Spoštovano občestvo,
le čemu bi brali Butalce, če pa jih imamo sredi domače vasi? V mariborskem univerzitetnem kliničnem centru, na kratko mariborski bolnici, so nekega dne ugotovili, da kirurgija dobro obratuje, le anesteziologov manjka. In so si dejali: ni težave, pa jih bodemo nabavili. Kar se hoče, se tudi more: nabavili so tuje. Na tej točki je nesebično priskočil na pomoč tisti, ki rad nesebično cekinčke prešteva, zato jih je nabavil iz Hrvaške.
In res, hrvaški anesteziologi so bili veseli in so za spodobno lepo plačilo, ki ga zdaj zavidajo domači, prispeli v mariborsko vas in zavihali rokave. Pacienti so bili končno le veseli, zdravniki tudi. A kaj, ko so znali le hrvaško. Za silo so jih še razumeli, le oni niso ne zdravnikov in ne pacientov. Izkazalo se je, da se je direktor mariborske bolnice hudo motil, ko je dejal, da Hrvati znajo slovensko. Vsak dober hrvaški anesteziolog zna slovensko! Ne, njih slovenščine nihče ni zmogel razumeti.
Ker je bila težava vedno hujša, se je vrli direktor mariborske bolnice odločil. In je rekel takole: nič, bomo naše zdravnike naučili hrvaško govoriti. In če je treba, še paciente. Kar se hoče, se tudi more. Oziroma: Može se sve što se hoće.
Nemojte se brinuti! In res, v mariborski vasi so se odločili, da v svoji bolnici organizirajo tečaj iz hrvaščine. Zato, da bodo naši kirurgi usklajeni s hrvaškimi pomočniki. Da bodo razumeli, kaj od njih hočejo. Rečeno, storjeno. Razpisali so posebne jezikovne tečaje, na katerih bi se začeli učiti lep jezik naših južnih sosedov. In res, šele tedaj je postalo jasno, kako skrajno globokoumna je bila odločitev vodstva mariborske bolnice. Namreč bistveno lažje je, če se osebje bolnice zdaj uči hrvaščine, kot če bi se moralo npr. madžarščine ali finščine ali farsi jezika, ker bi anesteziologi prihajali od tam. Pravilno sta se odločila šef in gospod provizor, ki jih je pripeljal s hrvaške Rijeke, Ne s Finske ali Irana. Če to ni prijazno od tistih, ki so sicer sumljivo izpeljali biznis, kaj je potem?
Toda sindikalisti se v bolnici niso dali. Jezno so protestirali: »Tako kot moram sam znati nemško, če grem delat v Avstrijo, bi oni morali znati slovensko. Če bodo prišli naslednji iz Madžarske, pa se bomo učili madžarščine, ali kaj? To kaže, kako visoko nas vodstvo ceni.« So dejali.
Nikakor niso popustili. Norčujejo se iz nas, so ponavljali. V Sloveniji javni uslužbenci nismo dolžni govoriti v drugem jeziku. Če pridejo zdravniki iz druge države, so dolžni govoriti slovensko ali pa jim morajo zagotoviti prevajalca. Zakaj njim ne organizirajo tečaja slovenščine? Tako kot moram sam znati nemško, če grem delat v Avstrijo, bi oni morali znati slovensko.
Modro vodstvo bolnice je dolgo tuhtalo, nato pa le popustilo. Dejalo je, da ve, kako bodo rešili problem komunikacije s hrvaškimi zdravniki. Nekatere medicinske sestre in zdravniki obvladajo hrvaški jezik, so dejali. Zato bodo govorili hrvaško. Da se ve, čigava je ova zemlja. Drugi, ki ne obvladajo, pa bodo ob sebi lahko imeli prevajalce. In so začeli sklepati nove pogodbe z gospodom Cekinčkom. Ker zakaj bi plačali le hrvaškega zdravnika, če lahko težavo modro rešimo z navzočimi prevajalci ob operacijski mizi? Pa bodo vsi veseli, vsi bodo nekaj imeli od tega.
Gospod Pogačnik je pometel z rokami, nakazal si je lep kos pogače: naštel si je do 40 odstotkov plačila Hrvatom, ki so za 12 ur dela plačani okoli 1250 evrov. In zdaj še nov biznis s prevajalci! Sve se može, kad se hoće!
Ja, tako so živeli Butalci. »Pripeljejo se v mesto, ustavijo se pred prvo krčmo, povedo, da prihajajo iz Butal, in barajo, kje bi bila na prodaj pamet. …« V mariborski bolnici, so jim dejali! In so Butalci krenili tja, po pamet. Pa kaj, ko niso znali hrvaško in se niso znali sporazumeti. Ja, tako je v naši vasi. Ostanite še naprej živi. Pa srečno!
Kolumna je bila predstavljena v jutranjem programu televizije Net TV, »Nov dan«