Odgovor članom sveta Zavoda MARŠ
V društvu Zofijini ljubimci smo veseli, da smo vendarle prejeli odgovor na naše odprto pismo svetu Zavoda Marš. Priznamo, nismo se nadejali, da ga bomo dočakali, v skladu s hladnim sprejemom na seji in dopisom, ki je dajal vedeti, da smo dovolj nepomembni za številne aktivnosti sveta. V resnici smo bili kar naravnost presenečeni, da, sicer brez pojasnila, odgovora nismo prejeli v pisni, temveč je sledil v govorni (prebrani) obliki kot dodatek (!) k naši redni oddaji na radiu Marš 29. oktobra letos. Pa še to po tistem, ko smo se z novim pismom obrnili na javnost – vprašanje, kaj bi se zgodilo brez njega. Ne vemo natančno, kakšna posebej zavita ironija se skriva v končnih pozdravnih besedah »Za oddajo Zofijini ljubimci Snežana Štabi«, ampak res nismo pričakovali, da bo svet Zavoda Marš samoiniciativno postal integralni soavtor naših rednih tedenskih oddaj. No, vsaj zaupal bi nam lahko takšno ambicijo!
Kar sledi, je izčrpen odgovor na številne vidike, trditve, argumente, insinuacije in podtikanja, ki smo jim bili v zapisu sveta priča. Ne bomo kratki, ker menimo, da skoraj vsak stavek terja demanti. Zavedamo se, da to zahteva nekaj zbranosti in zanimanja, zato upamo na potrpežljivost. Pa pojdimo po vrsti.
Najprej h kronologiji dogodkov in našega naslavljanja na svet Zavoda, konkretno na njegove člane, ki so Snežana Štabi, Pavel Kristan, Igor Tomič, Nataša Pivec in Mira Muršič. Nanj smo se obrnili po udeležbi na uredniškem sestanku v prostoru Marša, ki je potekal 13. oktobra 2008 od 10. ure dalje. Sestanka smo se iz društva Zofijini ljubimci udeležili Boris Vezjak, Robert Petrovič, Samo Bohak in Lucija Hercog, kar je, bolj mimogrede, pomenilo skoraj tretjino vseh navzočih. Spomnimo – ker se nam nesramno očita tudi to – da so predstavniki našega društva ali naši sodelavci bili udeleženi na vseh, sicer redkih uredniških sestankih. Ker je šlo za prvi sestanek po vnovičnem jesenskem uvajanju programske sheme, smo glede na številne poprejšnje napovedi in nenehne indice v letu 2008, da se na Maršu po našem mnenju dogaja organizacijski, vodstveni, programski in konceptualni kaos, z zanimanjem pričakovali pojasnila, zakaj se naša oddaja Zofijini ljubimci po odločitvi vodstva radia umika iz programa oziroma spreminja v nekakšno dnevno kratko oddajo ali rubriko. Uradno pojasnilo direktorja in dela odgovornega uredništva (!) je bilo takšno, kot smo ga že slišali tiste tedne: govorni termini so utrujajoči in več kot nekaj minut govornega programa v kosu ni zaželenega. In naša oddaje je govorna, četudi prekinjana s številnim glasbenimi vložki. Ker je sestanek bolj ali manj vodila Nataša Pivec, ki se je predstavila kot članica novega štiričlanskega kolektiva odgovornega uredništva (sic!), medtem ko je v.d. odgovornega urednika David Šribar ves čas sestanka molčal, smo bili ob ugibanju, zakaj naše oddaje ni na shemi, deležni tudi pomenljive eksplikacije visoke povedne vrednosti. Pivčeva je namreč dejala naslednje: »Pa kaj se upirate, saj to ne bo prva oddaja, ki smo jo skenslali na radiu.« Toliko o ugibanjih, kakšne načrte je imelo vodstvo radia z nami. Po čakanju na koncu sestanka, ker se pač nismo vdali v usodo in ker smo uporno vztrajali, so nam konspirativno dodelili termin: nedelja ob 22.30 uri! Takoj po sestanku smo se, ker smo slišali za sestanek sveta Zavoda Marš, odločili obrniti nanj z odprtim pismom, v katerem smo pojasnili situacijo z našo oddajo, nakazali pa smo tudi, da takšno ravnanje ni v skladu s poslanstvom radia in še, »da na radiu vlada splošen kaos in da se ta poglablja; verjamemo, da je v tej luči treba zreti na opisane dogodke in v tem smislu smo tudi razširili našo začetno dilemo.« Problematizirali smo tudi usodo Marša in situacijo na njem. Pismo smo vsem članom sveta poslali 15. oktobra in dan kasneje prejeli email Snežane Štabi, ki ga navajamo v celoti:
Pozdravljeni,
vaše pismo bo obravnavano na seji sveta v okviru programske sheme Marš za jesen/zima 2008 in projektov za leto 2008-2009. Celovitost obravnave programa presega zahteve za pripravo in izvedbo posamezne oddaje oziroma termina, ker Marš oddaja 24 ur na dan, 7 dni v tednu. V tem kontekstu pričakujemo sodelovanje vseh sodelavcev radia in uredniške politike (raje prakse).
Lep pozdrav,
Snežana Štabi
predsednica sveta Zavoda Marš.
Iz povedanega lahko razberemo, da bo svet obravnaval naše pismo, da pa se ne more ukvarjati z vsako oddajo posebej (!?). (Kot da bi bil problem v oddaji in ne v novem konceptu programskih vsebin.) Povsem odveč, kajti kasneje smo od enega izmed članov izvedeli, da pismo Zofijinih ljubimcev ni bilo obravnavano. No, Štabijeva trdi drugače, tudi od svoje lastne napovedi.
Udeležba na seji sveta Zavoda Marš, 16. oktobra 2008, je potekala takole: naša člana Robert Petrovič in Samo Bohak sta se želela seje udeležiti in predstaviti nekatere težave, predvsem pa opozoriti na izrinjanje oddaje. Po vseh napovedih in v skladu z vsebino vabila bi morala seja potekati od 18. ure dalje v prostorih radia Marš. Toda ob prihodu tja sta ugotovila, da tam ni nikogar. Po nekaj neuspešnih poizvedbah sta od članice sveta Mire Muršič izvedela, da se ta odvija v središču mesta v prostorih ZULK-a. Ob prihodu na sejo sveta pa je Robert ugotovil, da je mogoče prišel zaman. Štabijeva ga je namreč poučila, da seje niso kar odprte za javnost in da so pri točki, ki jo ravnokar obravnavajo, menda tajne. Ali zaprte. Kot to določa interni pravilnik, ki pa ga na Robertovo poizvedbo ni znala pokazati. Že to, da se seje sveta ne dogajajo na Maršu, je čudno. To, da so sodelavci Marša na njih nezaželeni, še bolj. Da pa pri nekaterih točkah sploh ne smejo prisostvovati, pa je že najmanj nenavadno in v čistem nasprotju s poprejšnjo prakso, kaže pa na nove načine dela, ki jih je uvedel svet.
H kronologiji dogodkov omenimo še dve podatka: v društvu Zofijini ljubimci hranimo obsežno korespondenco, ki dokazuje, na kakšen način smo v letu 2008 tedensko trudili vzpostaviti zamrle aktivnosti, ponujali pomoč, opozarjali na napake, nedejavnost v.d. direktorja in njegovo, milo rečeno, neodzivnost. In drugič: očitno so vse pritožbe le obrodile sadove, saj se je 21. oktobra, torej nekaj dni po seji sveta, pojavil novi osnutek programske sheme. Prvi osnutek programske sheme je po radiu krožil že pred sestankom uredništva in ni vseboval nobene avtorske oddaje (vključno z našimi), v naših ustaljenih terminih pa so bile uvrščene neke nove oddaje. V primeru sheme z dne 21. oktober gre torej za popolnoma novo programsko shemo, v katero je bila naša oddaja čudežno znova uvrščena v svoji integralni obliki v bolj ali manj stari termin, podobno pa tudi vse druge oddaje, ki jih je skušala doleteti podobna usoda.
In zdaj končno k trditvam sveta iz odgovora, ki ga je prebrala njegova predsednica. Po njegovem je naša oddaja postavljena na shemo brez sprememb in nikoli ni bila umaknjena. Nič od tega ni res: na shemo je bila vrnjena po uredniškem sestanku 13. oktobra. Oddaja do takrat ni bila uvrščena na programsko shemo. Tega dne smo (kot se je izrazila Nataša Pivec, ki je hkrati del kolektivnega odgovornega uredništva in članica sveta – to terja posebno nagrado za posebne dosežke!) »s pištolo« prisilili člane uredništva, da našo enovito celourno oddajo uvrstijo nazaj na shemo, pri čemer smo za argument, ki je bil označen kot »s pištolo«, uporabili pravni argument, da imamo z Maršem za to podpisano pogodbo. Tega dne smo po mučnem čakanju (člani uredništva so morali v shemi poiskati prostor za našo »nepredvideno« oddajo) prejeli odgovor, v katerem so jo uvrstili v termin v nedeljo zvečer ob 22.30. V. d. odgovornega urednika David Šribar je ob tem dodal, da je to njihov zadnji odgovor in da drug termin ni mogoč. Robert Petrovič je pojasnil, da mora o tem, če se strinjamo s terminom, povprašati ostale člane društva in da odgovor javi takoj, ko opravi pogovore. Dne 16. oktobra 2008 11:45 je uredniškemu odboru na čelu z v.d. urednikom posredoval naslednje sporočilo:
Pozdrav!
Mnenje Zofijinih je, da je za našo oddajo potrebno poiskati drugi, primernejši termin. Oddaja je vsa leta potekala v osrčju tedna v pozno popoldanskem času. Nekaj podobnega bi sugerirali tudi za naprej. Pozna večerna, skoraj nočni ura daje slutiti potiskanje intelektualnih vsebin na margino, česar nikakor ne moramo sprejeti. Mi s pripravljanjem oddaj seveda nemoteno nadaljujemo, problem, ki ga trenutno imamo, se tiče samo distribucije v etru radia Marš. Prosim sporočite svoje stališče….Za Z, R
Torej ni res, kar pravi Štabijeva – oddajo se je želelo umakniti. Kot je tudi vsaj nenavadno, da so člani sveta na svoji seji 16. oktobra 2008 imeli pred sabo programsko shemo, na kateri je bila naša oddaja zavedena ob sredah ob 18. uri. (Mimogrede, tudi podatek, kdaj je naša oddaja bila na sporedu nekoč in danes, je napačen.) Ta shema je namreč bila sporočena sodelavcem radia šele 21. oktobra. Svet, med drugim, v svojem odgovoru navaja tudi korespondenco med nekaterimi člani vodstva radia, ki nikakor niso bili posredovani njemu, ampak jih je pridobil iz druge roke. Če želi videti in upoštevati korespondenco z sodelavci radia Marš, jo svetu z veseljem posredujemo, saj bo na ta način izpostavljena marsikatera njihova nevednost ali ignoranca.
Toliko o nekaterih pojasnilih z začetka pisma sveta in okoliščinah, ki so pomembne za razumevanje tega, kako so želeli našo oddajo umakniti, potem pa so si le premislili. Od tu naprej pa je treba, žal, svetu odgovarjati le še na njegove šikane in obtožbe. Štabijeva namreč trdi ali namiguje na naslednje povsem nedopustne stvari:
Zofijini ljubimci nočemo preiti na dnevno komentatorsko obliko oddaje (in se odpovedati integralni enourni oddaji), ker »avtorji prispevkov ali njihov urednik ne zmorejo rednega dnevnega termina«. To je kajpak v popolnem nasprotju z osnovno idejo našega pisma, kjer protestiramo proti ukinjanju govornih terminov na radiu z bebavim argumentom, da so za poslušalce dekoncentrirajoči. Svet nam torej podtika nek drug argument, namreč našo nesposobnost. Pa ima smolo, ker je drugačna resnica dokumentirana: obstaja obširna korespondenca, ki dokazuje, da smo se za to idejo celo močno ogrevali, vendar le do trenutka, ko smo izvedeli, da bi se zaradi tega morali odpovedati svoji oddaji. Zato jemljemo takšno razlago za nepotrebno napadanje, ki ga izvaja svet – ne vemo, s čigavo pristojnostjo glede na njegove poudarke, da se vsebinsko ne vpleta v programsko shemo. V svetu že skoraj norčavo dodajajo, da bi »verjetno zadoščal pogovor med v.d. odgovornega urednika in predstavnikom društva ali med udeleženimi« – kot da tega ni bilo v izobilju.
Na naslednjo šikaniranje sveta »Morda je eden od problemov ta, da se udeleženi v oddaji pojavljajo samo na papirju in poslanih prispevkih« odgovarjamo na njemu lasten način: ne, pojavljamo se tudi v prostorih Marša, pa tam ni nikogar ali pa so prisotni (po svojih besedah) nepristojni za ta vprašanja. In na sejah sveta, pa nas tiščijo pri vratih ven. O tem, kje in kako se pojavljamo, bi članom sveta zadostoval bežen pregled naše spletne strani. Lahko pa si ogleda tudi spletno stran naše oddaje na sicer zanemarjeni spletni strani radia Marš, kjer bo našel vse oddaje in še marsikaj drugega. Svet nam, kot na novo odkritemu motečemu elementu na radiu, kjer soustvarjamo vsebine že 12 let, očita »nestrinjanje z nekaterimi temeljnimi principi produkcije radijskega programa« in »nerazumevanje medija, ki lahko datira celo iz davnega leta 1996.« Da smo (edini) moteči faktor na radiu in da so za to odgovorni principi, ki da jih kršimo, bi mogoče lahko zvenelo prepričljivo, če bi jih Štabijeva navedla. Naša oddaja je urejena povsem v skladu z sodobnimi smernicami produkcije enournih radijskih oddaj – čeprav nam tega v bistvu ne bi bilo treba, ker zagovarjamo svobodno radijsko formo na avtonomnem in neodvisnem radijskem mediju, ki se z takšnimi vprašanji primarno sploh ne rabi ukvarjati. Povsem jasno je torej, da je svet pritrdil odločitvi vodstva radia, ki je v naši oddaji ugledalo neprebavljivega sovražnika poslušalca, a verjetno predvsem samega sebe.
Zaključek v eter prebranega zapisa sveta Zavoda je verjetno bistven. V njem dihotomično postavijo razmerja in ugotovijo nič manj kot to, da je sedanjost »razpršena med tiste, ki jim Marš služi kot servis in z njegovo dejavnostjo in utripom nimajo nič skupnega. Ta servis pa ni vedno samoumeven. Da mora nekdo zagotavljati obstoj radia samo zato, da imajo nekateri svoj vrtiček in to točno takega, kot ga gojijo zadnjih sto let in tiste, ki si prizadevajo ustvarjati 24 ur radijskega programa v okoliščinah sedanjega nesodobnega kapitalizma.«
Na eni strani so slabi fantje, na drugi dobri. Na eni so torej Zofijini ljubimci, moteči faktor, hortikulturisti, ki skrbijo za svoj stoletni vrtiček, na drugi strani so tisti, ki z radijem čutijo, ki delajo in mu merijo utrip, zraven pa se morajo bosti še z negativnimi eksternalijami kapitalizma. Eno so bedaki, fičfiriči, zaplankanci, drugo so heroji. Med slednjimi sta očitno vodstvo radia in seveda svet Zavoda, ki ga, v to seveda ni dvomiti, močno podpira. Nadalje nam Štabijeva očita, da nas ne zanima, kako je občina svojo dotacijo zmanjšala za 30% letno brez utemeljitve, hkrati pa da je radio prejel bistveno manj denarja od države kot radio Ognjišče; v zameno nas menda bolj zanima situacija pri Dialogih in Literi. Ta je res dobra: po eni strani svet zapira seje za javnost, tudi za za sodelavce Marša, ko govori o financah in podobnih zadevah, po drugi nam servira ravnodušnost za finančno prihodnost radia! Svet celo trdi, da ker v časopisih »nič ni pisalo o MARŠu, ne vedo ničesar« in celo nesramno zaključi »Ker niso del ekipe radia, ker jih ne zanima MARŠ.« Tu je treba zajeti sapo. Tudi sicer ne vemo, kje bi začeli odgovarjati na takšna umazana podtikanja in diskvalificirajoče trditve! Bilo bi podcenjujoče do drugih, ki kaj vedo, če bi naštevali vse javne aktivnosti, ki smo jih Zofijini ljubimci prispevali v tem okolju v zadnjih 12 letih. In to velikokrat skupaj z Maršem, z roko v roki, in to ves čas! Zato bi, samo za osvežitev spomina, spomnili le na nek del naših aktivnosti – da smo bili med redkimi, ki smo radio Marš vselej podprli in ga branili, tudi z javnimi izjavami. Ker nam to zdaj svet celo očita. Podpirali smo tudi druge neodvisne kulturne inštitucije. Tu je le bežen in naključen pregled nekaterih izjav v podporo Maršu, za osvežitev kratkega spomina tistim, ki to potrebujejo:
http://www.vecer.si/vecer2003/default.asp?kaj=6&id=2001121000281417
http://www.vecer.si/vecer2003/default.asp?kaj=6&id=2001120700281068
http://www.vecer.si/vecer2003/default.asp?kaj=6&id=2001012200009159
http://www.vecer.si/vecer2003/default.asp?kaj=6&id=2000122800059079
http://www.vecer.si/vecer2003/default.asp?kaj=6&id=2008010405281348
http://www.vecer.si/vecer2003/default.asp?kaj=6&id=2002042900321549
http://www.vecer.si/vecer2003/default.asp?kaj=6&id=2001121000281416
S kakšno pravico nam torej v svetu Zavoda očitajo, da nas ne zanima usoda radia, da smo nekakšni vrtičkarji? Resnica je prav nasprotna! To dokazuje tudi naše nedavno pismo podpore Pekarni, s katerim zgoraj polemizira Štabijeva. Zmanjševanje sredstev Pekarni smo namreč primerjali z zmanjševanjem sredstev Literi in Dialogom. Ampak takšno preskakovanje polemike iz enega besedila v drugo za svet pač ni problem – zelo slabo mnenje ima očitno tudi o naši javni podpori Pekarni. No, v resnici se ne more odločiti, ali so mu všeč naši javni angažmaji ali ne, saj nam očita, da se tudi v primeru Marša obračamo k javnosti. Da Zofijine ljubimce še kako zanima, kaj se dogaja z radiem, da nas je vedno zanimalo in da smo se vedno trudili zanj ter da je svet tisti, ki si zatiska oči, vključno z ignoranco in šikanami, ki smo jih deležni, bo postalo jasno, če nam bo svet prepričljivo odgovoril na spodnja vprašanja.
Prvič, ker nas usoda radia resnično bega in ker svet daje vtis, da tudi njega, naj javnosti pojasni naslednje: kako je mogoče, da v. d. direktorja Kostja Bobnar, ki ga svet močno podpira in potrjuje pogodbe z njim, sploh ne prihaja na delo, torej v prostore radia Marš? Po podatku, ki ga je v pogovoru izdal v.d. odgovornega urednika David Šribar, se zgodi, da pride enkrat na mesec, a le zato, da pobere nabrane račune, ki menda, tako Šribar, potem v glavnem romajo v koš? Svet Zavoda bo dokazal pravšnjo mero zainteresiranosti, če nam bo postregel z natančnim odgovorom na takšno škandalozno trditev v.d. odgovornega urednika in še bolj ravnanje v.d. direktorja, ki pri njih uživa močno zaupanje. O tem, ali izpolnjuje v statutu zapisane pogoje za zasedbo tega mesta, raje ne bomo spraševali.
Drugič, kako svet pojasnjuje nekomunikacijo v.d. direktorja z sodelavci Marša, oziroma splošno neodzivnost vodstva radia: po ne le naših obsežnih enoletnih izkušnjah Bobnar ne komunicira, ne odgovarja na mejle, ne prihaja na dogovorjene sestanke. Kako svet pojasnjuje dejstvo, da sodelavci Marša, vključno z nami, niso obveščeni o ničemer, ne dobijo informacij, tudi o programski shemi ne? Pri tem velja omeniti, da se tudi ljudem, ki na Maršu iščejo informacije, nihče ne javlja na pozive. Nekateri med nami smo prejeli kar nekaj tovrstnih klicev, po tem, ko so ljudje zaman iskali informacije na radiu, kjer ni odgovarjal nihče – recimo mag. Franci Pivec je želel sodelovanje ob obletnici majskih protestov, pa ni dobil odgovora in se je obrnil na nas. Ker se na Maršu preprosto nihče ni javil, so se nas obrnili tudi pri Delavsko-punkerski univerzi, pa pri Klubu mariborskih študentov, pa pri društvu Polituss, pri projektu Družabno družboslovje, če naštejemo le nekaj primerov. V našem arhivu lahko vsakdo najde celo vrsto posnetkov prireditev, za katere so za medijsko pokrivanje klicali nas, ker na Maršu ni bilo odziva. S tem smo pravzaprav opravili delo namesto njega, a kaj, ko nas ga. Štabi želi prepričati, da nismo del Marša in ne čutimo z njim! Razumi, kdo more! Nedavno so se na našo članico obrnili tudi pri založbi Dallas Records, ker se na radiu nihče ne javi…
Tretjič, kako svet ocenjuje delo v.d. direktorja, denimo v finančnem smislu: koliko oglasnega denarja je uspel pridobiti v korist radia? Marš tudi nima več nobenega statusa, ki bi mu pomagal pri razpisih – zakaj direktor ne poskuša poskrbeti za statuse, ki bi lahko olajšali pridobivanje sredstev, in kako ocenjuje njegove napore?
Četrtič, kako svet ocenjuje izjavo v.d. direktorja na zadnjem uredniškem sestanku, kjer je bilo rečeno, da je za minimalno preživetje radia potrebnih 3000 evrov na mesec, da pa delo v avtorskih oddajah ne bo plačano in da mora vsak, ki si najde sponzorja, plačati radiu ustrezen delež, če želi imeti oddajo? Mar se niso v svetu pravkar pridušali, da se morajo heroji na Maršu, kakršen je nesporno po njihovem tudi v.d. direktorja, boriti proti kapitalistom, tu pa je videti, da se prav on arogantno obnaša na tak način?
Petič, kako v svetu ocenjujejo formalno ustreznost ustanovitve »kolektivnega odgovornega organa«, kar se očitno ne sklada s funkcijo v.d. odgovornega urednika Davida Šribarja? Gre za podvajanje funkcije in na kakšni pravni podlagi? Kdo je v končni instanci potem odgovoren? Morebiti nov »kolektivni odgovorni organ«?
Šestič, kako ocenjujejo dvojno vlogo Nataše Pivec, ki je v skladu z zadnjim uredniškim sestankom hkrati članica »kolektivnega odgovornega organa« in članica sveta Zavoda Marš?
Sedmič, kako ocenjuje (javno dostopno) finančno konstrukcijo radia v naslednjih mesecih (razpis MK za medije (marec 2008) za leto 2008: odobreno 16.000 eur; razpis MOM za programe (2008-2009-2010) in akcije/projekte 2008, odobreno 23.000 eur; za razpis MK za ranljive skupine IDA 2008-2009, projekt 83.000 eur) ob napovedi v.d. direktorja, da avtorji izvajanih oddaj ne bodo prejeli nobenega plačila? Kot opozarja, bi nas finančna prihodnost morala še kako skrbeti, zato mu tako nam kot tudi drugim sodelavcem Marša, ne bo težko odgovoriti.
Osmič, kako ocenjuje pristojnosti v.d. direktorja radia, ki se, glede na njegova večkrat izražena stališča o tem, katere oddaje smejo v shemo in kako dolge morajo biti, evidentno mešajo z uredniškimi?
Devetič, kdaj bodo seje sveta znova v prostorih radia Marš in kdaj se jih bo lahko znova udeležila zainteresirana javnost in predvsem sodelavci radia, vsaj kar zadeva nekatere »zaupne« točke dnevnega reda?
Desetič, kdaj bodo sklepi zadnje seje sveta dostopni na oglasni deski radia Marš?
Enajstič, kdaj bo objavljen razpis za direktorja in odgovornega urednika Marša?
Dvanajstič, ali drži, da svet ni sprejel statuta radia in da deluje brez njega?
Trinajstič, kako to, da je v razvidu medijev z datumom 16. junij 2008 vpisan kot direktor radia Bojan Golčar, ki na tem mestu ni že celo leto, kot urednik pa Mitja Tratnik? Razvid je dostopen na tem naslovu: http://www.kultura.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Razvidi/razvid_medijev.pdf.
Štirinajstič, koliko sej sveta je po njegovem mnenju treba sklicati na leto, da bo ravno dovolj za rešitev vseh problemov? So tri v letošnjem letu res dovolj?
Dovolj vprašanj zaenkrat, da ne bi nastal vtis, da nas ne zanima usoda radia, svet Zavoda pa zelo. Da se eni borijo, mi, Zofijini ljubimci, pa le nagajamo ali skrbimo za svoje »tegle« in paradajz. Ali kot pravijo v svetu: »zato je treba radiu napovedati še eno vojno, ker jih sicer nima dovolj zunaj, ampak predvsem med svojimi sodelavci. To pa je alarmantno sporočilo za svet Zavoda.«
Upajmo, da res. Mogoče bo kakšen krik vpijočega v puščavi le vzel k svojim ušesom in se začel ukvarjati z resnimi vprašanji in ne le raziskovanjem, kako in kje je bil kakšen naš dopis nepodpisan v elektronski pošti (čeprav je vsak naš dopis, na koncu besedila, vedno bil podpisan), ali s tem, katere časopise v društvu beremo in katerih ne. Mogoče nam bo celo dovolil, da prisostvujemo njihovi seji. Prepričani smo namreč, da za nastalo stanje svet Zavoda Marš nesporno prevzema vso polno odgovornost in da je odveč njegovo izmikanje, češ da česa ni vedel. Še bolj se nam zdi, da mu takšno stanje iz nekega razloga celo ustreza. Zato je njegova odgovornost še bistveno večja.
Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike,
zanje Boris Vezjak, Andrej Adam, Robert Petrovič, Lucija Hercog, Samo Bohak, Mitja Godnjavec, Jerneja Pirnat
2. november 2008