Pogovarjali smo se s Sašo Goropevšek, programsko koordinatorko DokMe, mednarodnega festivala dokumentarnega filma, ki bo potekal od 2. do 6. novembra letos v Pekarni
Saša Goropevšek pravi, da je od zgodnjih obiskov mariborskega kina Partizan ter kasneje ljubljanske Kinoteke in mednarodnih festivalov še vedno navdušena nad filmom v njegovih čarobnih in lucidnih pogledih, dolžinah, žanrih in govoricah.
Vanj rada posega z različnih koncev, pa naj bodo scenaristični, mikromanski, skripterski, animatorski, selektorski, novinarski ali organizatorski. Tako se ji lahko razkriva v vsej kompleksnosti svojega nastanka, pomena in obstoja …
Že kar nekaj let se ukvarjaš s filmom, kot novinarka, kot soorganizatorka nekaterih festivalov. Na katerem področju delovanja se najbolje prepoznavaš?
Najraje gledam filme in jih, če name naredijo vtis, skušam pokazati še drugim, da se o njih lahko pogovarjamo in odpiramo nove poglede. Tako se prepoznavam nekje vmes med naštetimi področji. Filmi, ki se mi močno vtisnejo v spomin, mi nikakor ne dopuščajo, da nanje pozabim, in čakajo v meni, da si jih ponovno ogledam, če je le mogoče v Sloveniji.
Od kdaj in od kod tvoja ljubezen do filma?
Najbolj intenzivno me je zagrabila z začetkom študija v Ljubljani, z obiski Kinoteke in ljubljanskega festivala, od koder sem poročala za Radio Marš in kasneje tudi za druge medije. Po nekaj letih sem nabrala dovolj izkušenj in poguma, da sem se prvič odpravila na mednarodni festival v tujino, na Berlinale. Festivali imajo svojevrstno življenje: v času festivala lahko ure in ure preživiš v kinodvorani in ti ni dolgčas, nisi utrujen in ne lačen. Ustvariš si svoj ritem obiskovanja filmskih predstav in srečevanja gostov in se prepustiš festivalskemu toku, da te popelje s seboj.
Kako je nastala pobuda za filmski festival v Mariboru?
O filmskem festivalu v Mariboru sem že dolgo razmišljala in skušala z idejo navdušiti še koga. Festivala namreč ne more pripraviti ena oseba in prav učinkovita in usklajena festivalska ekipa je najbolj čudovito doživetje pri organizaciji festivala. Občutek, da z vsakim dnem raste nekaj novega, da to praktično oblikujejo glave in roke posameznikov, lahko zelo izpolni sodelujoče. Predvsem, če zna festivalska ekipa tudi ovrednotiti svoje delo in ga skuša izpopolnjevati.
Je ideja za festival dokumentarnega filma zrasla samo iz ljubezni do dokumentarcev, ali tudi iz iskanja ustrezne »tržne niše«, torej nečesa, česar v Sloveniji v takšni obliki še nimamo?
V letošnjem letu je zemljevid filmskih festivalov v Sloveniji dobil kar nekaj novih zastavic in dvomim, da bi pri oblikovanju ideje o novem filmskem festivalu lahko prednjačila tržna usmerjenost. Četudi se pri organizaciji festivala ne moremo izogniti oblikovanju proračuna, mora biti po mojem mnenju program njegovo glavno vodilo. Zdi se mi, da v Maribor sodi dokumentarni film, saj se v njem zrcalijo podobe in usode z vse koncev sveta, in lahko mestu, ki je v minulih letih doživelo veliko pretresov in sprememb, nudijo refleksijo lastne resničnosti.
Kakšno vlogo ima DokMa za mariborsko kinematografijo?
Upam, da pozitivno. Zagotovo omogoča mednarodno povezovanje mesta, predstavljanje sveže filmske ponudbe in obisk festivalskih gostov. Seveda pa filmski festival lahko obstaja in se razvija le, če ima svoje občinstvo, če ga mesto sprejme za svojega.
Iz katerih držav boste prikazovali filme?
Program letošnjega festivala smo oblikovali z željo, da bi predstavili raznovrstne pristope pri ustvarjanju dokumentarnega filma. V Glavni program smo uvrstili filme, nastale večinoma v produkciji evropskih držav, nekateri izmed njih tudi presegajo meje Evrope, predvsem zaradi koprodukcijskega značaja. Program Medregionalne retrospektive smo odprli za filme iz držav, ki niso članice EU, z namenom, da bi vanj ujeli dokumentarne filme, ki nastajajo izven ekonomsko, kulturno in politično ustvarjene pluralnosti. Zasnovan je kot programski eksperiment, ki ga želimo v prihodnjih letih nadaljevati in preverjati. Značilno je, da smo nanj prejeli nedoločen odziv, najbrž prav zaradi pomanjkanja skupnih točk zunaj ustvarjene celote. Postavili smo tudi zasnutke dveh kategorij. Veliki dokumentarci s časovnim zamikom letos v večji meri vzpostavljajo dialog s filmi Medregionalne retrospektive in Glavnega programa, slednjega pa smiselno dopolnjujejo filmi, uvrščeni v program Vzporednice, kjer se bo odvrtelo tudi precej slovenskih in mariborskih dokumentarnih del.
Boste podelili kakšne festivalske nagrade?
Program v letošnji izvedbi ni zasnovan tekmovalno, predvsem zaradi prvotnega namena, da mariborskemu občinstvu predstavimo dokumentarno filmsko ustvarjanje, ki ga sicer ne bi imeli priložnosti videti. Festival bo v prihodnjih letih določene programske enote zagotovo razvijal tudi v tekmovalni program, ker bi s tem avtorjem zagotovil podporo pri nadaljnjem ustvarjanju.
Kdo vse je do sedaj podprl festival?
Finančno so festival podprle nekatere lokalne in mednarodne institucije, na primer Mestna občina Maribor, ŠOUM, Klub mariborskih študentov, Avstralska filmska komisija in Bilateralni fokus, pa tudi lokalni mediji in sponzorji. Pomembno podporo so programski in organizacijski ekipi festivala nudili tudi predstavniki strokovne filmske javnosti v Sloveniji, med njimi še posebej Koen van Daele in Jurij Meden.
V DokMo je bilo vloženega veliko volonterskega dela. Ali je to edini način, da lahko nastane filmski festival?
Najbrž ne, čeprav je vzpostavljanje novega filmskega festivala precej idealistično početje, vsaj po mojih izkušnjah. Vsak festival potrebuje ljudi, ki imajo radi film, verjamejo vanj in so pripravljeni storiti, kar je v njihovi moči, da bi filmski festival programsko in organizacijsko dobro potekal. Od festivalske ekipe je odvisno, kakšen bo festival. Letošnji programski odbor festivala DokMa sestavljamo Igor Prassel, Barbara Hribar, Vanja Hraste, Robert Petrovič, Boštjan Lah, Matjaž Wenzel in Saša Goropevšek, organizacijsko pa ga postavljajo na noge nepogrešljivi posamezniki ter ekipi Pekarne magdalenske mreže in Društva za preoblikovanje družbene komunikacije PIFF.
Bo imel festival kakšen vpliv na slovensko distribucijo? Potekajo dogovori s kakšnim od slovenskih distributerjev?
Na festivalu bo doživel mariborsko premiero film Accordion Tribe, ki je že v slovenski distribuciji. Med festivalom bo najbrž del festivalskega programa mogoče videti tudi na programu RTV Maribor. Morda pa bodo festivalske projekcije obiskali tudi predstavniki slovenskih distribucijskih hiš, saj bodo predstavljeni precej odmevni in aktualni dokumentarni filmi.
Kakšna bi bila primerjava med DokMo in ljubljanskim Mednarodnim festivalom dokumentarnega filma?
DokMa je prvotno namenjena mariborskemu občinstvu, tudi zato, ker imajo Mariborčani redko priložnost spoznavati program drugih festivalov, med njimi tudi ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala (LIFFe). Ta je pred leti iz sebe izločil dokumentarni program, da bi mu nudil posebno pozornost v obliki festivala dokumentarnega filma, četudi se dokumentarci še vedno predvajajo tudi na LIFFu. Obenem naj program festivala DokMa smiselno dopolnjuje ponudbo dokumentarnih filmov, ki jo poleg že omenjenih v pomembnem deležu predstavljajo predvsem Slovenska kinoteka, Kino Dvor in nacionalna televizija, delno pa tudi drugi festivali v Sloveniji.
Kako vidiš prihodnost DokMe?
Pozitivne smernice v razvoju filmskega festivala so zagotovo kakovostna programska ponudba, predstavljanje pomembnih dokumentarnih filmov in njihovih avtorjev. Zahteven, a zanimiv izziv je povezovanje z drugimi festivali, predvsem z graškim festivalom Diagonale, ne le v obliki izmenjave programa, temveč tudi s povezovanjem obeh mest v skupni kulturni prostor.