Thomas Vinterberg
(Draga Wendy)
(2005)
Dear Wendy, zadnji podvig priznanega danskega režiserja Thomasa Vinterberga, je vsekakor eden bolj nenavadnih filmov zadnjega leta. Nenavaden predvsem zaradi bizarne, svojeglave in originalne zgodbe o kultu orožja, ki jo je napisal trenutno eden vodilnih avtorskih režiserjev današnjega časa Lars von Trier. Toliko manj nenavaden je pa po svoji estetski plati. Dear Wendy morda ni velik film, kot bi to lahko trdili za režiserjev kultni film Praznovanje, a vsekakor nas ne bo obšel tako neopazno kot sicer zanimiva futuristična drama Vse za ljubezen, posneta izpred treh let, s katero pa je režiser zelo slikovito obrnil hrbet pravilom dogme. Dear Wendy predstavlja še večji odmik od filmskega unplugged žanra, še posebej, ker je to film o otroški ljubezni do orožja, ki se v zadnjem delu prelevi celo v moderni western (eno izmed pravil dogme je določalo, da ne sme biti v filmu orožja in nasilja …).
V pogledu režiserjevega opusa ne predstavlja Dear Wendy kakšnega posebnega odmika, morda le v estetskem pogledu, ki ga očitno zaznamuje že prej omenjeni odcep od pravil dogme. Danes se loteva filmov z mnogo višjim proračunom. Vse za ljubezen deluje že dokaj razkošno, od tipičnega visokoproračunskega filma ga ločujeta le nenavadna futuristična pripoved o smrtonosnem virusu ne-ljubezni in izstopajoča simbolika. Tudi Dear Wendy ima nekajkrat višji proračun od Praznovanja, ki je stal samo dober milijon dolarjev, deluje pa mnogo manj pompozno. Čeprav je dokaj normalno, da režiser, ki posname na začetku svoje poti kultni film – ta ponavadi ne stane veliko – pozneje preide v višje finančne sfere, velja to za Vinterberga le delno, morda pa bi lahko v to shemo vračunali tudi precejšen neuspeh z Vse za ljubezen. Če drži to zadnje, je bilo sodelovanje s Trierjem pač tista nujna poteza, ki bo zagotavljala uspeh, a tudi ohranjala ustvarjalnost. V pogledu pripovedi Dear Wendy nadaljuje Vinteberg zanimanje za krute in nenavadne zgodbe, družbeno kritična vprašanja, odeta v poetični simbolizem. V širšem pogledu lahko film uvrstimo v množico protiameriških filmov, med katerimi ga po svoji izrazni moči nekateri tudi prekašajo, predvsem pa Bowling za Columbine, Dogville in Team America.
V ožjem pogledu lahko Dear Wendy beremo kot zgodbo o malih ljudeh, ki si prizadevajo popestriti svoj sivi vsakdan. Mlad samotar Dick životari v majhnem delavskem mestu na Jugu ZDA, dokler ga, kljub temu da je zagrizeni pacifist, ne navduši majhna pištola. Takrat se v njemu prebudi nekaj novega. S prijatelji (Stevie, Huey, Freddie, Sebastian in edina ženska predstavnica Susan) osnuje skupino z imenom Dandyji, s katero prične zganjati kult orožja, ki je nekakšna bizarna mešanica pacifizma in navdušenosti nad orožjem. Poleg tega gre za dokaj nenavadno obliko dandyjev, saj so zaprti v kletne prostore zapuščene tovarne, medtem ko je bila glavna poanta dandyjev devetnajstega stoletja prav javno provociranje novonastale buržoazije. A najdemo tudi nekatere ključne vzporednice: kult in hladnost do žensk, ki se kaže v osebnem odnosu, pravi zaljubljenosti do orožja (draga Wandy je pištola, v katero se »nesmrtno« zaljubi Dick) ter poseben način oblačenja. Tajna skupina svojo otroško ljubezen do orožja zavije v kopico pravil, med katerimi izstopa predvsem tisto, da z orožjem ne smejo nikdar streljati na žive tarče. Lahko reči, toda težko storiti. To je namreč Amerika, bi verjetno nergal Michael Moore. In podobno mislita tudi Vinterberg in Trier, četudi vidita film kot politično alegorijo širših, ne samo ameriških razsežnosti. Ko mora Dick pospremiti svojo babico, ki se obupno boji okolice do bližnje hiše, le-ta v pretirano izraženem strahu (Michael Moore in Bowling za Columbine) ustreli policista, kar sproži pravo pravcato kavbojko med Dandyji in policaji. Kot bi hoteli naši filmarji povedati, da se je Amerika vrnila v svoj nekdanji tolikokrat opevani »raj divjega zahoda.«
V širšem pogledu lahko film beremo skozi analogijo z ameriško politiko ali z nečim, kar je trenutno na svetu najbolj skrajno prisotno prav tam. Američani se imajo za ustvarjalce svetovnega miru, dandyji v filmu se imajo za miroljubne (pacifizem). Američani svojo politiko »upravičujejo« z vojnami (med drugim posedujejo ca. 40 odstotkov svetovnega orožja), Dick in njegova skupina konča v pravi vojni s policaji.
To nenavadno zgodbo o tako bizarni ljubezni do orožja, ki se izraža na poosebljanje orožja oziroma na orožje kot seksualni objekt, kakor se je izrazil režiser, lahko Slovenci (Evropejci) vsaj na prvi pogled označimo kot pretirano. Toda kot mi je pred nedavnim povedal sicer skrajno miroljubni in prijazni Američan James iz Los Angelesa, je za Američane orožje nekaj tako običajnega kot za Slovence žganci, nekakšen nacionalni šport. James namreč doma »skriva« kar 25 pištol (njegov brat še več), v čemer pa ne vidi kakšne posebne povezave z nasiljem, saj je njegov glavni argument v pravilih določanja načina uporabe. Podobno kot v Dear Wendy. Toda kaj, ko se dajo pravila tako enostavno kršiti.
Zanimivo. Tako kot že v Dogvillu in Manderleyu, nam protiameriške tendence sporoča človek (Trier), ki tam še sploh ni bil. Kar se zdi kar precej provokativno in kar je mnogim tudi kamen spotike. Toda v bistvu se v tem skriva zanimiv fenomen. Strinjam se z njim, ko pravi, da je Amerika že zdavnaj presegla svoje lastne meje, ter da je postala veliki mit. Torej nekaj, kar se v našem načinu življenja ves čas manifestira. Mcdonalds, filmi, teroristi, šov, spektakel, skratka ameriška ideologija. Če znam to brati, bom lahko tudi kaj o tem napisal. In to je tisto, kar nam sporoča ponovno, tokrat v Dear Wendy.