»V sodobni družbi je ̶ tudi zaradi hitrosti njenega spreminjanja ̶ temeljnega pomena, da vsak posameznik pridobi kakovostno splošno izobrazbo in kakovostno znanje« (pov. po Beli knjigi).
Ker je le-ta nastajala od leta 2009 naprej, vmes pa doživela na osnovi danih predlogov kar nekaj kritik, tako s strani strokovne javnosti, tudi učiteljev in staršev, da politikov niti ne omenjam, je vredno razmisliti, ali je vse za slovensko osnovno in srednje šolstvo ter družbo nasploh tudi sprejemljivo.
Poudarek naj bo na kvaliteti dela z mladimi
Zaradi obsežnosti vsebine se bom dotaknil zgolj področja »znanja v družbi znanja in trajnostnega razvoja«. Menim, da je znanje bilo in ostaja ključnega pomena za vsako sodobno družbo. Tudi pri nas izobraževanje temelji na tem, čeprav je občutiti nenehne preskoke v celovitem razvoju posameznika. Velikokrat radi pogledamo »preko meja«, posebej na sever Evrope, kjer iščemo vzorce za kvaliteto dela z mladimi v šolskem prostoru. Ob tem pozabljamo, da razvite države Evrope iščejo odgovore v zapolnjevanju kvalitete dela pri mladem človeku kontinuirano od sekundarne socializacije naprej (vstop v šolo, pa že prej). Gradijo osebnost mladega človeka, kateremu bodo kasneje zaupali gospodarske, družbene in politične vzvode države in pri tem ne improvizirajo. Za naš šolski sistem (pa ni slab) je značilno, da je v obdobjih od osamosvojitve naprej podvržen političnim težnjam. Vsaka »oblast« poskuša narediti nekaj, za kar bi bil nujen konsenz države kot celote, ne pa posamezne politične opcije.
Nič več brez poučevanja s pomočjo IKT
Smo informacijska družba, katera temelji na sprejemljivi tehnološki opremljenosti, čeprav se dogaja, da je v marsikateri šoli po Sloveniji multimedijska učilnica še vedno iluzija, interaktivne table pa si le stežka utirajo pot v učilnice. Tukaj ne moremo iskati razlogov za računalniško neopismenjenosti (pred leti je je bilo veliko), temveč v finančnih sredstvih, ki jih Ministrstvo za šolstvo in šport, kakor tudi Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo namenjajo ustanovam. Mladi so željni znanja, učitelji ugotavljajo prednosti dela z IKT, ostaja pa ovira, ko morajo znotraj finančnih sredstev, katera so namenjena ravno za to področje, trošiti za druge nujno potrebne obnove in prenove, brez katerih šole prav tako ne morejo kvalitetno delati. V medijih lahko spremljamo težave šol, kjer nimajo niti osnovnih pogojev za delo (neprimerne, da ne rečem nevarne prostorske razmere; prehrana v učilnicah, brez telovadnice …), potem seveda ne moremo pričakovati, da bodo v teh in njim podobnim šolam posvečali pozornost IKT. Poskrbeti morajo, da sploh lahko »normalno« izvajajo izobraževalne procese.
Poudarke na kritičnem državljanu
Bela knjiga poudarja kritičnega državljana, ki je oz. naj bi bil glavni nosilec pluralizma v demokratičnih procesih. Kako ga usposobiti, ko pa živimo v družbi trenj in nenehnih nesoglasij, ki prav tako negativno vplivajo na mladega človeka kot neopremljene in neustrezne šole. Pri tem ne smemo pozabiti na trajnostni razvoj človekove osebnosti v smislu vseživljenjskega učenja, ki ga mlademu človeku vcepljamo, hkrati pa mu po »prejeti diplomi« ne omogočimo normalnih zaposlitvenih pogojev (Zakon o malem delu). Vmes se ubadamo s tem, ali je malo delo pravično in legitimno ter poudarjamo, da je delo na črno protizakonito. Ves čas pa pozabljamo, da morajo mladi, izobraženi ljudje živeti in tudi preživeti. Živimo v času, ko že mlade brez zaposlitve obremenjujemo s časom upokojitve (pokojninski zakon), čeprav je »pokojnina« zanje skoraj utopija. Družba mora mlademu človeku omogočiti aktivno študijsko življenje, tudi z možnostjo dodatnega dela za ustvarjanje pogojev za študij, hkrati pa vseeno postaviti limite, ki naj jih mladi upoštevajo. Študij namreč postaja trend. Malo študirati, malo delati, malo uživati … Vedno več mladih se odloča zanj. Že zaradi tega, ker so jim dane določene »ugodnosti«, ki jih kot zaposleni, ne bi imeli. Zato pa, poudarjam, mladi naj študirajo in v določen času doštudirajo. Družba naj poskrbi, da bo mlade, izobražene, sposobne in željne dela zaposlila ter jim tako omogočila kvaliteto življenja. Dokler bomo samo omejevali in z zakoni ustvarjali umetne ovire, namesto, da bi mladim z lastnim zgledom pokazali pot, bomo »capljali« za razvitim delom Evrope.
Bomo živeli zgolj od filozofiranja?
Problem so tudi masovni vpisi na fakultete. Je to pokazatelj, da smo družba znanja? Vsako leto diplomira enormno število diplomantov, ki potem najdejo pot na Zavod RS za zaposlovanje, pišejo nešteto prošenj in iščejo možnosti za zaposlitve. Vedno bolj usiha želja po študiju na elektro, strojno, tehničnem področju, povečuje pa vpis na družboslovje in humanistiko. »Ali bomo lahko v prihodnje živeli res zgolj od »filozofiranja«? je nedavno tega nekdo pripomnil.
Znanje in pridobivanje le-tega naj bo osnovno vodilo vsakega človeka. Mladega in starejšega. S tem bogatimo samega sebe in dvigujemo kvaliteto dela na delovnem mestu, ki ga opravljamo. To dviga kvaliteto družbe in njeno vlogo navzven. Tudi v Evropo, kamor so s 1. majem še bolj na široko odprli vrata. Upam, da ne bodo zaradi tega še tisti kvalitetni delavci, ki jih imamo, in jim nismo mogli zagotoviti ustreznih delovnih mest, odšli ter s svojim znanjem, ki so ga pridobili pri nas, gradili kvaliteto življenja drugih narodov.