Patološki narcisizem je tema, ki spremlja dobršen del intervjujev, kolumn in ostalih form družbeno-kritičnega angažmaja antropologinje Vesne V. Godina. Rad bi opozoril na nekatere točke njenih kritik, ki se mi zdijo problematične in si zavoljo teorije same zaslužijo širšo diskusijo.
Njene teze in izpeljave so sledeče: 1) obstaja razlika med dejanji, ki spoštujejo socialna pravila in drugimi, ki so vodena iz želje po lastnem užitku (lakanovskem objet petit a) 2) odraslost (ali moralnost) lahko definiramo kot stanje, v katerem subjekt podredi užitek socialnim pravilom 3) nerazrešen klasičen Ojdipov kompleks vodi do nevrotikov, ki odraslosti niso zmožni (njihov status etičnih subjektov je torej vprašljiv).
Po mojem mnenju obstaja problem v samem jedru teh predpostavk. Ko Godina govori o diferenciaciji dejanj glede na njihov cilj (užitek versus spoštovanje socialnega pravila), ob hkratni omembi lakanovskih kategorij pozablja na pomembno pridobitev psihoanalize. Načelo ugodja (ali njegova modifikacija, tj. načelo realnosti) namreč ne pozna tovrstnih distinkcij, še posebej ne, ker je po svojem bistvu vpeto v družbeno realnost. To pomeni, da samo jedro socialnega tkiva, ki je vpisano v subjekta (freudovski ideal-jaza) predstavlja mehanizem, preko katerega si nevrotik prizadeva za vzpostavitev izgubljene infantilne zadovoljitve. Užitek je tako povsem družbena kategorija, nevrozo – le-ta predstavlja potomstvo nerazrešenega Ojdipovega kompleksa – pa moramo umestiti med strukture, ki v nobenem pogledu niso ovira na poti k realizaciji družbe kot celote, le-tej ne postavljajo meja, temveč po njej celo hrepenijo. Z drugimi besedami: pri posamezniku, ki je utrpel izkustvo simbolno odsotnega očeta ne najdemo prostih, družbeno neodvisnih gonskih zadovoljitev, ki bi predstavljale deviantnost egoističnega užitka, saj pri njem na vsakem koraku spremljamo delovanje mehanizmov inhibicije. Nevrotik je popoln družbeni subjekt, saj bi naredil vse, da ga le predpostavljeni Drugi ne bi prepoznali v njegovi neadekvatnosti. Je tako rekoč obseden s »socialnimi pravili«, »normalnostjo« in podobnim.
Ne moremo torej govoriti, da pri »ojdipovcih« nadjaz ne igra nikakršne vloge. Dialektiko užitka v navezavi na polje družbenega je potrebno razumeti ravno obratno: ne gre se za to, da bi vzpostavitev nadjaza vodila do izključitve užitka iz posameznikove psihične ekonomije, do ‘izklopa’ načela ugodja, temveč ravno nasprotno – posameznik se grozeči instanci v sebi podreja ravno iz strahu, iz groze, ki je usmerjena na možno neizpolnitev zahtev superega. Vedenje takšnih subjektov je v temelju avtoprotektivno, usmerjeno pa je – kot freudovski obrambni mehanizmi – na ohranitev lastne identitete, lastne narcistične samopodobe. Iz tega sledi, da posameznikov, ki se podrejajo socialnim pravilom – za ceno odpovedi lastnim gonskim zadovoljitvam -, nikakor ne moremo imeti za ljudi, ki so prekoračili temeljno fantazmo, razrešili Ojdipov kompleks in opustili imaginarne identifikacije.
Ko govorimo o etiki, moralnosti in odraslosti, bi tako morali biti bolj previdni. Kant, eden največjih moralnih filozofov, je sam poudarjal, da bi ga bilo groza videti družbo, v kateri bi zavladal zgolj kategorični imperativ. Slednji se namreč ne opira na predpostavljeno dobro drugega, za socialna pravila mu sploh ni mar. Kljub temu pa velja, da bi le forma delovanja, podrejena golemu zakonu, očiščenemu vseh racionalizacij in heteronomnosti (»to bom storil, ker… je to dobro za družbo, ob tem uživam« ipd.), lahko obveljala za odraslo in predvsem etično. Zgolj v primeru, ko z lastno moralnostjo grem tako daleč, da – kakor pravi Alenka Zupančič – »ubijem samega sebe v Drugem«, se lahko označim za nekoga, ki je prešel nevrozo, saj s takšno »nepopustljivostjo glede moralnega zakona« ravno »popustim glede narcističnega zaklada v samem sebi«.
Formula za odraslost, ki jo tako predlagam antropologinji, je naslednja: spoštovati socialni Zakon, ki to več ni, delovati v skladu z moralnim Zakonom, ki nima nadjazovske funkcije, ne funkcionira kot pripomoček za dosego presežnega socialnega užitka. Provokativen naslov lahko sedaj razkrije svoj skriti pomen. Godinina izjava na temo afere Golobič, ki jo je izrekla v Mladininem intervjuju (27. številka) – kjer zagovarja njegov odstop, vendar za ceno popolnoma neetične politike: odstopiti bi moral, saj bi bilo to v patološki obliki politične kalkulacije koristno -, pač nima nobene veze z odpovedjo užitku ali narcizmu, temveč sodi v sfero zagovora imaginarnega ter neetičnega.