Partnerska zveza se na življenjski poti sooča z neštetimi pozitivnimi in tudi manj prijetnimi dejstvi. Prva želimo vsi priznati, potrditi, o slednjih neradi govorimo, prej kaj zamolčimo. Marsikdo je tudi razočaran, užaloščen, ko prebira o tem, med tem ko se »najde« med vrsticami. A se ne bolj ali manj vsi?
Srečni in zadovoljni
Vsak začetek zveze med moškim in žensko (da ne bo pomote, tudi med moškima in ženskama) je sanjski. Nihče ne razmišlja za v naprej, temveč trdo stoji na tistem, kar se mu dogaja v danem trenutku. Ker lepa beseda lepo mesto najde, smo vsi bolj ali manj uglajeni, razumevajoči. Sprejmemo marsikaj, česar ne bi, če ne bi bil/-a to ti … Mladi temu danes rečejo »kemija«. Če je, ta premika gore, če je ni, tako in tako običajno »pademo« na izpitu. Tako se ob vsem veliko krat pozabi na druge partnerjeve vrline. Pozabimo jih »testirati«, saj na začetku niti niso pomembne. Včasih je bilo pomembno, da ima moški avtomobil, dobro službo in kolikor toliko dobro zgleda. Danes so ocene drugačne. Ob vsem, kar sem že naštel, je pomemben še družbeni krog, v katerem se kdo nahaja, nepremičnine doma in na tujem, naložba v delnicah, pa seveda »veze in poznanstva«, primeren »pedigree«. Čeprav smo del civiliziranega sveta, se včasih zdi, kot da zgubljamo tla pod nogami. Pozabljamo na vrednote. A kaj nam bodo te, ko pa živimo od materialnih dobrin, ne od sreče, ljubezni, zdravja … No, veliko tega se da tudi kupiti, to pač ni mogoče odmisliti. V nadaljevanju partnerske zveze se vsega ne da več kupiti, kvečjemu se je potrebno žrtvovati in za marsikaj odkupiti. Za mir, sožitje, večkrat tudi navidezno srečo. In smo srečni in zadovoljni?
Enoličnost, naveličanost ali: spoštovanje, trden odnos
Velikokrat se zgodi, da z leti partnerska zveza izgubi na pristnosti. Enolično življenje (služba, dom, družina, otroci) lahko pripelje do naveličanosti. To je nemalo kdaj povezano s pričetkom krhanja veze, vnašanje nemira in iskanje odgovorov na vprašanja, ki jih ni, če vlada med partnerjema trden odnos. In veliko je slednih. Ne zaradi tega, ker so se »vdali v usodo«, kot marsikdaj lahko slišimo, temveč zato, ker z leti zveza zori. Partnerski odnos pač ni samo hlepenje za materialnimi dobrinami (»ko bo hiša končana«, bo skrbi manj in več časa za ljubezen«), temveč predvsem temelji na razumevanju drug druge, na potrjevanju in upoštevanju želja, potreb. Večkrat se načrti ne izidejo, a zaradi tega še ni potrebno obupati. Ko so za nami večji projekti (ustvarjanje družine, selitev v nov dom, nova služba), je pred nami čas za prej zamujene aktivnosti. Veliko se jih odloči za dokončanje ali nadaljevanje študija, drugi poiščejo v sebi sebe in se lotijo športa ali drugih aktivnosti. Hkrati pa se vedno zelo radi vračajo v okrilje doma, družine, partnerja, če ga le-ta sprejema v njegovih aktivnosti in potrjuje. Ti morajo biti seveda skupno načrtovani, z razumevanjem, ne glede na to, da nimamo vedno vsi enakih želja in potreb. Moški velikokrat hlepimo po uresničitvi želja in mladih let (adrenalinski športi), ženske najde izziv v potovanjih, bolj aktivnem druženju s prijateljicami. In vse se da uskladiti. Če je odnos pristen, če si zaupamo in ne vidimo v vsem, kar ni povezano neposredno s partnerjem, kot morebitno iskanje izhodov drugam, tudi v nezvestobo, dobro kohezijo in trdnost partnerske zveze.
Že preverjeni nasveti za dobro partnersko zvezo
Nasveti so vedno dobrodošli. Predvsem takrat, ko so nam »pisani na kožo« in potrjujejo, da imamo prav. To je seveda napaka, ki jo radi ponavljamo. V nadaljevanju sem zbral nekaj teh. Upam, da so za koga tudi sprejemljivi.
– Dnevno se zavestno odločimo, da bomo strpni in razumevajoči do partnerja. Če nam spodleti, to priznajmo. Kdor se opraviči, se mu pol oprosti (pravijo).
– Pokažimo, da cenimo pozitivne stvari, ki jih naš partner reče ali naredi – ne glede na to, kako velike so.
– Ljubeča dejanja partnerjev krepijo zvezo, zato bodimo pozorni. Tudi drobne pozornosti so lahko zelo velike.
– Odkrito poglejmo, katere so stvari, ki jih počnemo in za katere vemo, da ne koristijo naši zvezi. Če želimo nekaj drugega, moramo nekaj drugega tudi narediti.
– Imejmo radi partnerja in predvsem sebe.
– Partnerju povejmo, kaj potrebujemo in zakaj je to pomembno za nas. Partner ne more brati naših misli. Pogovor je pot do marsikaterega cilja, zato se znova in znova učimo dobre komunikacije.
– Frustracije in konflikti niso ključ za utrditev zveze. Skušajmo skozi strpen, potrpežljiv in konstruktiven dialog razreševati vsakodnevne težave.
– Večino zvez je mogoče “rešiti” in transformirati. »Rešiti se partnerja«, ne pomeni, rešiti se problema. Če sami ne najdemo rešitve, še vedno lahko poiščemo strokovno pomoč. Za to pa morata biti vedno oba, drugače rezultatov ne bo.
Gotovo bo vsakdo dodal še kakšnega svoje mnenje, predlog in tako izboljšal že tako trdno partnersko zvezo ali pač s trudom ohranjal to, ki mu je dana.
Naj bo partnersko življenje lepo
V našem prostoru deluje vedno več »terapevtov«, ki nudijo takšno ali drugačno pomoč ljudem v osebnih stiskah. Ena od možnih poti tistim, ki želijo odnos spremeniti, je Imago partnerska terapija. Imago, po latinsko podoba, je slika, ki si jo skozi otroštvo ustvarimo o svojem bodočem partnerju/partnerki in temelji na pozitivnih in negativnih lastnostih staršev ali drugih nam pomembnih odraslih iz našega otroštva. Njen avtor je Harville Hendrix, ki je elemente terapij, kot so behaviorizem, gestalt, realitetna, transakcijska, sistemska in kognitivna, povezal v novo celoto. Če ne zmoremo sami, nam z zadovoljstvom priskočijo na pomoč drugi. Seveda proti plačilu.
Ja, to je življenje. Zagotovo se najde veliko nejevernežev, ki bodo znova potrdili, da papir prenese vse. No, ne obupajmo, četudi je tako težko. Izkoristimo vse možnosti, ki se nam ponujajo. Morda pa smo le rojeni pod srečno zvezdo. Če ne, kakšen odgovor več že tako poznate sami.
Mag. Bojan Macuh, sociolog,
Murska Sobota