Zgodovinsko in filozofsko ozadje
V antični Grčiji so tekmovalni šport (agôn) sprejeli kot sredstvo nadzora nad fizičnim, predvsem vojaškim nasiljem. Kot druga tekmovanja (glasbena, pesniška, gledališka itd.), je tudi to predstavljalo enega od načinov transferja, ki je privedel do rojstva demokracije v 6. stoletju pr. n. št. Takrat je politično rivalstvo odrinilo fizično nasilje (tiranije ali oligarhije) v oralno nasilje, ki je postalo sestavni del različnih razprav in zborovanj. Ti zaporedni premiki, edinstveni v človeški zgodovini, pojasnjujejo tudi povezavo med antičnimi igrami in postopki za doseganje »olimpijskega premirja« (ekecheiria), ki ga je vsaka mestna država lahko sprejela ali zavrnila.
Povezava med etiko in športom se je tako začela z vrsto pravil posebne vrste tekmovanja, ki vključuje vrsto fizične in mentalne sposobnosti človeka, ki tako promovira idejo zdravega duha v zdravem telesu. Zdravo telo in zdrav duh sta dva temelja človeškega obstoja, neločljiva od etike kot sredstva za doseganje čim boljšega človekovega počutja in izpolnitve.
Ta opazovanja pa zahtevajo pojasnitev izvora povezave med etiko in športom. To nas bo vodilo do naslednje teme demokratizacije športa, ki je omogočila vpeljevanje športa med čim večje število ljudi, tako gledalcev kot tekmovalcev.
1.) Potreba po vadbi za ohranjanje in stopnjevanje fizične zmogljivosti, je bila predvsem v času, ko so se hopliti borili v bojnih vrstah, prepoznana kot temeljni vidik vojaške organizacije. Vojaki so intenzivno vadili, da so lahko nosili svojo opremo in prenašali fizične obremenitve, razvili pa so tudi duševno disciplino, ki so jo potrebovali za pogum in občutek pripadnosti. Za to so potrebovali tudi določene prostore, kot je telovadnica (gymnasium), kjer so moški trenirali goli (gymnoi), in pravila, ki so s primernim režimom zagotavljala ustrezno pripravljenost telesa; to je vodilo do vzpostavljanja navad (hexeis), ki so sestavni del značaja (ethos) in vir etike samonadzora. Aristotel je menil, da je treba prehranjevalni režim uskladiti z zahtevanimi fizičnimi vadbami in da je pogum (andreia) etična vrlina, v kolikor je določena kot srednja pot med dvema vedenjskima skrajnostma – pomanjkljivostjo (strahopetnostjo) in presežkom (nepremišljenostjo). Pogum, ki je bil povezan s strahom, pričakovanjem, tveganjem in trudom, ni bil ločen od trpljenja in je skupaj z drugimi vrlinami prispeval k aktivnemu življenjskemu slogu, ki bi lahko imel za posledico določeno obliko individualne sreče. Telovadnice za vadbo so bile najprej ustanovljene v jonskih mestih in šele nato v Atenah. Atene so znane po treh telovadnicah; vsaka od njih je bila povezana s filozofsko dejavnostjo: Kinosarges, Akademija (Platonova šola) in Licej (Aristotelova šola). Po razpustitvi hoplitskih bojnih enot, kot posledica usodne bitke pri Levktri (371 pr. n. št.), so vojaški poveljniki uvedli poklicno vojsko, ki so jo sestavljali bolj mobilni, lažje oboroženi vojaki v kombinaciji s hitro premikajočo se konjenico. Ta inovacija je zahtevala tudi prilagoditev telesne vadbe in športa. Ni treba posebej poudarjati, da je bilo fizično urjenje ključno področje delovanj vojsk v vseh obdobjih. Tovrstna vadba je ponudila priložnost za tekmovanja, ki jih v svojih delih omenjena Homer.
V vsaki dobi so prevzela posebno obliko, ki je bila pogosto povezana z verskimi obredi in običaji. V srednjem veku so jih fevdalni gospodje uporabljali kot način za ohranjanje časti in utrjevanje povezav ter fevdalne zvestobe vladarju. Danes usposabljanje elitnih čet v specializiranih vojaških taborih včasih spominja na sprejemni obred, ki je blizu fizičnemu in duševnemu mučenju. Zaradi tega se lahko pri usposobljenih vojakih, ki se potem soočajo z eksistencialnim trpljenjem, razvijejo številne bolezni, ki imajo škodljive posledice in jih spremljajo do konca življenja. Še resnejši problem je, da je uporaba telesne vadbe in športa v oboroženih silah onemogočila zgodovinsko vlogo športa, za katero so si prizadevali antični Grki, ko so skušali doseči transfer nasilja na področja ustvarjalnega rivalstva, katerega eden od primerov je šport. Podobno kot tudi oralno nasilje naših demokratičnih družb ni preprečilo fizičnega nasilja tekom političnih kriz, kar je zadnja stopnja pred politično tiranijo. Nasilje na športnih stadionih in okoli njih, ki ogroža etiko športa, na nek način odraža težave tega transfernega procesa.
Že v antičnih časih so imela športna tekmovanja dolgo zgodovino, kot je prvi poročal sofist Hipija iz Elide. Zgodovina kaže, da so se določene discipline postopoma dopolnjevale z novimi. Na primer, na prvi olimpijadi (776 pr. n. št.) so tekmovali samo v eni disciplini imenovani stadion, tek v dolžini stadiona; na štirinajsti olimpijadi (724 pr. n. št.) so dodali tek, dolg približno dvakrat toliko (diaulos); na petnajsti olimpijadi (720 pr. n. št.) so vpeljali še daljši tek (dolichos); na osemnajsti olimpijadi (708 pr. n. št.) so dodali pentatlon in rokoborbo; na triindvajseti (688 pr. n. št.) boks in na petindvajseti (680 pr. n. št.) dirko s štiri-konjsko vprežno kočijo (quadriga). Šele na devetindevetdeseti olimpijadi (384 pr. n. št.) so vpeljali novo variacijo te discipline, štiri-vprežno kočijo z žrebci, ki ji je na sto enaintrideseti olimpijadi (216 pr. n. št.) sledila še dirka žrebcev. Glede na to, da se sodobne olimpijske igre prav tako razvijajo v smeri širitve športnih disciplin, bi lahko domnevali, da se razvija tudi odnos med etiko in športom. Kar fizične in športne dejavnosti preteklosti (ne glede na obdobje) ločuje od modernih, je tehnični in ekonomski kontekst, ki nepovratno vpliva na šport in to ne le s sredstvi, ki izboljšujejo dosežke, ampak tudi z oglaševalsko naravnanostjo športa, ki jo omogoča njegova medijska pokritost. Ta ugotovitev nas pripelje do druge točke, ki se nanaša na razmerje med etiko in športom.
2) Vse oblike tekmovanja vsebujejo rivalstvo med tistimi, ki tekmujejo, da bi bili najboljši, kot tudi prestiž in slavo (kleos in doxa). Obe temi sta bili v odnosu do podobe junaka opredeljeni v Homerjevih epih. Ahilov oče, Pelej, denimo Ahilu ne pove le tega, da si mora prizadevati za to, da se odlikuje (aristeuein) in se izkaže za boljšega od drugih, ampak mu pove tudi, da mu bo smrt prinesla slavo. Ko so junaki umrli, so odšli na “otoke blaženih”, pesniki pa so za dobro njihovih duš, kakor tudi za slavo, ki so jo včasih spremljali žrtveni obredi, pisali himne. Junaki so bili v antični Grčiji med vodilnimi kulturnimi in religioznimi figurami. Od prvih olimpijskih iger leta 776 pr. n. št., so bili zmagovalci enačeni z junaki do te mere, da so jih poveličevani Pindar in drugi pesniki. Danes so to vlogo prevzeli mediji, ki športnike v očeh javnosti prikazujejo tako kot filmske zvezde, politike ali celo potrošniško blago. Človeška potreba športnic in športnikov po prepoznavnosti in pritisk sponzorjev, ki zahtevajo promocijo svojih izdelkov, sta v prizadevanju za uspeh zelo močni gonilni sili. Ta prizadevanja zahtevajo stopnjo trpljenja, ki lahko športnice in športnike privede do uporabe prepovedanih substanc, metod in kršenja pravil. Vendar pa ta danes izredno razširjen pojav ni nič novega.
Tudi v antični Grčiji so bili v nekaterih mestih tako zaskrbljeni zaradi goljufij, da so športniki trenirali pod nadzorom uradnih sodnikov (hellanodices), kot na primer v telovadnici v Elidi. V procesiji so se športniki povzpeli na Olimp, kjer so na Zevsovem oltarju zapriseg (Horkios) žrtvovali prašiča in prisegli, da ne bodo goljufali. Vendar pa to ni preprečilo kršenja pravil. Za kršitve so bile naložene globe, denar od glob pa so porabili za postavitev Zevsovih kipov (Zanes) ob vznožju gore Kronion, kjer so jih lahko videli vsi. Potemtakem lahko povezavo med etiko in športom razumemo kot nekaj, kar obstaja od antičnih časov in se ni nanašala izključno na vprašanja povezana z junaško etiko, ki ima svoje temelje v nasilju, niti se ni nanašala na pogum, ki ga je poudarjal Aristotel. Z napredkom v tehniki in farmakologiji je v vedno bolj komercialnem sodobnem svetu postalo neizogibno, da se bodo mladi športniki in športnice v želji po prestižu in slavi izpostavljali nevarnostim dopinga in drugih podobnih oblik goljufanja, ki vključujejo organizirane mreže. Izkoreninjanje tega problema zahteva prepoznanje vseh skritih pogojev in dejavnikov, ki pripomorejo k takšnemu vedenju in ga spodbujajo. Treba je poudariti, da čeprav je ničelna toleranca zaželeni cilj, je potrebno najprej poskrbeti, da ne bi povzročali krivic na račun neenakih možnosti, ki obstajajo med športniki in športnicami v tako raznolikem svetu kot je naš.
To sproža temeljna etična vprašanja povezana s pravično in enako obravnavo, kar postane še bolj zapleteno, ko se v enačbo vključi še nacionalna identiteta. Športnik ali športnica je v prvi vrsti nacionalni junak oz. junakinja in šele potem junak oz. junakinja človeštva. Ta položaj krepi vse negativne vidike nacionalizma. Pomen, ki ga multikulturalizmu pripisujejo moderni politiki, tudi v naših demokratičnih družbah, zadeve še dodatno zapleta. V tem kontekstu oblikovanje sorodnih identitet nadomešča vzpostavljanje sorodnih osebnih odnosov, ki bi lahko sami spodbudili pozitivni stik med posamezniki in posameznicami ter nacijami. Kjer multikulturalizem predstavlja tveganje za utrjevanje ovir med skupnostmi, ki živijo ena ob drugi, na način, ki lahko tekmovanje spremeni v sovraštvo, lahko »interkulturalizem« naredi ravno nasprotno in ustvarja plodne odnose, tekmovalnost pa lahko vodi do sklepanja prijateljstev v prizadevanju vzpostaviti idejo skupnega sveta, ki temelji na bratstvu.
Po mojem mnenju lahko spodbujanje »interkulturalizma« poveča etičnost športa, ker je sposoben slavo in prestiž umestiti na kolektivno raven. V tem primeru junaki v svojem nastopu in zmagi ne iščejo osebne koristi, ampak so sposobni v svojem dosežku združiti vse tiste, ki so sodelovali na tekmovanju. Odstranitev poudarka na priznanju, zmanjšuje potrebo po zmagi za vsako ceno in s tem prispeva k spremembi športnikovega odnosa do nepoštenih načinov zmagovanja. Za boljše razumevanje implikacij se spomnimo, da je v obdobju etike heroizma za junaka veljal le zmagovalec (ali njegov trener ali pokrovitelj), ki je edini lahko upal, da bo šel na “otoke blaženih”. Povezava med doseganjem statusa junaka in religijo, podeli konkretni osebi nekakšno svetost (kot je v srednjem veku veljalo tudi za kristjane, ki so delali dobra dela). Ta vidik je doživel preobrat v klasični dobi, vsaj v Atenah, kjer je prevladovala demokratična etika. Aristotel je trdil, da posamezna dejanja, ki lahko prinašajo srečo, vključujejo tudi družino in prijatelje. Tako lahko ima danes, v času, ko želimo obraniti načela demokracije in ko si prizadevamo razviti pozitivni interkulturalizem, prenos tega načela na šport, plodne rezultate. Ta razširitev od multikulturalizma k interkulturalizmu, nas pripelje do tretje točke, ki zadeva demokratizacijo atletike in športa.
3) Aristotelu se moramo zahvaliti za nekaj globokih premislekov o telesni vadbi, ki jo po analogiji obravnava kot osnovo političnega pluralizma. Meni namreč, da so različni načini telesne vadbe odvisni od cilja, ki ga želimo doseči. S posebnimi tehnikami (techne) telesne vadbe lahko določimo tip vadbe, ki je najboljša in najbolj primerna za naravno nadarjeno osebo, da lahko doseže najboljše rezultate. To je telesna vadba za tiste, ki merijo na vrhunske rezultate. Vendar pa imajo svojo vrednost tudi drugi načini vadbe, ki jo izvaja večina ljudi in ki ne merijo na tekmovanja, ampak si želijo le, da ostanejo v dobri kondiciji. Tehnika telesne vadbe jemlje v obzir tudi raznolikost v telesni zgradbi, zato ne obstaja samo ena vrsta vadbe. Vrsto vadbe je treba prilagoditi vsakemu posamezniku in naloga trenerja je, da oceni, katera je najbolj primerna (Politika, IV, 1). To je izjemen dokument, saj dokazuje, da sta telesna vadba in – zakaj pa ne – šport na splošno lahko dostopna vsakomur, odvisno od naklonjenosti, fizične zmogljivosti in moči določene osebe. Če na telesno vadbo in šport gledamo kot na potrebno aktivnost za ohranitev in izboljšanje telesnega zdravja, imata pomembno preventivno vlogo. Antični Grki so tovrstno telesno zdravje povezovali z mentalnim zdravjem.
Čeprav je situacija danes drugačna, so Aristotelova opažanja pomembna za našo sodobno družbo, v kateri se posamezniki premalo gibljejo in se nezdravo prehranjujejo. Katere preventivne politike so si naše države zamislile za ohranjanje telesnega in duševnega zdravja svojih državljanov in državljank? Odgovornost držav, kot tudi evropskih oblasti je, da ta problem preučijo in sprejmejo primerne odločitve, še toliko bolj, ker lahko to pomaga rešiti tudi težave državnega zdravstvenega in invalidskega zavarovanja. Tveganja so danes večja zaradi širjenja uporabe računalnikov in dostopa do interneta, kar spodbuja otroke in mladostnike, da brez kakršnekoli vadbe, ure in ure preživijo pred zasloni. Ta novost ima neuravnotežene učinke ne samo na telo, ampak tudi na um, ki ga bombardiramo z informacijami in podobami, ki so pogosto nasilne.
Z drugimi besedami, spodbujanje k telesni vadbi in športu lahko ima preventivno vlogo na področju duševnega zdravja in, kot v antični Grčiji, vodi do transferja, pri katerem fizično nasilje nadomesti miroljubno tekmovanje, vendar v novi in bolj raznoliki obliki. Zaradi prostorsko-časovne bližine, ki jo ustvari med posamezniki in posameznicami, lahko takšno tekmovanje spodbuja različne oblike odnosne bližine, ki ima lahko za posledico politike, katerih cilj je spodbujati interkulturalizem. Usposabljanje ljudi za samonadzor in spoštovanje v medsebojnih tekmovanjih, brez da bi bila zmaga in uspeh sama po sebi cilja, je prvi korak v smeri prave športne etike. Osnovna predpostavka je, da lahko telesna vadba in šport, z nenehnim prizadevanjem za ustvarjanje pozitivnih odnosov, poskrbita za etični okvir, ki je bistvenega pomena za demokratično družbo.
Besedilo je bilo izvirno objavljeno v zborniku »Etika in šport v Evropi«, ki sta ga uredili Dominique Bodin in Gaëlle Sempé
Lambros Couloubaritsis,
Svobodna univerza v Bruslju, član belgijske Kraljeve akademije
Prevedla Carmen Horvat