprejemanja samega sebe, vzpostavljanja medosebnih razmerij in osmišljanja svojega življenja.” Pri čemer gladko zamolčijo, da je na najbolj majavih moralnih temeljih ravno otrokova pravica do očeta in matere, še zlasti če je s tem mišljena stalna prisotnost obeh bioloških staršev v otrokovem življenju. Če bi namreč s tovrstno pravico mislili resno in če bi imela ta zares tako neznansko težo, kot ji jo s figo v žepu priznavajo avtorji izjave, ali ne bi bila potem oblast dolžna nemudoma popraviti ustrezno zakonodajo in prisiliti biološke starše, da otroka vzgajajo skupaj? Pa če jim je to prav ali ne. In skladno s tem prepovedati razveze, razpad zunajzakonskih skupnosti, rejništvo, skrbništvo, posvojitve in umetne oploditve neplodnih parov s spolnimi celicami anonimnih darovalcev. Če podpisniki po tihem hrepenijo po vsem tem, in k zavzemanju za naštete ukrepe jih vodi železna logika zgornjega argumenta, zakaj ne dajo kart na mizo, da bomo ljudje vsaj videli, kam pes taco moli?
Enako za lase privlečen je impliciten očitek, da novela zakona otrokove interese podreja interesom in željam potencialnih posvojiteljev. Temeljnega vodila posvojitvenih postopkov, namreč da se v njih otroku išče druge, nove starše, ne pa (potencialnim) staršem otroka, se novela namreč sploh ne dotika! S spremembo definicije zakonske zveze, če bo seveda ta v zakonu obstala, poročeni istospolni pari ne bodo čez noč pridobili magične, neprekršljive pravice, da posvojijo otroka po svojem okusu, ali da ga, bognedaj, celo iztrgajo iz tesnega objema ljubečih bioloških staršev. Novela jim daje zgolj šibko formalno pravico, da se postavijo na konec škandalozno dolge vrste kandidatov za posvojitev tistih par sirot, ki jim centri za socialno delo pri nas vsako leto iščejo nove starše in nov dom. Vsa ta dejstva so kristalno jasna in kdor jih sprevrača in izkrivlja, še zlasti če za to zastavlja svojo strokovno avtoriteto, temu preprosto primanjkuje intelektualnega poštenja.
Tretjič, izjava za potrebe problematiziranja novele ZZZDR hudo popači previdnostno načelo. V njej je zapisano: “Predlagamo, da se upošteva etično načelo previdnosti, ki omejuje odločitve, pri katerih ni mogoče z gotovostjo dokazati pozitivnih daljnosežnih posledic določenega posega.” Toda previdnostno načelo sploh ne zahteva – in o tem se je enostavno prepričati kjerkoli v obširni strokovni literaturi – da je treba pred sprejetjem pravnega, socialnega, političnega, in podobnih ukrepov z gotovostjo dokazati, da bo imel ta pozitivne daljnosežne (?! najbrž je mišljeno dolgoročno pozitivne) posledice. Nasprotno, previdnostno načelo se uporablja za preprečevanje škode v primerih, ko znanost s trenutnimi raziskovalnimi postopki, sredstvi in metodami ne more zagotovo, torej onkraj razumnega dvoma dokazati ali ovreči strahov, da bo imel določen ukrep pretežno škodljive posledice, vseeno pa (a) obstaja dovolj velika verjetnost, da bo do tega prišlo, in (b) je obenem škoda, ki bi jo s sprejetjem takega ukrepa prizadejali, ogromna in nepopravljiva. (Recimo zato, ker bi bil na ta način, podobno kot naj bi veljalo za segretje zemeljskega ozračja za več kot 2 stopinji, sprožen nepovraten in neobvladljiv proces.) Tudi če bi se komu zdel v primeru uzakonitve istospolnih porok prvi pogoj izpolnjen (meni osebno se ne), vsaj drugi očitno ni – zaradi uzakonitve istospolnih porok ne bo nikomur prizadejana občutna in še manj nepopravljiva škoda. Če bi se namreč čez čas enoznačno potrdile bojazni nasprotnikov izenačitve, da so istospolne družine z vidika otrokovega odraščanja resnično kar za, pa bodimo velikodušni, tretjino manj optimalne kot raznospolne, bi strokovnjaki, ki odločajo o posvojitvah, to znanstveno spoznanje pač preprosto vgradili v svojo presojo in istospolne kandidate za posvojitelje od takrat naprej v izhodišču obravnavali manj naklonjeno kot raznospolne. Škoda, ki bi jo zaradi takega, kot to manipulativno imenuje izjava, ‘eksperimentiranja’ utrpeli otroci, torej ne bo le razmeroma neznatna (če bi namreč bila občutna, kako to, da jo številne raziskave tako težko zaznajo?), za povrh ji bo od trenutka dalje, ko se bo v znanstveni srenji izoblikovalo večinsko soglasje, da je odraščanje v istospolnih družinah za otroka izrazito neoptimalno, še čisto enostavno narediti konec.
Lahko bi še nadaljeval, čeprav je že vse našteto več kot dovolj za oceno, da se človek pod tak filozofski zmazek ne more podpisati, če mu je količkaj mar za njegovo poklicno integriteto, in za edino pravilno odločitev, da njegov podpis pod tak zmazek zato ne sodi. Kaj torej pod njim, se osuplo sprašujem, počnejo imena 86 uglednih akademikov in univerzitetnikov, med njimi številnih filozofov?
Friderik Klampfer, filozof