Spletni dogodek ob 150. obletnici pariške komune – uvod v letošnji cikel dokumentarnih ponedeljkov in 10. obletnico Mednarodnega festivala dokumentarnega filma Dokudoc
AGD Gustaf, Mitra in Zofijini ljubimci smo pripravili spletni prenos pogovora iz Dvorane Gustaf (KC Pekarna, Maribor), ki predstavlja uvodni večer v ciklu filmskih projekcij s pogovori »Dokudoc dokumentarna obzorja« in je bil ob tej priložnosti posvečen 150. obletnici pariške komune in ničelni toleranci do rasizma, fašizma in nacizma ter drugih oblik preživetih ideologij in zavržnih praks človeštva ter premisleku njihovega aktualnega obujanja. Kot gosta sta nastopila Rajko Muršič in Miha Zadnikar, raziskovalca kulture in družbe, ki se ukvarjata tudi z zgodovino delavskega gibanja in socializma. Pogovor je povezovala Aleksandra Goropevšek.
Video posnetek pogovora:
S pojmom “pariška komuna” (fr. la commune de Paris) največkrat mislimo samoupravno mestno ureditev, ki so jo proti kontrarevolucionarni francoski vladi komunardi po vstaji 18. marca v Parizu vzpostavili z mestnimi volitvami, po katerih je narodna garda razglasila pariško komuno in jo z Deklaracijo francoskemu ljudstvu zahtevala za “vse kraje v Franciji”. Delovala je 72 dni, vse do “krvavega tedna”, v katerem je od nedelje do nedelje, med 21. in 28. majem 1871, država izvedla brutalni masovni poboj članov komune. Od drugih oblik predstavniške vladavine se je razlikovala po ljudskih skupščinah, s katerimi so nadzorovali delovanje pariške komune.
Raziskave zato pojav pogosto povezujejo z idejo neposredne demokracije. Neposredna demokracija se je izvajala z razpravami po številnih drugih lokalnih organih in interesnih združenjih komune, kjer so aktivno razpravljali o pomembnih političnih in družbenih vprašanjih. V marksističnem pogledu je eden pomembnih dogodkov v zgodovini delavskega gibanja in poskus reorganizacije družbe na novih osnovah – brez izkoriščanja in zatiranja. Skozi zgodovino sledimo ideji skozi različna komunalistična ali komunitaristična gibanja, prisotna je tudi v aktualnem gibanju rumenih jopičev v Franciji.
Pariška komuna je izhodišče, da je mogoča in vedno živa sprememba družbe. Na bolje.
Dr. Rajko Muršič je etnolog in kulturni antropolog, roker in redni profesor za kulturno antropologijo na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s teorijo kulture, antropologijo glasbe in popularno kulturo. “Odzive slovenske družbe v krizi ocenjuje kot trezne, sprememba ravnanja z okoljem pa se mu zdi v tem trenutku zdi nujna in neobhodna. Je oster kritik potrošništva, ki se nima za upornika, ne prenaša pa hierarhij,” ga je predstavil Jan Grilc.
Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Deluje kot kulturni in družbeni aktivist, radijski delavec, predavatelj, kolumnist, esejist, koncertni organizator, sociolog glasbe in alternativni teoretik. “Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize, in da ni zmagovalec tisti, ki piše zgodovino. Kdor piše zgodovino, je zmagal,” je še o njem zapisal Luka Hvalc.