V Sloveniji se ukvarjamo z novim Družinskim zakonikom, kar pa nas zavezuje, da čim glasneje in hkrati pogosteje govorimo o partnerski, zakonski in izvenzakonski zvezi. To je povezano z družino, sobivanjem v njej in skrbi za otroke. V svojem znanstvenem raziskovanju se ukvarjam s tem področjem; zato pišem. V dobro vseh, ki so/smo kalvarijo razveze dali skozenj, kakor tudi tistih, ki želijo zvezo ohraniti. Velikokrat tudi za vsako ceno, ne glede na posledice.
Sedem let skomin
Po podatkih Statističnega urada Slovenije so bile pri nas v letu 2008 sklenjene 6.703 zakonske zveze, hkrati pa je bilo istega leta 2.246 razvez. Ostajamo v okviru tretjine razvez, kar ni zavidanja vedno povprečje. Postavljajo se vprašanja: Zakaj se sklene vedno manj zakonskih zvez in še te zelo pozno? Zakaj je vedno več enostarševskih družin? Kje so razlogi za nerazumevanje v zakonski zvezi?
Ekonomski položaj mladih je morda ena od ovir za prelaganje porok na kasnejši čas. Zakaj bi iskali odgovor v nuklearni družini, če je lahko sreča, zadovoljstvo, mir in sožitje tudi v enostarševski. Zakonci ne znajo reševati nastalih situacij, ki vodijo v razvezo, pred tem pa velikokrat tudi nasilje, katero nato pelje v končno odločitev- ločitev. Človeka, za katerega se odločimo, da bomo z njim preživeli preostanek življenja, bi morali v začetni fazi najprej zelo dobro spoznati. V osnovi graditi prijateljstvo, ki je predpogoj za skupno življenje. » Kako pa naj živim z nekom, če ga ne poznam dovolj dobro in ga spoznam šele takrat, ko je prepozno?« In tukaj smo delali in še delamo veliko napak. Na vrat na nos želimo, brez izkušenj, odrasti. Velikokrat pri tem ne prisluhnemo nikomur. Niti staršem, niti prijateljem. Vidimo le tisto, kar je vidno navzven. Pozabljamo pa na vsebino. Tako pomembno bistvo vsega. »Če prebrodiš prvih sedem let zakona, si na dobri poti, da ga ohraniš za v naprej« velikokrat slišimo. Potem pa vse skupaj stvar navade. Ki se ne izide vedno. Kako enostavno bi bilo življenje, če bi ga gradili samo na izrekih, pregovorih. Realnost je čisto nekaj drugega.
Ni tako enostavno, kot se bere
Včasih je mnogo laže napisati, kot v resnici živeti partnersko, zakonsko zvezo. Veliko je nepisanih pravil, katera držijo; velikokrat pač ne. Ob izbiri partnerja na začetku nismo pozorni na iste, življenjsko pomembne stvari, kot kasneje, ko smo že v zvezi (zakonski ali izvenzakonski). Na začetku smo zadovoljni za malenkostmi, ki kasneje preidejo v potrebe, tudi »zahteve«. Te pač vedno niso uresničljive. Na začetku smo pozorni, ljubeči, razumevajoči (gledam skozi oči moškega, seveda). Jutranja pisna sporočila, vmes sms-i in cvetje ob vračanju domov. Pripravljeni smo se žrtvovati. Po nekaj letih to preide v rutino, katero opravljamo, ker jo »moramo«. Čeprav želimo tudi drugače, boljše in lepše. Ne priznamo si, a vsekakor se vmes spomnimo začetkov. Kako je bilo vse brezhibno, lepo, nepozabno. In se sprašujemo, kako je mogoče, da »midva« ostajava ista, le najin pogled na življenje, zakon, družino, okolje postaja drugačen. Kopni zaupanje, vera, razumevanje. Izginja prijateljstvo, ki je predpogoj dobre partnerske zveze.
To so predvidevanja, izkušnje in rezultati na osnovi katerih pišem. Postanemo naveličani. Iščemo celo izgovore, da smo manj skupaj. Izogibamo se drug drugemu. Pretiravam, če napišem, da kdaj pa kdaj, prej srečni kot ne, uživamo doma z otroki, ko ni partnerja? Pa vseeno živimo. Sam večkrat to rad poimenujem vegetiranje. In leta minevajo, otroci odraščajo. Z vsem tem pa tudi mi. Manj srečni kot bi želeli, kot bi lahko bili, kot bi morda celo morali biti. Ker je bila izbira nepravilna? Hm, sedaj pa bom deležen kritik. A nihče (v civilizirani družbi) nikogar ne sili v partnersko zvezo. Prej je celo enostavneje stopiti vanjo, kot jo končati.
Otroci krepijo partnersko zvezo?
Kdor prizna, se mu polovico oprosti. Ali pa tudi ne. Ob rojstvu otroka starši veliko, na trenutke celo preveč, pozornosti posvečamo svojemu otroku (napačno bom razumljen, vem; moramo se veliko družiti s svojim otrokom!). Namesto da bi bili srečni, ker nam je dan, pretiravamo z ukvarjanjem z njim, razdajanjem v odnosu do njegovih potreb in želja. Sploh če smo si otroka srčno želeli in nam je polepšal življenje z veliko napori na poti do tega. Otroka moramo imeti radi. Skrb zanj je samoumevna. Ni pa dobro, da ob tem začnemo zanemarjati partnerja. Nemalokrat se to tudi zgodi.
Namesto, da bi si delo porazdelili, enako tudi prosti čas in vzgojo, iščemo vzroke za preokupiranje z otrokom. In vedno manj časa nam ostaja za partnerski odnos. Ta zaradi otrok naj ne bi »trpel«. Pa je večkrat tudi tukaj zgodba drugačna. Žal. Če sem prej opozoril na pozabljanje pozornosti drug do drugega, potem se v tem primeru to samo še stopnjuje. Otrok nam postane prioriteta. Na prvem mestu »rang lestvice« zamenja partnerja (še sreča, da v kakšnem primeru ne koga od naših staršev, kar se tudi dogaja). Z mnogimi izgovori znamo opravičiti obremenjenost, večerno utrujenost, depresivnost in druga »bolezenska« stanja. Kakor jih na eni strani partner podaja, jih drugi na drugi strani sprejema. Od začetka z razumevanjem, spoštovanjem do partnerja. Iz majhnega raste veliko. Kot tudi skrbi, radosti in žalost. Od rojstva otroka naprej in skozi njegovo odraščanje. Kakor tudi pri težavah v partnerski zvezi. Ker so naše največje bogastvo, za ceno njihove ljubezni do nas, ne bomo (vsaj ne naenkrat) žrtvovali našega odnosa do partnerja. Vse skupaj lahko traja precej dolgo, kakor so »dolga« otroška leta. Vmes se odtujimo, odvadimo drug drugega. In smo zadovoljni, da smo dobro. Ne vprašamo pa se, če ni to premalo, da bi bili srečni.
Razhajanja v pogledih na …
način življenja, odnosa do drugih (prijateljev, sorodnikov), vzgoje otrok, vrsto dela, ki ga kdo opravlja in še bi lahko našteval. Nikoli ne zmanjka teme. Ne vedno za pogovor, nadgradnjo medsebojnih odnosov, prej za netenje prepirčkov, sporov, ki prehajajo v resne prepire. Velikokrat je sporna že izobrazba koga od partnerjev, delovno mesto, njeni ali njegovi sodelavca in še in še.
V kolikor so razhajanja na teh področjih, potem v partnerski zvezi res ne more biti dolgčas. Ob skrbi za otroke, v zadnjem času tudi s finančno krizo ni enostavno živeti ob partnerju/-ci, kateri/-a v vsaki skupni točki išče razhajanja. Včasih smo bili zadovoljni s tem, da je zanimivo, bolj bogato živeti s partnerjem, kateri ima drugačna stališča, različen pogled na življenje. Danes iščemo skupne točke. Velikokrat pa jih sploh ne najdemo. Naj si bo zveza trajajoča več let ali krajša. Postajamo nestrpni. Včasih odrasli v podobi otroka. Nerazumljeni in velikokrat nerazumljivi. In se prebijamo iz dneva v dan, iz … Skušamo obdržati, kar imamo, čeprav vemo, da ob otrocih, kateri odraščajo, postajamo doma, v zakonu, v postelji vedno bolj osamljeni. Sami. Življenje nas dela apatične, nedostopne in brezčutne. Oddaljevanje od ljubljene osebe, zakonske sreče, družinske idile…
Ne pozabimo. Za vse, kar se v partnerski zvezi dogaja »dobrega ali slabega«, sta vsekakor potrebna dva. Zato nenehno prelaganje krivde z enega na drugega ni pot do končnega uspeha. Prej pokazatelj, da »kar ne sodi skupaj, je za nárazen«.