…Privatna lastnina ni nič drugega kot samo posrednik svobodnega delovnega razpolaganja s proizvajalnimi sredstvi. Lastnik proizvajalnih sredstev ima samo pravico razpolagati s svojo lastnino v skladu s svojo lastno svobodno iniciativo. Pravica razpolaganja pa se lahko spremeni takrat, ko se privatna lastnina prične pretvarjati v sredstvo za neutemeljen razvoj moči, ki v osnovi nima ničesar skupnega z načeli, ki veljajo v gospodarskem sistemu družbe. To je: z neprestano cirkulacijo materialnih dobrin in blaga…
…Država se lahko vmešava v gospodarstvo samo takrat ali na tak način, da zagotavlja prenašanje lastniške pravice, ki se ne iztekajo v produktivnem delu in ki ne zagotavljajo nadaljnje cirkulacije kapitala. Skozi intervencijo, ki zagotavlja nadaljnjo cirkulacijo kapitala, država ne postaja lastnica necirkulirajočega kapitala, ampak s svojo močjo samo vzpostavlja pogoje regulacije, ki zagotavljajo njegovo nenehno cirkulacijo. Isti princip velja tudi za lastnino, pridobljeno s pomočjo varčevanja. Tako pridobljeno lastnino je potrebno z oporoko prenesti na posameznika ali skupino ljudi, ki proizvajajo materialne ali nematerialne dobrine. Troši se z novo proizvodnjo in ne s pomočjo rente…
…Blago ne dobi svoje vrednosti abstraktno ali poljubno, marveč samo tako, da mu vrednost podeli tisti, ki ga troši. Izdelek človeka – proizvajalca dobi svojo vrednost (in postane blago) šele takrat, ko se pojavi človek – potrošnik. Brez nekoga, ki ima interes po določenem izdelku, je proizvodnja dobrin brez vrednosti in v gospodarskem smislu brez pomena. V središču proizvodnje blaga, ki to postane šele takrat, ko se proizvodnja zaključi s potrošnjo, stoji konkreten posameznik. Od opisa slednjega je tudi odvisno, kakšen značaj ima celotna proizvodnja proizvodov…
…Donos nekega dela v družbi, ki sloni na človekovih individualnih sposobnostih in se organizira s pomočjo kapitala, mora izhajati na eni strani iz svobodne iniciative tistih, ki delajo, in na drugi strani iz svobodnega razumevanja njihovega dela s strani drugih ljudi, ki si želijo dosežkov njihovih proizvodnih sposobnosti…
…Denar je samo pokazatelj vrednosti. Zato mora imeti vsaka enota denarja svoj ekvivalent v ustreznem delu, ki je bilo potrebno za izgotovitev določenega blaga. Denar ne sme biti v posesti »lastnika«, v kolikor nima zaslombe v konkretnem delu in konkretnih družbenih potrebah.. .
…Vprašanje delitve dela je predvsem vprašanje odnosa posameznega človeka do njegovega lastnega dela glede na procese sodelovanja v proizvodnem procesu z drugimi ljudmi. Saj ne more nihče delati brez drugih ljudi, kot človek ne more posesti samega sebe…
…Sam razredni boj izgubi pomen, ko prenehajo obstajati razlogi, ki delavstvo pehajo vanj. Saj je lastnina prenehala biti tisto, kar je bila, ko predmeti lastnine vstopijo v krogotok socialnega življenja in ko posameznik ne bo mogel več uveljavljati svojih privatnih interesov na škodo skupnosti kot tudi družba ne bo mogla upravljati z lastnino na birokratski način in v škodo zasebnik…
Konec meseca maja letos bo minilo 92 let, ko je grof Otto Lerchenfeld, član bavarskega državnega sveta, sprožil pobudo, da bi Nemčija lahko kot bodoča poraženka izšla iz prve velike vojne na časten način. Dr. Rudolfa Steinerja je zaprosil, da razvije takšen koncept družbe, ki bi Nemčiji to omogočal. »Tričlenost socialnega organizma je poimenoval tisto, kar mi je predstavil kot Kolumbovo jajce«, zapiše v svoj dnevnik. Sledilo je tri tedne vsakodnevnega, ure dolgega dela »najvišjih doživetij, velikih prilagoditev, intenzivnega učenja, učenja, kaj v resničnosti pomeni logika življenja, logika nastajanja in prehajanja«… da bi tako nemški kot avstrijski pogajalci v Brest-Litowsku kot v Versaillesu imeli koncept s seboj, vendar varno zaprtega v svojih usnjenih torbah, prislonjenih k nogam pogajalskih miz, ne da bi ga kakorkoli uporabili.
Tudi princ Maks von Baden, prvi povojni nemški kancler, se v začetku oktobra 1818 v svojem programskem nastopnem govoru ne zavzame za koncept družbe, ki ga je poznal, se nad njim zasebno navduševal in ki ga je še pred imenovanjem nameraval javno podpreti. Isto storita tako avstrijski cesar Karl kot avstrijski ministrski predsednik Seidler.
Grof Arthur Polzer-Hoditz, takratni šef kabineta avstrijskega cesarja, je v svojem dnevniku zapisal, da je bil takratni čas primeren za sprejemanje velikih idej in da ne bi bilo nobene škode (tudi naglici navkljub) pripeljati idejo tričlenosti v svet, saj je bilo nadaljevanje dotedanje poti nadaljevanje poti v »propad in … bi nam samo popolna sprememba lahko prinesla rešitev«.
Da, seveda. Za nazaj smo lahko silno pametni. Vendar v pričujočem primeru ni povsem tako. Dilema, kaj storiti, da bi se »lahko obvarovali pred prihajajočo katastrofo, ki ne bo zajela samo nas, ampak celo Evropo« (če si sposodimo grofove memoarske besede), je tudi danes velika in težka. Kot je bila v prelomnem času ob koncu prve svetovne vojne. Velikost in težave današnje dileme, kaj storiti, pa se od dileme iz 1918 razlikuje, saj danes razpolagamo tudi z izkušnjo zadnjega stoletja. Prav tako ne moremo trditi, da sodobno človeštvo ne razpolaga s premisleki humanejše socialnosti ali s pripravljenostjo drugačnega socialnega delovanja. O teži današnje dileme govorim, ker se ustvarja vtis kot da takšnih konceptov sploh ni. Ljudi pa se polni s strahom in potrošništvom, da ne bi slučajno opazili »fasad«, pred katerimi stojijo (stojimo) in zrejo (zremo) v stisko današnjega časa.
Koncept organizacije družbe, ki bi zagotavljal obstoj in oblikovanje »socialne družbe« in ne še vedno prevladujoče »družbe moči«, bi lahko bil na primer Steinerjevega koncepta družbe, katerega drobce sem navrgel na začetku pisanja. Do njegovega udejanjanja sicer ni prišlo od »zgoraj navzdol« kot se je v določenem trenutku zgodovine zdelo, da bi lahko prišlo. Je pa prišlo (oziroma prihaja) do njegovega udejanjanja »od spodaj navzgor«. V krogih sto in sto tisočev ljudi po vsem svetu, ki živijo različne oblike »koncepta« na desetinah in desetinah področij socialnega življenja preko (waldorfskih) šol, (biodinamičnega) kmetovanja, (antropozofske) medicine različnih tipov bolnišnic, sanatorijev, klinik in privatnih praks, do gospodarskih podjetij, bank in bivalnih skupnosti.
In se seveda vprašam, kako zelo drugačna bi bila današnja družba, ko bi princ Maks von Baden in avstrijski ministrski predsednik Seidler ter cesar Karl drugače zastavili svoja razumevanja organizacije takratnih družb?
Izvirno objavljeno v Večeru, 23.4.2009