Citati

»Otroci so kot prazna posoda; noter lahko naložiš, kar hočeš. Človek se ne rodi netoleranten, ampak kot človeštvo prekleto radi vza­memo na piko vsakega, ki je drugačen ali ki ga ne razumemo. Naloga civilizacije je, da to nagnjenje kroti. Civilizaci­ja pomeni, da se obnašaš bolje od tega, kar v resnici si.«

»Zaradi prevladujočega diskurzivnega režima lažnih novic, kontinuirane produkci­je dvomljivih informacij, odmevnih komor, erozije zaupanja v javne insti­tucije in oblasti se vzpostavlja del občinstva, ki ga znotraj te fragmentacije ni možno več argumentirano nagovo­riti. Kot je v knjigi Resnica in laž v politiki zapisala Hannah Arendt, rezultat doslednega nadomeščanja dejstev z lažmi in totalnimi fikcijami ni spreje­tje laži kot resnične, ampak gre za uni­čenje človekovega čuta za orientacijo v območju stvarnega.«

»Stanje v družbi ne pade z neba, ampak je rezultat prizadevanj skupin ljudi. Nekatere od teh skupin imajo veliko moč, ker imajo veliko de­narja; druge črpajo svojo moč iz kakšnih znanj, spet drugi pridobijo moč s šte­vilčnostjo. Razmerje moči, ki se vzposta­vi med temi skupinami, ustvari stanje, ki ga potem imamo v družbi. Vse te sku­pine zasledujejo neke cilje in po navadi ti cilji niso zasledovanje skupnega dob­rega, ampak zasledovanje lastnega dobrega. Ljudje se ne zavedajo, da se de­mokracija ne dogaja samo na volitvah. In če se angažiraš samo na volitvah in se ne angažiraš tudi sicer, v javnem živ­ljenju in poskušaš vplivati na stvari v skupnosti, pač izvisiš in drugi prevla­dajo.«

»Zdi se, da si je ljudem zelo težko zamisliti, da bi se znova igrali z “glino človeške družbe” na način, kot je načeloma zelo tipično za našo vrsto. Ne samo, da spremenimo malo tukaj, malo tam, … , ali spremenimo davčne režime, ampak da se resno vprašamo, ali nam je sploh všeč družbena ureditev, kot jo imamo danes, je to res prava pot, kamor gremo na tem planetu? In kako bi lahko prišli do resnične radikalne spremembe? Tudi tako, da bi samo to znali povedati. Nekaj ljudi to zna. Četudi tvegajo, da bi jih drugi označili za nore. Takšno izmišljanje na novo in premišljanje sta zelo osovražena. In to je bilo tudi močno zasidrano v načine, kako se ljudje izobražujejo.   Če smo kaj izgubili od tistih prazgodovinskih dni, ni to enakost, ker ne verjameva, da so ljudje kadar koli živeli v popolnih družbah enakosti, ampak mogoče smo začasno izgubili nekaj te svobode, da bi se na novo izumili. Ampak seveda, to je provokacija. Sama ne verjameva, da smo jo res izgubili, ampak si samo to ves čas ponavljamo, da smo jo izgubili.«

»Družba, v kateri enakopravnost in človeško dostojanstvo nista priznana vsem, pelje v družbo, v kateri slej ko prej ne bosta veljali za nikogar. Spodkopavanje solidarnosti in empatije v družbi je tudi tisto, kar pri desnem populizmu tako privlači neoliberalce. “Naravni zakoni”, ki homoseksualnost razglašajo za nenaravno, so tudi priročno opravičilo za družbo, v kateri ima večina zelo malo ali nič, peščica pa skoraj vse.«

»Okoljskim aktivistom poskušam dopovedati, naj zelo dobro premislijo o tem, kaj jih žene, zakaj počnejo, kar počnejo. Kateri užitek postavlja strukturo temu, kar počnejo? Če si resnično želite bolj socialno, na solidarnosti temelječo in ekološko bolj smiselno družbo, zberite pogum za uresničitev te želje! Sami sebe vzemite resno in potegnite zaključke, kaj to pomeni. Vemo, da recikliranje, izogibanje letalskim poletom in kolesarjenje ne bo naredilo čudežnega trika. Kar moramo storiti, je politiziranje, zato da odvzamemo moč tistim, ki uničujejo planet v ekološkem in socialnem smislu. Napasti jih je treba z vsemi sredstvi, da bomo lahko začeli graditi drugačen svet. Organizirati se je treba politično, pridobiti moč, boriti se je treba kolektivno na vseh frontah – kulturno, socialno in tudi v imaginarnem proti tistim, ki sedijo na oblasti in se z vsemi sredstvi borijo za to, da se nič ne spremeni.«

»Vrhunski šport je (namreč) sodobna oblika gladiatorstva, je nek perverzen produkt kapitalizma in potrošne kulture, je, sploh ko govorimo o moštvenih športih, gonilo nacionalizma itd. Za vsakim Ronaldom so številni “pohabljenci”, ki pri 30 letih niso več opravilno sposobni, je izkoriščevalski sistem, ki je šovinističen, homofoben, transfoben, rasističen, zainteresiran le za profit. Za vsakim velikim tekmovanjem so malodane sužnjelastniški pogoji dela kakšnih migrantskih delavcev, ki gradijo stadione. Za vsakim velikim športnim dogodkom je nasilje do planeta, narave, nepotreben ogljični odtis v podobi letalskega prometa ipd. Tako da cilj, za katerega se lahko postavim jaz, je analogen cilju naših feministk v 80-ih letih: enakost ni, da morajo tudi ženske služiti vojaški rok, enakost je, da se ukine vojska. Enakost ni, da so ženske enako plačane za svoje gladiatorstvo v izkoriščevalskem in nasilnem sistemskem ustroju profesionalnega športa – enakost je, da ukinemo vrhunski šport v obliki, kot ga poznamo danes«.

»Ukvarjanje s športom v družbi je zelo pomembno tudi za socializacijo otrok. Šport je družba v malem. Med igro se moraš soigralcu prilagoditi, veš, da ga ne smeš poškodovati, sicer se igra konča, če ga podreš, mu daš roko – naučiš se fair playa – naučiš se, da igralcu ne narediš tistega, česar ne želiš, da bi naredil tebi. S tega vidika otroke vzgajamo v družbo, kakršno si želimo imeti.«

»Brez zaupanja demokracija ni mogoča. Celo avtoritarizem ni zares mogoč, saj mora obstajati zadostna količina “vernikov”, kot jih imenujejo. Gumijevke jih nikoli ne morejo ustvariti zadosti. Družba so med seboj povezani ljudje in če ni zaupanja, ni povezav. Edino, kar je mogoče, je kitajski družbeni točkovni sistem: kjer množice posameznikov ne povezujejo človeške vezi, temveč robotski nadzor umetne inteligentnosti. Z vsakim sranjem, ki ga objavite ali delite na družbenih omrežjih, ne da bi vas zanimala resnica ali laž, naredite droben korak v to smer. Vaši otroci vam zagotovo ne bodo hvaležni, njihovi roboti pa.«

»Ukrajinskim beguncem je država Slovenija na stežaj odprla vrata, kar je edino pravilno, a hkrati vsi vemo, da ves čas trdno zapira vrata tistim, ki prihajajo po balkanski poti. Samo zato, ker imajo ti ljudje drugačno barvo kože, drugačen fizičen videz in ker prihajajo iz druge kulture, so deležni ravno obratnega vedenja. To se zdi sprevrženo. Dejansko se mi zdi sprevrženo to, da ne vidimo, do katere mere je ta dvoličnost rasistična. Gre za rasizem, ki se ga oblasti niti ne trudijo več skrivati, kar kaže, da vedo, da se nanj prebivalci in prebivalke ne bodo odzvali.«

»Dvomljivec v skupini je najtežja vloga, ki zahteva izjemen pogum. Ko so romunski fašisti v začetku druge svetovne vojne pripravili pogrom nad Judi in so se razdelili na skupine, ki so vdirale v vrtce in otroke natikale na mesarske kavlje, so vse skupine izvedle svojo nalogo, razen ene. V njej je bil človek, ki je tik pred zdajci rekel: čakajte, kaj pa počnemo? Klali bomo otroke ali kaj? In ta skupina jih ni – a zagotovo je nekaj trenutkov odločitev visela na tehtnici, saj bi hitro lahko zaklali njega.«

»Dobri medsebojni odnosi, skrb drug za drugega in trdno povezane skupnosti so tisto, kar je v napoto nebrzdanemu ustvarjanju profita. Človečnost v kantovskem smislu, kjer je človek vedno obravnavan kot cilj sam po sebi, ne pa zgolj kot sredstvo, je v temeljnem nasprotju s profitabilno logiko instrumentalizacije človeka.«

»To, da ne služi ničemur, da naredi zarezo v svetu, ki mu vlada splošna uporabnost in gospodarska korist, to je največja korist filozofije.«

»Eden izmed glavnih problemov dominantnega sistema je, da se kapitalistični trg – in njegov glavni smoter, ustvarjanje dobička – razrašča na vsa področja človeškega življenja in naših odnosov ter deluje v njihovo škodo. Namesto da bi mehanizem trga uporabljali v svojo korist, mehanizem trga uporablja večino ljudi in tudi naravo za svoj obstoj, ki je sam sebi namen. In na ta način iz nas ter iz okolja srka življenje samo.«

»Zgodovina pozna nemalo lekcij o tem, kako se obdobja blaginje in napredka končajo in postopoma zavlada obdobje nazadovanja. Iz distančnega pogleda ti prehodi nimajo nikakršnega smisla, a so se vseeno zgodili, največkrat zaradi prevlade tistih bolj neumnih človeških lastnosti – miselnih zablod, pohlepa, hlastanja za močjo, nasilja. Dejstvo je, da se neki krasni novi red poskuša pred našimi očmi vzpostaviti prav zdaj, in da ga vodi logika namernega neuka in vase zagledane neumnosti. Na srečo imamo trenutno v rokah še vedno tiste najpomembnejše argumente za nasprotovanje rušenju civilizacijskega napredka: da so prav dognanja znanosti, spoštovanja človekovih pravic in demokracije tista, s katerimi je človeštvo sploh uspelo doseči relativno blaginjo, kakršno imamo v rokah danes. Opisanim silnicam zaenkrat ideološkega globusa na srečo še vedno ni uspelo povsem spreobrniti, a zgodovinskih lekcij o tem, kako se je to zgodilo prav na načine, kot se zdaj odvijajo pred našimi očmi, je preprosto preveč, da bi to lahko zgolj nemo opazovali. Na srečo imamo pri družbenih trenjih in spremembah – za razliko od tistih naravnih – vsaj to prednost, da je nanje (še vedno) mogoče tudi vplivati.«

»Smo priče rušenju temeljev izobraževalnega sistema, relativiziranju duha, kulturne, humanistične razsežnosti človeka, znanja … Brisanje vsega tega je nekaj strahotnega, in kdor ga spodbuja, očitno hoče imeti čim neumnejšega človeka, s katerim bo lahko počel, kar se mu zljubi. Knjiga, naj bo klasična, elektronska ali kakršnakoli že, je prispevek k ozaveščenosti o našem času in nevarnosti ponavljanja zgodovine.«

»Sodobni, razviti svet je deindustrializiran, glavnina akumulacije kapitala je vezana na prerazporejanje dobičkov, gre za produkcijo in prodajanje imaginarnih svetov in potreb. Trumpizem je izjemno močno zakoreninjen v zdajšnji gospodarski strukturi kapitalizma. Ideologija boja vseh proti vsem, obljube užitka kot cilja življenja so neposredno povezane z ustvarjanjem imaginarnih svetov. Politika se vodi po enakem principu kot prepričevanje ljudi, naj kupijo neki izdelek. In ker živimo v digitalni družbi, se vse to dogaja na družabnih omrežjih, prek mikrostikov, le da se enkrat prodajajo žemlje, drugič Janez Janša. Tisti, ki želijo vladati, najprej umetno ustvarijo strahove, nato jih potrjujejo. Tako veliko ljudi hitro postane njihov plen.«

»Razsvetljenski misleci – tako slovenska Wikipedija, da ne boste rekli, da si izmišljujem – so se zavzemali za svobodo izražanja, kritiko religije in progresivno družbo ter poudarjali pomen razuma, znanosti in vrednosti človeškega življenja. Več kot dve stoletji kasneje smo se očitno naveličali svetlobe. Vrednote, na podlagi katerih je bila zgrajena moderna doba človeške civilizacije, nam gredo vse bolj v nos. Yode nas dolgočasijo, vaderji so vse bolj kul. Dobrodošli v zatemnjenstvo, a ne pozabite, ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.«

»Povedano poenostavljeno lahko rečemo, da nam izobrazba nudi cepivo za viruse različnih zarot, od Google chemtrails in ravne zemlje do zanikanja podnebnih sprememb in SARS-CoV-2. Protitelesa za te viruse, ki nam jih ponudi izobrazba, so višji epistemski standardi verjetja določenim prepričanjem, torej zahteve po dokazih, objektivnosti, nepristranskosti, sklepanja po analogijah, razumevanje predpostavk trditev in kontekstov njihovih ozadij. To so pravzaprav tudi sestavni deli najboljših vakcin za bolezen postresnice, ki jih imamo.«

»Nikakršno naključje ni, da so ZDA postale obenem največja svetovna vojaška (varnostna) sila in promotor lažnih vrednostnih papirjev. Ta aparat obstaja z namenom, da razcefra in raztrešči človeško domišljijo, da uniči kakršnokoli možnost vizije alternativne prihodnosti. Posledično nam preostane, da si lahko zamislimo zgolj še več in več denarja, dolgovi pa naraščajo brez vsakršnega nadzora. Navsezadnje ni dolg nič drugega kot namišljen denar, katerega vrednost bo realizirana šele v prihodnosti: v prihodnjih dobičkih, se pravi izkupičkih eksploatacije še nerojenih delavcev. Finančni kapital pa je kupovanje in prodajanje teh namišljenih prihodnjih dobičkov; ko torej enkrat sprejmemo domnevo, da bo kapitalizem tu za vse večne čase, je edina vrsta ekonomske demokracije, ki nam preostane, tista, kjer so vsi enako svobodni, da vlagajo na trgu – da si prigrabijo svoj košček v igri kupovanja in prodaje namišljenih prihodnjih dobičkov, pa čeprav bodo ti dobički izčrpani iz njih samih. Svoboda je postala pravica do udeležbe pri izkupičku svojega lastnega nenehnega zasužnjevanja.«

»Del skepse do znanosti, na katero se danes upirajo tudi ugibanja o nastanku koronavirusa, je neposredno povezan z modnim razvojem nemišljenja, torej miselne lenobe in čaščenja instantnih mnenj, sem pa se nesporno hitro naselijo vse vrste predsodkov, mnenj, stereotipov in ‘vnaprejšnjih’ znanj. Teoretik zarot bo vedno operiral s preveč (namišljene) vednosti, ne premalo – težko ga bo prepričati, da njegovi miselni konstrukti ne držijo, v njih bo slepo verjel. Razprava o zlih in mračnih načrtih iz ozadja je vedno lažja od kritične uporabe razuma.«

»Ali ni prej tako, da smo se vrnili k normalnemu življenjskemu ritmu? Da odklon od norme ni virus, temveč da je bil – ravno obratno – nenormalen tisti vročični svet izpred virusa? Virus nas je vendar spomnil na to, kar smo si tako strastno zatajevali – da smo krhka bitja, zgrajena iz najrahlejše snovi. Da umiramo, da smo smrtni. Da nas naša »človeškost« in izjemnost ne ločujeta od sveta, pač pa je svet nekakšna velika mreža, v kateri tičimo, povezani z drugimi bitji z nevidnimi nitmi odvisnosti in vplivov. Da smo odvisni drug od drugega in da ne glede na to, iz kako daljnih dežel prihajamo, kateri jezik govorimo in kakšne barve je naša koža, enako obolevamo, se enako bojimo in enako umiramo.«

»Ljudje ne potrebujemo zaščite pred soljudmi, ampak pred interesi kapitala in ozkimi interesi avtoritarnih politikov. Ne potrebujemo policije in vojsk, da bi varovali meje. Sploh če te pomenijo izključujočo privilegiranost na račun trpljenja in izkoriščanja drugih. Ljudje nismo virus. A če ne bomo razumeli tega, kar izkorišča virus – da so človeško postavljene meje namišljene in da mej med ljudmi v resnici ni in jih ne bi smelo biti -, bodo na koncu virusi pametnejši od nas.«

»Zdaj imamo zavest, da bi bil svet lahko tudi drugačen, da globalna kapitalistična mrzlica ni edini možen svet, da ima svet skrite šibkosti in moči. To je največja priložnost, ki nam jo virus ponuja. Če bomo le dovolj pogumni in močni, da jo izkoristimo. Zdaj se mučijo predvsem pristojne javne in civilne službe, a za družbe v celoti se bo pravi boj začel šele potem, ko bo virus že obvladan, ko se bodo mnogi na izredno stanje kar malo preveč navadili in bo nekaterim takšno stanje zelo pogodu; prve bo treba zbuditi, drugim bo treba ostro kazati zobe.«

»Ljubezen nam pomaga spoznati, da smo sposobni razmišljati in čutiti nekaj, kar nam ni bilo znano ali za kar smo mislili, da tega nismo sposobni. In končno, ljubezen nam pomaga razumeti, da nismo omejeni … kar je definicija sreče. Da, ljubezen je pod veliko grožnjo individualizma. Gonilo naše subjektivne identitete je danes koristoljubje. Zato menim, da so glavni izzivi, s katerimi se srečujeta dve osebi, ki se ljubita, ravno v konstrukciji skupnega sveta, sveta, ki jima bo pomagal premagati dva osebna interesa. To je seveda težko, ker je ves zunanji svet zasnovan na načelu pogajanja o uresničevanju posameznih interesov. Ljubezen pa je nasprotno od tega. Ljubezen je možnost, da skozi najgloblje razlike pride do neke skupne vizije sveta.«

»Zdi se, da so potrebne revolucionarne spremembe — v smislu globoke preobrazbe naših delovnih procesov, ureditve odločanja, naših spolnih in družinskih odnosov, naših misli in kulture — v smeri bolj humane družbe. Ampak takšna revolucija, ki zadeva spreminjanje našega mišljenja kot tudi institucij, ne more biti dosežena z običajnimi metodami: niti z vojaško doseženim državnim udarom, kot predlagajo nekateri s tradicijo omejeni radikalci, niti s počasnim postopkom volilne reforme, ki nam jo vsiljujejo klasični liberalci. Današnje stanje sveta odseva omejitve obeh pristopov.«

»Pomenljivo je, da je družba razumljena kot “družba znanja”, v resnici pa gre za “informacijsko družbo”, v kateri je védnost reducirana na še manj kot mnenje, na informacijo, ki jo lahko v sekundi potegneš s svetovnega spleta in za katero ne potrebuješ več figure Učitelja kot nosilca védnosti oziroma subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, pač pa zgolj Profesorja kot univerzitetnega delavca, tj. subjekta, za katerega se predpostavlja, da študentom omogoča učinkovito pridobivanje kreditnih točk, bojda dobro unovčljivih na kapitalističnem trgu – pod pogojem, da je človek dobro izobražen ne v védnosti, pač pa v tem, čemur se v francoščini reče savoir-faire (“znati početi”).«

»Prvič sem se tega, da prihodnost preprosto izginja, zavedela, ko sem prebrala več političnih govorov iz prvih treh desetletij po drugi svetovni vojni. Jezik se je bistveno razlikoval od sedanjega. Državni voditelji so tedaj predvsem sporočali, kaj lahko dosežemo, in to kot skupnost, prevladovala je vizija ali pa vsaj obet boljše prihodnosti. Danes se zdi, da vsi govorijo le o tem, kako ubraniti doseženo, kako se pred nečim zavarovati, kot da nihče več ne vidi možnosti, da bi v prihodnje živeli bolje.«

»Da si filozof, potrebuješ le tri stvari. Prvič, neskončni intelektualni eros: nenehno radovednost do vsega. Drugič, zmožnost pozornosti: biti prevzet nad tem, kar je pred vami, ne da bi si to prilastili, in skrb za koncentracijo – na način, kot si od blizu ogledamo mrežekrilca, negibno prezimujočega na kuhinjski steni, ne da bi se ga dotaknili. Tretjič, sprejemanje brezizhodnosti (grške aporia): tega, da morda ni rešitev za dileme in moramo biti zadovoljni le s pojasnili v stališčih. Eros, zmožnost pozornosti in sprejemanje.«

»Če je nepravičnost del nujnega trenja vladnega stroja, pa naj bo, naj bo: morda bo teklo gladko – gotovo se bo stroj obrabil. Če ima nepravičnost lastno vzmet, škripec, vrv ali vzvod, potem lahko morda razmisliš, ali ni zdravilo slabše od zla; če pa je takšne narave, da kot dejavnik nepravičnosti potrebuje tebe, potem ti rečem, da zakon prekrši. Naj bo tvoje življenje trenje, ki zaustavi stroj. Vsekakor moram poskrbeti, da nisem na uslugo krivici, ki jo obsojam.«

»Včasih se zelo poudarja dejstvo, da moderni človek ne vidi več vrteče se kupole z zvezdami nad svojo glavo, imenovane primum mobile. Res je, toda nekaj podobnega vidi, ko pogleda svoj dnevni časopis. Vidi dogodke dneva, zlomljene skozi prizmo medija, ki jih obarva enako učinkovito, kot so srednjeveški astronomi določali njegov pogled na zvezdnato nebo. Časopis je umetno ustvarjeni kozmos sveta dogodkov, ki potekajo okoli nas. Za povprečnega bralca je to konstrukt z vrsto pomenov, ki jih ne preverja nič bolj, kot je njegov pobožni prednik v 13. stoletju — ki ga pomiluje, češ da je živel v mraku srednjega veka — razmišljal o potrebi po preverjanju kozmologije.«

»Literarno-humanistični um je resno ogrožen. Zaradi širitve trga na področje zavesti lahko preživi le kot svoje nasprotje, kot prilagodljiva, nase izolirana bitnost, ki jo navdihujejo begotni trenutki in slepeče podobe. To je bitnost brez znanja, uvida, domišljije in zmožnosti predstavljanja drugačnega sveta.«

»Delo se norčuje iz svobode. Uradna verzija je, da imamo vsi pravice in da živimo v demokraciji. Drugi nesrečniki, ki niso svobodni, morajo živeti v policijskih državah. Te žrtve morajo brezpogojno ubogati pravila, ne glede na to, kako samovoljna so. Oblasti jih imajo pod stalnim nadzorom. Uradniki, ki jih preganjajo, so odgovorni samo privatnim ali javnim višjim instancam. V obeh primerih sta oporečništvo in neubogljivost kaznovana. Za vse to se misli, da je zelo slabo. In tako tudi je, toda to ni nič drugega kot oris modernega delovnega mesta. Liberalci in konservativci ter libertarci, ki se pritožujejo nad totalitarizmom, se sprenevedajo in so hinavci. V vsaki zmerno destalinizirani diktaturi je več svobode kot pa na običajnem ameriškem delovnem mestu. V pisarni ali tovarni najdete isti tip discipline in hierarhije kakor v zaporu ali samostanu.«

»Manjkajo politične strukture, ki so pred desetletji pomagale dodati različne perspektive različnih ljudi in so pomagale pri razumevanju družbe. Posledici tega sta vznik desničarskega populizma in vzpon skrajne desnice. Ljudje se ne čutijo predstavljane ali slišane – tudi leve stranke so marsikje postale zvočnik zelo izpraznjene govorice. Danes je močna ideja, da smo vsi enakopravni. Na družbenih omrežjih vsi komuniciramo in zdi se, da je manj distance, kot je je bilo. A v resnici je manj predvsem poti, da bi lahko ljudje vstopili v politični prostor in svoje skrbi predstavili na način, ki bi imel dejanski učinek.«

»Besede lahko povzročijo dejanja. Ko je posledica besed smrt, takrat besede ubijajo. To je bilo nedvoumno stališče nürnberškega sodišča za vojne zločine, ki je 15. oktobra 1946 za zločine proti človeštvu obsodilo tudi Juliusa Streicherja. Ta v svoji karieri ni podpisal nobenega ukaza in izstrelil nobenega strela, bil pa je urednik nacističnega časopisa Der Stürmer. V tem časopisu je objavil na tisoče člankov, v katerih je Nemce pozival k nestrpnosti in nasilju nad Judi. Nürnberško sodišče je Streicherja zaradi protijudovske propagande obsodilo zaradi zločinov proti človečnosti. V obrazložitvi sodbe je zapisalo, da je Streicher teden za tednom in mesec za mesecem tisočem Nemcev zastrupljal um ter ga okužil z virusom antisemitizma. Po mnenju nürnberškega tribunala je bil za množične umore Judov enako odgovoren kot tisti, ki so jih zagrešili. V tej sodbi je nürnberški tribunal zapisal pomembno ugotovitev o človekovi naravi. Z ustrezno indoktrinacijo je mogoče človeški um zastrupiti s sovraštvom do drugih ljudi in tako tudi običajne, povprečne ljudi pripraviti do tega, da počnejo nepredstavljive zločine.«

»V neskončnih razpravah preko občil je z istim obzirom obravnavano tako inteligentno kot neumno mnenje, nepoučeni lahko prav tako dolgo govori kot poučeni in propaganda gre skupaj z vzgojo, resničnost pa z napačnostjo. Ta čista toleranca smisla in nesmisla se opravičuje z demokratičnim argumentom, da nihče, bodisi skupina ali posameznik, nima v posesti resnice in ni sposoben določati, kaj je pravično in kaj krivično, kaj je dobro in kaj slabo. Zato morajo biti vsa nasprotujoča si mnenja predložena »ljudstvu«, da jih premisli in izbere. Vendar sem že nakazal, da demokratični argument vključuje nujen pogoj, namreč: ljudje morajo biti sposobni premišljevati in izbirati na osnovi znanja, imeti morajo dostop do avtentičnih informacij in vrednotenje na tej osnovi mora biti rezultat avtonomnega mišljenja.«

»Posameznik, ki gori v želji po akciji, a ne ve kaj storiti, je v naši družbi nekaj običajnega. Želi delovati v imenu pravice, miru, napredka, a ne ve kako. Če mu propaganda lahko pokaže ta »kako«, je v tej igri zmagala; temu bodo nedvomno sledila tudi dejanja.«

»Nekoč je bila kakovost ključni kriterij, danes pa sploh ni več pomembna. Pomembna je le še produkcija. Nov družbeno ekonomski red ne temelji na kvalitetnem delu, ampak na količini, na pretoku, na množični ponudbi, na vedno novih in mladih obrazih Tisti, ki prodajajo, so bolj pomembni kot tisti, ki ustvarjajo.«

»Ko nas bodo sredstva množičnega obveščanja le še usmerjala in skrbela za naše kratkočasenje, bomo usmerjeni natančno tja, kamor bodo želeli ljudje z največ moči v naših družbah. In poskrbeli bodo, da nas kratkočasijo banalne perfidnosti, ki bodo v nas zbujale rahel občutek sramu, a bo ta izzvenel ob siloviti privlačnosti banalnega zabavljaštva. Naloga novinarjev ostaja, da na strani šibkejših in preslišanih zahtevamo odgovornost nosilcev moči in opozarjamo na nepravilnosti. Ni ideja, da nas ima kdo rad ali smo komu všeč. Če opravljamo svoje delo, smo zoprni, nadležni in govorimo o stvareh, ki ne zabavajo in ne preusmerijo v zaslepljeno udobje. Še vedno velja, da delo novinarjev ni sporočati, kar ljudje želimo slišati. Tu smo, da ponavljamo, kar moramo vedeti. Samo tako bomo lahko zahtevali, da bo drugače.«

»Ne morem si kaj, da ne bi mislil na vožnjo od Bornholma do Köbenhavna pred petindvajsetimi leti. Ponoči sta razsajala vihar in morska bolezen; potem pa se je morje umirilo in v zavetju obale smo sedeli na krovu v lepem jutranjem soncu ter se veselili bližajočega se zajtrka. Na lepem je pri koncu dolge mize vstala majhna deklica, stekla do ograje in začela bruhati. Sekundo pozneje se je dvignila njena mati, ki je sedela poleg nje, in naredila isto. Kmalu zatem je sledil gospod poleg dame. In potem mladenič in potem … Gibanje je enakomerno in naglo valovalo vzdolž klopi. Nikogar ni preskočilo. Na našem koncu mize smo bili še daleč od nevarnosti: z zanimanjem smo gledali, se smejali in porogljivo pačili. Na lepem pa se je bruhanje približalo, smeh je utihnil, in zdaj smo tudi na našem krilu tekali k ograji. Pozorno sem gledal okoli sebe in vase. Rekel sem si, da vendar obstaja nekaj kakor objektivno zaznavanje, za to sem se izšolal, in da obstaja trdna volja, in veselil sem se zajtrka – in v tem je prišla vrsta name in tako kakor vse druge me je pognalo k ograji.«

»Razvoj tehnologije je sam po sebi čisto zanimiv in bi lahko vodil v svet, v katerem so ljudje razbremenjeni skrbi obsežnega dela, v katerem so vsi viri optimalno razporejeni. Vendar tehnologije same po sebi tega ne bodo povzročile, sploh dokler so vpete v prioriteto kapitala, da jih uporablja tako, da maksimira svoj dobiček. Temeljna težava je, kako kapital, ki uporablja tovrstno tehnologijo, spraviti pod javni nadzor, da bi tehnologija delovala na ta način, da bi maksimirala udobje vsakogar brez izjem, ne pa samo maksimirala dobiček. Vprašanje naše prihodnosti leta 2050 ni vprašanje, kam bodo šle tehnologije, te se bodo razvijale dalje. V resnici gre za politično-ekonomsko vprašanje, kako te tehnologije uporabljati.«

»Zakaj je Machiavelli živel v hudih časih? Ne zaradi vojn, ki so pretresale Italijo, ampak odvračanja javnosti od lastne svobode, predajanja svoboščin avtoritarnim silam. To se je dogajalo počasi, a vseeno prehitro, da bi lahko to pravočasno dojeli in preprečili. Zgodovina pa nam da možnost razumeti položaj. Predaja izkušnje: vse, kar nas vznemirja, je nekdo že doživel. Če se ne spominjamo, moramo vse izkušnje, ki bi jih sicer doumeli iz zgodovine, doživeti na lastni koži, in to brez opozorila na položaje, ki jih ustvarja. Zgodovina tako kot literatura, umetnost, ustvarjanje, prijateljstvo povečuje naše izkušnje in nas uči živeti.«

»Ujeti v zanko prekariziranih produkcijskih in družbenih odnosov vzpostavljamo prekarne partnerske odnose, prekarno se posvečamo svojemu zdravju, prekarno fukamo in se drogiramo. Vse več mladih se sooča z duševnimi težavami in medikalizacijo le-teh. Ne pretiravamo, če rečemo, da je mladost v poznem kapitalizmu zelo podobna bolezenskemu stanju. Ta patologizacija onemogoča kakršnokoli možnost politizacije. Naše osebno je razumljeno kot rezultat naših individualnih odločitev in našega individualnega nevrološkega ali družinskega ozadja.«

»Že iz površnega branja bi moralo biti očitno: če je Jordan Peterson najbolj vpliven intelektualec v zahodnem svetu, je zahodni svet izgubil svojo prekleto pamet. In ker Jordan Peterson resnično lahko trdi, da je najbolj vpliven intelektualec v zahodnem svetu, moramo resno razmisliti o tem, kaj je šlo narobe. Kaj smo storili, da smo končali pri tem človeku? Njegov uspeh je naš neuspeh, in čeprav se mu ni težko rogati, je bolj pomembno, da raziščemo, kako smo prišli do te točke. On je simptom. Prikazuje kulturo oropano idej, politiko brez navdiha ali načel. Jordan Peterson morda ni intelektualec, ki si ga želimo, a je verjetno intelektualec, ki si ga zaslužimo.«

»Maja 2002 so poročali, da so znanstveniki na univerzi v New Yorku na možgane podgane namestili čip, preko katerega so lahko neposredno prenašali osnovne signale in tako s pomočjo upravljavskega mehanizma, kot ga poznamo pri daljinsko upravljanih igračah, omogočili nadzor nad gibanjem podgane. Prvič je svobodno voljo žive živali prevzel zunanji stroj. Kako je nesrečna podgana doživljala svoje gibanje, ki so ga upravljali zunaj nje? Se je tega, da njeno gibanje upravljajo, zavedala? Morda v tem leži razlika med kitajskimi državljani in nami, svobodnimi državljani zahodnih, liberalnih držav: kitajske človeške podgane se vsaj zavedajo, da jih nadzirajo, medtem ko smo mi neumne podgane, ki se potikajo naokrog, ne zavedajoč se, kako je naše gibanje nadzorovano.«

“Mezda oziroma plača ni naravna danost, temveč produkt specifičnega kulturnega modeliranja družbene sfere: kapita­listični razvoj je potreboval povezavo med preživetjem in podreditvijo izkoriščanju. Zdaj pa moramo dopustiti ljudem, da razvijajo znanje, inteligenco, čustvenost, ustvarjalnost: to je današnje bogastvo, ne pa odvečno kompulzivno delo. Dokler se večina človeštva ne bo osvobodila vezi med prihodkom in delom, bosta beda in vojna zakon družbenega razmerja.”

»Danes je, po mojem, kriza liberalizma, a tudi socialne demokracije, v njuni nesposobnosti, da bi se zoperstavila razdiralni populistični re­toriki, ki razjeda javni diskurz z izkorišča­njem najbolj primitivnih čustev. Pri vsaki ideologiji je domišljija zelo pomembna, toda pri desničarskem populizmu nimamo opraviti z domišljijo, temveč s fantazmami. Te fantazme so sestavljene predvsem iz strahu pred prihodnostjo, divjih spekulacij glede neizogibnega razkroja in vizij prete­če nevarnosti. Če takšnim fantazmam do­volimo, da se razširijo, lahko zbežijo izpod nadzora. Populisti uspevajo in uživajo pri svojem širjenju; do skrajnosti podpihujejo občutek dezorientiranosti, kar jim omogo­ča, da se predstavijo kot sidro odločnosti v kaotičnem svetu.«

»Kritika lahko prijetno živi v akademskih, kulturnih in medijskih institucijah in sobiva s kapitalističnim sistemom, čeprav je ta vse bolj izkoriščevalski. Nekdo lahko dobiva nagrade za eseje, v katerih piše o tem, kaj vse je narobe s sistemom, toda takoj, ko poskuša narediti kaj konkretnega na terenu, ga pretepe policija, je kaznovan ali pristane na sodišču. Za ljudi, ki so kritični, obstajajo udobna mesta, kamor te ta sistem postavi in s katerega lahko govoriš, kar hočeš. Sistem se tako prikazuje kot odprt, necenzuriran in kot da je za dialog. Toda konflikt nastane takoj, ko nekdo poseže v konkretne stvari, v konkretne dobičke interesnih skupin. Veliko denarja se zmeče v to, da sistemska kritika ne preraste v gibanje. Lažje je ustvariti kariero kakor gibanje. In to smo dobili v tranziciji. Dobili smo nevladni sektor in akademijo, ki je slonokoščeni stolp, in dobili smo to, čemur pravijo civilna družba. Toda nimamo množičnih gibanj, množičnih sindikatov in množičnih strank, ki bi temeljile na članstvu. In ta tako imenovana civilna družba je na koncu en kup pisarn, ki so odvisne od vladnih razpisov in se jih nihče ne boji.«

»Moderne tehnologije, kot so denimo pametni telefoni, so tehnologije, ki uničujejo pozornost. Pozornost je redka dobrina. Imamo je toliko in toliko in nič več. Pomembno je torej, kam jo usmerimo. Ampak kaj se prav sedaj dogaja? Pozornost je vedno bolj razpršena in vedno bolj plitka. Težje se učimo in znanje se uničuje. Znanja o družbi je manj, več pa je informacij, in ker lahko hitro pridemo do informacij, se nam zdi znanje nepomembno. Ampak problem, ki nastane tukaj, je, da je posledično tudi manj razumevanja, slednje pa je ključno. Stvari moramo razumeti, ne samo imeti dostop do informacij.«

»Tehnična znanost je osvobodila človeka tiranije starih elementov – zemlje, vode, ognja in zraka – da bi ga podvrgla svoji tiraniji. Človek je prenehal biti suženj naravi, da bi postal suženj stroju, in še huje, suženj ponudbe in povpraševanja. Sedanja svetovna kriza na posebej tragičen način priča o tem, kako človek, ki se potaplja na dno oceanov, ki se dviga v stratosfero, ki se po nevidnih valovih pogovarja z drugim na drugem koncu sveta, kako ta ponosni in drzni vladar narave ostaja suženj slepih sil svoje lastne ekonomije. Zgodovinska naloga naše dobe je nadomestiti nenadzorovano igro trga z razumnim načrtovanjem, discipliniranjem proizvodnih sil in jih prisiliti, da delujejo skupaj v harmoniji in poslušno služijo potrebam človeštva. Samo na tej novi družbeni podlagi bo človek lahko pretegnil svoje utrujene ude in – vsak moški in ženska, ne samo nekateri – postal državljan s polno močjo mišljenja. Ko bo opravil z anarhičnimi silami svoje družbe, se bo človek lotil dela na sebi, s tolkačem in v posodi kemikov. Prvič bo človeštvo sebe smatralo za surovino ali v najboljšem primeru, fizičen in psihičen polizdelek. Socializem bo pomenil skok iz področja nujnosti v področje svobode tudi v smislu, da bo današnji človek, z vsemi svojimi protislovji in neskladji, odprl pot k novi in srečnejši vrsti.«

»Če kdaj dosežemo točko, ko bomo mislili, da popolnoma razumemo, kdo smo in od kod prihajamo, nam bo spodletelo. Mislim, da to prizadevanje ne vodi v samozadovoljno zadoščenje ob poznavanju odgovora, niti k domišljavemu občutku, da je odgovor pred nami in da moramo opraviti samo še en poskus, da ga najdemo. Iskanje je ovenčano s pogumnim namenom, da pozdravi vesolje, kakršno je v resnici; ne vsiljuje mu naših čustvenih nagnjenj, temveč pogumno sprejme, kar nam razkrije.«

Nekdo je gospoda K. vprašal, ali obstaja bog. Gospod K. je dejal: “Svetujem ti, da razmisliš, ali bi se tvoje ravnanje spremenilo glede na to, kakšen bi bil odgovor na to vprašanje. Če se ne bi spremenilo, lahko vprašanje kar opustiva. Če pa bi se spremenilo, ti lahko pomagam samo še toliko, da ti povem, da si se že odločil: Ti potrebuješ boga.”

»Če državljanstvo ne teži več k temu, da bi postalo univerzalni pogoj — v smislu širitve, kakršni smo bili priče od leta 1789 —, bo izgubilo smisel. Če bo dostopno zgolj uradno registriranemu, sedentarnemu belemu prebivalstvu zahodnih nacionalnih držav, bo to vodilo do avtoritarnih režimov, ki temeljijo na rasnem in moralnem strahu. Če bo enakost veljala le za razmeroma privilegirane »državljanske narode« v vedno manj številnih stabilnih meščan­skih državah, bo državljanstvo namesto univerzalnega pogoja, ki ga je obljubljala francoska revolucija, postalo mehanizem ločitve. Če prevladajo protiimigrantska retorika, protiislamsko sovraštvo, protiromska histerija in podobno, bo njihov simbolni in policijski red mogoče ohranjati le s tiranijo, ki bo imela navi­dezno podporo »ljudstva«, to pomeni premožnih belcev in tistih, ki si to prizadevajo postati.«

»Zdaj smo razdeljeni na dva različna svetova. Na svet spleta in svet resničnosti. Povezanosti ali nepovezanosti. Življenje na spletu je v glavnem brez življenjskih tveganj. Na spletu je zelo lahko najti prijatelje. Nikoli se ne počutite osamljene. Če vam ni všeč odnos drugih uporabnikov, z njimi enostavno nehate komunicirati. Ko ste v resničnosti, se morate neizbežno soočiti z različnostmi ljudi. Ljudje pa so različni. Morate si upati začeti pogovor. Morate se soočiti z dejstvom, da so ljudje različni, da obstaja veliko načinov kako biti človek in ko začnete dialog, nikoli ne veste kako se bo to končalo. Namesto, da se izkaže, da ste vi pametni in drugi neumni, se bo morda izkazalo, da so drugi pametni in vi neumni. Neodvisnost vam odvzema to sposobnost. Bolj ko ste neodvisni, bolj se niste sposobni osvoboditi svoje neodvisnosti in je zamenjati z zelo prijetno medsebojno odvisnostjo. Na koncu poti proti neodvisnosti se ne nahaja sreča, na koncu poti proti neodvisnosti se nahaja življenjska praznina. Nesmiselnost življenja in skrajni, nezamisljiv dolgčas.«

»Nacionalizem je torej predvsem negativiteta, nacionalizem je negativna kategorija duha, kajti nacionalizem živi na negaciji in od negacije. Mi nismo to, kar so oni. Mi smo pozitiven pol, oni negativen. Naša vrednost, nacionalna, nacionalistična, ima funkcijo šele v odnosu do nacionalizma tistih drugih: mi smo nacionalisti, ampak oni so to še bolj, mi koljemo, ko je treba, ampak oni koljejo še huje; mi smo alkoholiki, oni pijanci; naša zgodovina je pravilna samo v odnosu do njihove, naš jezik je čist samo v odnosu do njihovega. Nacionalizem se napaja iz relativizma. Obče vrednote, estetske, etične itd., ne obstajajo. Obstajajo samo relativne vrednote. In v tem smislu je nacionalizem v prvi vrsti nazadnjaštvo. Treba je biti boljši samo od svojega brata ali polbrata, drugo se me ne tiče. Skočiti malo više od njega, ostali se me ne tičejo. To je tisto, čemur smo rekli strah. Drugi imajo celo pravico, da nas dohitijo, da nas prehitijo, to se nas ne tiče. Cilji nacionalizma so vedno dosegljivi cilji, dosegljivi, ker so skromni, skromni, ker so podli. Ne skačeš zato, da bi dosegel svoj lastni maksimum, temveč zato, da bi premagal tiste, edine podobne, a tako drugačne, tiste, zaradi katerih se je igra sploh začela.«

»Večkrat se od filozofov pričakuje, da bodo povedali, kaj je treba storiti, ker da so pametni in kvalificirani za take recepte. To je že strukturno nemogoča pozicija. Seveda je res, da obstaja tudi aroganca filozofije, ki je resen problem, namreč ko filozofi rečejo, imeli smo tako dobre ideje, toda ljudje so preneumni, da bi jih razumeli. To je lepodušniški problem, ko si filozofija umije roke nad neukim ljudstvom. Toda nazadnje se mi zdi pomembno zaupanje v teorijo. Imam zaupanje, da koncepti, če so dobri, na dolgi rok imajo učinke. V samotni izbi ob topli pečici je Descartes pisal Meditacije, daleč od družbenih potreb. Da je imel dober koncept, je prevladalo, in poglejte učinke, ti so enormni. Zdi se mi, da je tako z vsemi filozofskimi koncepti. Ne morem drugače, kakor da zaupam v moč idej.«

»Ideologije so neškodljiv, nekritičen in samovoljen skupek nazorov, vse dokler se vanje ne začne resnično verjeti. Ko enkrat razumemo njihovo zahtevo po totalni veljavi dobesedno, ta postane jedro logičnih sistemov, v katerih so, kakor denimo v sistemu paranoikov, vse izpeljave razum­ljive in celo zavezujoče, ko sprejmemo njihovo začetno premiso. Blaz­nost takih sistemov ni le v prvi premisi, pač pa v sami logičnosti, v skladu s katero so ustvarjeni. Nenavadna logičnost vseh izumov, nji­hovo zaupanje v odrešilno vrednost trmaste zvestobe ne glede na specifične, menjavajoče se dejavnike, že naznanja prve zametke totalitar­nega prezira do realnosti in dejanskosti.«

»Medtem ko utopija enakosti vsebuje celo vrsto vsebinsko pozitivnih ciljev družbenih sprememb, ostaja utopija varnosti zna­čilno negativna in defenzivna: tu v osnovi ne gre več za to, da bi do­segli nekaj »dobrega«, temveč samo še za to, da bi preprečili najhujše. Sanje razredne družbe so: vsi hočejo in bi morali imeti svoj delež kolača. Cilj družbe tveganja je: vsem naj ostane prihranjen strup.«