2. dan mednarodnega filmskega festivala Isola Cinema – Kino Otok
Odlična indijska drama Otok bi lahko bila resni kandidat za glavno festivalsko nagrado
Kot je bilo mogoče pričakovati, sta drugi dan festivala največ pozornosti pritegnila znani finski režiser Mika Kaurismäki in njegov odlični, leta 2002 posneti glasbeni dokumentarni road movie o brazilskih glasbenih koreninah Moro no Brasil (Zvoki Brazilije) v sekciji Prijatelji ter prvi film iz tekmovalne sekcije Trgatev, odlična indijska komorna drama Otok režiserja in scenarista Girisha Kasaravallija iz leta 2002, ki več kot vzpodbudno napoveduje program letošnje Trgatve.
Niti ni več potrebno podrobno omenjati, da je tudi drugi dan festivala posvečen preprostim zgodbam preprostih ljudi, tokrat začinjenih z vprašanji odnosa človeškega okolja in posameznika. Filmi drugega dne se poglabljajo v bistvo človeške duše v ekstremnih situacijah, npr. s soočanjem družine z dejstvom, da njihov sin verjetno ni več živ ali s poskusom preživetja v stari indijski vasi, ki ji grozi, da jo bo zalila voda.
Francosko-ameriški kratki film Bolest smrti (2003), estetski prvenec mladega neodvisnega filmarja Ase Maderja je močno izstopal, predvsem pa po svojem eksperimentalnem, abstraktnem vpogledu v intimne zidove človeških odnosov. Posnet po istoimenskem romanu Marguerite Duras, se ukvarja ta morbidni portret «umiranja v sebi« s preprosto situacijo, ko moški najame žensko za nekaj dni, pri čemer se mu postavlja osrednje vprašanje, ali je sploh še sposoben ljubiti.
Prvi vrhunec dneva je bila srhljiva komorna drama Indijca Girisha Kasaravallija, ki na razburljiv in nazoren način prikaže, kakšne tegobe lahko povzroča modernizacija. Ta renomirani indijski avtor (režiser in scenarist) se v ozadju pripovedi o, zaradi izgradnje jezu in monsumskega deževja potapljajoči se indijski vasi in usodi njenih štirih preostalih prebivalcih sooča z globljimi vprašanji o življenju. Kaj je življenje? Ga vodimo mi ali višja sila? Kakšna je psihologija posameznika v ekstremnih razmerah? Kasaravalli, ki se je rodil leta 1947 v južni Indiji v Malnadu, se v svojih devetih celovečercih in eni tv nadaljevanki ukvarja s konflikti med tradicijo, religijo in identiteto posameznikov, predvsem pa ne pristaja na sodobno bollywoodsko produkcijo. Kasaravalli je med drugim tudi štirikratni dobitnik indijske nacionalne nagrade za najboljši film Zlati lotus.
Drugi vrhunec dneva je predstavljal za festivalsko publiko poučni in poglobljeni road movie priznanega neodvisnega finskega filmarja, leta 1955 rojenega Mika Kaurismäkija, brata sicer slavnega Akija, ki smo ga nedavno spremljali kot režiserja v Možu brez preteklosti ter v eni izmed zgodb omnibusa Deset minut pozneje: trobenta. Moro no Brasil (Zvoki Brazilije) se na 4000 km dolgem pohodu po treh eksotičnih brazilskih državah poglablja v glasbene korenine Brazilije, pri čemer ga, kot nam je v sredo pred projekcijo zaupal režiser sam, niso zanimale zvezde brazilske glasbe, ampak se je osredotočil na subjektiven izbor glasbenikov, ki bi naj kar se da ustrezno reprezentirali glasbene smeri kot so frevo, marcicato, coco, embolada, forro ter samba. Da bi bil vpogled kar se da avtentičen, je pričel z glasbo brazilskih Indijancev, ki v eni izmed pesmi razlagajo, da je njihova glasba prava brazilska, saj so oni prvi prebivalci Brazilije. Mika to počne upravičeno, saj ima v svojem, danes že 12-letnem, bivanju veliko priložnosti podrobneje spoznati vso barvitost in filozofijo brazilske glasbe.
Festival zaenkrat poteka po načrtih. Odlično je poskrbljeno tudi za vse tiste avanturiste iz campa in mimoidoče, saj imajo na voljo brezplačni video na plaži (ta poteka vsak večer do zgodnjih jutranjih ur!), dobrote iz azijske kuhinje, didžejanje. Zaenkrat so le nizke večerne temperature tiste, ki preprečujejo popolne filmske užitke večernih filmskih predstav pod zaenkrat še zvezdnatim nebom.