Intervju z Jožetom Kosom Grabarjem ml. iz Maribora, december 2010
»Mogočna beseda »svoboda« je tesno povezana s stopnjo mogočnosti njenega nosilca. Morski pes in tjulenj sta v morju oba svobodna, a bistveno drugače: morski pes lahko požre tjulnja, tjulnju tovrstna svobodnost v odnosu do morskih psov ni omogočena. Razumljivo je, da »družbeni morski psi« mahajo s pravico do svoje plenilske svobode, saj jim omogoča, da bodo še naprej siti. In kaj preostane »družbenim tjulnjem«? Najmanj to, da uveljavljajo zavedanje, da svoboda »družbenih morskih psov« ni enaka svoboda za vse, pač pa »svoboda plenilcev« – in da je svoboda predvsem svoboda šibkejšega!«
Jože Kos Grabar ml., avtor teh misli, je mariborski civilnodružbeni aktivist, profesionalno pa se ukvarja s prostorskim načrtovanjem. Pred leti je sodeloval pri vodenju Mariborskega radia Študent, Mladinskega kulturnega centra Maribor in Mariborske kolesarske mreže. Je ustanovni član Slovenskega društva evalvatorjev in predsednik Združenja Ljubor, ki se ukvarja s kulturo sobivanja. Svoje civilnodružbeno delovanje osredotoča na teme, ki ga zanimajo tudi po profesionalni plati. Je tudi pisec leposlovja in družbenoanalitičnih sestavkov.
Zgornji navedek iz enega vaših besedil se ponuja kot primeren uvod v pogovor o civilni družbi v dobi plenilske globalizacije. Ameriški sociolog Immanuel Wallerstein civilno družbo opredeli kot anti-sistemsko kategorijo – če sistem predstavljajo morski psi, potem civilno družbo predstavljajo tjulnji?
Politolog John Keane navaja, da so do sredine 18. stoletja evropski politični misleci z izrazom civilna družba označevali tip političnega združenja, ki svoje člane podreja vplivu svojih zakonov in s tem zagotavlja stabilno ureditev in dobro vlado. V tej tradiciji se je civilna družba še ujemala z državo. Biti član civilne družbe je pomenilo biti državljan, član države. V začetku 19. stoletja se je na civilno družbo in na državo (državni aparat, vladajoče) začelo gledati kot na različni entiteti. To je pripeljalo do sodobnega pojmovanja, v katerem je civilna družba s svojimi ‘združenji’ vzvod budnosti in varovanja pred avtoritarnim potencialom oz. despotizmom države.
Vendar tako razumljena civilna družba ni enovita, pač pa je znotraj sebe heterogena, tj. sestavljena iz vsebinsko raznolikih, po družbeni moči neenakih in lahko tudi konfliktnih družbenih skupin. Organizacije civilne družbe so nevladne organizacije, neprofitne organizacije, prostovoljne zadruge in druge pravne osebe. Večinoma delujejo na tistih področjih, ki jih vladne in profitne organizacije ne zmorejo dovolj kakovostno zadovoljiti s svojimi storitvami. Ob prej navedeni notranji raznolikosti civilne družbe je treba omeniti, da se del civilne družbe ukvarja s takšnim “sebičnim skupnostnim dobrim”, ki drugim ljudem in skupnostim škodi. Zato je pri obravnavi civilne družbe treba uporabljati pridevnike, s katerimi zadenemo srž prav določenega dela civilne družbe: obstajata pač “strpna, humana” in “nestrpna, nasilna” civilna družba.
V kakšnem pomenu bi torej lahko rekli, da je civilna družba drugačna od »sistema«, v čem se razlikuje od drugih akterjev družbenega dogajanja?
Sodobne, (post)moderne, kapitalistično ustrojene družbe imajo enostavno strukturo. V njih lahko razberemo naslednje osrednje skupinske družbene subjekte: politike z uradništvom, lastnike kapitala in njegove upravljavce, medije, strokovnjake in civilno družbo. Prvi dve skupini sta neposredno povezani s prizadevanji za enosmerno družbeno evolucijo sedanje družbene ureditve, in sicer v tisto smer, ki koristi predvsem njim, tj. za evolucijo brez sprememb na bolje za večino ostalih. Mediji in strokovnjaki v pretežni meri, vsaj v njihovi poklicni funkciji, podpirajo prizadevanja prvih dveh skupin, ker so od njih na tak ali drugačen način odvisni oz. so z njima ‘v postelji’. Civilna družba je torej v splošnem edini družbeni subjekt, ki se zavzema za evolucijo družbe v vse smeri, v dobro vseh ali vsaj velike večine, in s tem za ohranjanje bogastva družbene raznolikosti, ki je predpogoj socialne kohezije, miru, sobivanja in sodelovanja. Da ne bo nesporazuma, noben del civilne družbe ni za to posebej zaslužen, ampak lahko to rečemo za presečno celoto njihovih večinoma ločenih prizadevanj za vse različne vidike javnega življenja , ki ga predvsem prvi dve skupini naklepno zapostavljata.
Našteti družbeni subjekti se razlikujejo glede svoje družbene moči, znanja in motivacije za delovanje. Prvi dve skupini imata izrazito premoč. Kar se tiče znanja, je danes že tako, da monopolnim strukturam znanja, ki jih vzdržujeta prvi dve skupini, nasproti stoji vse močnejša struktura odprtega znanja, ki se vzpostavlja v civilni družbi kot njihov nasprotni pol. Pri motivaciji za delovanje sta prvi dve skupini v izrazito slabšem položaju glede na civilno družbo, ki ima dosti idej in volje za kreativno delovanje. Osredotočena je namreč na različne vidike skupnega dobra, ne pa na ohranjanje svojega položaja, zato skozi delovanje samo povečuje svojo moč, medtem ko jo prvi dve skupini zaradi svoje koristoljubne navezanosti na obstoječe stanje zgolj trošita.
Poklicno in tudi kot civilnodružbeni aktivist ste na področju prostorskega načrtovanja povezani z različnimi vidiki sodelovanja med civilno družbo, javnim uradništvom oz. politiko in gospodarsko-tržnimi subjekti. Kako bi označili značilnosti odnosov med sistemom in anti-sistemom v Sloveniji, vsaj na tem področju?
Formalizem, protokolarnost in hladna toleranca, izza česar pa lahko kar večkrat zaznamo tudi medsebojno nezaupanje, bojazen, strah ali celo prezir. Sistemski in civilno-družbeni segment družbe sta pogosto v odnosu, ki temelji na izrabi slabosti nasprotne »strani«, torej imata v osnovi drug do drugega nenaklonjen ali včasih celo subverziven odnos. Javna uprava se je izmojstrila v izogibanju svojim obveznostim do civilne družbe, medtem ko vsebinske odločitve še naprej sprejema za propagandno scenografijo takoimenovane javne participacije. Primeri uspešnega, medsebojno zaupljivega, enakopravno partnerskega in predanega sodelovanja s civilno družbo in skupnega oblikovanja predlogov politik za posamezna področja družbenega življenja so še zelo redki. Odrinjenost civilne družbe od odločanja o javnih zadevah je eden od ključnih pokazateljev slabega javnega upravljanja v Sloveniji. Prav udeležba civilne družbe pri sprejemanju odločitev o javnih zadevah je kazalec dejanske demokratičnosti neke družbe in izkaznica legitimnosti njenih odločitev.
Ko govoriva o travmatičnih odnosih med civilno družbo in državo, se spomnim enega izmed infarktov demokracije v Sloveniji. Pred dobrimi šestimi leti je danes sicer spet dobro stoječi Janez Kopač ob predstavitvi nekega vladnega dokumenta v državnem zboru, s katero se je začela javna razprava o njem, tega pospremil z besedami, po spominu: »Dokument je dober, ne glede na to, kaj bodo zdaj o njem porekli njegovi kritiki iz civilne družbe«. So takšni primeri zgolj ekscesni ali simptomi obolevanja »mlade demokracije«?
To so vsekakor nesprejemljivi ekscesi, za katere upam, da jih ni mogoče kar počez razlagati kot stanje stvari, ampak odkrivajo raven demokratične kulture nekaterih posameznikov. A ta eksces ni edini in upravičeno smo lahko zaskrbljeni. Prepogosto namreč pride do ‘komunikacijskih problemov’ takrat, ko kdo iz civilne družbe preseže pasivno vlogo ter poskuša postati dejaven sokreator odločitev ali morda celo – pomislite, nezaslišano! – kritik ‘uradnih’ predlogov in odločitev. V časniku Večer je pisalo, da je lani državni svet poskusil na svoji spletni strani odpreti javni forum z namenom, da bi preizkusil novo orodje neposredne demokracije, imenovano »mini referendum«, ki ga je predlagal Miha Burger. Forum je bil nenadoma za več mesecev umaknjen, ko se je pojavila kritika dejanj nekega politika. In tretji primer: v državnem svetu so v okviru posveta o problematiki urejanja prostora sklepe predstavili na njegovem začetku (!?), po pojasnilu organizatorja zato, ker je to tako v navadi. Pri tem se državni svet deklarira kot porok neposredne demokracije in ključni vezni člen med civilno družbo in ‘visoko’ politiko. Takšni ekscesi razkrivajo dvojno igro nosilcev državnih oz. političnih funkcij do civilne družbe. Kot kaže, nekateri v Sloveniji menijo, da bo t. i. osamosvojitveni in tranzicijski projekt končan šele, ko se bo konsolidiralo jedro elite v politiki in javni upravi, nekakšen novi fevdalno-buržujski dvor, ki hoče držati sebi podrejeno ljudstvo tesno na povodcu in obdržati sebe čim bolj nedotakljive. Od tod ‘demokracija družbenih morskih psov’.
Tako torej! Ampak ali ni Slovenija pred dvajsetimi leti uveljavila svoje suverenosti ravno z demokracijo tjulnjev? Je kaj narobe z današnjo generacijo tjulnjev, da so tako zlahka spet zavladali plenilci?
Zdi se, da se nevaren proces družbene polarizacije nadaljuje. Tudi nekateri dovčerajšnji tjulnji so se v skladu z dominantno ‘družbeno matriko’ začeli obnašati plenilsko in to šele na ‘kanibalistični’ razvojni stopnji. A vaše vprašanje meri drugam. Civilna družba kot akter družbenega dogajanja je v Sloveniji šibka, nepovezana, pogosto so njeni deli samozadostni, vase zagledani in prizadeti ali včasih celo užaljeni v svoji ‘nerazumljenosti’. Kritično visoka je odvisnost etabliranega oz. profesionalno delujočega dela organizirane civilne družbe od javnega financiranja. To namreč povzroči, da takšne organizacije svoj program in delovanje postopoma spremenijo tako, da ustrezajo administrativnim in programskim zahtevam javnih razpisov ter se tako iz anti-sistemskega akterja pretvorijo v salonske kužke.
Zagnanost in inovativnost sta bolj značilna za neformalne civilne pobude, ki imajo v Sloveniji veliko pokazati – pomislimo na primer na akcijo Očistimo Slovenijo. Druga značilna slabost organizirane civilne družbe je, da njihovih dejavnosti ponavadi ne izvajajo ljudje, ki bi se odlikovali predvsem po svoji poziciji ‘civilnodružbenika’, tj. da bi najprej in predvsem bili to, ne pa strokovnjaki, univerzitetniki, podjetniki, publicisti. Marsikdo od takšnih zaradi dvojice ‘strah in korist’ kar ‘pozabi’ na svojo hkratno pozicijo ‘civilnodružbenika’, na interese širše družbe. Neuspešno usklajevanje njihovih lastnih različnih družbenih vlog jih zelo pogosto pahne v nerešljivo kolizijo interesov. Velik del strokovnjakov v okviru neorganizirane civilne družbe ni voljan zastopati širokih, univerzalnih človekovih oz. družbenih (javnih) interesov, pač pa se osredotoča na obrambo lastnih (parcialnih, ‘cehovskih’, lokalnih) interesov in dvorišč, tj. na skrb za posameznikove oz. ozko kolektivne koristi.
To je tem bolj moteče, ker civilnodružbena gibanja spravlja v nekonsistentno držo, saj ta nemalokrat nastopajo prav s stališč univerzalnih vrednot. Interesna ozkost, parcialnost, nezainteresiranost do drugih delov in problemov družbe ali celo izključevalnost drugih je tem bolj problematična, ker tako delujoči deli civilne družbe zlepa niso voljni razvijati sodelovanja in graditi mrež, partnerstev, koalicij. Celostni prispevek k družbi prav gotovo ne bo nasledek samovšečnega vztrajanja vsakega društva posebej na izhodiščih, na katerih je bilo ustanovljeno.
V zadnjem času je vendarle zaživela vrsta projektov za povezovanje civilnih pobud, društev, združenj. Vi sami sodelujete pri nekaterih kot sta npr. Mreža za prostor in Stičišče nevladnih organizacij Podravja. Kakšen je vaš pogled s te druge perspektive?
Omenjena primera nedvomno nakazujeta, da se stvari na tem področju spreminjajo na bolje. Ni pa še napočil čas za optimizem. Upoštevajmo predvsem, da omenjena primera povezovanja civilne družbe temeljita na namenskem financiranju države na podlagi predhodnih tematskih razpisov, ciljanih prav na tovrstne dejavnosti. Organizacije civilne družbe se povezujejo med sabo šele na podlagi financiranja s strani države – včasih pa celo na njeno pobudo! Torej smo lahko prepričani, da ne gre za spodbujanje krepitve civilne družbe v njenem primarnem anti-sistemskem poslanstvu. Država seveda potrebuje civilno družbo zaradi nekaterih povsem formalnih razlogov, da lahko npr. izkazuje minimalno raven odprtosti in demokratičnosti. Še bolj kot v tovrstne namene jo v resnici, pa naj to še tako zanika, potrebuje v vsebinskih zadevah, tudi in še posebej tistih, ki sprožajo nasprotovanje javnosti. V takih primerih bi bil pomemben vnaprej dobro organiziran dialog na različnih ravneh. Civilnodružbene organizacije so lahko okvir posredovanja ali usklajevanja razlik med javnimi interesi ali vsaj okvir pojasnjevanja stališč v konfliktnih zadevah na konstruktiven način, ki ni črno-bel. Takšne strukture tudi lahko veliko postorijo pri obveščanju, izobraževanju in usposabljanju svojega članstva in simpatizerjev za delovanje, ki zahteva posebno usposobljenost.
Na drugi stani pa smo spet pri večnem problemu, kako novo nastajajočo civilno-družbeno strukturo, tj. tisto na regionalni in državni ravni, nadzorovati od spodaj, s strani ‘terenskih aktivistov’, ki jim bi naj ta struktura prvenstveno služila. O reševanju te težave imamo od šestdesetih let naprej veliko slabih in malo dobrih izkušenj. Malokdaj so te strukture ostale v rokah »baze«, večinoma so se na koncu utopile v naročju »sistema«. Civilno-družbene strukture – in to je tukaj bistveno – ne smejo postati zgolj podaljšek trga ali države in prav nadzor teh struktur od spodaj, “iz baze”, je tisti dejavnik, ki lahko na to bistveno vpliva.
V ospredju pozornosti civilne družbe so večinoma vprašanja, ki se tičejo njenega vstopanja v institucije sistema, vendar gre očitno bolj za to, da mora civilna družba okrepiti predvsem od države neodvisno pozicijo, ki bo samoupravno zasnovana?
Čeprav žal slovenska ustava pojma “civilna družba” ne omenja, ta naš temeljni pravni dokument omogoča, da se državljanom lahko prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti. Torej je anti-sistemska pozicija civilne družbe ustavno utemeljena. Tako je anti-sistemska funkcija civilne družbe predvsem v njenih rokah in glavah, da to svojo funkcijo osmisli in uveljavi do te mere, da bo lahko rutinsko zaustavila katerokoli državno odločitev, ki bi kršila razmejitev med sistemom in anti-sistemom oziroma onemogočala avtonomijo ljudi in njihovih skupnosti.
Prvi korak je torej prav to, da vsi deli civilne družbe sami sebe opredelijo kot anti-sistemsko kategorijo in takšno samoopredelitev uporabljajo kot skupni imenovalec, ki omogoči povezave med heterogenimi sestavinami civilne družbe. Gre preprosto za to, da civilna družba hoče in zmore samoupravno urejati nekatere svoje stvari. Če se družbeni subjekt A poteguje za svoje interese tako, da se pri tem spopada z družbenim subjektom B, je lahko pri tem uspešen le, če pri tem ne uporablja nasprotnikovih družbenih pojmovanj. Če en subjekt v okviru potegovanja za svoje interese izkorišča šibkost drugega subjekta, se ima ta subjekt v enakostno svobodni družbeni ureditvi pravico zaščititi z osamosvojitvijo – in to osamosvojitev mora začeti najprej v svoji glavi!
Zato je za civilno družbo nujno, da oblikuje lastno, avtonomno osmislitev (prihodnje) družbe, v katero bodo vgrajeni njeni eksistenčni interesi. Anti-sistemska strategija, tj. strategija polne artikulacije in razvitosti ‘samoupravno-avtonomno-ambiciozne’ civilne družbe, danes ni več revolucionarna, niti ni več reformistična, ampak je oboje skupaj. In je še veliko več: je inovacijska strategija »doseganja nemogočega«, najprej s tem, da začne opuščati navezanost na sistem, torej na državo in trg. Inovativnost je veliko več v tem pomenu, da ne uničuje ničesar, ampak – v prvi vrsti zaradi ustvarjalne moči svojih delovanj – pomembno dopolnjuje in razširja sistemske možnosti za vse ljudi. Tudi za tiste današnje ‘morske pse’, ki bodo relativno, a v nepomembni meri, na slabšem, ko bodo ukinjeni njihovi sedanji nepravični plenilski privilegiji.