Spoštovano občestvo, danes si že vsak politični biciklist domišlja, da poganja kolo zgodovine. Domači biciklisti si domišljajo, da poganjajo Slovenijo. Da poganjajo nas. Dobesedno.
Nekatere izjave predsednika vlade v tem smislu ne presenečajo. Njegov žargon postaja vedno bolj žargon nekoga, ki si domišlja, da je Slovenija njegovo privatno posestvo, na katerem smo državljani zaposleni kot izvajalci njegovih del. Izrazje, ki ga uporablja, je vedno bolj takšno.
Samo pred nekaj tedni je Miro Cerar svoje najbližje sodelavce označil za male ljudi. Ali za: majhne ljudi. Za kaj je šlo? Dejal je: »Izjave koalicijskih partnerjev, pa tudi drugih, so izjave malih ljudi.« Zgodba: premier je s takšno kritiko želel vnaprej dati podporo Brglezu, če bo Ustavno sodišče za njegovo odločitev proti zbiranju podpisov za razpis referenduma presodilo, da je ravnal narobe. Pri tem je usmeril prst v svoje sodelavce, ki vodijo državo.
Pomislimo, kaj bi šele bilo, če bi šlo za koga bolj odmaknjenega. Že njegovi najbližji so torej mali ljudje, če ne mislijo z njegovo glavo. Kako sta reagirala njegova partnerja? Karl Erjavec je na vprašanje novinarke odvrnil, da je s svojo telesno višino zadovoljen. Skratka, poskušal je biti duhovit – on ni majhen, on je velik v centimetrih.
Židanovi so na oceno, da so majhni ljudje, mlačno in nedoločno tvitnili, da se ponavadi radi kregajo mali ljudje, kar pa da ni politika in način delovanja v njihovi stranki. No, mimogrede, Židan premore kar nekaj centimetrov v višino.
Ko so pri Cerarjevih videli, da so ga malce mimo pihnili, so se po butalsko odločili popraviti napako. Dejali so, da gospod predsednik ni imel v mislih majhne ljudi, ampak male osebnosti. Centimetre so zamenjali za osebnostni opis. Kot da več ne bi dojemali, kaj točno govorijo, so eno žaljivko zamenjali za drugo.
Imeli so srečo, ker se slovenskim medijem s tem označbami ni ljubilo ukvarjati: domači novinarji so pač takšne pohlevne ovčice, da bi si jih v svoji staji zaželel imeti vsak politik na svetu. In res, samo pomislimo, kaj si o navadnih državljanih misli gospod Cerar, če že svoje najbližje ozmerja z malimi ljudmi in malimi osebnostmi?
Res ni bilo treba dolgo čakati. Te dni je Alenko Bratušek predsednik odpravil z izjavo, ki si jo velja zapomniti. Gospa je vztrajala, da dopušča kršitve zakonov, da pri svojih ljudeh uvaja dvojne kriterije. Na to je Cerar odvrnil naslednje, citiram: »Kdo pa so moji? Moji ste vsi, vsi državljani in državljanke Slovenije.« In se znova pohvalil, da njegova vlada deluje – ja, ste uganili – izjemno uspešno.
Cerarjevo dojemanje realnosti in ljudi okoli njega kaže nekatere prepoznavne simptome megalomanije, samopoveličevanja. Ko nam pojasnjuje, da je obkrožen z majhnimi osebnostmi in ljudmi, nam želi evidentno reči, da je sam ena taka velika osebnost. Velik človek. Če druge dojema kot majhne, očitno sebe kot velikega. Res smo mu hvaležni za to priznanje.
Ko vsem državljankam in državljanom pove, da smo njegovi, ko nas naslavlja z »moji ste vsi, vsi državljani in državljanke« pa si nas očitno lasti in prisvaja. Na način, kot sem ga opisal: ima nas za zaposlene na svojem domačem fevdu. Želi nam povedati, da je naš gospodar, mi pa smo njegovi. Dobesedno. Njegovi kaj? Verjetno njegovi hlapci.
Vprašanje je zdaj samo še, ali bo on vzdržal v družbi toliko majhnih ljudi. Za velike ljudi se pač ne spodobi, lahko izgubijo svojo veličino. Vprašanje je tudi, ali bomo mi vzdržali kot njegovi državljani. Ne samo, ali bomo dovolili, da nas označuje za »moje državljane«, temveč ali bomo vzdržali kot njegovi tudi ekonomsko in socialno. Sicer vemo, kako to gre: na začetku so »moji« državljani, že jutri je na vrsti država, ki je moja. In smo pri znani formuli »Država, to sem jaz«. Država, to sem jaz, Cerar. Sicer pa velja enkrat več zelo iskreno zaželeti: ostanite še naprej živi. Pa srečno!
Kolumna je bila predstavljena v jutranjem programu televizije Net TV, »Nov dan«