Leta 2003 smo v društvu Zofijinih posneli angažirano dokumentarno zgodbo o projektu sežigalnice v Kidričevem z naslovom »Tiha smrt«, v katerem smo ob problemu sežigalništva obravnavali tudi širši problem ravnanja z odpadki, kakor ga je v Sloveniji zgodovina beležila do tistega obdobja. Sklepna misel filma je bila, da se glede ravnanja z odpadki nahajamo na svojevrstnem križišču – od te odločitve je bilo odvisno kako bomo z odpadki ravnali v prihodnje. Upali smo, da bomo kot zrela družba znali na tem področju izbrati pot trajnostnega in uravnoteženega razvoja, kajti če tega ne bomo zmogli, se bo izkazalo, da zgolj čakamo na rešitve, ki problem rešujejo parcialno in bolj ali manj v interesu smetarskih lobijev. In točno to se je zgodilo. Kmalu smo pristali na točki, ko alternativ praktično več ni bilo in smo bili prisiljeni izbirati med, za okolje in ljudi, slabimi rešitvami.
Od filma je minilo nekaj časa, v katerem je Slovenija med drugim postala članica Evropske unije in bila na področju ravnanja z odpadki prisiljena prevzeti standarde razvitejših evropskih skupnosti. To je bila sicer dobra novica, vendar – kako na hitro odpraviti problem, ki smo ga desetletja zanemarjali? Ga pomesti pod preprogo in se pretvarjati, da je vse v najlepšem redu in hkrati upati, da bo čim prej na voljo kakšna magična rešitev, ki nas bo odrešila problema? Pričakovano so se kot rešilne kmalu ponovno ponujale netrajnostne rešitve, kot je recimo sežigalništvo, ki pa so tokrat imele »blagoslov« Evrope. V društvu Zofijinih smo vpričo tega ponovno postali bolj pozorni na problematiko in znova želeli spodbuditi debato o tem segmentu ekologije, saj delujemo v prepričanju, da je človekovo življenjsko okolje ravno tako pomemben del njegove eksistence kot človek sam. Ko smo se ponovno podali raziskovati to področje, smo na naše veliko začudenje hitro ugotovili, da problem odpadkov ne le institucionalno, temveč tudi na področju nevladnih organizacij ni vzbujal veliko zanimanja. Eden od razlogov je bil gotovo tudi ta, da se je večina razpisov na področju ekologije v zadnjem obdobju osredotočala predvsem na problem podnebnih sprememb, problem odpadkov pa se je v veliki meri zanemarjalo ali postavljalo na stranski tir. Vendar je bila problematika vendarle prevelika, da bi lahko povsem poniknila. Evropska zahteva po zaprtju neustreznih odlagališč, nepravilnosti na ministrstvu in akcija Očistimo Slovenijo, so za kratek čas odpadke ponovno postavile v ospredje zanimanja javnosti.
Lani smo v društvu, v želji po širjenju osveščenosti, kot edine zanesljive poti k bolj premišljenemu ravnanju z odpadki, ob okrogli mizi najprej pripravili animirani izobraževalni film, ki smo ga naslovili »Krasni novi svet odpadkov«, v katerem smo predstavili nekakšno splošno percepcijo situacije. Želeli pa smo predstaviti tudi realno podobo stanja na terenu, zato smo navezali stike s posameznimi akterji na področju ravnanja z odpadki in se pri njih pozanimali kakšno je dejansko stanje. Najprej smo sicer želeli posneti novi dokumentarni film, ki pa smo ga zaradi neodzivnosti in nepripravljenosti na sodelovanje nekaterih ključnih akterjev v zgodbi, brez katerih celostna slika ne bi bila mogoča, transformirali v štiri pogovore ali zgodbe o ravnanju z odpadki v Sloveniji. Našo radovednost so tako poskušali potešiti v podjetjih Snaga Maribor (vendar so nam posredovali informacije le o dejavnosti podjetja v segmentu bioloških odpadkov), Čisto mesto Ptuj, podjetju Dinos, ki se ukvarja s procesi zbiranja, prevoza in predelave sekundarne surovine in v družbi za ravnanje z odpadno embalažo, Slopak. Nastalo je nekaj zanimivih uvidov, ki bodo radovednim gotovo podali določeno sliko o tem, kje smo trenutno na področju ravnanja z odpadki v Sloveniji. Nastale pogovore si je mogoče ogledati na spletu, dosegljiv pa je tudi dvojni DVD, na katerem je ob omenjenih reportažah mogoče najti tudi izobraževalni animirani film »Krasni novi svet odpadkov«.
Čas je, da na področju ravnanja z odpadki ne sledimo zgolj nagonu, ki ga poganja potrošništvo, temveč damo priložnost bolj trajnostnim alternativam, ki so za človekov nadaljnji obstoj in razvoj v marsikaterem oziru postale že prava nujnost!