29. 6. 2004 Ekologija

Prihodnost sežigalnic skozi novinarstvo Štajerskega tednika

Odgovor na prispevek objavljen v Tedniku 24. 6. 2004

V Forumu proti sežigalnici v Kidričevem smo ogorčeni nad neobjektivnim in pristranskim, pravzaprav navijaškim zapisom novinarke Simone Meznarič, ki si ga je ta dovolila v zapisu v »Štajerskem tedniku« dne 24. junija 2004 v članku »Sežigalnica v Sloveniji bo!« Tako odkrito sovražnega, enostranskega in posmehljivega pisanja o problematiki sežigalnice pri nas ne pomnimo, z njim pa novinarka krši vsa pravila profesionalnega obnašanja in odkrito koketira z namero Ministrstva za okolje, da podpre prizadevanja po gradnji sežigalnice v Kidričevem. Ker gre za lokalni časopis, od katerega bi pričakovali tenkočutnost za nastale lokalne probleme in za mnenje prizadetih občanov, o katerem so se, mimogrede, že izjasnili na referendumu, naj povemo, da smo tem bolj začudeni nad njeno aroganco. Poglejmo so pobliže njen sramoten zapis in argumentirajmo naša stališča, medtem ko bomo o izjavah intervjuvanega dr. Zoreta spregovorili na drugem mestu!

Ga. Simona Meznarič se je iz obiska v »prestižnem in idiličnem okolju Moravskih Toplic« – besede v narekovajih so njene – vrnila fascinirana. Tam je poslušala razprave o termični obdelavi odpadkov v Sloveniji na dvodnevnem strokovnem seminarju, kjer »gospodje in strokovnjaki, ki jih na srečanju ni bilo prav malo, seveda niso kar direktno govorili o sežigalnicah«. Simoni Meznarič si v skladu z njenim bogatim novinarskim znanjem ne zdi sporno gospode kvalificirati za strokovnjake, recimo kontroverznega gospoda Karla Lipiča, tajnika AIDS fundacije, prav tako je ne čudi, da ti gospodje niso direktno govorili o sežigalnicah. Vsak novinar bi se namreč vprašal, kaj jih k temu nedirektnemu govoru navaja!

Novinarka nato spregovori o menda širokogrudnem financiranju odlagališč, nakar navdušena nad državo in postopanjem MOPE ugotavlja, da ta nista tako neumna in da večina nas, idiotov seveda, tu naseda sveti preproščini. Tako zelo tenkočutno pravi: »Za zakonskimi predpisi tiči še nekaj drugega, na kar v svoji sveti preproščini, vsaj nekateri, če že ne večina izmed nas, verjetno ni niti pomislila: takšni centri… ustvarjajo odlično sliko… o naraščanju količine odpadkov… tudi o ali predvsem o količini odpadkov, predvidenih za sežig.« Po nenadnem zmagoslavju hipne refleksije se gospe novinarke poloti hudobija in modro ugotavlja dalje: »Malo hudobno je sicer razmišljanje, da država občinam finančno pomaga predvsem zaradi tega, vendar pa dejstvo, da se bo proračunska finančna popkovnica prerezala po letu 2008, namiguje prav na to.« Naša poročevalka se zdaj še bolj poglobi v zadevo, namesto nas, seveda, ki kot idioti tega nismo opazili, in uporabi še svoje najmočnejše orožje, logiko: »Logično sklepanje namreč pripelje do rezultata, da bodo takrat velike vsote denarja bolj potrebne in namenjene za izgradnjo sežigalnice«.

Po tistem, ko si je s pomočjo hudobije in tega, čemur ona pravi logična dedukcija, uspela ustvariti sliko o prihodnjih načrtih države glede sežigalnic, poda svojo strokovno utemeljitev še glede odprodaje večinskega državnega deleža v Talumu, do katerega po dolgih kolobocijah sploh ni prišlo. Ta farsa se novinarki ne zdi sporna, zanjo poskuša najti celo toplo besedo in razumevanje: »V tem pogledu je prav gotovo mogoče razumeti prekinitev procesa prodaje večinskega deleža Taluma, saj ima ta gigant kot možna lokacija za sežigalnico precejšnje prednosti.« Kot novinarko je seveda ne zanima, čemu takšno dvolično postopanje države, rada bi podeljevala smisel in zagovarjala njena stališča. In kot da njena apoteoza še ne bi bila popolna in vtis, da gre za naročen članek, še ne dovolj očiten, se končno spravi še na tistega, ki bi ji o zbiranju teh zanjo novih in fascinantnih informacij lahko najbolje pomagal – druge strani namreč in lokalne skupnosti, ki se z ugibanjem in predvidevanji glede tega, kaj država skrivoma kani narediti s smetmi, ukvarja že od leta 1999. Da bi se ga. Simona Meznarič vsaj nekoliko poglobila v tematiko in spremljala strokovne ocene slovenskih nevladnih organizacij o sežigalnicah, spregovorila o alternativah, šla do lokalne skupnosti, do župana, do prizadetih krajanov, to ji seveda ne pade na pamet. Povsod po Sloveniji, tudi v parlamentu in enako v tujini, predvsem pa na Ptuju in v Kidričevem, bi si lahko na javnih projekcijah ogledala naš dokumentarec »Tiha smrt«, v katerem smo zbrali vse argumente proti sežigalnicam iz ust vidnih strokovnjakov. Če jih ne bo našla, lahko pokuka na našo spletno stran www.forumprotisezigalnici.net. A ti seveda zanjo ne obstajajo! Zato raje nadaljuje v duhu navijaštva in diskvalifikacije nasprotnih stališč. Upiranje izgradnji imenuje za »donkihotizem« in »romantični, a brezuspešni boj z mlini na veter«. Kako mizerno! Karte, ki jih je imela v rokah, so zdaj padle, novinarska etika tudi. Namesto uravnotežene informacije se novinarka raje zateče k smešenjnu ene strani, k subjektivnemu vrednotenju, k »logičnemu sklepanju« iz »hudobije«, na lastno pest in v osebni režiji, k zamolčevanju in enostranskemu navduševanju.

Prihodnost sežigalnice je s takšno podporo novinarjev Tednika zagotovljena! In novinarski zaton časopisa tudi!

Forum proti sežigalnici v Kidričevem,
zanj Bogdan Škafar