Ob zadnjih parlamentarnih volitvah smo globoko upali na korenite spremembe. Na manj afer, transparentno razpolaganje z davkoplačevalskim denarjem, nevmešavanje politike v …, iskanje rešitev dobrososedskih odnosov. In kje smo sedaj, na polovici mandata?
Ob odhodu na volišče se vedno izkaže, da izberemo tisto opcijo, ki na svojstven način potrjuje našo mentaliteto, naš pogled na življenje, razumevanje stanja. Potrdimo ljudi, za katere menimo, da so najbolj primerni. Ali ob ponujeni danosti edina izbira. In potem smo tam, kjer smo. Da se hudujemo, kritiziramo in iščemo krivce za vse, kar se nam slabega dogaja. Krivi so zakoni. Naj si bo to na cestah, pri registraciji slamnatih podjetij, pometanjem pod preprogo, zagotavljanje pomoči tistim, ki jim je usluge potrebno vrniti. Beremo in razpravljamo o krizi, ki da se je, po razlagi enih ekonomistov, že končala, medtem ko drugi trdijo, da vrha še nismo dosegli. Število brezposelnih narašča, mi pa smo »veseli«, ko poslušamo politike, da vse skupaj sploh ni tako hudo in bi lahko bilo še huje. Oziroma še bo huje. Dobra tolažba. Vmes pa afera na afero.
»Grabte dnarje kup gotove, kupovajte si gradove …« je nekoč nekdo zapisal. Mislili smo, da je po enem enoumlju zgodb konec. Pa smo priča novim in novim. »Pokopali« so nekatera gradbena podjetja. In nihče ne odgovarja nikomur. Niti delavcem, ki so jih okradli, niti državi, katero so izčrpavali in goljufali. Nekatere so pripeljali pred sodišče, a se jim le-ti, ob izdatni pomoči »najboljših odvetnikov«, smejejo v brk. Jemali so delavcem (neplačevanje zdravstvenih zavarovanj, ne odvajanje članarin, prisvajanje zbranih humanitarnih sredstev), jemali so državi, nam, državljanom. Sedaj pravosodni organi in organi pregona na odgovornost kličejo računovodje in administratorje. Seveda, najmanjše je potrebno kaznovati. »Pravi krivci« pa se brez sramu in bojazni sprehajajo naokoli in v času predkazenskih postopkov, pretapljajo, kar je še ostalo, v nova podjetja. Zadeve zastarajo (Satex) in nihče ne odgovarja. Ne izvajalci oškodovanj, ne tisti, ki so vodili postopke. In ostaja le vprašanje, če je to blizu pravni državi, ki jo imajo vsi tako polna usta.
Na eni strani smo priča boju za oblast, na drugi kolegialnemu prikimavanju političnih veljakov drug drugemu. Spet bi opozicija »rada bila« tožnik, čeprav za seboj še ni počistila starih grehov, in koalicija »vzor«, sama pa dan za dnem pada na izpitih. Kolikor želijo biti všečni drugi, toliko prvim ne uspeva ocenjevanje le-teh, saj tudi sami niso bili in niso brez naglavnih grehov. In se vrtijo v začaranem krogu. Do nedavnega še ministri, danes zahtevajo tehnično vlado, ko pa so bili v njej, skupaj z vsemi ostalimi niso znali hoditi po poti, ki so jo tako glasno opevali v predvolilnem boju za parlamentarno oblast. Komisije so postale hit. Ker se nihče še ni lotil raziskave, bi težko potrdil, da je Big Brother bolj ali manj gledan kot katera izmed parlamentarnih komisij, kjer se bojujejo z mlini na veter, ko povabijo lokalne politične veljake in njihove najbližje. Ti se v okrilju kar nekaj svojih odvetnikov hudomušno nastavljajo kameram. In se »branijo« z molkom. Ostali pa v jok in ob natolcevanju, da ob dolgoletni parlamentarni karieri (volivci nimamo boljše izbire, žal) podobnih situacij še niso doživeli in imajo prave samogovore pred kamerami, s solzami v očeh. Od razočaranja. Ja, to je naš parlamentarizem. To smo mi.
Še bi lahko našteval, a kdo bo prebiral vse skupaj, ko pa smo priča temu. Ni potrebno spremljati medijev, da izvemo, kako globoko smo zabredli. V ekonomske, političnem, socialnem, predvsem pa na področju medosebnih odnosov. Prav slednje je tisto, ki je strah vzbujajoče. Ostajamo ljudje? Razumemo težave drug drugega ali vidimo le nekaj malega pred seboj. V času »veselega decembra« (za vse gotovo ne bo vesel), ko bo na policah vsega na izbiro, bodo v koaliciji delili draginjski dodatek, se prepirali okrog pokojninske reforme in skušali prepeljati žejne preko vode tisti, ki se, po njihovem, »borijo« za pravice upokojencev, pri tem pa pozabljajo, da tudi upokojenci niso tako naivni, da ne bi vedeli, kako manipulirajo z njimi. Tudi oni se namreč zavedajo, kaj je dobro in kaj ne, kaj potrebno za tiste, ki prihajajo za njimi. Šale in norčevanje iz vsakogar in vseh preko medijev tudi političnim zastopnikom upokojenih gotovo ni v korist. Zato »moramo« pokojninsko reformo, da bomo lahko pokojnino tako ali drugače prejemali tudi naslednji rodovi, vsekakor zagovarjati. Vsaj tisti, ki nikoli nismo in tudi ne želimo živeti na račun davkoplačevalcev.
Zgodbe, ki jih piše življenje. Veliko govorimo o »igrah«. Življenje pa to ni, temveč je odraz krute realnosti, v kateri se nahajamo. In čeprav se nam preko ekranov smehljajo, tistim, ki bi kdaj, zaradi dejanj, morali narediti bolj kisel obraz, le misel, da kdor se zadnji smeje, se …