1. 8. 2005 Filmsko

Munich

Avtor:

Steven Spielberg

(München)
(2005)

Hollywoodska mašina za delanje denarja Steven Spielberg znova napada. Tokrat s političnim zgodovinskim trilerjem München. Pa ne gre za avtorski film. Niti približno. Gre za ogromen, premišljeno načrtovan skupinski projekt s skrbno vodenim marketinškim zaledjem. München je takorekoč veliko podjetje v katerem usposobljeni strokovnjaki na svojih področjih prispevajo vsak svoj del k celoti. Že res, da je tako pri vsakem filmu, a podjetje München je tako veliko da ga sploh ni več mogoče nadzirati. Spielbergu je sicer znova potrebno priznati režijsko vrhunskost, a mu je pri sklepanju najrazličnejših kompromisov film ušel iz rok. München je zato prej spektakel kot pa resen političen film posnet po resničnih zgodovinskih dogodkih.

Osnovno načelo marketinga se glasi: ni važno kakšno vrednost ima izdelek za konzumenta, temveč kakšno vrednost konzumenti podzavestno pripisujejo izdelku. In prav tega se München zavestno oklepa. Aktualno problematika izraelsko-palestinskih odnosov je izkoriščena v namen showbiznisa. O kakšni resnosti ali odgovornosti do obravnavane problematike ni ne duha ne sluha.

Nekje sem prebral, da je film nepristranski. Hej, seveda je nepristranski, če sploh nima mnenja! Zgodbo o junaku, ki za visoko vsoto denarja izpolnjuje kruto misijo ter se ob tem srečuje z raznimi moralnimi konflikti bi lahko umestili kamorkoli. Avstralcu Ericu Bani v vlogi osrednjega filmskega lika Avnerja, so tako pripisali izraelsko poreklo in ga skoraj naključno izbrali za eksekutorja naloge izjemne zahtevnosti in odgovornosti. Čeprav mlad in neizkušen, Avner postane vodja štiričlanske skupine raznovrstnih rekrutov, ki mora odkrivati in umoriti obtožence za teroristični napad na olimpijskih igrah v Münchnu. Takrat je skupina osmih arabskih teroristov vdrla v olimpijsko vas in ubila 11 izraelskih športnikov. Avner je na začetku resda zelo površen in neuk svojih veščin, a se skozi skozi zgodbo prav po izuri ter svojo nalogo pripelje k koncu. Skoraj po bondovsko. Tako ima tudi Avner svoje dekle. Zvesto in neoporočno lepotico, ki ga ne glede na to kar počne še vedno neizmerno ljubi.

Če je že Avner izbran skoraj naključno, pa na tak način za to vlogo zagotovo niso izbrali Erica Bane. Ne ravno lep, a vsekakor šarmanten v vlogi pogumnega in hladnokrvnega, a obenem moralnega in sentimentalnega. Prototip vzhajajoče hollywoodske zvezde torej.

Akademije pa vse to ni odvrnilo od tega, da filma ne bi nominirala za nekaj oskarjev; med drugim tudi za najboljši film, najboljšo režijo in najboljši scenarij po knjižni predlogi. Razum mi povsem odpove pri nominaciji za scenarij po predlogi. Scenarista Tony Kushner in Eric Roth sta po knjigi Georga Jonasa Vengance zgodbo tako umetno zapletala in klišejsko pripeljala do konca, da si nominacije resnično nista zaslužila. Sploh je razočaral Eric Roth, ki je že spisal nekaj zanimivih scenarijev po predlogah, med drugim tudi za filma Forrest Gump in Insider.

Spielbergova kretivna moč občutno peša. Hollywood bo moral kmalu ustvariti novo režisersko zvezdo. Kot kaže je zaenkrat najbližje temu Sam Mendes, ki pa še vedno ohranja minimalno dozo izvirnosti in angažiranosti, ki jo kot gledalci od filma moramo zahtevati, zato vam, če sem vam je že zahotelo aktualne hollywoodske produkcije, priporočam Mendesovega Marinca.

Od Ženeve do Frankfurta, Rima, Pariza, do Cipra, Londona in Bejruta je tajni misiji sledil Rene Puhar.

Oznake: