Pred vami je zgodba o tem, kako je v naši družbi vsega preveč, o kaosu, ki sledi, in njegovih posledicah. Četudi problem ilustriram s primeri iz šolstva (kjer delam in živim), izpovedano generalizirajte na vse družbene podsisteme, na vse službe dela z ljudmi, na zdravnike, vzgojitelje, svetovalce, socialne delavce, uradnike, poslovneže, politike, trgovce …, domišljije ni potrebne veliko. Čeprav se v besedilu beseda preveč pojavi preveč-krat, se mi na žalost ne zdi, da pretiravam. Za nekatere morda malo karikiram, za večino pa je ta karikatura kruta realnost.
VSEGA JE PREVEČ: O PROBLEMU PREZASIČENOSTI
Vsega je preveč. Sintagma, značilna zame zadnja leta. Tako, da sem nekaterim že zoprna, ker se ponavljam kot stara plošča. Toda menim, da je to v resnici odgovor na večino vprašanj, ki si jih sodobni ljudje zastavljamo. Ob vsega preveč namreč nastane kaos, ki implicira nezmožnost kontrole. Morda težko prepričati kapitalistično misleče, a obstaja meja, do katere lahko človek procesira informacije in posledično učinkovito funkcionira v okolju brez napak, ima niti v rokah. Nismo brezmejni in vsemogočni, a očitno (si) tega ne upamo priznati. Sodobni kapitalistični imperativ je: bodi, pravzaprav izgledaj, v vsakem trenutku na vseh področjih perfekten – omnipotenten!
Zakaj družba ne funkcionira? Ne, nobene teorije zarote, ‘samo’ kaos. V anarhijo in grupno neodgovornost izrojena demokracija. Ker se zaradi ‘pluralnosti’ mnenj, služb, aktov, pravilnikov, členov …, torej vsega preveč, ne ve več, kdo pije, kdo plača. Vse se je preveč razdrobilo in ušlo izpod nadzora. Ni več mogoče najti krivca, kajti vsak je vsak odgovoren samo za majcen delček mozaika. Ne ve se, kje prijeti. Nacistični zločinec Adolf Eichmann je na sojenju v Jeruzalemu izjavil: »Ne razumem, kako bi lahko bil jaz česa kriv, s tem se je vendar ukvarjalo več služb!« Preden so ga obesili.
Bom malo naštela, kaj mislim pod vsega preveč. Preden pa nadaljujete z branjem, prosim: ves čas imejte pred očmi celoto, ne drobcev! Ker nikakor ni problematičen (neobvladljiv) vsak delček zase. Zagotovo imamo utemeljitve za vsako kupljeno stvar, za vsak podpis, evidenco, pravilo, projekt, poročilo. In vsake stvari zase res ni težko postoriti. Problem je kaotična celota.
1. Preveč stvari, kupovanja, oglaševanja
Stvari (=smeti) nas bodo zasipale. Človekovo sodobno potrošniško težnjo po kopičenju, pohlep, ne-nasitnost, je nekdo duhovito poimenoval: bigger-better-faster-more filozofija. Filozofija potrošništva in v njeni službi – oglaševanje. We can’t get no satisfaction, vpijejo Stonesi. Pomislimo, koliko strokovnega znanja, ustvarjalnosti, energije in denarja se investira v dejavnost, ki pomeni zlorabo (!) psihologije kot znanosti, in to v sami osnovi. Njen cilj je namreč opredeljen tako: »Psihologija proučuje duševne procese, osebnost in vedenje posameznika, njegov odnos do sebe in drugih. Pri tem uporablja znanstvene metode, s katerimi poskuša razlagati, napovedovati in spreminjati vedenje, v dobro človeku.« Prepričana sem, da tudi v opredelitvi temeljnega cilja ekonomije najdemo nekaj takega kot človeku v dobrobit.
Je oglaševanje človeku v dobro? Oglaševanje je manipulacija z ljudmi par excellence! In to manipuliranje nas obremenjuje na vsakem koraku, bolj, kot se zavedamo. Samo ena ilustrativna anekdota: iščem zadnjič v šparu – mudi se mi – vrečke za smeti. Po dolgotrajnem opletanju z vozičkom in nadlegovanju dveh prodajalk z napačnih oddelkov jih moje oči fiksirajo, že zadovoljno iztegnem roko, a kaj, ko se v perifernem vidu pojavijo druge, nato tretje, moj pogled zdrsi nekaj metrov naprej, vreeeeeeečke za smeti. Začutim prvi pik tesnobe, pogoltnem slino, nadenem si očala, opazujem, izvlečem kalkulator, preračunavam, raziskujem – res nočem kupiti najdražjih! Ene rumene, druge zelene, vseh barv, ene toliko kilogramov, druge litrov, tretje centimetrov, pa take z vrvico in brez, zelo različne cene, glej, glej, če kupiš manjšo, jo plačaš nenormalno več kot večjo?! Počasi sumničavo pogledam levo in desno, ne morem verjeti, skrita kamera mogoče? Kaj se tu kdo norca dela iz mene? A moram jaz res doktorirati na plastičnih vrečkah? Veste koliko je še takšnih situacij preko dneva! In sploh, kdo si jemlje to pravico, da mi na tako podel način krade čas mojega življenja?!
Slovenski pravnik, kriminolog in družbeni kritik Zoran Kanduč piše (v članku Prodaja telesa je sporna, prodaja duha pa častna, Večer, 21. 8. 1999):
»Strukturna logika tržnih družb zahteva od večine ljudi, da pretežni del časa – pravzaprav življenja! – namenijo heteronomnim opravilom, s katerimi se zmore poistovetiti čedalje manj ljudi. V bistvu gre za škandalozno krajo časa, energije in navsezadnje zdravja /…/ Naj poenostavim: če vam ukradejo avto, je to kajpak zoprno, vendar je še vedno mogoče kupiti novega jeklenega konjička, začeti uporabljati kolo ali pa se zanesti na lastne noge. Če pa vam ukradejo čas, je izguba dokončna. Človek lahko le obžaluje. Če ga pač sistem ni že to te mere skreteniziral, da sploh ne potrebuje več osvobojenega, prostega časa, v katerem bi lahko bil resnični gospodar svojega telesa in opravil.«
Francoski pisatelj in literarni kritik Frédéric Beigbeder v svojem romanu z naslovom 14,99 evra predstavi oglaševalca takole:
»Sem oglaševalec: ja, onesnažujem svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih ne boste nikoli imeli. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, bom vmes poskrbel, da ta ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Glamur je dežela, v katero se nikoli ne pride. Fiksam vas z novostmi – prednost novosti pa je ta, da nikoli ne ostane nova. Vedno je nekje ena novost, ki postara prejšnjo. Sem povsod. Ne morete mi pobegniti. Kamor koli pogledate, kraljuje moja reklama. Terorizem novosti mi pomaga pri prodajanju praznine. Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo. Vaše trpljenje je tisto, kar poganja posel. /…/ Zapravljam, torej sem.«
Avstralski politični teoretik in družbeni kritik Clive Hamilton v svoji knjigi Fetiš rasti o tem problemu zapiše: »Te ironije nikakor ne smemo spregledati: če je gospodarska rast proces, ki je namenjen zadovoljevanju potreb ljudi tako, da bi postali srečnejši – in ekonomija je definirana kot proučevanje tega, kako redke vire najbolje uporabiti za maksimiranje blaginje – je gospodarsko rast dejansko moč vzdrževati, le dokler so ljudje nezadovoljni. Gospodarska rast ne ustvarja srečnosti, nasprotno, nesrečnost vzdržuje gospodarsko rast. Zato je treba nenehno vzbujati nelagodje, če hočemo, da sodobni potrošniški kapitalizem preživi.«
Hamilton svetuje: čas je, da ignoriramo oglaševanje:
»Zdaj, ko je gospodarski problem rešen, potrebujemo /…/ politiko, ki bo ljudem omogočila, da najdejo pristnost in da postavijo skupnost ter medčloveške odnose nad bogastvo in položaj. Politiko, ki bo ljudi spodbujala k bogatemu življenju in ne k življenju v bogastvu. Ker imajo na razpolago več bogastva kot kadar koli prej, bi se večina ljudi lahko preprosto odločila, da nočejo več sodelovati – da opustijo materialistično rutino, ignorirajo oglaševanje, se odpovejo najnovejšemu elektronskemu pripomočku, drugi hiši, luksuznemu avtu, počitnicam v tujini in brezsmiselnim nakupom. Za to jim ni treba na barikade ali pristati na robu revščine. Vse, kar je potrebno, je le odkrito spoznanje, da je osebno zadovoljstvo pomembnejše od denarja.
Največjo nevarnost za potrošniški kapitalizem tako predstavlja možnost, da bi se ljudje v bogatih deželah odločili, da imajo bolj ali manj vse, kar potrebujejo. To je sicer majhen korak za posameznika, vendar prinaša pomembne družbene posledice. V vedno bolj nasičeni populaciji, ki so jo desetletja prepričevali, kako je edina pot do zadovoljnega življenja materialno pridobitništvo, je naloga oglaševalske industrije vedno bolj zahtevna. Zaradi tega se velik del ustvarjalne energije bogatih narodov usmerja v marketinški stroj, tako da lahko le ugibamo, kakšne resnično plemenite kulturne dosežke bi lahko ustvarili, če bi to energijo usmerili v produktivnejše namene. Sredstva, ki jih sedaj požira igra z ničelno vsoto, bi lahko porabili na načine, ki bi izrazito povečali blaginjo ljudi, recimo za programe javnega zdravstva v tretjem svetu. In če upoštevamo, da poskuša oglaševanje potrošnika prepričati, naj eno blagovno znamko zamenja za drugo, pri čemer je dejanska razlika med njima minimalna, vidimo, da bi s prepovedjo oglaševanja tudi zavarovali svoje propadajoče okolje. Ljudje bi počasi začeli trošiti manj, kar se mora prej ali slej zgoditi – raje prej kot pa slej – če hočemo ohraniti vsaj upanje na ohranitev materialne osnove našega obstoja na Zemlji.«
2. Preveč drobnih opravkov na časovno enoto, preveč bitov informacij na eno človeško glavo
Slovensko-srbski psihoterapevt Zoran Milivojević je v nekem kontekstu prijazno posmehljivo izjavil: »Ah vi Slovênci, čim več v čim krajšem času!«
Poglejmo, kaj vse opravi pravilni učitelj v eni pravilni šolski uri, ki traja realno 40 minut: vpiše manjkajoče v elektronski dnevnik (ki ga odpira s ključkom in dvema šiframa), en učenec zamudi pet minut, učitelj ponovno odpira program in vpiše opombo, potem ponovi in preveri snov prejšnje ure, obdela novo snov (glede na učne načrte veliko nove snovi), jo ilustrira z življenjskimi primeri, poveže s prakso, med tem odgovori na vprašanja dijakov (smiselna, zanimiva, izzivalna), uporablja sodobne učne metode, se ob tem ubada z računalnikom, kabli, zvokom, zatemnitvijo …, dva ustno vpraša, seveda kakovostno in korektno (že samo za to bi potreboval celo šolsko uro), vpiše oceno v e-redovalnico (ključek, dve gesli), na koncu ure kratko ponovi in preveri obravnavano, napove dijake za prihodnja preverjanja, odgovori na še kakšno vprašanje, saj če je imel dobro uro, se ta kar porajajo, potem pot v kabinet ali zbornico, zamenjava priprav, preklop gumbov v glavi …, in ob točni uri (to je v petih minutah) je ves svež v naslednjem razredu. Vsega tako ni mogoče povedati, treba je doživeti.
Motnje pouka povzroča tudi veliko število drugih dejavnosti dijakov. Včasih je bila šola obvezna, poleg tega pa je vsak obiskoval še kak krožek. Seveda krožek ni mogel biti med poukom. Danes je šola še vedno obvezna in vsak obiskuje več interesnih dejavnosti. Problem je v tem, da imajo te dejavnosti naenkrat absolutno prednost: lahko se dogajajo tudi med poukom. Dijak se opraviči od pouka zaradi izvenšolske dejavnosti (jih naj naštevam?), in ne obratno. In se-ve-da učitelj opravičilo sprejme. Je to normalno? In četudi bi se komu zazdelo normalno (zakaj pa ne bi podpirali vsestranskosti), nenormalna posledica je, da se na ta račun ob ocenjevalnih obdobjih učitelj več ne znajde med številnimi posebnimi potrebami in individualnimi dogovori. In je po možnosti stigmatiziran kot nesposoben učitelj.
Socialni in pedagoški psiholog Janez Bečaj je na nekem predavanju povedal: obstajajo štirje tipi šol: (1) šole, ki poudarjajo znanje, (2) šole, ki poudarjajo izvenšolske dejavnosti, (3) šole, ki ne dajejo poudarka niti na eno niti na drugo, te so slabe šole, in (4) šole, ki poudarjajo oboje. Potem pa povprašajte v svetovalni službi …
3. Preveč pravil in pritožb
Če se posameznik v neki instituciji nemoralno obnaša (eskivira, izkoristi luknjo v zakonu, kaj ušpiči), dodamo novo pravilo za vse. Namesto da bi ‘udarili’ (podučili, sankcionirali) tega posameznika, nas vse udari zaradi njega. Probleme si prizadevamo rešiti z novimi in novimi pravili, pa je očitno, da tako ne gre. Toliko jih je že, da se med njimi sploh več ne znajdemo, in dosegamo ravno nasprotno, kot se nadejamo. In še: čim več pravil, tem večja možnost kršenja in – pritožb. Strah pred pritožbo je postal ena naših glavnih motivacij (!?) Na primer v šoli: Kolmaniču (seveda izmišljeno) dam ena, in v odmoru, ko pogledam gmail, glej si ga no – ata Kolmanič mi piše. Če že ni pred vrati. Z odvetnikom?
Zaradi strahu pred pritožbo se ljudje že popolnoma iracionalno obnašamo. Poglejmo v zdravstvu: prideš v bolnico na operacijo, že tako verjetno v nezavidljivem stanju, pa moraš tam podpisati cel list (od zgoraj do spodaj v pisavi 8) opozoril, za kaj vse revež sam nosiš odgovornost, ne le za to, ali bo na tebi izveden nek medicinski poseg (o katerem strokovno pojma nimaš), skoraj še za to, če ti med operacijo pade luster na glavo.
In zakaj se tako bojimo pritožb? Ker se bojimo, da smo kaj spregledali! Če bi imeli manj strank (učencev, pacientov …) in obvladljivo število pravil, razumnih in takšnih, da jih je v praksi mogoče upoštevati, nas ne bi bilo (treba biti) strah. Pomislite, kakšen luksuz: delovali bi lahko korektno in odgovorno in stali za tem! Toda namesto da bi se lotili spreminjanja in opuščanja nemogočih pravil, so naše značilne izjave ob trčenju z njimi naslednje:
»Jaz nimam nič pri tem, tako je pač po pravilih!«
Najpopularnejši raziskovalec moralnega razvoja Lawrence Kohlberg uči: pravil ni postavil bog, pač pa so to dogovori med nami, nekoč sprejeti na demokratičen način in se potemtakem lahko, prav tako z večinskim glasovanjem, tudi spremenijo, če se ugotovi, da niso razumni. In to ob prvi priložnosti, ne šele »ko bo sedanji pravilnik nehal veljati«.
»Kaj, če pride inšpektor!?«
Inšpektor je normalen človek, gotovo dojemljiv za racionalne argumente, ne preteči veliki brat, ki samo preži na naše tehnične napake.
»Saj sem samo kaplja v morje, ničesar ni mogoče narediti!«
Tudi to (dobesedno) je izjavil Eichmann v Jeruzalemu.
»Temu se ni mogoče izogniti, vse gre v to smer.«
Toda kaj je to vse? To smo vendar mi! Če bi vsi obrnili volan, bi se zapeljali v drugo smer, kajne?
(Mimogrede, ali bi zgornje izjave prestale preizkus kritičnega, avtonomnega, nekonformnega in nedogmatskega mišljenja, o čemer v šolah pri različnih predmetih poučujemo svoje učence?)
4. Preveč projektov in birokracije
Spremembe, spremembice … »Čim bolj se spreminja, tem bolj se na isto pride«, je nekoč ob pogovoru o poplavi bolj ali manj neučinkovitih šolskih projektov pripomnil Janez Bečaj. Govorimo lahko o projektomaniji: če nisi na projektu, te ni. Toda brez sprenevedanja, veliko naših manjših in večjih projektov je samo manjša ali večja izguba (1) energije vseh vpletenih, (2) časa, (3) denarja, (4) papirja. Včasih od projekta tudi kaj ostane. Toda ta ‘kaj’ skoraj nikoli ne odtehta vložka, inputa.
Na neki točki kvantitete, ki smo jo zagotovo že davno prešli, se začno stvari sprevračati v svoje nasprotje, obračati proti sebi. Čim več, tem manj je vredno/teno. Naraščanje kvantitete nas sili v manj kvalitetno, površno, polovično delo. Pazite: sili, ker drugače ne gre! Po zdravi kmečki logiki jaz ne morem biti enaka, če delam s 100, 300 ali 500 dijaki, na 5 ali 15 projektih, kakor zdravnik ne more enako obdelati 100 ali 1000 pacientov. In potem pridemo do tega: samo da se napiše poročilo, pofotografira, objavi v biltenu, zloženki, ki je potem nihče ne bere, ali (če smo ekološki) na spletno stran obesi powerpoint, ki ga potem nihče ne pogleda.
Sleherno malenkost spremljajo birokratske zahteve, vse mora biti nekje (na enem, še bolje dveh ali celo treh mestih isto, v pisni in seveda elektronski obliki) zabeleženo, dokumentirano, ožigosano, podpisano, tabelirano, ppt-animirano …, vse za bleščečo formo, dobre statistike in pregledne evidence, same sebi v okras, v namen pa noben, razen nekakšna družbena kontrola morda. Poskus kontrole. Big brotherju, Inšpektorju ali Komu na čast? Kajti ironično dejstvo je, da noben ni nič bolj pameten, zdrav, dober ali srečen zaradi takšnih del. Samo vsi smo vedno bolj izčrpani, izgoreli in naveličani.
5. Preveč virov, učbenikov, delovnih zvezkov, faktografije
Čim več publikacij, tem manj so brane (po matematičnem izračunu). Ekološke dimenzije sploh ne bom omenjala. Ne zmoremo več ločiti zrno od plev. Zločin in kazen na 50 straneh. Rešene maturitetne naloge. Za vsako stvar vedno debelejši katalogi. Katalog o tem, kako naj uporabljamo katalog. Nove knjige, lepljenke starih. Za en predmet pet različnih učbenikov: po katerem bomo delali? Doktorska dizertacija, po katerem učbeniku bi bilo najbolje delati.
Odkar pomnim, vsaj od osemdesetih naprej, vzklikamo, kako da bi morali zmanjšati memoriranje in se usmeriti k višjim ravnem znanja, učenca naučiti predvsem poiskati dobre informacije in jih povezovati med seboj. Hiter e-dostop do informacij dandanes še podpira to idejo. Kam pa grejo stvari? Preštejmo število pojmov v učbenikih (učnih načrtih in izpitnih katalogih) iz osemdesetih let in v novodobnih učbenikih. Potem pa seštejmo vse pojme iz vseh učbenikov učbeniških skladov naših nadebudnih otrok! Ni čudno, da jim motivacija upada – normalna reakcija na nenormalne zahteve.
O STRAHU IN POSLEDICAH: ZAKAJ SE NIČ NE SPREMENI
1. Posledice
Prej ali slej se bomo morali soočiti s posledicami nebrzdanega novokapitalističnega kopičenja (na vseh nivojih):
Moralne posledice
Absolutna prevlada potenčnih vrednot (ekonomskih, statusnih, potrošniških, kapitalističnih) in degradacija moralnih (socialnih, humanih) vrednot. Filozofija potrošništva: preko trupel za status in denar. V šolah pojavi, kot so izsiljevanje, manipuliranje, sklicevanje na formalne pravice (ob neupoštevanju temeljnih dolžnosti, npr. da učenec pozorno posluša pri pouku), goljufanje, kopi-pejstanje s spleta, izmišljanje opravičil, izogibanje, učenje samo za ocene, linija najmanjšega odpora, povišan prag za občutja krivde zaradi nemoralnega vedenja … Ali lahko mladino krivimo, če se tako obnaša? Kakšen zgled pa smo ji mi? Ali tudi mi ne stojimo v vrsti za točke in denar? In ali smo pomislili na možnost, da sta lahko egoizem in hedonizem obrambni mehanizem sredi kaosa in pritiskov neznajdenih bitij?
Čustveno-socialne posledice
Izgorelost, utrujenost, občutja prezasičenosti, depresivnost, slaba samopodoba, agresivnost, samodestruktivnost, pesimistična pozicija do sveta in življenja … Dejstvo, da je človeku vsaj v enaki meri kot služba pomembna družina, se popolnoma ignorira. Zanimivo, del dneva moramo ljudje nameniti tudi osebnemu življenju, imamo otroke, dva, tri, vsak mala bomba informacij (mala?), imamo prijatelje, ostarele starše, partnerske odnose, ki tudi zahtevajo čas, če naj cvetijo ali sploh vzdržijo. Seveda bi naj bil po socialnih pričakovanjih idealen ata/mama/partner/otrok, hkrati pa ti ukradejo ves čas, da bi to lahko vsaj malo realiziral.
Telesne posledice
Psihosomatika: telesne bolezni in odpovedi, ki jih povzročijo, sprožijo ali otežijo neugodni psihični dejavniki; kult ali diktatura telesa: moderna oblika obsesije s fizičnim zdravjem in vitalnostjo, z večno lepoto in mladostjo, posledično prehranjevalne motnje; zloraba drog: ne le nelegalnih, tudi alkohol, anksiolitiki (apaurin, lexaurin …) in antidepresivi so droga. Hrana je droga. Računalnik je droga. Da ne govorim o zasvojenosti z delom, najbolj zaželeni, mainstreamu na kožo pisani obliki odvisnosti (ki pa narekuje tempo vsem ostalim!).
Ekološke posledice
Kopičenje stvari, smeti, papirja, zavržene računalniške opreme …
2. Česa se bojimo
Zanimivo je, da ljudje dobro vidimo posledice kopičenja, pa to ne povzroči nobene vedenjske spremembe. V ozadju je verjetno – strah. Bojimo se namišljenih sovražnikov, vsega mogočega in nemogočega, s čimer nas (neprestano, intenzivno, manipulativno, na zavestnem in nezavednem nivoju) strašijo mediji. »Strah je opij ljudstva« (zaključek dijaka v projektu o novodobnih družbenih problemih).
Bojimo se stigmatizacije: kaj si bodo drugi (posebej avtoritete) mislili o nas. Ker če se zoperstavljaš splošnemu redu, si kmalu socialno stigmatiziran: (1) da si nesposoben, (2) da si len/se ti ne da, (3) da ne delaš s srcem, (4) da si konflikten ali celo konfliktna osebnost. S socialno-psihološkega vidika zelo hude etikete.
Bojimo se posledic, kazni s strani avtoritete/velikega brata, zato legitimnim ukazom slepo sledimo, ne glede na lastna stališča in moralne vrednote. Ameriški psiholog Stanely Milgram je z (dobesedno in simbolično) šokantnim eksperimentom že v 60. letih dokazal, da sta dve tretjini (!) ljudi tako nekritično poslušnih, da bi bili pripravljeni narediti kar koli (!), če bi le ukaz prihajal od avtoritete, na katero bi lahko prenesli odgovornost za svoja dejanja.
Morda se v samem temelju bojimo minljivosti, nepomembnosti, zamenljivosti … Jutri nas lahko zadene infarkt. Zjutraj bo kolegica v zbornici izvedela, da je kolegica preminila zaradi infarkta. »A res? Grozno, grozno … Eee, ima kdo dnevnik 2.b?« To ni obtožba, to je naša realnost!
KAJ STORITI
Če se s svojo službo identificiraš in jo jemlješ resno, vso to prevlado oblike nad vsebino, kvantitete nad kvaliteto (in posledično časovno stisko) spremljajo občutki krivde, nezadovoljstvo s seboj in okoljem ter slaba samopodoba, kar pa neugodno vpliva nazaj na vsa področja doživljanja in funkcioniranja. Nehajmo se naprezati čez mero, saj bi vendar radi dobro živeli, ne slabo! Raje bi manj nekoristnih stvari, pa tiste, ki ostanejo, bolj poglobljeno, s filingom, z andahtjo, …, kot so nas učile babice, modreci in včasih učitelji: hiti počasi, počasi se daleč pride, ena po ena, pomembno je to, kar je notri, ne zunaj, važna je pot, ne cilj.
Spravljati človeka v psihično overload-stanje (k čemur vsak od nas, ki igramo svoj špil v tem potrošniškem mainstreamu, prispeva svojo ‘informacijo’), je isto kot mučiti ga na natezalnici, le da ne gre za vidno, telesno področje, pač pa samo (?) za psihološko, osebnostno.
Za vzdrževanje neke ideologije ni nujno, da se ljudje z njo ne strinjajo, nujno je, da nihče ne izraža nestrinjanja! Po spletu kroži (kruta) šala, kako sklanjamo v Sloveniji: jaz sem tiho, ti si tiho, on je tiho, mi smo tiho, vi ste tiho, oni – kradejo. Prenapeto celoto bomo lahko naredili obvladljivo samo tako, da bomo odvzemali posamezne informacije, brisali, črtali, izločili, poenostavili, razredčili …, po premisleku, seveda. Le tako bomo lahko dosegli tisto stopnjo kontrole (v pozitivnem pomenu), ki je potrebna, da ni kaosa in kolapsa, ki ga nekateri s pridom izkoriščajo v svoje pre-dobro in drugim v pre-slabo.
1. Malo po malo, rahljajmo
Manjšajmo, krčimo, združujmo v širše kategorije, poenostavljajmo. Malo po malo. Tudi velike spremembe imajo prvi droben korak. Ni mogoče začeti drugje, kot pri bazi, na konkretnem nivoju. V sistemske spremembe nihče (več) ne verjame, revolucija bolje, da ne vznikne (na današnji stopnji razvoja tehnologije), anarhisti pa tudi ne moremo biti, k(j)er anarhija že tako je.
Če bi delovali po načelu manj je več, bi bilo manj stresa, zasičenosti, nemotiviranosti, utrujenosti, kakovost, poglobljenost in učinkovitost dela pa bi se povečali. Začnimo uporabljati nakopičeno znanje (izkušnje, stvari, knjige …), namesto da se brezglavo pehamo za novim in novim in si kompliciramo (že tako komplicirana) življenja, doktoriramo malodane iz vsakega prdca, izumljamo toplo vodo, saj če pomislimo, vse pomembno je že bilo povedano (prepoznano, zapisano, dokazano) na najboljši možen način. Samo da nekaj delamo, glavn’ da dogaja, samo da nismo pri miru, da slučajno ne počivamo ali celo – najhujši greh – lenarimo. Protestantska etika deluje bolj kot si mislimo: delaj in trpi, počival in užival boš tam in takrat (nikakor tukaj in zdaj). Pri čemer seveda v tem kontekstu mislim na nekoristno, reda radi delo, birokratsko delo, heteronomno delo … Ironija je, da bi bilo mnogokrat manj škode, če bi sedeli križem rok in žvižgali v oblake, kot da sploh kaj počnemo/produciramo.
Zoran Kanduč v prej omenjenem viru piše:
»Glede na obstoječe kapacitete ljudi in tehnološki razvoj je vsekakor utemeljeno trditi, da bi bilo mogoče zagotoviti povsem spodobne življenjske razmere za vse ljudi z neprimerno manj nujnega produktivnega dela, recimo s povprečno štirimi urami heteronomnih opravil na dan. Danes pa smo nasprotno priče absurdni situaciji, ko so nekateri tako prezaposleni, da to resno načenja njihovo telesno in duševno zdravje, nekateri se otepajo s hudimi problemi zaradi brezposelnosti, nekateri so dobro plačani za družbeno povsem nekoristno ali celo škodljivo delo, nekateri, najbolj privilegirani, pa dobivajo plačo za dejavnosti, ki bi jih opravljali tudi drugače, brez plačila …«
2. Vsak nov projekt temeljito preštudirajmo, preden ga sprejmemo
Bolj (da ne rečem) po zdravi pameti kot po anketah in statistikah in primerjavah z drugimi. Kaj v resnici dobrega bo prinesel naši ciljni skupini (učencu, pacientu …) ali bo samo sprememba zaradi spremembe. Po vsakem projektu, ki smo ga že izpeljali, se vprašajmo, kaj je res od njega ostalo. Potem input primerjajmo z outputom: koliko smo vložili in koliko smo pametnega pridobili.
3. Preverimo birokratske zahteve
Presodimo evidence, če so razumne, resnično potrebne, če se podvajajo. Predloge racionalizacije naslovimo na tiste, ki so kompetentni za spremembe, odločno in argumentirano. Pri tem bi delovali po načelu: raje manj predlogov, pa tisti takšni, da se bodo v praksi poznali, kot veliko zanemarljivo drobnih, ki bodo samo še ena informacija več.
4. Premislimo digitalizacijo življenja (šolstva)
Računalnik drastično pospešuje tempo dela in tako prispeva k problemu vsega preveč/prehitro – gl. članek »In the end it is the poor who will be chained to the computer, the rich will get teachers!«
In za konec še specifično srednješolski predlog:
5. Odpravimo vpliv rezultatov na maturi na vpis v študijske programe
Fakultete bi morale ponovno vpeljati sprejemne izpite, saj je pritisk obstoječe točkovne vezave srednja šola – fakulteta – nehuman. Že dvanajstletniki se obremenjujejo s tem, ali bodo zbrali dovolj točk za vpis na želeno fakulteto?! Poleg tega bi fakultete dobile primernejše kandidate. Ne recimo, da ni denarja, samo prerazporediti ga je treba iz številnih nesmiselnih projektov v manj številne smiselne. Srednja šola bi morala biti popolnoma samostojna: eksterna matura, katere rezultat pa na nič usodnega ne vpliva. Je ‘samo’ realno ogledalo učencu, ki se bo za maturo učil točno toliko ekstenzivno in intenzivno, kot se bo sam odločil. Brez skrbi, družba zaradi tega ne bo nič manj intelektualna, kvečjemu bolj. Učitelj pa bo končno avtonomen, da bo lahko delal v človeka vrednem tempu in odlično, kakor se od nega zahteva in pričakuje. Po svoji formalni in moralni dolžnosti bo ponudil dijakom vse možnosti za dosego najboljših rezultatov na maturi, če si bodo to želeli. Če ne, pa bodo pač dosegli slabši rezultat srednješolskega izobraževanja. A ta bo odražal njih same, njihovo resnično motivacijo in vloženi trud. In učitelj ne bo v krču zaradi grožnje rezultatov na maturi, od katerih je (preko ene točke) lahko odvisna življenjska pot/usoda dijaka.