Z mariborskim filozofom dr. Friderikom Klampferjem o tem, kako oznaka novega terorizma pravzaprav sploh ne ustreza definiciji terorizma
Filozof dr. Friderik Klampfer je izredni profesor na oddelku za filozofijo mariborske Filozofske fakultete, avtor več knjig, predvsem o etiki, član mariborsko-ptujske iniciative Zofijini ljubimci, ustanovljene pred desetimi leti, ki si je zadala nalogo vnašanja humanistične misli in širjenja njenega prostora v tem delu Slovenije. To počne z javnimi predavanji in okroglimi mizami, rednimi radijskimi oddajami in s kritičnimi prispevki v medijih, tudi elektronskih.
V zadnjih dneh in tednih je bila evropska javnost, predvsem v Franciji in Nemčiji, soočena z brutalnimi terorističnimi napadi in s krvavimi morilskimi pohodi več posameznikov. Intervju z mariborskim filozofom je nastal delno ustno, večinoma pa po elektronski pošti. Za to lahko krivimo poletni, dopustniški čas, toda Klampferjevi odgovori nam vendarle dajejo širšo sliko tega časa, ki ga mrcvarijo časovno zgoščeni in nepojmljivi množični umori, iz katerega koli razloga že, če razlog sploh je.
Kakšen je ta terorizem, s katerim se soočamo danes? Zdi se mi namreč drugačen od klasičnega, ki je, kakorkoli, imel neko politično agendo. Ta pa, kot da želi povzročiti zgolj čim več škode in solz ne le neposrednim nasprotnikom, temveč ljudem daleč proč, katerih “greh” je, da morda živijo v državah, ki sodelujejo v tako imenovani vojni zoper terorizem. Toda še bolj se zdi, da jih moti način življenja, ki ga napadalci očitno prezirajo. Je to že civilizacijski spopad, ki so ga nekateri napovedovali?
“Ne vem, katere primere nedavnega nasilja vse imate v mislih, a vsaj polovica najbolj aktualnih primerov, ki jih mediji avtomatično razvrščajo pod oznako ‘novi terorizem‘, sploh ne ustreza definicijam terorizma. Ta očitek bom pojasnil kasneje. Dokler ne poznamo resničnih motivov storilcev teh dejanj, smo v sferi ugibanja. A vsaj za pokola v Orlandu in Münchnu ter za uboj ženske v Reutlingenu, morda pa tudi za pokol v Nici, lahko rečemo, da ni šlo za teroristična dejanja, temveč za različno, niti ne vedno s sovraštvom do točno določene družbene skupine motivirane množične poboje oziroma umore.
Množični mediji delajo javnosti in odločevalcem medvedjo uslugo, ko za samooklicanimi strokovnjaki za varnost nekritično ponavljajo, da gre za nove, doslej neznane oblike terorizma, s katerimi se bomo morali naučiti živeti. S tem razpihujejo vsesplošno paranojo in islamofobijo. Edino, kar je vsem navedenim primerom skupnega, je namreč to, da so bili vsi storilci po vrsti muslimanske vere. A če to dejstvo pojasni recimo nedavni umor duhovnika v Rouenu, ki ga je po doslej znanih podatkih zagrešil v radikalni islamizem indoktriniran devetnajstletnik, ki se je dvakrat neuspešno že skušal pridružiti vojski Islamske države, to bore malo prispeva k razumevanju vzgibov ostalih storilcev. Pa čeprav so se ti v zadnjem trenutku oklicali za bojevnike Islamske države, da bi dali svoji morilski sli lažno patino višjega poslanstva. Ali pa si je Islamska država naknadno pripisala zasluge za njihove ostudne zločine. Tako si dviguje javni profil po nizu vojaških porazov, ki so skrhali njeno podobo. V tem trenutku je iskanje razlik med nizom nedavnih nasilnih dejanj posameznikov v različnih državah po svetu precej bolj trezna in racionalna drža kot pa njihovo metanje v isti koš in projiciranje namišljenih trendov v našo bližnjo in daljno, menda neizogibno mračno prihodnost.”
Vendar javnost želi odgovore?
“Kar hočem reči, je to, da svarjenje pred novim, povsem nepredvidljivim terorizmom in zadnje dni modno blebetanje o ‘osamljenih volkovih‘, posameznikih, ki da se radikalizirajo neopazno in dobesedno čez noč, ne počivata na preverjenih dejstvih. Razumem, da hoče javnost odgovore na vprašanja, kaj, za vraga, se dogaja, in da jim skušate mediji v tem ustreči. Toda ugibanja, preoblečena v avreolo ‘strokovnih ocen‘, in divje posplošitve, ki smo jim trenutno priča, nam bodo kvečjemu vsem skupaj v pogubo, ker se bo javnost predvidljivo shisterizirala. Politiki pa bodo pod njenim pritiskom sprejemali ekstremne in enosmerne ukrepe, ki dokazano ne delujejo, namesto da bi se lotili reševanja problemov pri njihovem izvoru.
Če odmislimo ‘copycat‘ učinek, torej verjetnost, da so ti napadi nekoliko pogostejši tudi zato, ker en napadalec s svojim zgledom navdihne drugega potencialnega napadalca, ni skratka nobene podlage za sklepe, kot jih iz skromne evidence zadnje dni izpeljujejo samooklicani varnostni strokovnjaki. Da je namreč Islamska država spremenila strategijo boja proti Zahodu in s tem dokazala, da njena moč in vpliv nikakor ne pojenjata, temveč ravno nasprotno.”
S čim smo ob teh napadih potemtakem soočeni?
“Definicij terorizma je skoraj toliko kot ‘strokovnjakov‘ zanj. Osnovna težava je, da so pojavi, ki bi jih radi označili kot terorizem ne samo za to, da bi bolje razumeli vzroke za tovrstno nasilje in se mu učinkoviteje postavili po robu, temveč tudi zaradi kazenskopravne klasifikacije in moralne obsodbe tovrstnih dejanj, zelo raznoliki. Kot sami ugotavljate, ima recimo palestinsko ugrabljanje potniških letal zaradi osvoboditve zaprtih palestinskih teroristov oziroma ‘teroristov‘ v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja bolj malo skupnega z današnjimi na videz brezsmiselnimi in brezciljnimi množičnimi poboji. Ti so le ohlapno, če sploh, politično, versko ali ideološko motivirani, izvajajo pa jih posamezniki, ki niso del organiziranih skupin z jasnimi političnimi, verskimi ali ideološkimi cilji.
Kljub temu pa ni že vsaka predlagana definicija tudi pravilna. Moralni in politični filozofi, ki se med strokovnjaki za terorizem edini zavedajo, da moraš, preden skušaš karkoli resničnega reči o terorizmu ali teroristih nasploh, najprej vedeti, o čem sploh govorimo, se pravi opredeliti, kaj terorizem sploh je, se v glavnem strinjajo o naslednjih bistvenih določilih tega pojava. Več o tem najdete v izvrstni knjigi Igorja Primorca Terorizem. Filozofska vprašanja. Terorist pobija, pohablja, ugrablja, trpinči, uničuje … bolj ali manj naključne tarče, praviloma nedolžne civiliste, ker so ti neoboroženi in slabo varovani ter kot taki lahka tarča napadov, z namenom, da bi med prebivalce določene države zasejal vsesplošen strah in paniko in na ta način oblasti v tej državi prisilil, da sprejmejo določene ukrepe, ki jih sicer, to je v odsotnosti izsiljevanja teroristov z nasiljem, ne bi sprejele. Recimo umaknile vojsko z zasedenih ozemelj, razpustile parlament in razpisale nove volitve, izpustile zapornike, spremenile ustavni red ali kaj podobnega.
Terorist ima, skratka, dva cilja, vmesnega in končnega oziroma dve tarči: neposredno in posredno. Najprej nedolžne ljudi in potem oblast; teroristu ni nasilje nad prvimi nikoli samo sebi namen, je sredstvo pritiska na oblast, tisto, s čimer terorist izsiljuje oblast, ki njegovih zahtev sicer ne bi jemala resno. Iz česar sledi vsaj dvoje: da moraš pripadati širši organizaciji, ki bo v pogajanjih z oblastjo unovčila tvoj napad (in druge napade), če naj bo tvoje nasilno dejanje teroristično. In da brezciljno nasilje, nasilje torej, ki je namenjeno samo sebi, ki ne služi nobenemu drugemu cilju onkraj sebe, pač ni terorizem, ampak množični umor.”
Lahko to razložite na zadnjih primerih?
“To lahko konkretiziram. Če je Omar Mateen, 49-kratni morilec iz Orlanda, ljudi v nočnem klubu ubijal zato, ker sovraži geje, in je bil njegov edini cilj, da jih, preden ga pokosijo streli policistov, pobije čim več, potem je lahko v odmoru med svojim zverinskim početjem stokrat obljubil zvestobo Islamski državi, pa to njegovega zločina ne bo čudežno pretvorilo v terorizem. Še naprej bo njegovo dejanje ostalo ‘zgolj‘ brezumen množični umor iz sovraštva.
Enako velja za Mohameda Lahouaiej-Bouhlela, 84-kratnega morilca iz Nice, če seveda držijo pričevanja ljudi, ki so ga poznali, da ga je v to noro dejanje pognala kombinacija narcisoidne užaljenosti, kljubovalnosti in maščevalnosti. Katero nasilje vse bomo upravičeno uvrstili med primere terorizma, klasičnega ali novega, bo seveda odvisno od vsakokratnih podrobnosti. V prvi vrsti seveda od storilčevih motivov, ki nam kažejo pot do notranje strukture dejanja. Prav to pa so tiste prvine nedavnih napadov, o katerih vsaj zaenkrat ne vemo veliko in ki bodo ostale v nekaterih primerih najbrž za vedno uganka. Zadržanost medijev in vseh ostalih deležnikov pri razmetavanju z nalepko terorizma je zato vsekakor na mestu.”
Nekoč je bil svet razdeljen med dva bloka, strah, da izbruhne nuklearni spopad, pa je bil nekako oddaljen, ker so bile države, in ne ljudje, ujete v ravnotežje strahu. Danes, v Evropi, pa je vse postalo nepredvidljivo, pričakujete lahko, da bodo napadalci udarili kjerkoli, kadarkoli. Zakaj se napadalci/teroristi odločijo za te samomorilske napade, kaj jih po vašem žene?
“Vzgibi za tovrstna dejanja so zelo raznoliki in bi jim težko našli skupni imenovalec. Vsaj povod, in s tem mislim genezo vsakokratne odločitve za tak nepojmljiv zločin, se zdi vsakič nekoliko drugačen, medtem ko so resnični vzroki najbrž precej podobni: zagrenjenost, bes, frustracije, zamere, sovraštvo, maščevalnost ipd. Kombinacija močnih negativnih čustev torej, ki se kopičijo in dolgo tlijo pod površjem, dokler si ne dajo duška v izbruhu nasilja, ki ga nekateri storilci pred seboj in drugimi za povrh osmislijo še z instant ideologijo verskega, ideološkega ali civilizacijskega spopada, mimogrede pobrano s spleta, da bi jim pomagala identificirati grešnega kozla in z njim ‘legitimno‘ tarčo napada.”
Kako naj se s tem izzivom države in družbe spoprimejo?
“Najbrž ne bom povedal nič novega ali posebej izvirnega, če rečem, da moramo vsi skupaj poskrbeti, da se bo prav vsak prebivalec počutil vključen in dobrodošel v skupnosti, v kateri – po svoji izbiri ali zaradi pomanjkanja alternativ – živi. Če lahko iz zadnjih dogodkov v Franciji in Nemčiji potegnemo kak poduk, je ta, da vodita marginalizacija in getoizacija prišlekov zaradi drugačne kulture, veroizpovedi, barve kože, navad in običajev v socialno izključenost. To pa je plodna prst za ekstremistične ideologije, ki družbene obstrance primamijo z obljubami po drugačni socializaciji in domnevno pristnejši kolektivni pripadnosti. Težav bi se morali torej lotiti na obeh koncih. Po eni strani čim bolj preprečiti škodljiv vpliv ekstremističnih ideologij (vključno s prepovedjo dela in/ali izgonom pridigarjev, ki mlade po mošejah ščuvajo k nasilju, omejitvijo dostopa do spletnih strani z islamistično propagando itd.) in izboljšati varnost.
Po drugi strani pa bilo treba bolj resno pristopiti k integraciji priseljencev v novo družbo, ki ostaja zaenkrat bolj ali manj mrtva črka na papirju. Enostavnih in poceni rešitev za kompleksne probleme žal ni, tiste redke, ki preverjeno delujejo, bodo zahtevale obojestransko, bolje vsestransko prilagajanje, odrekanje in žrtvovanje!