Dolgo sem mislil, da jadrnico poganja veter, ki se upira v jadra. Ni mi bilo jasno, kaj posadka ukrene, kadar mora pluti proti vetru. Pred kratkim pa sem ugotovil, da sodobne jadrnice žene isti princip, ki v zraku drži letalo. Jadra so kot krila: razlika v hitrosti vetra med sprednjo in zadnjo stranjo platna ustvarja razliko v tlaku. Ker je ta na prednjem delu jadra manjši, jadrnico vleče naprej. Paradoksno plovilo elegantneje pluje, če ima veter od spredaj v bok, kot če ta piha v krmo. Ko drama lovljenja kompromisa med smerjo vetra in končno destinacijo posadke mine, nastopi čas počitka. Na zasidrani barki si roke, ki so zategovale vrvi, oddahnejo, adrenalin pa se počasi razkadi. Na svoj račun zdaj pridejo tisti člani posadke, ki se iz krova radi na glavo zaženejo v podmorski svet ali oni, ki tja pošljejo trnek, skrit v mamljivi vabi.
Previdno odvijam nit, ki jo odnaša proč od barke. Nenadoma v prstih začutim hitro trzanje, a preden uspem zategniti, napetost usodno popusti. Nejevoljno izvlečem celotno nit in ugotovim, kar sem že vedel: riba je pojedla vabo. S prsti oblikujem novo kroglico iz testa, vanjo skrijem trnek, pripravo zalučam kolikor gre proč od krme in znova počasi odvijam nit, ki tone proti dnu. Spet začutim tenzijo, ki se krepi. Previdno začnem vleči nit s trnkom, kar pa je težko, ker naletim na upor. Silk vleče sem in tja po gladini morja, najprej pod krmo, nato pod spremljevalni čoln. V globini večkrat srebrno zabliska, ko se plen obrne na bok. Neutrudno vlečem in ko je ujetnica na gladini, podstavim mrežo. V njej se znajde prestrašena črnorepka ali ušata. Sledi najbolj neprijeten del opravila: nemirni in pretreseni živali je potrebno hitro odvzeti življenje, da bi postala hrana. Za to obstajajo različni načini: nekateri zarežejo v škrge, drugi pritisnejo za očmi, mene so pa naučili uporabljati leseni kol.
Ponoči se prepoten zbudim iz zloveščega sna. V njem so pobili moje najdražje, na pomolu so ležali s presekanimi sencami, iz katerih je mezela kri, in srepo strmeli v nebo z očmi brez življenja. Prizor kot iz povojnih pobojev. Spomin nanj vztraja še cel teden in počasi ugotovim njegov izvor: najbrž gre za potlačena občutja iz ribolova. Oddih na jadrnici se je dobesedno spremenil v nočno moro. Zdi se mi, da najhujši stres za človeka ni, če je priča okrutnostim ali če je žrtev, pač pa, če je sam hudodelec. Kot pravi Ivan Cankar: kadarkoli človek poseže samovoljno v življenje, ki ni njegovo, mu je hudodelska roka do komolca krvava. Za Ericha Fromma je tako človeška okrutnost možna zgolj, če predhodno spontano sočutje do živih bitij postavimo v oklepaj in se od njih čustveno oddaljimo. Zanimivo je, da je bila ena največjih težav generalov v prvi svetovni vojni dejstvo, da večina vojakov ni želela streljati v nasprotnika. Zaradi tega je poznejše vojaško urjenje uvedlo načrtno vadbo ubijanja nasprotnika. Toda to oddaljevanje od žrtve terja davek: vrne se v obliki nočnih mor, alkoholizma, nasilja in hude depresije. Psihičnih pojavov, ki so v strokovni literaturi znani kot s storilstvom povzročeni travmatični stres, kar je posebna oblika posttravmatske stresne motnje.
Zraven vojakov so temu stresu najbolj izpostavljeni tisti profili, ki so po poklicni dolžnosti primorani jemati življenje. Med njimi so veterinarji, laboranti, ki delajo v okviru poskusov na živalih, delavci na krznenih farmah in seveda mesarji klavci. Številne raziskovalke tako poročajo o hudi stiski, ki so ji priča delavci na klavnih linijah. Med bolj pomenljivimi izpovedmi je pripoved Donnyja Ticea v pretresljivi knjigi Klavnica Gail Eisnitz. Med drugim govori o načrtnem mučenju klavnih živali, saj je bila psihološka situacija, v katero je bil potisnjen Tice, neznosna. Ne le, da je bilo potrebno živali predstaviti kot ničvredna bitja, zdi se, da se jim je bilo potrebno tudi maščevati zaradi dejstva, da sploh živijo. Paradoksno namreč klavca v to vlogo postavlja ravno obstoj žrtve: če slednje ne bi bilo, tudi ne bi bilo njenega krvnika. Da pri tem ne gre zgolj za oddaljene ljudi, s katerimi Slovenci nimamo nič skupnega, nas opozarja izpoved bivše slovenske mesarke, ki je bila objavljena pred časom v enem od slovenskih časopisov.
Ne preseneča, da razvoj klavniškega poklica zaradi stresa in nevarnosti za zaposlene sledi razvoju vojskovanja. Pri obeh gre namreč za trend oddaljevanja storilca od ubijanja. Na področju vojskovanja je ta razvoj moč opaziti v fizičnem oddaljevanju ubijalca. Sablje in strelsko orožje kratkega dometa je namreč v dvajsetem stoletju nadomestila artilerija, s katero lahko zadenemo sovražnika, ki ga sploh ne vidimo. Ta trend se je stopnjeval v uporabo dronov, ki lahko uničijo tarče tisoče kilometrov daleč, vrhunec pa doseže z uporabo umetne inteligence, saj lahko smrtonosni roboti cilje nevtralizirajo sploh brez človekovega posredovanja. Z razvojem tehnologije ubijanje nazadnje preneha biti stvar človeške odločitve, saj je usmrčevanje prepuščeno kalkulaciji algoritmov. Na področju pridelovanja mesa tako človeško roko na soroden način začenjajo zamenjevati stroji. Razvoj klavniške tehnologije se namreč pomika v smer avtonomnih mesnopredelovalnih celic, ki bodo sposobne živali zaklati in razrezati hitreje in učinkoviteje od delavcev. Pridelava lososov je tako ponekod že popolnoma avtomatizirana, saj ribe izkrvavijo zaradi rezov posebnega robota.
Robotizacija ubijanja gotovo ne izkazuje le interesa za višanje profitov v industriji, pač pa tudi skrb za fizično in psihično dobrobit delavcev. Toda ta proces avtomatizacije ubijanja na drugi strani načrtno pozablja na žrtve. Srhljivo je, da so nastanek nacističnega koncentracijskega taborišča gnali natanko isti interesi. Zraven zanimanja za povečanje produktivnosti so namreč nacisti izkazovali veliko humanitarno skrb za svoje vojake, saj so jih z uvedbo plinske celice želeli duševno razbremeniti ubijanja. Seveda pa to sveta ni pripeljalo v boljši jutri, pač pa v najgrozljivejšo moralno katastrofo vseh časov.