Transkript
Ko smo soočeni s problemom odpadkov, se znajdemo pred vprašanjem kako se teh odpadkov rešiti? Kam z odpadki?
Sežigalnice so naprave za termično predelavo odpadkov v dim, v določenih okoliščinah pa tudi v energijo in toploto. V zgodbi, ki jo bomo obravnavali ni enostavnih ali pravilnih odgovorov. Nedvomno pa lahko podamo ugotovitev, da so sežigalnice tehnologija, ki je globoko vpeta v problem reševanja civilizacijske nerodnosti imenovane odpadki.
Sicer poznamo več vrst odpadkov, a načelom je pot do njih za vse podoben. Če želimo izdelati neki izdelek, najprej zanj potrebujemo surovine. Te pridobimo z izkopom ali kakšno drugo oblike ekstrakcije. Surovine nato v produkciji obdelamo v želeni izdelek. Ko je izdelek nared, ga posredujemo do uporabnika v porabo. Po definiciji je odpadek »vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik ne more ali ne želi uporabiti sam, ga ne potrebuje, ga moti ali mu škodi in ga zato zavrže, namerava ali mora zavreči«. Odpadek je torej »snov«, ki je uporabnik — državljan, potrošnik, podjetje — ne potrebuje več, je moteča ali škodljiva. Ker z njo nima več kaj početi, jo zavrže. Kot potrošniki vsak dan proizvedemo več vrst nepotrebnih »predmetov«, ki nato končajo v košu za »odpadke«. V njem najdemo ostanke hrane, papirja, plastično embalažo, ovojne materiale, pločevinke, plastenke, steklenice… Za veliko večino, če ne kar za vse teh materialov vemo, da se jih da predelati, reciklirati in vnovič uporabiti. Biološke odpadke kompostiramo, papir, plastične ali umetne mase, kovine in steklo recikliramo, snovno predelamo in vnovič uporabimo. Skratka, čemu so odpadki, ki so dejansko papir, steklo, plastika, kovine, hrana sploh problem?
V košu za odpadke so vse surovine običajno pomešane, onečedene, kar ni nič kaj prijetno za oko in nos. Če razmislimo, se nam samo po sebi postavlja vprašanje, kako jih ločiti in očistiti. Odgovor je na dlani: ločimo jih še pred košem za odpadke. Kako, se vprašate? Tako, da papir in papirno embalažo zložimo na eno stran, plastične ali umetne mase na drugo, kovine na tretjo, steklo na četrto in ostanke hrane na peto. Vsak od nas v Sloveniji proizvede skoraj 2 kg odpadkov na dan. Vse te odpadke v najboljšem primeru predelamo za ponovno uporabo, v glavnem pa jih odvržemo na odlagališča, ki so le nekakšne luknje v zemlji, ali pa če imamo res nesrečo, jih najprej sežgemo v sežigalnih pečeh in jih nato odvržemo na smetišča. Ločevanje odpadkov je podlaga za izvajanje postopka recikliranja oziroma predelave. Odpadki, ki bi sicer končali na odlagališčih postanejo v drugačni obliki spet uporabni. Povečuje se število izdelkov, ki jih uporabimo le enkrat in nato odvržemo. Odpadki pri odstranjevanju povzročajo negativne vplive na okolje in zdravje ljudi. Na drugi strani pa moramo odstranjene materiale nadomestiti z novimi, kar povečuje porabo surovin, ki so pogosto iz neobnovljivih virov. Zato je za reševanje tega okoljskega problema ključnega pomena predvsem preprečevanje nastajanja odpadkov, šele nato pridejo na vrsto različni načini gospodarjenja z njimi. To priznava tudi Evropska unija, ki je v svoji Strategiji ravnanja z odpadki preventivo postavila na vrh hierarhije ravnanja z njimi. Na količine nastalih odpadkov vplivata učinkovita raba virov v produkcijskih procesih in količina proizvedenega in potrošenega blaga. V splošnem lahko rečemo, da v državah EU obstaja tesna povezava med rastjo BDP in količino nastalih odpadkov. Strateške usmeritve RS za ravnanje z odpadki se usmerjajo na zmanjševanje količin odloženih odpadkov, ne vključujejo pa ciljev in ukrepov prekinitve povezave med rastjo BDP in naraščanjem količin odpadkov.
Ker imamo več vrst odpadkov, se pojavlja tudi več vrst rešitev zanje. Običajna hierarhija skrbi za odpadke je skrb za preprečevanje nastajanja odpadkov na izvoru – pri proizvodnji – kako neki izdelek oblikujemo, ko pa smo enkrat soočeni z odpadki, pa so nam na voljo še naslednje možnosti: ponovna uporaba, reciklaža, obdelava in pri obdelavi pridemo tudi do sežiga odpadkov. Sežig je ponavadi izbira, ki pride na vrsto po tem ko problema odpadkov ne rešimo v vseh predhodnih procesih.
Sežigalnica odpadkov je naprava, namenjena za toplotno obdelavo odpadkov z izkoriščanjem pridobljene zgorevalne toplote ali brez nje. Sežigalnica je celotna postavitev objektov in naprav za sprejemanje, skladiščenje in predhodno obdelavo odpadkov do naprav in sistemov za nadzor sežiganja in trajno spremljanje in registriranje pogojev sežiganja. Sežig s pridobivanjem energije je v tujini znan pod imenom waste-to-energy (WtE) – »odpadki v energijo« in je na rovaš odločitve EU, da takšna obdelava odpadkov spada med »trajnostne rešitve«, tudi vse bolj koriščena tehnologija.
Za sežigalnice obstajajo argumenti za in argumenti proti. Argumenti za sežig so naslednji:
S sodobnimi tehnologijami sežiga in zakonskimi regulacijami izpusta plinov so se količine nevarnih strupov kot so dioksini in furani, drastično znižali. Sežigalnice lahko generirajo energijo in ogrevanje in lahko na ta način pomagajo pri energetski učinkovitosti države. Ostanek sežiga, prah se je izkazal kot nenevaren material za razne gradbene agregate in ga je tako možno reciklirati. V zelo naseljenih območjih je težko najti prostor za odlaganje smeti. Sežig drastično pripomore pri zmanjšanju metana iz odlagališč.
Argumenti proti sežigu so naslednji:
Pri sežigu še vedno nastaja zelo strupeni lahki prah, ki ga je potrebno primerno skladiščiti, kar pomeni, da potrebujemo primerna odlagališča za to. Sežiganje smeti povzroča, da se strupi sproščajo v ozračje. Še huje, proizvaja nove, še bolj nevarne strupe, kot je recimo dioksin. Dioksin je najbolj strupena snov človeškega izvora, kar jih pozna znanost. In sežigalne peči so glavni vir dioksina. Sežig sprošča veliko število zelo težkih kovin, katerih strupenost se konstantno spreminja in jo je težko meriti. Ustvarja tudi pline, ki jih direktive sploh še ne omenjajo, kaj šele regulirajo. V juniju 2008 je združenje več kor 33000 zdravnikov in drugih strokovnjakov na evropski parlament naslovilo izjavo, v kateri izražajo skrb glede drobnih delcev, ki jih proizvajajo sežigalnice in pomanjkanje ustrezne kontrole in ustreznih študij o vplivih tovrstnih emisij. Gradnja in vzdrževanje objekta zahteva dolgoročno načrtovanje saj se vložek vrne šele na dolgi rok. Življenjska doba sežigalnic je običajno 25 do 30 let. Prebivalstvo odklanja to tehnologijo (Not In My Back Yard fenomen). Vrednost zemlje, ki je v bližini sežigalnice se v povprečju zniža za 10 %. Preventiva nastajanja odpadkov, minimalizacija odpadkov, ponovna uporaba in recikliranje so vse postopki, ki bi jih po hierarhiji morali maksimalno uporabiti in izrabiti pred gradnjo sežigalnic. Podporniki logike »brez odpadkov« smatrajo sežigalnice in druge podobne tehnologije za predelavo odpadkov kot oviro za recikliranje in ločevanje odpadkov. Sežigalnice so tujek v okolju. So velike industrijske naprave za uničevanje virov, ki nam jih vse bolj primanjkuje. Sežiganje odpadkov je kontroverzna rešitev, ker s tem uničujemo naravne vire in spodbujamo potrošnjo.
Odpadki niso problem, temveč priložnost za preoblikovanje industrije ter spreminjanje vedenjskih in potrošniških navad. Odkar v Evropski uniji velja odgovornost proizvajalcev za nastajanje odpadkov, je marsikatera zobna pasta ostala brez kartonaste škatlice, proizvajalci pijače so začeli pločevinke in plastenke ovijati v tanjše plastične folije. Znižali so stroške, spremenili potratno porabo materialov in postali okolju bolj prijazni. Vendar to ni dovolj. Odnos do okolja naj začno proizvajalci kazati že z načrtovanjem izdelkov in pri izbiri materialov. Šele nato bo zares mogoče govoriti o zmanjševanju količin odpadkov. Izdelke bi morali oblikovati tako, da jih lahko recikliramo. Dokaz, da ni tako, so embalaže za mleko ali sokove. Narejene so iz treh materialov, ki jih lahko recikliramo. Težava je v tem, da treh materialov skoraj nihče ne zna ločiti. Evropske direktive pravijo, da morajo evropske države do leta 2012 več odpadkov reciklirati in manj sežigati. V Sloveniji bi tako morali reciklirati vsaj polovico odpadkov, a jih ne. Šele ko bi zmanjšali količine odpadkov s ponovno uporabo ali predelavo nekaterih in s tem ponovno uporabili omejene naravne vire in surovine, bi nastopil pravi čas, da se vprašamo ali sežigalnice sploh potrebujemo. Razvojna prioriteta države je konkurenčno gospodarstvo in višja gospodarska rast. Cilj Slovenije, da bi v desetih letih povečevali bruto družbeni proizvod za štiri do šest odstotkov na letni ravni in tako dosegli povprečje EU 15, je past. Gospodarsko smo uspešnejši na račun neučinkovite rabe energije in virov. Ekološki ali socialni argumenti doslej še niso prevladali nad ekonomskimi izračuni.
»Zero Waste« gibanje je nastalo iz več desetletnega truda lokalnih skupnosti po svetu, ki so nasprotovala odlagališčem in sežiganju odpadkov, ter spodbujala njihovo recikliranje in ponovno uporabo. Vodilo gibanja pravi, da odpadki niso nekaj naravnega. Z ustreznim preoblikovanjem izdelkov in ustreznim ravnanjem z njimi lahko postanemo družba brez odpadkov. Čeprav »Zero Waste« vizija priznava izreden pomen recikliranju, pa prav tako priznava tudi njegove omejitve. Lokalne skupnosti ne morejo same reševati problema smeti in tudi ne morejo biti odgovorne za čiščenje nesnage, ki jo povzroča neodgovorna industrija. »Zero Waste« zahteva spremenjen način razmišljanja. Naša naloga ni iskati poti, kako se znebiti odpadkov, naša naloga je zagotoviti trajnostni način uporabe materialov že na samem začetku proizvodnih procesov. Ko lokalne skupnosti naletijo na materiale ali izdelke, ki jih ne morejo ponovno uporabiti, reciklirati ali kompostirati, morajo imeti pravico zahtevati od proizvajalcev, da jih pač preprosto nehajo proizvajati. Tako »Zero Waste« povezuje odgovornost lokalnih skupnosti in odgovornost proizvajalcev. Sedanji industrijski sistemi delujejo v enosmernem toku: od pridobivanja materialov iz naravnih virov do odlagališča ali sežigalnice. Pridobivanje surovin iz narave, predelava, transport in uničevanje virov materialov v odpadkih s sežiganjem ali odlaganjem so glavni vzroki za degradacijo okolja in globalno segrevanje. Zato moramo preoblikovati ta enosmerni tok v krožnega, v zaključeno zanko recikliranja in ponovne uporabe odvrženih materialov in zagotoviti njihovo vračanje v proizvodne sisteme. Narava ne pozna odpadkov, odpadke smo iznašli ljudje. Naša naloga – tako družbe kot industrije – je vzpostaviti kroženje materialov in njihovo ponovno uporabo.