»Tisti, ki vas lahko prepričajo v absurdnosti, vas lahko prisilijo tudi v početje grozodejstev« (Voltaire)
Slavni zvezdnik ameriškega heavy metala, izpričani ultrakonservativec Ted Nugent, se je za časa administracije Baracka Obame obregnil obenj, češ, da je podčlovek, mešanec in se kasneje sicer opravičil, a ne njemu, temveč konservativni stranki za vse možne posledice, ki bi jih takšna izjava lahko imela za njene politične cilje! Še bolj oster je bil Zsolt Bayer, madžarski novinar in eden od ustanoviteljev skrajno desne stranke Fidesz, ko je leta 2013 dejal: »Romi ne spadajo med druge ljudi. To so živali in se obnašajo kot živali. Tem živalim ne smemo dovoliti, da obstajajo. Na noben način. To mora biti rešeno – takoj in ne glede na način«. A bolj neposrednega ščuvanja, kot je bilo tisto na radijski postaji pod sponzorstvom ruandske vlade tik pred pričetkom genocida leta 1993, si najbrž ni mogoče zamisliti: »Pobiti morate Tutsije, to so ščurki«. Seznam zdaleč ni popoln. Nacistična propaganda je Žide sistematično označevala za bacile, pijavke, podgane in prašiče, otomanski Turki pa Armence za živino. Že od 17. stoletja naprej, takoj po kolonizaciji Afrike, niso črnci belcem pomenili nič drugega, kot bitja, podobna opicam, ne ljudem. Poznavalec ekstremizma, psiholog Kressel pravi, da je raba tovrstnih živalskih nazivov za ljudi vselej zlovešča, napoveduje skorajšnje prelivanje krvi.
Kot percepcija, izražanje afektov, kognicij in vedenja do drugih ljudi na način, kot da ne bi bili ti ljudje, je dehumanizacija eden od pomembnih psiholoških pojavov, ne samo, ker je tako splošno razširjena, temveč še mnogo bolj zaradi naravnost uničujočih posledic za človeško družbo kot celoto. Zagotovo gre za eno najhujših kršitev človekovega dostojanstva in celo za eksistenčno ogrožanje, za razvrednotenje temeljnega razsvetljenskega ideala, po katerem smo vsi ljudje v sami esenci enaki. Dehumanizacija obsega širok horizont degradacije tistega, kar je človeškega v sami srži, vse od manj malignih oblik, kot npr. poniževanje na osnovi rase, spola, etnije, pa zlonamerna propaganda in sovražni govor, vse do odkrite diskriminacije in okrutnosti ter nasilja manjših ali večjih razsežnosti, vključno z genocidom. Lahko je javna in povsem očitna, ali pa zakrita in bolj subtilna. Lahko jo žene brezmejno sovraštvo, nebrzdana strast ali pa indiferentnost. Zna biti čisto osebna in unikatna ali nasprotno dobro kolektivno organizirana, s preoblikovanimi družbenimi institucijami.
Psihodinamični in socialno-psihološki vidiki dehumanizacije
V humanističnih znanostih so se bistvenega vprašanja o obstoju družbe, o vzrokih za diferenciranje socialnih skupin, celo do mere, da skupino, ki ji pripadamo, čezmerno poveličujemo, tujo pa imamo za sovražno, lotevali z različnih pristopov. Psihologija je bila po koncu II. svetovne vojne še zmeraj psihoanalitično orientirana, tako je recimo že Erik Erikson posegel po bioloških oz. evolucijskih razlagah tako, da je skovanko »psevdovrste« (plemena, klani, kaste, socialni razredi itd.) uporabil kot odgovor na vprašanje, zakaj se v sleherni kulturi pravzaprav pojavi koncepcija sovražnika. Socialne skupine ne le da razvijejo lastno specifično identiteto, ampak tudi predstavo o obče človeški, genuini identiteti, nekakšen kriterij torej, ki omogoča katerikoli psevdovrsti ocenjevanje in primerjanje z vsemi drugimi podvrstami. Ameriški socialni psiholog Morton Deutsch, znan po teoriji reševanja konfliktov, pa je pri razlagi medskupinskega izključevanja izhajal iz postulatov postfreudovske šole objektnih odnosov, s čimer je povezal značilnosti individualnega razvoja s skupinskimi fenomeni.
Za bolj elaboriran donesek k pojasnjevanju najusodnejših medskupinskih odnosov, se imamo zahvaliti Herbertu Kelmanu, psihologu s Harvardske univerze. Tako kot drugi pionirji raziskovanja tega pojava, se tudi sam osredotoča na masovne zločine, tako recimo podrobno analizira dejavnike, ki so privedli do holokavsta in pobojev v vietnamski vojni. Podobno kot desetletje prej Arendtova, ponudi sklep, da tovrstnih grozodejstev eksekutorji ne počenjajo toliko iz slepe, ubijalske sle, neobvladljivega sovraštva, ampak bolj na neoseben način, kot da bi šlo za nekakšno službeno dolžnost. Osrednji sprožilci tako niso neke notranje dispozicije, temveč zunanji dejavniki, ti namreč zrahljajo inhibicije agresivnega vedenja. Prvi dejavnik je avtoriziranost, pooblaščanje, legitimiranje, tase pojavi v avtoritativni, hierarhični strukturi, vojska in policija sta tipična primera. Tukaj običajni moralni principi ne veljajo, ampak prevlada zlasti občutek dolžnosti podrediti se ukazom nadrejenih in prepričanje, da ni druge izbire. Osebna odgovornost za lastna dejanja odpade, ravno tako ni občutkov krivde. Posameznik ni več avtonomen subjekt, je le podaljšek nadrejene avtoritete. Drugi dejavnik predstavlja rutiniranost, prevajanje aktivnosti v avtomatične, programirane, podrobno razčlenjene operacije, kar zmanjšuje subjektivno odločanje in zakrije sam namen. Nečloveško ravnanje postane običajna navada, »normalen posel«, podpira širši organizacijski kontekst. Pomembna je načrtna uporaba evfemizmov – namesto ubijanja ali vojne se govori o »končni soluciji«, »posebnem tretmanu«, »pacifikaciji« itd. Tretji dejavnik dehumaniziranost je ključen, saj je običajno odpor do ubijanja pri večini ljudi tako močan, da je nujno potrebno žrtve prikazati v razčlovečeni luči. Pomembno je dvoje: zanikanje identitete in povezanosti s skupnostjo, saj gre za bistvo njihove vrednosti, za človečnost. Če oboje zanikamo, ni sočutja, njihova smrt ne prizadene storilcev. Žrtve se preobrazijo v manj od ljudi, zaslužijo si iztrebljenje. Ekstremna dehumanizacija je pogosto zgodovinsko pogojena stigmatizacija drugih skupin na osnovi rase, veroizpovedi, nacionalnosti, ideologije. Ravno zato je načrtna dehumanizacija sovražnika tako pomembna v vsaki vojni. Ubijanje nasprotnika postane sredstvo za doseganje ultimativnih političnih ciljev. Za razliko od drugih avtorjev je Kelman prepričan, da takšno vedenje ne oropa človečnosti samo žrtev, temveč prav tako storilce same. To je postopen proces, razvije se iz ponavljajoče viktimizacije. Skorajda ironično, sočasno z zanikanjem človečnosti svojim žrtvam, tudi sam eksekutor postane dehumaniziran, oropan lastne identitete in pripadnosti človeštvu, postane odtujeno sredstvo za doseganje tujih ciljev.
Bandura je s sodelavcema (1975) med prvimi opazoval ta pojav v dobro kontroliranih eksperimentalnih pogojih. Pravzaprav je testiral uporabnost svoje teorije socialnega učenja na primeru dezinhibicije agresivnosti. Najprej se je izkazalo, da so se poskusne osebe obnašale bolj kaznovalno, če je bila odgovornost kolektivna, ne pa osebna, nato še, da večji efekt doda dehumanizacija skupine. Tako so tiste sodelujoče osebe, ki so jih prej dehumanizirali, prave poskusne osebe kaznovale bistveno bolj intenzivno, kot one, ki jih niso. Seveda je kaznovanje najbolj intenzivno, ko se oba pogoja združita: razpršena odgovornost in dehumanizacija »žrtev«. V naknadnem poskusu pa so odgovornost nadomestili s pogojem funkcionalnosti oz. disfunkcionalnosti kaznovanja. Vedenje je postalo manj agresivno, če se je predhodno izkazalo, da ima kaznovanje učinek na izboljšanje rezultata. Ko pa tega učinka ni bilo, se je agresivnost povečala, še zlasti tedaj, ko je šlo za dehumanizirane subjekte. Bandura sklepa, da teorija socialnega učenja pojasni različne učinke dezinhibirane agresivnosti. Posledice opazovanega agresivnega vedenja drugih oseb služijo kot socialni (eksterni) inhibitorji lastne agresivnosti, samoevalvacija pa je notranji inhibitor. Kasneje je Bandura bistveno razširil domeno socialnega učenja s prenovljeno, socialno-kognitivno teorijo in sicer tako, da je vanjo vključil še moralno rezoniranje, ki se prevede v moralno vedenje s pomočjo samoregulacijskih mehanizmov, torej z osebnimi standardi in z njimi povezanimi subjektivnimi sankcijami, če tem notranjim merilom ni zadoščeno. S pojmom moralne izključenosti (moral disengagement) označuje avtor delovanje tistih socialnih in psiholoških manevrov, ki eliminirajo notranje zavore v primerih nehumanega vedenja. Teh mehanizmov je več vrst, ne gre samo za dehumanizacijo.
Izraelski psiholog in sociolog Daniel Bar–Tal je skušal vpeljati red v pojmovno zmedo, ki bi naj vladala v socialni psihologiji z opazko, da je bilo sicer vloženega ogromno truda v raziskovanje dveh vrst socialnih reprezentacij, stereotipov in predsodkov, a brez zadovoljive gnoseološke vrednosti. Če gre pri prvih za prepričanja, kognicije o pripadnikih določenih socialnih skupin, izražajo drugi afektivno kvaliteto medskupinskih relacij. Vendar kognitivna ali afektivna komponenta še ne določata nujno tudi aktualnega vedenja do drugih skupin. Avtor zato predlaga vpeljavo drugačnega referenčnega okvirja medskupinskih relacij, s čimer bi bilo možno jasneje definirati vse tri komponente. Imenuje ga delegitimizacija, ta je vsebinsko specifična in se po nekaterih lastnostih razlikuje od stereotipov in predsodkov, saj implicira izrazito negativne reakcije, ki spodbujajo napetosti med socialnimi skupinami, z izrazito negativnimi posledicami, kot so diskriminacija, eksploatacija, sovražna dejanja, genocid. Delegitimizacija si, kot skupinsko dinamičen proces, deli podobnost z Goffmanovim pojmom stigme, po kateri stigmatizirani posamezniki posedujejo takšne atribute, ki jih osebno diskreditirajo in obenem razlikujejo od drugih.
Sistematično pa se je dehumanizacije velikih razsežnosti (družbeni razred, etnija, rasa) lotil še Ervin Staub, njegovo delo The Roots of Evil: The origins of genocide and other group violence (1989), je med najpogosteje navajanimi s tega področja. Izrecno poudarja, da ne gre za psihopatologijo, temveč za običajne psihološke procese, pogosto manifestirane v ekstremni meri. Predpogoj za pojavljanje najbolj grozovitih dejanj v človeški zgodovini sluti v frustraciji temeljnih potreb: po varnosti, pozitivni identiteti, povezanosti z drugimi, avtonomnosti itd. Če je njihova izpolnitev onemogočena, sledijo destruktivne modalitete zadovoljitve. Važni so še drugi sprožilci, recimo težki življenjski pogoji neke skupine, omejenost resursov ali realni konflikti interesov. Razvrednotenje bazira na splošni človekovi težnji po diferenciaciji socialnih skupin. Če se temu pridružijo privilegiji enih pred drugimi ali celo eksploatacija, je destruktiven izid neizbežen. Drug izvor je kulturna različnost, ta ustvari nelagodnje, strah ali ogrožanje identitete, prav tako pretirana poslušnost do avtoritete. Zlasti trdovratna pa je ideologija antagonizma. S tem pojmom Staub meri na preteklo zgodovino konfliktov, ko sovraštvo do drugih postane integralni del lastne kulturne identitete. Neporavnani računi, nezaceljene rane iz preteklosti spodbujajo nadaljnji revanšizem. Tedaj, ko razvrednotenje postane del kulture, se samo od sebe perpetuira skozi socialne institucije, umetnost, medije, zaradi česar je izredno odporno do sprememb. Sam sistem postaja čedalje bolj destruktiven, prav tako se spremeni osebnost storilcev. Skupinske norme se preobrazijo, tisto kar je bilo prej absolutno nesprejemljivo, postane sedaj nekaj »normalnega«, običajni moralni standardi več ne veljajo, zamenjajo jih višji cilji, katere oblikuje propaganda in jih tako vehementno zagovarja ideologija. Ko se nasilje razplamti, se žrtve iščejo še med drugimi socialnimi skupinami. Celotna družba se drastično transformira, na koncu lahko govorimo celo o preobratu moralnosti.
Tovrstno problematiko nekoliko drugače razčleni še Susan Opotow (1990), pri čemer izhaja iz prej opisanega pojma moralnega izključevanja. To se pojavi zmeraj tedaj, ko se določeni posamezniki ali skupine obravnavajo, kot da izstopajo iz okvirov etabliranih moralnih vrednot, norm in pravil, zaradi česar so nepomembni, nični, nevredni človeškega dostojanstva. Povsem upravičeno jim je zato škodovati ali jih izkoriščati, posledice varirajo vse od blagih, kot je recimo zanemarjanje njihovih potreb (pomanjkanje spoštovanja ali poštene obravnave), pa vse do najbolj destruktivnih, kot so recimo kršenje človekovih pravic, politična represija, suženjstvo, genocid. Že Deutsch (1974) je dejal, da prevladujoči družbeni red vsakokrat diskriminira tiste skupine, ki izpadejo iz obsega družbenih pravic. Nacistični termin lebensunwerten Lebens, torej življenje nevredno življenja, je samo najbolj zlovešč primer takšnega pojmovanja. Res pa je da moralno izključevanje obstaja v manj ekstremni obliki v vseh družbah, gre za implicitno razločevanje skupin, ki spadajo v t.i. moralno skupnost, od tistih, ki ne sodijo tja. Psihološke izvore tega procesa je najti predvsem v socialnih konfliktih, ogroženosti in stresu, kateri vsi ojačujejo skupinsko razmejevanje, pa še v procesu socialne kategorizacije, torej vrojeni tendenci po diferenciaciji objektov oz. pojavov. Mehanizem, ki spremlja moralno izključevanje, se imenuje opravičevanje (justification) implicitne moralne razmejenosti (kategoriziranja), podoben je obrambnemu mehanizmu racionalizacije.
Novejši pogledi na dehumanizacijo
Nezanemarljivo posredno vlogo dehumanizacije pri učinku percepcije konfliktov med lastno in tujo skupino na agresivno vedenje, čeprav obstaja tudi znaten neposredni efekt, sta opazila izraelska raziskovalca Struch in Schwartz (1989). Sama percepcija konflikta se zdi relevantnejša od obstoja realnega konflikta, ker zanesljiveje spodbuja agresivnost zahvaljujoč opravičevanju dehumanizacije. Močnejši kot je konflikt, pogosteje se bo pojavljala dehumanizacija in s tem povečana stopnja agresivnosti. Avtorja v svojem modelu pojem dehumanizacije opredeljujeta na tri načine: prvič, kot pripisovanje specifičnih lastnosti, ki diferencirajo pristno človeško naravo od nižjih oblik življenja, drugič, kot razkorak med temeljnimi vrednotami in tretjič, kot stopnjo razmejitve med lastno in tujo skupino. Razkrije se še, da favoritizem do lastne skupine ni nujno povezan z agresivnostjo do tuje, a je zaznani medskupinski konflikt tesno povezan z agresivnostjo, saj ta zaznava zelo zmanjšuje inhibicije.
Na prelomu stoletja proučevanje tega pojava dobi nov zagon. Drugačno perspektivo odpre Leyens s sodelavci, ko na kolizijo med skupinami zre z esencialnega vidika. Tega določajo najprej tisti elementi, ki združujejo člane v koherentno skupino, potem pa še drugi, ki razlikujejo lastno od vseh tujih skupin. Na primerih rasizma in etnocentrizma pokaže, kako se ključni človeški atributi, kot so inteligenca, mišljenje, sentimenti, jezik, pripisujejo različnim socialnim skupinam. Še posebno pozornost namenja emocijam, pri čemer si tiste primarne (strah, gnus, jezo, žalost, presenečenje, veselje) delimo tudi z živalskim svetom, sekundarne emocije ali sentimenti (občudovanje, naklonjenost, razočaranje, prezir, oholost itd.) pa so tipično človeške. Zato bi lahko sklepali, da se sentimenti v večji meri pojavljajo pri identifikaciji z lastno skupino in manj pri zaznavanju tujih skupin, za primarne emocije pa to ne velja. Ti dve tezi sta bili tudi empirično potrjeni. Moralna konotacija, ki je imanentna sekundarnim emocijam, pride še zlasti do izraza v interakcijah med posamezniki iste socialne skupine, gre za prosocialno vedenje. Govorimo o intragrupnem favoritizmu, pripisovanju edinstvene humane esence lastni skupini, v nasprotju s t.i. infrahumanizacijo, ko tovrstna esenca pri tujih skupinah izostane. Vendar se ta proces ne nanaša le na najbolj očitno odrekanje humanosti (genocid, masovni zločini, medetično nasilje), kot so domnevali pionirji raziskovanja tega pojava, ampak je lahko bolj subtilen, pojavlja se celo tedaj, če ne obstaja medskupinski antagonizem.
V svojem dualnem modelu dehumanizacije je te ideje nadalje razvil Nick Haslam. Opredeli dve modaliteti, ki označujeta ločeni kvaliteti človeškosti: lastnosti, ki ločijo človeka od živali (človekova edinstvenost) in tiste, ki so esencialne za človeka samega (človekova narava). V prvem primeru gre za animalistično dehumanizacijo in spominja na prej omenjeno infrahumanizacijo. Je učinek socialnega učenja, socializacije ter vpliva kulture, kar pomeni, da gre za medskupinski pojav, tukaj prevladuje zlasti negiranje višjih kognitivnih sposobnosti, samokontrole, civiliziranosti. Prevladujoča afekta, ki vsebujeta močno moralno konotacijo, sta gnus in prezir. Primere animalistične dehumanizacije najdemo pri rasnem stereotipiziranju, v zavračanju migrantov in drugih hendikepiranih skupin, v skrajni obliki v genocidu. O mehanistični dehumanizaciji pa govorimo, ko zanikujemo razlike med človekom in strojem, avtomatom. Degradacija se zvede na status golega objekta oseb, do katerih zavzemamo psihološko distanco s spremljajočimi občutki indiferentnosti, neempatičnosti in abstraktnega pojmovanja individualnosti. Na ta način dehumaniziranim posameznikom ali skupinam pripišemo svojstva inertnosti, razosebljenosti, hladnosti, neaktivnosti, rigidnosti. Ta, drugače ideološka variabla je po svojih značilnostih podobna avtizmu ali psihopatiji in ni nujno, da gre za medskupinski odnos, lahko je tudi čisto medosebni. Je odraz vrojenih bioloških dispozicij. Primere najdemo v domenah medicine ali sodobne tehnologije (človek kot objekt ali stroj).
Vsekakor ne moremo mimo avtoric Harrisove in Fiskejeve. Že zgodnja prizadevanja (Fiske et al, 2002) so, na osnovi predhodnih študij stereotipov in predsodkov ter medosebne in skupinske percepcije, vključujoč seveda lastna empirična spoznanja, rezultirala s t.i. vsebinskim modelom stereotipov (stereotype content model). Do tega so se raziskovalci dokopali v seriji študij, najprej s pomočjo faktorske analize pridevnikov, ki so označevali osebnostne poteze, potem še pripisanih emocij pripadnikom različnih socialnih skupin. Rezultati kažejo na kvalitativne razlike v stereotipih do različnih socialnih skupin, kar ovrže dotlej široko sprejeto podmeno, da bi naj predsodki do različnih skupin temeljili izključno na averziji oz. preziru. Gre za dve temeljni dimenziji stereotipov, za kompetentnost in toplino, večja ali manjša izraženost obeh daje štiri konsistentne kombinacije: a) manj kompetentnosti in več topline, s spremljajočo emocijo usmiljenja, primeri so npr. starejši, invalidi; b) več kompetentnosti in manj topline, s pridruženo emocijo zavisti oz. ljubosumja, primeri so npr. bogataši, intelektualci, uspešne ženske; c) več kompetentnosti in več topline, kar sovpada z občudovanjem, primeri so pripadniki referenčne in lastne skupine, tesni zavezniki; d) manj kompetentnosti in manj topline s spremljajočimi čustvi gnusa, prezira, obsojanja, jeze, primeri so pripadniki drugačnih socialnih skupin, revni in družbeno deprivilegirani, narkomani itd. V zadnjem primeru seveda govorimo o dehumanizaciji. Poleg tega so pomembni še tisti strukturalni družbeni korelati, ki pogojujejo stereotipe nasploh: socialni status napoveduje kompetentnost, soodvisnost (tekmovalnost) pa toplino (hladnost). Ali drugače: zaznava posameznikov glede na obe dimenziji je odvisna od strukturalnih relacij. A to še ni vse, vsebinski model stereotipov (nas bo najbolj zanimala dehumanizacija) je dobro preverjen še z zornega kota socialne nevroznanosti.
Navsezadnje zasluži še pozornost teorija zaznavanja uma (mind perception), ki doživlja pravi razcvet šele zadnji dve desetletji. V primerjavi s prej opisanimi koncepcijami je verjetno daleč najbolj kompleksna, saj posega na tako zelo različna področja, kot je socialna, kognitivna, razvojna psihologija in nevroznanost. Tovrstno zaznavanje zadeva mentalni svet sebe in drugih, ne pomeni pa nič drugega kot intuitivno prepričanje o mentalnih stanjih, torej kognicijah, namenih, čustvih. Skupina harvardskih psihologov (Gray et al., 2007) je analizirala strukturo zaznavanja uma (duševnosti) in našla dva faktorja, ki pomembno determinirata primerjave mentalnih kapacitet različnih entitet (oseb, živali, nadnaravnega bitja, družabnega robota). Ta faktorja sta izkustvo (bolečina, užitek, zavest itd.) in agentnost (samokontrola, moralnost, spomin, komunikacija itd.). Izkušnje se navezujejo na zmožnost doživljanja, iz česar izhajajo pravice in privilegiji, agentnost pa na načrtovanje in delovanje, torej posledično odgovornost, kar pomeni, da gre pri zaznavi uma za različne aspekte moralnosti. Spet druga skupina ameriških psihologov (Waytz et al., 2010) se je ukvarjala z definiranjem vzrokov in posledic zaznavanja uma (duševnosti) in sicer tako za opazovalca, kot opazovano entiteto. Z razumevanjem teh procesov lahko pojasnimo tako širok diapazon vedenja, kot so verovanja v nadnaravne sile in božanstva, iskanje smisla v nerazložljivih dogodkih, duševne motnje (avtizem, psihopatija), pa tudi antropomorfizem (obravnavanje živali, objektov ali pojavov, kot da bi bili podobni človeku) ter dehumanizacijo (obravnavanje ljudi, kot da so živali ali objekti).
Ideološke in z njimi povezane variable ter dehumanizacija
Zgodnji avtorji so na dehumanizacijo gledali kot na povsem očiten, ekspliciten pojav, ki dobro napoveduje tudi najbolj zavržna in grozovita dejanja v družbenem kontekstu. Šele pozneje je Leyens s pojmom infrahumanizacije aludiral na bolj subtilni, a toliko bolj razširjen vsakdanji, vsepričujoč pojav. Razlikovanje je podobno tistemu med implicitnimi in eksplicitnimi predsodki. Sledi Haslam, ki je manj grobo obliko dehumanizacije podrobneje razdelal v svojem dualnem modelu, tovrstni znanstveni interes je hitro prevladal nad opisovanjem najbolj očitnih, celo ekstremnih oblik. Takšnemu neupravičenemu protežiranju se je zato uprl Nour Kteily, ko pravi, da problem proučevanja eksplicitne dehumanizacije tiči v pomanjkljivi metodologiji. Skupaj s sodelavci (Kteily et al., 2015) je razvil drugačen pristop, poimenovan »vzpon človeka« (ascent of man)1, katerega so nato preizkusili v seriji študij na vzorcih iz ZDA, Velike Britanije in Madžarske. Potrdila se je teoretična vrednost konstrukta odkrite dehumanizacije, saj je bilo v vseh vključenih državah opaziti tendenco po prikazovanju nekaterih socialnih skupin kot manj vrednih od človeka. Še več, metoda se je pokazala kot najbolj konsistenten prediktor agresivnega vedenja (npr. podpora nasilnim akcijam proti teroristom, strinjanje s povračilnimi ukrepi, odkrita diskriminacija Romov itd.). Razen tega je ta oblika dehumanizacije pozitivno povezana s predsodki in zaznanimi grožnjami, še posebej pa z obema nam dobro znanima ideološkima variablama, orientacijo socialne dominantnosti (SDO) in desničarsko avtoritarnostjo (RWA). Pri prvi izstopa subdimenzija SDO–D, torej težnja k aktivni in eksplicitni dominaciji nad inferiornimi skupinami.
V nadaljevanju kaže poglobiti spoznanja, pridobljena prav s proučevanjem povezanosti med ideološkimi in z njimi povezanimi variablami ter težnjo po dehumanizaciji. Kot prvo je treba omeniti zanimivo študijo, ki kot izhodišče jemlje vpliv doživljanja medosebnega gnusa, ki bi lahko bil po mnenju kanadskih psihologov, Hodsona in Costellove (2007), najpomembnejši prediktor socialnih stališč. Pričakovali bi, da tisti z izrazito stopnjo takšnega doživljanja obenem manifestirajo tudi več zavračanja in dehumanizacije pripadnikov drugačnih socialnih skupin. Preobčutljivost na dražljaje, ki povzročajo gnus, se v medskupinskih odnosih kaže na dva načina: a) kot orientacija k izogibanju zaradi zaznavanja grožnje in doživljanja strahu ter b) kot orientacija k vzdrževanju hierarhičnih odnosov zaradi medskupinskega razlikovanja. V raziskavi se je izkazala za več kot očitna povezava med stopnjo medosebnega gnusa in SDO ter RWA, prav tako dehumanizacijo. Skoraj vso variabilnost med stopnjo medosebnega gnusa in stališči do migrantov je mogoče pojasniti z mediatorskimi spremenljivkami. Najbolj izpostavljeno mediatorsko vlogo ima SDO, ki na negativna stališča do migrantov učinkuje tako neposredno, kot posredno preko dehumanizacije. Slednjo lahko imamo za kognitivni antecedent socialnih stališč. RWA pa se bolj nanaša na strah pred okužbo z boleznijo, kar je v skladu z nekaterimi drugimi raziskavami (Duckitt, 2005). Skoraj 30% variabilnosti RWA pripisujemo doživljanju medosebnega gnusa, kar je pomenljiv podatek. Gnus pravzaprav predstavlja prej simbolično, kot pa realno medskupinsko grožnjo.
Prej omenjeno Bandurino tezo o moralnem izključevanju, ki ga podpira vrsta socialno-psiholoških mehanizmov, pa sta empirično preverila Eckstein Jacksonova in Gaertner (2010), kjer sta predvidevala smer kavzalnega vplivanja od ideoloških variabel (SDO, RWA) do specifičnega vedenja (podpora vojni) preko mediacijskih variabel, torej mehanizmov moralnega izključevanja (moralnega opravičevanja, zavračanja odgovornosti, zmanjševanja posledic in dehumanizacije). Njune ugotovitve so sledeče: 1) obe ideološki variabli dobro napovedujeta vse mehanizme moralnega izključevanja, pri čemer so korelacije v večini primerov višje pri RWA, kot pri SDO; 2) RWA je najtesneje povezana z mehanizmom moralnega opravičevanja, SDO pa z dehumanizacijo (obtoževanjem) žrtev.
Do natančnejših rezultatov glede ideološkega učinka na pripravljenost za nehumano vedenje (odobravanje mučenja v vojni proti terorizmu), se je dokopala švedska skupina raziskovalcev (Lindén et al., 2016). Ugotovili so, da na dehumanizacijo najbolj vplivata RWA in subdimenzija SDO–D (eksplicitna dominantnost), ne pa tudi SDO-E (nasprotovanje enakosti). Po drugi strani direkten vpliv obeh ideoloških variabel na odobravanje mučenja ni statistično signifikanten, temveč ravno dehumanizacija in identifikacija z lastno skupino nastopata kot mediatorja, ki v celoti pojasnita ta indirektni efekt.
Očitno je problem dehumanizacije tako kompleksen in družbeno relevanten, da razlagalni model terja razširjen pristop. Takega podviga se je lotila kanadska skupina psihologov (Esses et al., 2008), ki je običajnemu modelu z ideološkimi variablami in stališči (vedenjem), dodala razširjen nabor mediatorjev – poleg treh indikatorjev dehumanizacije (moralne vrednote, sovražnost/barbarstvo, kršenje postopkov) tudi oceno emocionalnega stanja (prezir, usmiljenje, pomanjkanje občudovanja). V treh študijah so skušali opredeliti odnos do beguncev. Najprej se je v nasprotju s pričakovanji izkazalo, da RWA ne korelira z dehumanizacijo, a se slednja vendarle povezuje s čustvi prezira in z odsotnostjo občudovanja. Višji rezultat pri SDO prinaša več odrekanja človeških kvalitet moralnosti (kar je ključno pri dehumanizaciji), to pa rezultira še z izražanjem negativnih emocij do beguncev. Predvsem se prezir in odsotnost občudovanja izkažeta kot učinkovita mediatorja, ki posredujeta efekt dehumanizacije na negativna stališča do beguncev in odpora do uradnih begunskih politik. To bi pomenilo, da dehumanizacija v bistvu služi kot legitimirajoči mit (kot sta ta koncept opredelila Sidanius in Pratto), neke vrste alibi za opravičevanje zavržnih ravnanj z begunci. Ko visoko dominantni posamezniki dehumanizirajo begunce, s tem zagovarjajo status quo in branijo lastno dominantno družbeno pozicijo pred potencialnimi grožnjami. Kadar jim odrekajo človeške kvalitete, lažje verjamejo, da si ti ne zaslužijo humanega ravnanja. Privilegirani socialni skupini tako ni treba spoštovati načela družbene enakosti, zato se lahko obstoječi družbeni red nemoteno perpetuira naprej, kar je skladno z Jostovo teorijo opravičevanja sistema (system justification theory).
Samo vključevanje ideoloških variabel v raziskovanje dehumanizacije ne more zadoščati, če jim ne pridružimo še skupek subkliničnih kategorij, t.i. »temno triado« (psihopatijo, narcisizem, makiavelianizem). To možnost je nedavno preizkusila skupina italijanskih avtorjev (Capozza et al., 2019), pri čemer so bili respondenti razdeljeni v štiri podskupine glede na kombinacijo dveh dimenzij, »topline« in »kompetentnosti«, prej predstavljenega vsebinskega modela stereotipov. Modeliranje strukturnih enačb je razkrilo, da je SDO pomembna mediatorska variabla, ki posreduje med tremi domenami »temne triade« in negativno evaluacijo različnih socialnih skupin. Neizpodbitno težnja po dominantnosti in moči usmerja posameznike z visokim nivojem makiavelizma, narcisizma in psihopatije k podpiranju neenakosti med socialnimi skupinami. Pri tem s SDO povezana pristranska stališča in dehumanizacija, služijo funkciji zaščite občutka lastne superiornosti in opravičevanja slabih namenov do skupin nižjega družbenega statusa. Dodajmo še, da je odnos med »temno triado« in manifestiranjem negativnega vedenja (izogibanja, ne pa tudi napadalnosti) posredovan skozi dvojni mediacijski proces (SDO in dehumanizacijo).
Ali je dehumanizacija posebna vrsta predsodkov?
Z vidika spoznavne teorije se je vsekakor umestno vprašati, ali je dehumanizacija le ekstremna oblika predsodkov, ali pa gre za povsem ločen pojav, ki verjetno najbolj med vsemi socialnimi reprezentacijami najbolj obremenjuje medskupinske odnose? S tem vprašanjem, ki nima le teoretične vrednosti, ampak še posebej praktične implikacije zaradi vpeljave učinkovitejših družbenih politik za reduciranje medskupinskih konfliktov, se je v zadnjem času ukvarjalo kar nekaj avtorjev.
Ameriška psihologinja Vera Wilde s sodelavci (2014) ponovno obuja paradoks, ki so ga že pred desetletji odkrile številne ankete javnega mnenja, da namreč v splošni populaciji sicer res upada razširjenost eksplicitnih rasnih predsodkov, a obenem še zmeraj trdovratno vztraja raven implicitnih, kar ne more biti zanemarljivo. To kontradikcijo bi bilo mogoče rešiti podobno kot z razločevanjem eksplicitnih od implicitnih stališč, namreč z ločitvijo dehumanizacije od t.i. klasičnih, tradicionalnih oblik predsodkov (npr. „staromodnega“ rasizma). Implicitna predpostavka slehernega predsodka je nedvomno ta, da je njen subjekt vselej oseba, človeško bitje, kar pa je pri dehumanizaciji zanikano. Da gre za dva kvalitativno različna pojava, nas prepriča še spoznanje, da niti eksplicitna, niti implicitna oblika predsodkov ne predvidevata najbolj ekstremne agresivnosti (mučenja, pobijanja), ki drugače podleže družbeni prohibiciji, pri dehumanizaciji pa je pogosto končni cilj ravno to. Omeniti velja še prepričljive izsledke nevroloških merjenj Harrisove in Fiskejeve, kjer predsodke in dehumanizacijo vzbudi aktivacija različnih možganskih struktur (medialni prefrontalni korteks pri prvih in insula ter amigdala pri drugi). Tako npr. zaznavanje pripadnikov najbolj zaničevanih socialnih skupin, kot so recimo brezdomci ali narkomani, ne stimulira tiste možganske regije, ki omogoča socialno prepoznavanje!
Indice o ločenosti obeh pojavov je najti celo v javnem mnenju glede mednarodne politike, konkretno v zahtevi po reparaciji potomcem žrtev pokola v Srebrenici leta 1995, za kar je bila takrat odgovorna nizozemska vlada. Reparacija socialnim skupinam, ki jih v procesu kategorizacije (razvoja predsodkov) doživljamo kot tuje, je možna edino pod pogojem, da pripišemo odgovornost za nastalo škodo lastni skupini, kar bazira na kolektivnih občutkih krivde. Pri dehumanizaciji takšne emocije umanjkajo, zato tudi ni potrebe po povračilu, nasprotno, tak tretma si tuja skupina zasluži. V dveh študijah je Zebel s sodelavci (2008) pokazal, da so indikatorji dehumanizacije v glavnem nepovezani (ali celo v negativni zvezi) s politiko zmanjševanja škode, kolektivni občutki krivde, izvirajoči iz priznanja lastne odgovornosti, pa so z reparacijo pomembno pozitivno povezani. Oba prediktorja, občutki krivde in dehumanizacija, ne korelirata, kar pomeni, da gre za različni čustveni stanji.
Pri proučevanju predsodkov je malo pozornosti namenjene tistim, ki zadevajo odnos do oseb z motnjami duševnega razvoja. Predvidevamo lahko, da so ti zakoreninjeni ravno v dehumanizaciji. Raziskovalce (Parker et al., 2018) je zanimal odnos do posameznikov s posebnimi potrebami (avtistov, oseb z Downovim sindromom). V seriji zaporednih krajših študij se je potrdila samo hipoteza o hostilni vrsti predsodkov in to s tremi povezanimi faktorji (povzročanje škode, odvisnost, ločenost od drugih). Čeprav sta prvi dve študiji pokazali na direkten vpliv dehumanizacije na predsodke, je kasnejša analiza razkrila, da gre pri obeh variablah pravzaprav za vzajemen vpliv: prva je prediktor za drugo in obratno. Ob upoštevanju širšega konteksta pa dehumanizacija vendarle ne korelira konsistentno s socialnimi politikami, namenjenimi zaščiti oseb z motnjami duševnega razvoja, ampak je vpliv razviden samo s posredovanjem predsodkov. Raziskovalni prispevek podpira ugotovitve drugih avtorjev o konceptualni razmejitvi obeh spremenljivk: dehumanizacije in predsodkov.
Pomembno argumentacijo v prid dehumanizacije kot posebnega socialno-psihološkega pojava, je dodal tudi ameriški psiholog Goff s sodelavci (2008), drugače znan po študijah rasizma. Začenja s široko sprejeto metaforo z globokimi zgodovinskimi koreninami in sicer o črncih, ki so bolj podobni opicam, kot belcem. Znano je, da so v ZDA stereotipi o črncih tako močni, da z lahkoto vplivajo tako na percepcijo, kot na vedenje, celo pri tistih, ki se zavzemajo za rasno enakost! Raziskovalci so zato domnevali, da so implicitne podmene o tovrstni rasni metafori prav tako trdovratne. V seriji ingenioznih eksperimentov so opozorili na njeno prisotnost tako pri belcih, kot pri pripadnikih ostalih ras in to ne glede na eksplicitna rasna stališča ali potrebo kontrolirati predsodke. Povzetek prvih štirih poskusov je, da se ta rasna asociacija pojavlja ne glede na eksplicitno poznavanje kulturno-zgodovinsko posredovane metafore, da torej deluje na nezavednem nivoju! Naravnost osupljiva odkritja pa nas čakajo na koncu te serije raziskav, ko so avtorje zanimale še materialne posledice te usodne metafore »črnci – opice«. Izkaže se, da ta asociacija opravičuje celo nasilno ravnanje policije do črncev in še, da mediji prispevajo k oblikovanju takšne dehumanizirane podobe črnskih obtožencev za nasilna dejanja, katera nato vpliva na večjo verjetnost izrekanja smrtnih obsodb!
Ne samo doslednejšo distinkcijo med predsodki in dehumanizacijo, ampak tudi širšo uporabnost slednje (tudi npr. za odnos človeka do živali) ponuja model predsodkov (Interspecies Model of Prejudice) Hodsona in sodelavcev (2012; 2014). Ti so reanalizirali rezultate prejšnjih študij (Cohen, 1988), kjer je izstopala korelacija med stališči do živali in odnosom do različnih nacionalnih skupin (r = 0,37) in ugotovili, da ta zveza ostaja robustna celo pri boljši kontroli variabel. V nadaljevanju pa se je izkazalo še, da odnos med doživljanjem superiornega odnosa človeka do živali (specizem) in predsodki do drugačnih socialnih skupin (npr. rasizem), posreduje oz. pojasnjuje tretja variabla, to pa je ravno dehumanizacija teh skupin. V neki drugi raziskavi so našli prav tako signifikantno korelacijo med obema variablama, a tokrat je kot mediator nastopala socialna dominantnost. Prav večja SDO staršev pri otrocih poraja tako nenaklonjenost do živali, kot tudi do pripadnikov drugačnih socialnih skupin.
In nenazadnje, celovito kritiko samih gnoseoloških temeljev pojava dehumanizacije je podal David Smith, izhajajoč iz interpretacije psihološkega esencializma, o čemer je sprva govoril Leyens, naprej pa razdelal Haslam. Smith težavo vidi že v samem izhodišču, ko Leyens (2007) pravi, da so »ljudje nagnjeni k zaznavanju drugih skupin kot nekoliko manj človeških, oz. bolj podobnih živalim, od njihovih lastnih; tak pogled se ujema z izrazom infrahumanizacija. Nasprotno pa dehumanizacija drugih skupin pomeni, da njihovi člani sploh niso več ljudje«. Opraviti imamo z implicitno predpostavko, da je esenca nekaj graduiranega (dehumanizacija pomeni manj človeške esence), čemur pa se zoperstavlja in ponudi kategorično podmeno »vse ali nič«. Ker je dehumanizacija v osnovi ekstremni pojav, je nesmiselno pripisovati mu še subtilnost (infrahumanizacija). Ta nedoslednost se lepo vidi v Leyensovi in Haslamovi konceptualizaciji, ko primanjkljaj tipično človeške esence anticipira moralno hierarhičnost. Ta pa implicira neoplatonični artefakt t.i. »velike verige bitij« (Lovejoy, 1960), kjer predstavo kozmosa tvori strogo določen hierarhični red, v katerem vsaka vrsta zaseda stabilen, nespremenljiv položaj. Po tem pojmovanju so dehumanizirani posamezniki oz. skupine tisti z nižjim rangom od esencialno človeškega. Tak način razmišljanja pripelje Haslama do tega, da ne more razločevati dehumanizacije od predsodkov, temveč se sprašuje, ali ni ključna sestavina slednjih prav bolj ali manj izrazita dehumanizacija.
