17. 7. 2003 Ekologija

»Sežigalnice odpadkov: umirajoča tehnologija«

Avtor:

Poročilo GAIA

Avtor Neil Tangri, Essential Action ZDA, za GAIA (Global Anti-Incinerator Alliance / Global Aliance for Incinerator Alternatives)

Objavljeno Julija, 2003

POVZETEK POROČILA

Sežigalnice so netrajnosten in zastarel način ravnanja z odpadki. Medtem ko globalno nasprotovanje sežigalnicam povsod po svetu narašča, se vedno bolj uveljavljajo inovativne ideje in prakse trajnostnega načina ravnanja z odpadki.

Poglavje 1: Problemi sežigalnic

Prvo poglavje obravnava probleme sežigalnic odpadkov: izpusti onesnaževal tako v zrak kot v druge sestavine okolja; ekonomski stroški in stroški delovnih mest, izguba energije; netrajnost in nezdružljivost z ostalimi sistemi gospodarjenja z odpadki. Obravnava tudi probleme, ki so specifični za dežele na jugu.

Med najbolj razvpita onesnaževala v povezavi s sežigalnicami sodijo dioksini. Ti povzročajo širok spekter zdravstvenih problemov, vključno z rakom, poškodbami imunskega sistema, reprodukcijske in razvojne probleme. Dioksini so bioakumulativni, kar pomeni, da prehajajo po prehranjevalni verigi iz plena na plenilca. Kopičijo se v mesu in mlečnih izdelkih in v končni fazi v človeškem telesu. Dioksini predstavljajo poseben problem tudi zato, ker so že prisotni povsod v okolju v taki meri, da že povzročajo negativne vplive na zdravje ljudi. Vplivom na zdravje je izpostavljeno že celotno svetovno prebivalstvo. Vsepovsod po svetu so sežigalnice odpadkov največji vir emisij dioksinov.

Sežigalnice odpadkov spadajo tudi med glavne onesnaževalce z živim srebrom. Živo srebro je močan nevrotoksin, ki slabi človekove motorične, zaznavne in kognitivne funkcije. Onesnaževanje z živim srebrom je svetovni problem. Sežigalnice so ključni krivci tudi za onesnaževanje s težkimi kovinami, kot so svinec, kositer, arzen in krom.

Poleg dioksinov vzbujajo skrb tudi halogeni hidrokarbonati; kisli plini, ki povzročajo kisel dež; prašni delci, ki slabijo dihalne funkcije in nenazadnje emisije toplogrednih plinov. Seznam snovi v izpustih sežigalnic še ni popoln. V pepelu in zračnih emisijah obstaja vrsta snovi, ki jih še ne poznamo.

Sežigalnice zagotavljajo, da nadzirajo zračne emisije. Vendar je resnica drugačna. Prvič, za večino onesnaževal, kot so na primer dioksini, velja, da so vsake dodatne emisije v okolje pravzaprav nedopustne. Drugič, nadzor emisij je nepopoln in poteka z mnogimi problemi, zato v resnici ne poznamo niti trenutnega stanja emisij. Tretjič, dostopni podatki kažejo na to, da sežigalnice niso sposobne zagotoviti delovanja v skladu s trenutno veljavnimi predpisi.

Kadar nadzor nad onesnaževanjem zraka deluje, odstrani onesnaževala iz zračnih emisij, vendar na drugi strani poveča koncentracije le-teh v pepelu. S tem ustvarja nov tok nevarnih odpadkov, ki zahteva dodatno obdelavo. Problem emisij tako še ni rešen. Onesnaževala le pomaknemo iz ene sestavine okolja (zraka) na druge (prst in voda). Pepel iz sežigalnic je nevaren odpadek, a je ravnanje z njim pogosto neustrezno. Varnega ravnanja s pepelom ne zagotavljajo niti odlagališča, od koder nevarne snovi prehajajo v okolje. Ponekod ta pepel raztresejo po stanovanjskih površinah ali površinah namenjenim pridelavi hrane.

Sežigalnice odpadkov so pogosto namenoma locirane v socialno ogroženih predelih, ker tam teoretično pričakujejo manjše nasprotovanje. S tem so kršena temeljna načela okoljske pravičnosti.

Moderne sežigalnice so najdražji način ravnanja z odpadki. Samo stroški izgradnje sežigalnice znašajo več sto milijonov USD. Stroške njene izgradnje in obratovanja neizogibno nosijo državljani. Sežigalnice so oblikovale zapletene sheme financiranja z namenom, da oblasti zavežejo k dolgoročnim plačilom, kar se je večkrat izkazalo pogubno predvsem za lokalne skupnosti. V Združenih državah Amerike je ravno zaradi sežigalnic končalo v dolgovih veliko mest.

Sežigalnice omogočajo daleč manjše število novih delovnih mest na tono odpadkov kot alternativni načini ravnanja z njimi – npr. recikliranje. Ponavadi sežigalnice povzročijo, da že obstoječi sistemi neformalnega ločenega zbiranja in recikliranja odpadkov propadejo in tako samo še dodatno povečajo stisko najbolj revnih prebivalcev.

Sežigalnice se pogosto označujejo kot objekti za pridobivanje energije. Podrobna analiza življenjskega cikla pa pokaže, da sežigalnice porabijo neprimerno več energije, kot jo proizvedejo. Sežgane izdelke in embalažo moramo nadomestiti z novimi. Izkoriščanje in pridobivanje materialov iz naravnih virov in proizvodnja izdelkov porabi več energije – sočasno povzroča negativne vplive na okolje – kot jo potrebujemo za ponovno uporabo ali recikliranje.

Sežigalnice odpadkov imajo najdaljšo tradicijo v severnih državah. Več težav pri uporabi te tehnologije pa lahko pričakujemo v državah na jugu. Pomanjkanje nadzora nad delovanjem sežigalnic lahko vodi v celo večje onesnaževanje. Negotovo financiranje in korupcija, skupaj z administrativnimi ovirami lahko onemogočajo potrebno vzdrževanje. Različne naravne danosti, kot so vremenski pogoji in značilnosti odpadkov, so lahko vzrok za težavno ali celo onemogočeno delovanje sežigalnic.

Nenazadnje se moramo zavedati dejstva, da je sežig odpadkov nezdružljiv z drugimi načini ravnanja z odpadki. Sežigalnice tekmujejo za finančna sredstva iz istih virov in za iste odpadne materiale kot ostale oblike ravnanja z odpadki. Na tak način spodkopavajo sisteme ločenega zbiranja, ki so predpogoj za alternativne načine ravnanja z odpadki.

Poglavje 2: Alternative

Drugo poglavje predstavlja alternative sežigalnicam. Odlagališča niso učinkovita dolgoročna rešitev, saj so enako netrajnostna kot sežigalnice in predstavljajo problem za okolje. Alternativni načini morajo zaobjeti problem odpadkov v celoti in jih s pomočjo recikliranja vrniti v proizvodne procese ali pa v naravo na način, ki ni tvegan za okolje in zdravje. Le na takšen način lahko zmanjšujemo porabo naravnih virov. Predpogoj za to pa je, da tri obstoječe predpostavke glede ravnanja z odpadki nadomestimo s tremi novimi načeli. Namesto predpostavke, da bo družba proizvajala vedno večje količine odpadkov, moramo kot najvišjo prioriteto sprejeti načelo o minimizaciji nastalih količin odpadkov. Sedanje sisteme ravnanja z mešanimi odpadki je potrebno nadomestiti s sistemi ločenega zbiranja odpadkov na način, ki omogoča optimalno recikliranje ali kompostiranje posameznih materialov. Industrija mora preoblikovati svoje izdelke tako, da jih je v zadnjem delu njihovega življenjskega cikla sploh možno reciklirati.

Mešanje komunalnih odpadkov uničuje vrednost materialov v le-teh. Organski odpadki onesnažijo materiale, ki jih je možno reciklirati, nevarni odpadki pa onemogočajo nadaljnjo snovno izrabo tako enih kot drugih. Velik del odpadkov predstavljajo umetni materiali in izdelki, ki jih je težko reciklirati. Tovrstne izdelke je potrebno preoblikovati na način, ki omogoča recikliranje ali preprosto prepovedati njihovo uporabo.

Če želimo vzpostaviti učinkovit sistem ravnanja z odpadki iz gospodinjstev, mora biti prilagojen lokalnim razmeram. Niti dva sistema nista popolnoma enaka. Sistemi v južnih državah ne bodo uspešni, če jih bodo preprosto kopirali iz severnih držav. V državah na jugi so naravni, ekonomski, pravni in kulturni pogoji popolnoma drugačni. V državah na jugu je neformalni sektor (pobiralci smeti, brezdomci) pogosto pomemben del obstoječega sistema ravnanja z odpadki. Zato mora sistem predvsem zagotavljati boljše pogoje za njihovo delo in jim zagotavljati osrednje mesto v sistemu ravnanja z odpadki. Primer uspešnega neformalnega sistema je »Zabbaleen of Cairo«, ki predela 85% ločeno zbranih odpadkov in zaposluje 40.000 ljudi.

Na splošno, pa naj gre za sever ali jug, je ravnanje z organskimi odpadki najpomembnejši del sistema. Organske odpadke preusmerimo v kompostiranje, lahko jih uporabljamo kot hrano za živali. s tem zagotovimo neonesnažen tok odpadkov, ki je ključ alternativnega načina gospodarjenja z odpadki. Recikliranje omogoča več delovnih mest na tono odpadkov kot katerikoli drugačen način ravnanja z odpadki, industriji pa zagotavlja potrebne materiale.

Največja ovira pri recikliranju je dejstvo, da večina izdelkov preprosto ni narejena na način, ki bi ob koncu njihove življenjske dobe omogočal njihovo snovno predelavo. Podjetja niso ekonomsko stimulirana za preoblikovanje izdelkov. Extended Producer Responsibility ali EPR (razširjena odgovornost proizvajalca) je politika, ki od proizvajalcev zahteva, da prevzamejo fizično in finančno odgovornost za svoje izdelke in embalažo. S tem bi bili motivirani za preoblikovanje izdelkov na način, ki bi omogočal njihovo recikliranje in zmanjševal njihov nevarnostni potencial. EPR pa ni vedno najprimernejši in najbolj praktičen pristop. V takšnih primerih je prepoved uporabe nevarnih ali problematičnih materialov primernejša rešitev.

Večino komunalnih odpadkov lahko preusmerimo iz odlagališč ali sežigalnic s prepovedjo nekaterih vrst izdelkov in s pomočjo EPR, ki spodbuja preoblikovanje izdelkov, ter z ločenim zbiranjem odpadkov, kompostiranjem in recikliranjem.Številne lokalne skupnosti že dosegajo 50 ali več odstotkov preusmerjenih količin odpadkov. Nekatere teh lokalnih skupnosti so si zastavile cilj Zero Waste (brez odpadka).

Zdravstvo predstavlja vir obsežnih količin odpadkov, ravnanje z njimi pa zahteva visoke stroške. Vsi odpadki iz zdravstva niso nevarni. Večinoma so zelo podobni komunalnim odpadom. Strog sistem ločenega zbiranja odpadkov v zdravstvenih ustanovah omogoča, da izločimo majhen delež potencialno nevarnih in kemičnih odpadkov, ki lahko negativno vplivajo na okolje in zdravje ljudi.

Nevarni odpadki zahtevajo posebne postopke obdelave. Danes že obstajajo tehnologije, ki takšne odpadke dezinficirajo brez sežiganja. Tovrstne tehnologije so cenejše, tehnološko preproste in imajo manjši negativen vpliv na okolje kot sežigalnice.

Večina nevarnih kemičnih odpadkov v zdravstvenih ustanovah nastaja v majhnih količinah. S sežigom jih tudi ne moremo uničiti. Nekatere, npr. živo srebro lahko nadomestimo z alternativnimi materiali, druge lahko recikliramo, preostale pa bi morali skrbno ločiti in vrniti proizvajalcu. Študije primerov kažejo, kako ta načela uspešno delujejo v različnih okoljih: od male porodnišnice v Indiji do glavnega kliničnega centra v Združenih državah Amerike.

Odpadki iz industrijskih procesov so čistejši in manj mešani od odpadkov iz gospodinjstev. Veliko industrijskih odpadkov pa je nevarnih. Clean Production (čista proizvodnja) je pristop k industrijskemu preoblikovanju, ki poizkuša odstraniti nevarne stranske produkte, zmanjšati celotno onesnaževanje ter ustvariti izdelke in posledično odpadke, ki ne predstavljajo tveganj za okolje. Načela čiste proizvodnje so naslednja:

– previdnostni princip, ki zahteva previdnost in ne sprejema znanstvenega tveganja,

– načelo preventive, ki si prizadeva preprečevati tveganja, namesto odpravljati posledice,

– načelo demokratičnosti, po katerem imajo tisti, ki nosijo posledice, tudi pravico sodelovanja pri odločitvah,

– holistično načelo, ki na področju okolja zahteva upoštevanje celotnega življenjskega cikla.

Za uvajanje čiste proizvodnje so bila oblikovana različna orodja. Od političnih, kot je pravica vedeti, do davčnih reform in podpore Združenih Narodov podjetjem, ki so čisto proizvodnjo uvajala v prakso.

Vendar čista proizvodnja ne more rešiti problema obstoječih zalog nakopičenih nevarnih odpadkov, ki poleg sežiganja zahtevajo tudi drugačne načine obdelave. Številne raziskave se ukvarjajo z razvojem tehnologij. Izoblikovali so se nekateri standardi:

– visoka učinkovitost uničenja,

– obvladovanje vseh stranskih produktov,

– identifikacija vseh stranskih produktov,

– nadzor nad vsemi izpusti.

Kar nekaj novih tehnologij na Japonskem, Kanadi in Avstraliji že izpolnjuje te kriterije pri odstranjevanju PCB, v ZDA pa za uničevanje kemičnega orožja. Program uničevanja kemičnega orožja v ZDA je učinkovit predvsem zaradi intenzivnega sodelovanja javnosti. Prav javnost je bistveno vplivala na odločitve vlade za izbiro varnejše tehnologije, ki ne temelji na sežigu.

Poglavje 3: Ugašanje plamenov

V tretjem poglavju je predstavljen naraščajoč odpor proti sežigalnicam. Nasprotovanje javnosti je vzrok za zaustavitev številnih predlogov za nove in zapiranje že obstoječih sežigalnic. Odpor ljudi proti sežigalnicam ima svetovne razsežnosti: Na stotine nevladnih organizacij in civilnih gibanj v številnih državah se skupaj bori za uveljavljanje alternativnih načinov ravnanja z odpadki.

V ZDA je v 80. letih zaradi pomanjkanja odlagališčnega prostora pričelo naraščati zanimanje za sežigalnice, kar je privedlo do njihovega razcveta. Ta razcvet je spremljalo tudi masovno gibanje nasprotnikov, ki so uspeli zaustaviti gradnjo 300 načrtovanih sežigalnic. Aktivisti so se borili za višje emisijske standarde in ukinitev subvencij, kar je proti koncu 90. let povzročilo zaton sežigalniške industrije.

Japonska je država z največjim številom sežigalnic na svetu. Odpor proti njim je univerzalen, na območju celotne države je organiziranih več sto proti dioksinskih skupin. Pritisk javnosti je v zadnjih nekaj letih povzročil zapiranje več kot 500 sežigalnic. Japonske korporacije in vlada še vedno močno podpirajo sežigalniško industrijo.

V Evropi se je odpor preusmeril v uvajanje alternativnih načinov ravnanja z odpadki. Na nekaterih področjih so uspeli znižati količino nastalih odpadkov kljub temu, da se je število prebivalcev povečalo. V Evropi zato sežigalnice niso tržno zanimive.

V Mozambiku so se prebivalci organizirali v prvo staroselsko okoljevarstveno organizacijo. Organizacijo so prebivalci sprejeli kot znak oživljanja civilnega gibanja po državljanski vojni. Uspela je preprečiti načrte za sosežig pesticidov v cementni peči, locirani v bližini stanovanjskega območja.

Drugod so aktivisti za ustavitev delovanja sežigalnic uporabljali proteste in neposredne akcije. Naraščajoče nasprotovanje javnosti je vplivalo na zakonodajo. V 15 državah veljajo delne prepovedi sežiganja odpadkov, medtem ko na Filipinih velja prepoved njihovega sežiganja v celoti.

Omejevanje sežiga odpadkov ureja tudi mednarodno pravo. Njegova tri načela: previdnost, preventiva in omejevanje čez mejnih vplivov, so v nasprotju s sežiganjem odpadkov.

Previdnostna načela so del OSPAR, LRTAP, Bamaške in Stockholmske konvencije, med drugim tudi del konvencije iz Ria. Ker so sežigalnice nekontroliran proces z nepoznanimi stranskimi produkti in ker ti stranski produkti že zdaj ogrožajo človekovo zdravje, bi se na osnovi previdnostnega principa morali izogibati sežiganju odpadkov.

Zmanjševanje nastajanja količin odpadkov in preventiva je splošna značilnost mednarodnega prava. Najbolj nazorno sta obe načeli navedeni Bamaški konvenciji. Konvencija natančno navaja, da je sežig odpadkov nezdružljiv z načeli preventive in prakso čiste proizvodnje.

Omejevanje čezmejnih vplivov je vodilno načelo mednarodnega prava. Stranski produkti, ki nastajajo pri sežigu odpadkov, vplivajo na globalno stanje okolja in nasprotujejo tem načelom.

Londonska, OSPAR in Bamaška konvencija tudi prepovedujejo sežig odpadkov na morju ali celinskih vodah.

Čeprav Stockholmska konvencija ne prepoveduje sežigalnic, pa postavlja številne omejitve za njihovo delovanje. Štiri od dvanajstih kemikalij, o katerih govori konvencija, so stranskih produkt sežigalnic. Konvencija poziva k minimalizaciji in postopni ukinitvi vseh dvanajstih kemikalij. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da Stockholmska konvencija govori o skupnih izpustih, ne samo o zračnih emisijah. Države poziva, da preprečijo nastajanje in ne le izpuste teh kemikalij. Pri procesih gorenja je nastajanje teh štirih kemikalij neizogibno. S tem ukrepom Stockholmske konvencije je postalo jasno, da se sežigalnice bližajo svojemu zatonu.

Dodatne informacije so na voljo:
GAIA Sekretariat
Unit 320, Eagle Court
26 Matalino St., Quezon City
Philippines