Zgodovina anarhizma
No Gods No Masters (ARTE, Ramonet Tancrède, 2016)
To je zgodba o anarhizmu. S pregledom ključnih dogodkov zadnjih dveh stoletij družbene zgodovine, tridelna dokumentarna serija razkriva izvor in usodo političnega gibanja, ki se že več kot 150 let bori proti vsem gospodarjem in bogovom.
Kdo natančno so? Od kod prihajajo tisti, ki se imajo za anarhiste in kakšno je njihovo mišljenje? Zakaj imamo njihovo mišljenje za zmedeno in zakaj njihova zgodovina vzbuja takšno nelagodje? Dokumentarna serija ob izjemni dokumentaciji in pričevanjih strokovnjakov, vključuje do zdaj še ne videne in pozabljene arhivske posnetke ter od Pariza do New Yorka in od Tokia do Buenos Airesa opisuje zgodovino gibanja, ki je svet nenehno navdihovalo s svobodo in uporom.
Tretji del: V spomin premaganim (1922-1945)
Prva svetovna vojna je z umorom v nekaterih državah skoraj tretjine evropskih delavcev, militantno množico utišala. Vendar so bili predvsem represivni ukrepi v večjih demokracijah, od deportacij do usmrtitev, ki so najbolj prizadeli anarhistično gibanje.
V tem plodnem medvojnem obdobju, v katerem je kapitalizem rodil dve svoji zlobni zveri, stalinizem in fašizem, je bil anarhizem za ljudi, bolj kot kdajkoli prej, še naprej edina sila upora, vpričo totalitarnega zla, ki je generaliziral krajo in industrializiral smrt. Od Bostona do Barcelone, od Tokia do Pariza, je boj na vseh frontah vodil anarhizem. Na koncu je v Španiji, med vojno, ki je spominjala na revolucijo, gibanje končno prišlo do točke, na kateri je bila utopija na dosegu roke.
Prirejeni transkript:
Tretja knjiga: V spomin premaganim (1922-1945)
Kot individualisti, ilegalisti, propagandisti dejanj, anarho-sindikalisti, platformisti, krščanski anarhisti ali anarho-primitivisti, anarhizem se je pojavljal v toliko različicah, kot ima obrazov. Zdaj, ko se zdi, da je omejen na manjšino, pozabljamo, da je nekoč prevladoval. V letih po prvi svetovni vojni se je zdelo, da je anarhizem v Evropi izgubil ves svoj vpliv. Niso bili samo teroristični napadi propagandistov dejanj ali vpeljava mnogih represivnih zakonov, ki so potisnili anarhiste v sence, temveč naboji in granate Verduna in Somme, ki so v nekaterih državah ubile tudi tretjino delavcev, jih pokopale na vojaških pokopališčih kot v Chemin des Dames ter tako utišale najbolj militantne iz množic, da sploh ne omenjamo na milijone amputirancev, žrtev možganskih poškodb in travm, katerim revolucija ni bila več prioriteta. Toda zunaj zahodnih industrializiranih držav, so anarhisti preživeli in na robovih velikih imperijev ponovno segli po orožju ter poskušali svoje ideale spremeniti v realnost. Soočeni z reakcionarnimi tendencami, ki so prav tako imele različne obraze, so si libertarci v tem plodnem obdobju med obema vojnama, ko je kapitalizem rodil dve svoji zli pošasti: stalinizem in fašizem, utopije lahko le predstavljali. Soočeni z zlom totalitarizma, ki je generaliziral krajo in industrializiral smrt, so se morali boriti na dveh frontah in skozi dejanja vse bolj dokazovati učinkovitost svojih idej. Tako so anarhisti, ne da se tega vedno tudi spomnimo, vodili nekatere največje revolucije 20. stoletja in v črno-rdečih črkah pisali novo poglavje naše zgodovine.
Anarhisti so bili na ameriškem kontinentu petdeset let hrbtenica družbenih akcij. Od Kanade pa do Avstralije so vodili industrijske delavce sveta (IWW), borili so se ob argentinski delavski federaciji FORA (Federación Obrera Regional Argentina), v Boliviji so dali FOI (Federación Obrera Internacional) črno-rdečo zastavo za zaščitni znak, v Čilu so organizirali množične demonstracije in skupaj s člani FORU (Federación Obrera Regional Uruguaya) v Urugvaju, na ulicah Montevidea kazali svojo moč. Nadzorovali so karibska pristanišča, nasprotovali zgodnjim banana republikam, se borili za neodvisnost Kube in Portorika. V ZDA so na kotalkah demonstrirali proti brezposelnosti in vojni ter ob tem dvigovali svojo zastavo. Anarhisti in ne komunisti so bili tisti, ki so bili za številne ameriške vlade, kljub napihovanju rdečega strahu, največja grožnja. V letu 1917, med še enim lovom na čarovnice, so potekale velike racije. Preventivno so aretirali na tisoče tujih anarhistov, jih zaprli in končno deportirali na ladji Buford, znani tudi kot »Sovjetska ladja«. Med tem, ko se je »država svobodnih« bala libertarcev bolj kakor česarkoli drugega, se je njena propaganda širila na ozadju ragtimea, nasmehov in risank. Risank, ki so anarhiste in boljševike kazale kot golazni, kot podgane, ki jih je treba uničiti. Risank, ki so jih ustvarjali nosilci industrije, ki so slednjič izkazali svoje simpatije do nacistične stranke.
Normand Baillargeon, zgodovinar, Univerza v Québecu
»ZDA so vodile vojno proti sindikatom in delavskim organizacijam z na Zahodu še ne videno brutalnostjo. Brutalnostjo oblasti, ki ji je pomagala mafija. Zveni neverjetno, a je res. Oblast je sodelovala z mafijo, da bi zlomila sindikate in delavske organizacije.«
Gaetano Manfredonia, zgodovinar, direktor knjižnice
»V ZDA je šlo za zelo hudo represijo, še posebej proti priseljenim italijanskim anarhistom, ki so imeli proti-organizacijske tendence. Bili so partizani, ki so bili naklonjeni razlastitvam, oboroženim ropom in tako naprej. Avtoritete so to situacijo izkoristile, da so te aktiviste kriminalizirale. Sacco in Vanzetti pa sta za to plačala najvišjo ceno.«
1921 – To trpljenje je naša zmaga
Kenyon Zimmer, zgodovinar, Teksaška univerza v Arlingtonu
»Sacco in Vanzetti sta bila dva običajna militantna anarhista, ki ju zgodovina sicer ne bi pomnila, če ne bi bilo tega, kar se jima je zgodilo. Bila sta sledilca Luigia Galleania, militantnega anarhista, ki je promoviral propagando dejanj in ki je hkrati nasprotoval sindikalizmu. Menil je, da so sindikati nevarni, ker imajo tendenco po hierarhiji in birokraciji. Skrbelo ga je, da bodo postali ovira za delavce in njihove cilje. Nasprotoval je sindikatom kot sredstvu revolucije, zato je želel ustvariti velike upore, ki bi jih naj tovrstna dejanja spodbudila.«
Izvedeni so bili številni napadi na tiste, ki predstavljajo moč, kot je bil milijarder Rockefeller in državni tožilec A. Mitchell Palmer. Oblasti so svojo pozornost seveda usmerile na gibanje, ki ga je vodil Luigi Galleani, partizan propagande dejanj. V svojem časopisu Cronaca Sowersiva, je propagiral neposredno, takojšnjo in individualno rabo nasilja. Njegova knjižica La Salute e in voi! (Vi ste odrešitev!), je bila dokaj uspešna. V predgovoru knjižice, ki je bila dejansko priročnik za izdelovanje bomb, je bila predstavljena kot nekaj, kar mora imeti vsaka delavska družina. Njegov vpliv v italijanski skupnosti je skozi leta rasel.
Kenyon Zimmer, zgodovinar, Teksaška univerza v Arlingtonu
»Sacco in Vanzetti sta pripadala tej veji anarhističnega gibanja. Bila sta militantna in sta verjela v brezpogojno revolucijo, kakor hitro je mogoče. V času ko ju aretirajo ne vesta, da je to razlog za aretacijo. Mislita, da so ju aretirali, ker sta anarhista, anarhisti pa so bili takrat preganjani. Na zaslišanju sta se izmikala, nista odgovarjala po resnici, kar je bilo na sojenju uporabljeno kot dokaz proti njima.«
Na stopnicah sodišča v Bostonu, kjer je mrgolelo novinarjev in radovednežev, sta bila čevljar in trgovec z ribami obtožena oboroženega ropa, ki je pozno leta 1919 zahteval življenji dveh ljudi. Čeprav nobeden od njiju ni imel policijske datoteke, so bile njune anarhistične tendence dovolj, da so ju obtožili. Zaradi medijske pozornosti, je ta majhen incident postal politična afera.
Kenyon Zimmer, zgodovinar, Teksaška univerza v Arlingtonu
»To je postal zelo velik primer. Oblikovalo se je veliko gibanje v podporo Saccu in Vanzettiju in to ne le v ZDA, ampak po vsem svetu. Obstajalo je gibanje »Rešimo Sacca in Vanzettija«, ker je bilo vse več ljudi prepričanih, ne samo radikalcev in anarhistov, ampak tudi različnih liberalcev in sindikalistov, da so dokazi proti njima zelo šibki, kar so tudi bili.«
V ZDA so anarhisti poskušali vse, da bi zapornikoma pomagali. Najprej z bombami, kot v napadu na Wall Street, prvem avtomobilu bombi v zgodovini, ki je zahteval osemintrideset mrtvih in okrog dvesto ranjenih, vendar brez pravega rezultata. Nato s pravno bitko s pritožbami, navzkrižnimi zasliševanji, ponovnim sojenjem, ki so navkljub njuni obsodbi na smrt, uspele usmrtitev zamakniti za sedem let. In končno tudi skozi medijsko kampanjo, z obrambnimi komiteji, ki so nastajali praktično povsod. Čeprav so kampanje v podporo Saccu in Vanzettiju vodili anarhisti, kakorkoli čudno se to lahko zdi, so njuno obrambo prevzeli tisti na drugi strani zemeljske oble, ki bodo kmalu postali njihovi največji sovražniki.
Robert Graham, esejist in zgodovinar
»Bilo je ironično, da so komunisti ta proces vzeli za svojega. Istočasno so komunisti v Sovjetski zvezi anarhiste preganjali in zapirali, zato gotovo niso imeli posebne simpatije do političnih prepričanj Sacca in Vanzettija.«
Jean-Yves Mollier, zgodovinar, Univerza Versailles
»Danes vemo, da se je Moskva odločila, da se bo v državi, ki je utelešala kapitalizem, v ZDA, zavzela za Sacca in Vanzettija, da bi ju spremenila v simbol buržoazne represije, represije kapitalizma.
Robert Graham, esejist in zgodovinar
»To jim je dajalo moralni kapital in v socialističnih in delavskih gibanjih dober občutek, da se zavzemajo za ta dva Italiano-američana, ki sta obsojena na smrt. Primer Sacca in Vanzettija so zlorabili in njuno mučeništvo uporabili, da je služilo njihovim lastnim političnim interesom. To je zelo žalostno.«
Ne zavedajoč se poskusov manipulacije, a zavedajoč se nepravičnosti do anarhistov, so samo-organizirani komunistični aktivisti okrepili svoje dejavnosti. Komunisti so protestirali proti usmrtitvi Sacca in Vanzettija na Trgu republike v Parizu, v Tokiu, Berlinu, Sofiji, Ascensiónu in na Trafalgarskem trgu v Londonu, vendar zaman.
Kenyon Zimmer, zgodovinar, Teksaška univerza v Arlingtonu
»Navkljub temu širokemu ogorčenju javnosti, sta bila oba, potem, ko je obsodba postala pravnomočna, leta 1927 usmrčena na električnem stolu. To je bil hud udarec.«
Robert Graham, esejist in zgodovinar
»Anarhistično gibanje v ZDA je bilo zlomljeno in anarhističnega gibanja v ZDA po tem ni bilo več veliko videti vse do 1960-ih.«
Veliko let je preteklo preden so vse manipulacije in izkoriščanje postale znane in obsojene. Rezultat je bil ta, da je guverner države Massachusetts, Michael Dukakis, končno razglasil, da se vsak madež za vedno izbriše z njunih imen. Petdeset let po njuni usmrtitvi, zahvaljujoč pevki Joan Baez in skladatelju Ennio Morriconeju, so Vanzettijeve zadnje besede, zadnji sprehod anarhista, postale mednarodna himna za pravičnost in svobodo.
Here’s to You, Ennio Morricone in Joan Baez, 1971
»To je za vaju
Nicolo in Bart.
Za vedno
počivajta v naših srcih.
Zadnji in končni
trenutek je vajin.
To trpljenje
je vajina zmaga.
To je za vaju
Nicolo in Bart.
Za vedno
počivajta v naših srcih.«Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»Anarhizem je potem trpel, ker je postal velika diaspora – diaspora ruskih anarhistov, severnoameriških anarhistov, italijanskih anarhistov. Številni so se preselili v Francijo, ker Francija ni bila diktatura. Še vedno je bila demokracija, zato so emigrirali v Francijo.«
Gaetano Manfredonia, zgodovinar, direktor knjižnice
»Anarhistično gibanje, ki je po prvi svetovni vojni upalo na revolucijo, je bilo premagano na vseh frontah. Pojavilo se je vprašanje zakaj smo bili premagani?«
1926 – Zveza anarhistov
V divjih dvajsetih, je Pariz še enkrat več postal središče sveta. Montparnasse je prevzel kulturni prestiž Montmartru. V obarvani svetlobi prvih neonskih svetilk v pivnici La Rotonde, kavarnah Le Dôme in Le Select, na sledi stopinj Courbeta, Pissarra in Seurata, so umetnike navdahnile libertarne ideje. Umetniki kot je bil samozvani anti-umetnik Marcel Duchamp, določeni člani dadaizma, ki so svoja zgodnja dela objavljali v libertarnih revijah. Prvi nadrealisti, ki so poslušali izjave Andréa Bretona, da sta anarhističen in nadrealističen svet eno in isto. Ruski slikarji, ki so v Parizu iskali azil, Angleški in Ameriški pisatelji in tisti, ki jih ni mogoče opredeliti. Kot recimo Léo Malet, Jean Dubuffet, Jean Vigo in Jean Cocteau. Anarhizem je zapihal skozi umetnost z vetrom svobode in upora. Toda daleč od z žametom obloženih kavarniških stolov, je delavsko gibanje z milijon in pol mrtvih in štirimi milijoni ranjenih, kmalu po koncu vojne, drago plačalo za neumnosti nekaj posameznikov. Ob domoljubnih naslovih, ki so poveličevali zmago, so delavci anarhizmu počasi začeli obračati hrbet.
Edouard Waintrop, zgodovinar, umetniški direktor neodvisne sekcije »Režiserjev štirinajstdnevnik« filmskega festivala v Cannesu
»Sledil je pravi kulturni prelom, ki je bil posledica štiriletne popolne militarizacije družbe. To ni bilo ugodno za rast anarhizma in mislim, da ni bilo naključje, da so delavske organizacije po prvi svetovni vojni, prevzele formo boljševizma. Boljševizem je imel hierarhično strukturo, ki je bila zelo podobna tej v tovarni ali v vojski.«
V 1920-ih, navkljub množičnim stavkam, ki so jih vodili revolucionarni socialisti, sta francoska družba in delavsko gibanje pričela počasi popuščati novim trendom. Z ustanovitvijo francoske komunistične stranke po kongresu v Toursu, so marksisti-leninisti, opogumljeni s prevzemom oblasti boljševikov v Rusiji in ustanovitvijo Kominterne, pritegnili delavstvo. Komunisti so pridobili prednost pred anarhisti, prevzeli njihove strukture ter si prisvojili njihove mučenike in simbole, kot Internacionalo, ki je po odstranitvi nekaj nezaželenih vrstic, postala himna Sovjetske zveze. Boj leninistov po vsem svetu, je tudi zahteval svoje žrtve. Dva anarhista sta bila ubita v uličnem pretepu, ki se je vnel za nadzor nad glavnim štabom sindikata. Kot da to še ne bi bilo dovolj, so bili anarhisti v letih po vojni priče vzponu nove grožnje. Da bi delavce še bolj prevaral, da bi očaral delavski razred in pomiril spodnji srednji razred, se je kapitalizem odločil, da si bo nadel najbolj spektakularno masko doslej – fašizem.
Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»Fašisti so se borili v vojni in se tam naučili najslabše lekcije vojne: nasilja. Za razliko od nasilja revolucionarne levice, je bilo fašistično nasilje bolj profesionalno. Fašisti so se med vojno naučili, da mora biti nasilje zelo dobro organizirano.«
Širjenje fašističnega gibanja z nasiljem, je spremljal poskus prisvojitve simbolov anarhizma. Takšen je bil primer gibanja »Francoska akcija« (Action française), ki ga je vodil Charles Maurras. Da bi v svoje vrste privabili delavce, so ustvarili »Proudhonov krog«, političen »think tank« poimenovan po ustanovitelju anarhizma. Postal je zibelka francoskega fašizma. Ali kot Benito Mussolini, bivši učitelj in novinar, ki je ustanovil italijansko nacionalno fašistično stranko in svojo mlado milico oblekel v črne srajce anarhističnega gibanja. Ta sin socialističnega revolucionarja, se je celo družil z vodilnimi figurami anarhističnega gibanja, kot je bila Leda Rafanelli, italijanska aktivistka, ki se je spreobrnila v islam in s katero je imel kot mladenič tudi kratko razmerje. To je verjetno spodbudilo legendo, da je bil tudi Il Duce sam pred prvo svetovno vojno anarhist.
Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»Obstaja čudovita anekdota, ki nam ilustrira intuicijo Malateste. Leta 1913 se je Malatesta vrnil v Italijo in obiskal Milano, kjer se je za kakšno uro srečal z Mussolinijem. Na koncu sta se poslovila in Malatestin prijatelj ga je vprašal, kaj si misli o Mussoliniju? Malatesta je odgovoril: »on ni socialist, še manj pa je anarhist. On je revolucionar, ki bo počistil veliko poti.« Mussolini je res v italijanščino prevedel Kropotkinovo delo »Velika francoska revolucija« (1893), toda sam nikoli ni bil anarhist. Nikoli.«
Po Malatesti so bili anarhisti prepričani, da se bodo proti novim evropskim despotom morali boriti z nasiljem. Edini so se proti grožnji borili z orožjem. Kot v Italiji, kjer je Michelea Schirruja, Angela Sbardellotta in Antea Zambonija, po njihovem poskusu atentata na Mussolinija, drhal linčala. V Španiji je bil tarča fašistični diktator Primo de Rivera, v Franciji pa je pogumna Germaine Berton ustrelila glavnega urednika časopisa »Francoska akcija«. V ZDA, kjer se je vzpostavil režim apartheida, so se rasistični milici Klu Klux Klana, le libertarci delavskega gibanja IWW drznili postaviti po robu. Ne pozabimo, da je v Nemčiji anarhist Marinus van der Lubbe podtaknil požar v »Reichstagu«, ker je postal središče nacizma. Za večino gibanja, individualističen pristop ni bil več sprejemljiv in v razpravah prvih antifašističnih front, so se zavzeli za po njihovem edini možen odziv na to grožnjo.
Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»Med antifašističnimi frontami se je pojavilo vprašanje o manjšem zlu. Če je glavno zlo fašizem, se bodo v borbi proti fašizmu morali združiti. Ko bi fašizem enkrat premagali, bi se o različnih načinih organiziranja družbe spoprijeli med seboj, vendar dialektično. Anarhisti tega niso sprejeli. Verjeli so, da se je treba proti fašizmu boriti militantno, hkrati pa tudi s socialno revolucijo. Za njih je bila revolucija, ki bi izničila finančne in socialne temelje fašizma, edini način kako izkoreniniti fašizem.«
Junija 1926 so v Parizu objavili pamflet z naslovom »Organizacijska platforma anarhistične zveze«. V majhnem libertarnem svetu je šlo za strelo z jasnega, ne le zaradi poziva po združevanju gibanja, ki se je vedno upiralo vsem oblikam organiziranosti, ampak tudi zaradi imena glavnega podpisnika, povratnika iz pepela in solz Ukrajine, potem delavca za tekočim strojem v Renaultu, katerega telo je bila ena sama velika rana, Nestorja Mahnoja.
Éric Aunoble, zgodovinar, Univerza v Ženevi
»Mahno je prispel v Pariz po tem, ko je bil zaprt v Romuniji, na Poljskem in tako naprej. Prispel je v času, ko so bili revolucionarni ideali v zatonu, ker v Evropi niso bili več glavna skrb. Podoba Sovjetske zveze je bila dovolj pozitivna, da je na tem lahko raslo komunistično gibanje. Tako so se anarhistična gibanja znašla v zelo marginaliziranem položaju.«
Gaetano Manfredonia, zgodovinar, direktor knjižnice
»Številni anarhisti so verjeli, da je vzrok njihovega poraza v odsotnosti organizacije, v pomanjkanju skupnosti med različnimi anarhističnimi skupinami. To stališče so izpostavili t. i. mahnovisti, podporniki Mahna, ki je skupaj z Aršinovim objavil dokument, v katerem izražajo naklonjenost ustanovitvi organizacijskega anarhističnega telesa, ki bi temeljilo na principu kolektivne odgovornosti, kar so verjeli, da je temelj za ponoven boj in končno zmago.«
Nestor Mahno, Peter Aršinov itd., odlomek iz »Organizacijske platforme anarhistične zveze«, 1926
»Anarhizem ni neka čudovita fantazija, ni abstraktni filozofski pojem, ampak socialno gibanje delavskih množic. Že samo iz tega razloga mora svoje sile zbrati v eni organizaciji, kot to zahteva realnost in strategija družbenega razrednega boja. Organizacijska platforma objavljena spodaj, predstavlja osnutek, ogrodje takšnega programa in mora služiti kot prvi korak v smeri združevanja anarhističnih sil v aktivni revolucionarni anarhistični kolektiv, ki bo sposoben za boj. Skrajni čas je, da se anarhizem dvigne iz močvirja neorganiziranosti. Naj živi organizirano anarhistično gibanje! Naj živi anarhistična zveza! Naj živi socialna revolucija svetovnega delavstva!«
Frank Mintz, zgodovinar, Fundacija Pierre Bresnard
»Nekateri so platformo interpretirali kot željo po posnemanju boljševistične stranke. A šlo je samo za prenos tega, kar so mahnovisti zastopali kot anarhistična skupina. To pomeni umik anarhizma iz umetniških trendov, individualističnih nagnjen in terorističnega anarhizma. Očitno je šlo za razredno vojno oboroženih skupin.«
Namesto, da bi spodbudil zvezo anarhističnih gibanj, je Mahnov poziv povzročil eno tistih neskončnih razprav, ki so jih sposobni le libertarci. Odzivi so prihajali iz celega sveta – nasprotovanja, kontroverznosti, sinteze. Prevladala je popolna zmeda. Vse to je Mahna in njegove podpornike še bolj prepričalo, da anarhistično gibanje potrebuje disciplino in enotnost. Svoje podpornike se je odločil zbrati na mednarodni konferenci v južnem predmestju Pariza, ki je 27. marca 1927 potekala v lokalnem kinematografu. Med prisotnimi so bili anarhisti iz Rusije, Italije, Poljske, Bolgarije in celo Kitajske – prišel je pisatelj Ba Jin. A v tistem času je bil Mahno bolj pozoren na situacijo v Španiji.
Gaetano Manfredonia, zgodovinar, direktor knjižnice
»Zakaj Španija? To vprašanje se pogosto zastavlja. Mogoče zato, ker ljudje ne marajo anarhistov, kot je dejal Léo Ferré. Toda bolj zares, ker so v Španiji socialiste že imeli za anarhiste. Ni šlo za socialistično tendenco. V Španiji je bil socializem že dojet kot anarhističen.«
Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»Anarhizem v Španiji ni imel v delavskem razredu samo korenin, kot v Franciji in Italiji, v delavskem razredu je imel temelj, sestavljen iz sto tisoče aktivistov.«
Temelj v delavskem razredu je pomagal pri vzponu tridesetletnega mehanika, ki je poiskal zatočišče v Parizu, kjer ga je opazil Mahno. Njegovo ime je bilo Buenaventura Durruti. Izmenjala sta zgodbe, govorila o preteklih neuspehih in novih možnostih. Durruti je razkril svojo teroristično preteklost, razložil že zastarelo organizacijo v španskem anarhističnem gibanju in izrazil upanje za revolucijo v Kataloniji ali na ravnicah Aragonije, ki so tako podobne ukrajinskim stepam. Navdušen nad pogumom, inteligenco in odločnostjo Španca, mu je Mahno podaril kopijo svojega političnega manifesta in prisegel, da če bo v Španiji izbruhnila revolucija, bo prišel in se ob njem boril.
1936 – A las Barricadas! Na barikade!
Normand Baillargeon, zgodovinar, Univerza v Québecu
»Kar so anarhisti predstavljali in za kar so si prizadevali, je bil zelo veličasten ideal, ki je zahteval veliko priprav. V Španiji so se na špansko državljansko vojno pripravljali sedemdeset ali osemdeset let. Ko je torej revolucija doletela Španijo, so bili ljudje pripravljeni, ker so se nanjo že dolgo pripravljali.«
Leta 1936 v Španiji anarhisti niso bili pripravljeni le zato, ker so od poznega 19. stoletja izvedli številne akcije propagande dejanj, kot recimo napade skrivnostne Črne roke (La Mano Negra). Ali umora premierja, ki ga je leta 1912 izvedel Manuel Pardinaso Serrano. Niti zato, ker so bili nekateri največji mučeniki za ideal, kot obtoženi anarhisti Jerez de la Frontera, Francisco Ferrer in kmetje, žrtve pokola v Casas Viejas, Španci. Niti zato, ker so katalonski časopisi nosili enak slogan kot mehiška revolucija. Niti zato, ker so se nekateri največji upori kmetov in tovarniških delavcev zgodili v Levanteju, v Andaluziji, La Rioji, Kataloniji in končno v Asturiji, kjer je oktobrsko revolucijo po ukazu nedavno izvoljene desničarske vlade, zatrl mladi general Franco. Ne, španski anarhisti so bili pripravljeni, ker je bilo libertarno gibanje od vsega začetka skrbno organizirano. Najprej kot močna španska sekcija mednarodne zveze industrijskih delavcev, potem pa v sklopu FAI – Iberske anarhistične federacije in CNT – Nacionalne konfederacije dela, ki je bila v času Francovega udara, eden najbolje organiziranih sindikatov na svetu z največ člani.
Alain Doboeuf, zgodovinar
»Svet je velik in niso samo v zahodni Evropi sindikati imeli največ moči. A največjo organizirano družbeno moč – ne politične, ker ta pojem je dvoumen, je imel CNT.«
Edouard Waintrop, zgodovinar, umetniški direktor neodvisne sekcije »Režiserjev štirinajstdnevnik« filmskega festivala v Cannesu
»Pozno pomladi leta 1936, je CNT v Španiji štel približno milijon in pol članov, vključno s polovico vseh Kataloncev.«
Matthew Carr, zgodovinar in novinar
»S samo enim plačanim birokratom, kar je skoraj neverjetno. V tako veliki organizaciji je bila zaposlena ena sama oseba.«
Leta 1936 je Mahno umrl in Durruti se je vrnil v Španijo. Zgodile so se volitve. Anarhistične skupine, ki niso imele svojih kandidatov, so svoje člane pozvale, da volijo za Špansko ljudsko fronto. Z milijoni libertarnih glasov, je z majhno večino zmagala levica in oblikovala vlado, ki je vključevala socialiste, republikanske demokrate in nekaj komunistov. Odziv desnice je bil hiter. Franco je vojski izdal ukaz o prevzemu nadzora nad državo. Začela se je državljanska vojna.
Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»Francov državni udar se je zgodil leta 1936 in Španija se je razklala kot lubenica. Na eni strani je bila progresivna fronta, na drugi pa fašistična fronta. Sledila so tri leta nasilne konfrontacije.«
Kot v Italiji in Nemčiji, so višji razredi udar pozdravili. Nosilci industrije so financirali fašiste, demokrati pa so abdicirali. Vlada Ljudske fronte je namesto poziva k uporu, v enem dnevu kar trikrat odstopila. Med tem ko je bila polovica države pod nadzorom Franca, so bili ljudje prepuščeni samim sebi. Libertarne skupine so pozvale k mobilizaciji in nenadoma, povsem spontano, so se anarhisti enotno odzvali pozivu. V Kataloniji so libertarci pod vodstvom Durrutija, pred desnimi silami obranil Barcelono. »Na barikade«, himna CNT-ja, ki jo je le v nekaj urah napisal vodilni anarho-sindikalni teoretik Valeriano Orobon Fernández, je postala bojni krik polovice naroda.
»A las Barricadas«, Valeriano Orobon Fernández, 1936
»Črni viharji
tresejo nebo,
črni oblaki nam
zakrivajo pogled.
Čeprav čakata
nas bolečina in smrt,
proti sovražniku
kliče nas dolžnost.
Delovni ljudje
maširajte v boj,
razbiti moramo
reakcionarje.
Na barikade! Na barikade!
Za zmago konfederacije.«
Oblikovale so se kolone. Durruti je postal delegirani poveljnik milice prostovoljnih borcev za svobodo. Kolone s po tri tisoč moških in žensk, so se razdelile na centurije in se poimenovale po mučenikih, kot sta bila Sarco in Vanzetti. Durrutijeva kolona, je skupaj rdečo in črno kolono, napredovala do Zaragoze in pomagala Aragoniji, da se je uprla fašistični vojski. Navdahnjeni z mahnovisti, so Durruti in njegove enote bojevale vojno in vodile revolucijo.
Alain Doboeuf, zgodovinar
»Fašiste so prisilili k umiku, česar pozneje republikanska vojska ni bila sposobna narediti. A to je bilo predvsem v Aragoniji. Takoj ko je Durrutijeva kolona osvobodila kakšno vas, so takoj razglasili libertarni komunizem.«
Frank Mintz, zgodovinar, Fundacija Pierre Bresnard
»V vsaki osvobojeni vasi so se člani kolone pogovorili s kmeti. Anarhisti so jim svetovali, da odstranijo meje, ki ločujejo polja in ustvarijo velike kolektivne cone ter zemljo obdelujejo skupaj.«
Ko so napredovali, so libertarci pregnali gospodarje in bogove ter razglasili konec vseh privilegijev. Na trgih osvobojenih vasi so živahni novi plesi zamenjali običajno mrtvilo. Pari so se lahko srečevali javno. Zemljo, delo in kruh so si delili. Ostareli so prejeli upokojitvene ugodnosti in ljudje so si vzeli čas, da so uživali v življenju. Vzpostavile so se nove prakse in solidarnost je bila obnovljena. Anarhizem je uresničeval vse svoje ideje – zborovanja kmetov, kampanje za spodbujanje pismenosti. Več kot osemsto španskih mest in vasi se je razglasilo za komune. Eden največjih kolektivističnih eksperimentov v zgodovini se je začel.
Alain Doboeuf, zgodovinar
»Šlo je za eksplozijo eksperimentiranja. Mesta, ne le vasi, so opustila denar. Čudovito, toda, kako so preživeli? Našli so nekaj, o čemer teoretiki niso pisali. Tako imenovano družinsko plačilo, kjer vsi delajo skupaj. Toda, kako deliti stvari? Glede na individualne zasluge? Ne, glede na individualne potrebe.«
Servando Rocha, zgodovinar in publicist, La Felguera Editores
»Odpravili so denar. Danes se to zdi neverjetno, a na tisoče ljudi je temu sledilo in se organiziralo na ta način. Na teh osvobojenih ozemljih je bila duhovščina razlastninjena, bivši lastniki zemlje pa so delali skupaj s kmeti.«
Alain Doboeuf, zgodovinar
»Ni šlo povsod vse gladko. Anarhisti so pregnali civilno gardo in fašiste, toda potem so Francove enote te vasi ponovno zasedle in lahko si predstavljate represijo, ki je sledila.«
Servando Rocha, zgodovinar in publicist, La Felguera Editores
»Ljudje so govorili o požganih cerkvah in o duhovnikih, ki so jih ubili anarhisti. Res je, tudi to se je dogajalo. Ko ljudje pridejo do moči, se obnašajo na ta način. Revolucionarni anarhist Mikhail Bakunin je dejal: »Ko pride do revolucije je neizogibno, da bo odletelo sto glav.« Toda sto glav ni veliko v primerjavi z zločini, ki so jih prizadejali fašisti.«
S skoraj neomejeno opremo, ki jo je zagotovil Henry Ford in podporo italijanskih enot ter razvpite nemške legije Kondor, je Franco s svojimi podporniki izvedel socialno in ideološko čiščenje. Kot v Sevilli, kjer je bilo z bajoneti ubitih osem tisoč ljudi ali v Guernici, kjer so bombniki Luftwaffe povzročili pokol moških, žensk in otrok. Navkljub razširjenemu strahu, so pozivi libertarcev po orožju, v zahodnih demokracijah naleteli na gluha ušesa. So pa lahko anarhisti računali na mednarodno solidarnost gibanja, ki je v svojih časopisih in na konferencah pozivalo podpornike, da se pridružijo upornikom. Francoz Sébastien Faure, anarhistični vlomilec Marius Jacob, alžirski anarhist Mohamed Sail, Argentinec Diego Abad de Santillán, Belgijec Louis Mercier-Vega, Rus Georges Sossenko in politična aktivistka Simone Weil, ki se je, tako kot Emma Goldman, ki se je pri sedeminšestdesetih letih prišla boriti v Katalonijo, pridružila Durrutijevi koloni. Moški in ženske so iz celega sveta prišli v Španijo, da bi podprli revolucijo. Nastale so prve mednarodne brigade, kot je bila Lincolnova brigada, sestavljena iz članov industrijskih delavcev sveta in Malatestov bataljon, poimenovan tudi bataljon smrti ter francoski bataljon Louise Michel. Tuji revolucionarji so s svojim prihodom nenadoma prinesli spremembo.
Alain Doboeuf, zgodovinar
»V svojih državah, pa naj so bili Francozi, Britanci, Američani, Italijani ali Nemci, ki so bili v Francovem taboru, v svojem življenju še niso srečali tako velikega anarhističnega gibanja. George Orwell je napisal čudovito poročilo. V Britaniji se ni gibal v komunističnih krogih, ampak med trockisti in se je prišel v Španijo boriti. Ko je prispel v Barcelono, je bilo to zanj veliko odkritje. V Britaniji ni imel pojma, da so anarhisti sploh obstajali, kaj šele, da so nadzorovali cela mesta. Njegovo poročilo ima nekoliko nenavaden naslov »Poklon Kataloniji« (Homage to Catalonia).«
George Orwell, odlomek iz »Poklona Kataloniji«, 1938
»V teoriji je šlo za popolno enakost, pa tudi praksa ni bila daleč od tega. Po pravici povedano, smo okušali socializem, s tem hočem reči, da je bil socializem prevladujoči duh. Številni običajni motivi civiliziranega življenja so preprosto izginili. Običajne razredne delitve družbe so skoraj izginile. Ni bilo nikogar razen kmetov in nas, in nihče ni imel drugega za svojega gospodarja.«
Ko so mednarodne brigade na fronti okrepile anarhistične kolone, so v ozadju, zdaj ozaveščeni o ključni vlogi propagande, libertarci prevzeli filmsko industrijo in z nekaj denarja, ki so ga imeli, snemali novice o hudih bojih v Aragoniji. V tej vojni podob, v kateri so prvič snemali sami, so anarhisti, kot snemalec CNT-ja, ki je ujel v kamero podobe prestolnice upora, skrbno poročali o obsegu in detajlih svoje revolucije.
Alain Doboeuf, zgodovinar
»Prva poročila o dogodkih v Barceloni je pripravil CNT – sindikat javnega spektakla. Na ulicah so snemali kaj se je dogajalo na barikadah. Imamo nekaj čudovitih posnetkov mesta med revolucijo. Nič podobnega nimamo v Sankt Peterburgu ali drugje. Tukaj pa imamo posnetke, ki pričajo o tem kako izgleda mesto med revolucijo.«
Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»Ti posnetki kažejo mesto, ki je praktično anarhistično. Polno neverjetnega entuzijazma, kot ga v naši zgodovini še ni bilo.«
Ta poročila so svetu razkrivala obseg in složnost španske libertarne revolucije. Med ostanki barikad in ruševin centrov moči, so dokumentaristi ujeli skoraj vsak korak tega velikega preobrata. Anarho-sindikalizem je tukaj deloval s polno paro. Vse oblike birokracije, neproduktivnih služb in vloge predstojnikov, so odpravili. Večje odločitve so sprejemali na zborih. Delali so skupaj. Produkcijska sredstva so kolektivizirali. V Kataloniji, daleč stran od industrijskega centra Španije, so več kot 70% vseh podjetij samoupravljali: tramvaje, taksije in avtobuse, hotele in restavracije, pekarne, ribarnice, prehransko, tekstilno, usnjarsko in čevljarsko industrijo. Vsa ta mala podjetja so zdaj, tako kot velika, upravljali kolektivno, brez da bi pri tem trpela učinkovitost ali produkcija. Revolucija je posegla tudi na področje kulture, ki je postala popularna in ponovno socialna. Filme, klasično glasbo, opero in kabaret, so neposredno upravljali igralci, plesalci, glasbeniki, tehniki in biljeterji, ki so bili vsi člani CNT-ja. Emma Goldman, ki je bila, ko je prispela v Katalonijo, da bi podprla revolucijo stara sedeminšestdeset let, je zapisala:
Emma Goldman, »Trocki preveč protestira«, 1938
»Kolektivizacija industrije in zemlje izstopa kot največji dosežek kateregakoli revolucionarnega obdobja. Vaša revolucija bo za vedno opravila z idejo, da anarhističen projekt pomeni kaos. Še več, če bo Franco zmagal, španski anarhisti pa bodo iztrebljeni, bo delo, ki so ga začeli, živelo naprej.«
Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»Izkazalo se je, da anarhizem lahko deluje, a pod kakšnim pogojem? Pod pogojem, da večina ljudi, verjame v libertarne principe. Torej je mogoče vzpostaviti družbo brez avtoritete, brez oblasti ali z minimalno avtoriteto in minimalno oblastjo«.
Zmagoslavje anarhizma v Španiji se je nazadnje protislovno manifestiralo 4. novembra 1936, ko so se republikanci v Madridu odločili oblikovati novo vlado. Tako so želeli združiti različne protifašistične skupine proti Francovim enotam in prvič v zgodovini so štirje libertarci postali ministri.
Frank Mintz, zgodovinar, Fundacija Pierre Bresnard
»Po eni strani je njihova prisotnost okrepila vlado, to pa je bil tudi način, da bi anarhistične milice prišle do orožja. Torej je šlo za »daj in vzemi«.«
Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»A bili so ministri brez prave teže. V vlado so vstopili s strateškim ciljem, da bi imeli nad vlado nekaj nadzora, da bi vladi preprečili, da bi sprejemala proti-anarhistične zakone.«
Frank Mintz, zgodovinar, Fundacija Pierre Bresnard
»V praksi anarhistične milice niso dobile več orožja. V očeh borcev je bil ta vstop v vlado v najslabšem primeru izdajstvo, v najboljšem pa napaka. Tako je med anarhistično bazo in štirimi ministri prišlo do razkola.«
Anarhistično gibanje je pričelo razpadati. Komunistična stranka, ki je v vladi prav tako imela predstavnike, je zahvaljujoč Stalinovi vojaški podpori začela igrati pomembnejšo vlogo, razkol pa so želeli izkoristiti sebi v prid. Komunisti so zahtevali, da se libertarna revolucija prestavi in da se anarhistične milice razorožijo ter pridružijo redni vojski, pod poveljstvom političnih komisarjev, ki jih je poslala Sovjetska zveza. Vlada in štirje anarhistični ministri so glasovali za ta predlog. Durruti je to videl kot izdajo. Povedal je:
Durruti v govoru na radiu CNT-FAI, 4. november 1936
»Če ne želite, da vas tisti, ki se bojujejo, prepoznajo za svoje sovražnike, morate opraviti svojo dolžnost. Trenutno bojujemo vojno, da bi uničili sovražnika na fronti, toda, je to naš edini sovražnik? Ne. Sovražniki so tudi vsi tisti, ki nasprotujejo pridobitvam revolucije. Ti so med nami. Tudi te bomo uničili.«
V očeh stalinistov in republikancev, sta Durriti in njegova kolona, ki je imela pod nadzorom Aragonijo, postala premočna, preveč nevarna in preveč radikalna. Bilo je nujno, da si ponovno povrnejo nadzor.
Edouard Waintrop, zgodovinar, umetniški direktor neodvisne sekcije »Režiserjev štirinajstdnevnik« filmskega festivala v Cannesu
»V trenutku, ko je želel stvari preveč radikalno spremeniti, so se reformatorji obrnili proti njemu. Stalinisti, ki so želeli oblikovati družbo s strogo hierarhijo, so se obrnili proti njemu, proti njemu pa je bila seveda tudi buržoazija.«
Servando Rocha, zgodovinar in publicist, La Felguera Editores
»V tistem trenutku so se republikanci ujeli v dilemo. Mnogi so dejali: »raje imamo fašističen red kot anarhijo«.«
Da bi oslabili anarhiste, Durrutija pa imeli pod nadzorom, je vlada ukazala njegovi koloni, da se odpravi v Madrid, ki so ga oblegale Francove enote. Libertarci so v tem zaznali past. Toda Durruti je želel izkoristiti priliko, da bi oživil revolucionarni proces v španski prestolnici. Njegova nenadna in skrivnostna smrt je sprožila najbolj neverjetne govorice.
Frank Mintz, zgodovinar, Fundacija Pierre Bresnard
»Bil je v avtu in je želel preveriti situacijo na terenu, zato je stopil iz avta, ko se je vrnil v avto je umrl. Bolj natančno, bil je ustreljen. Prva razlaga je bila, da je šlo za atentat. Strel s takšne razdalje je lahko samo atentat. To govorico je nemudoma razširil Francov tabor, da bi tako pokazal, da so se republikanci začeli pobijati med seboj. To teorijo so potem prevzeli tudi komunisti, ki so trdili, da so anarhisti samo neorganizirana skupina malih buržujev, ki se med seboj pobijajo. Sam pa mislim, da je šlo za nesrečo. V avtu je bil vojak, ki je držal puško. Na številnih puškah v tistem času varnostna zaponka ni dobro delovala. Ko se je Durruti vrnil v avto, ga je zadel naboj. Med državljansko vojno reči, da je oseba kot je bil Durruti, umrla zaradi po nesreči sprožene puške, bi zvenelo smešno.«
Še danes okoliščine Durrutijeve smrti ostajajo nejasne. Njegovo telo so čez državo prenesli do Barcelone. Na pokopališče Montjuich, kjer je bil pokopan, ga je pospremila procesija več kot pol milijona ljudi. Šlo je za zadnjo večjo javno demonstracijo sile anarhistov med špansko državljansko vojno.
Servando Rocha, zgodovinar in publicist, La Felguera Editores
»Durruti je bil ikona. Brez Durrutija je anarhizem izgubil svojo osrednjo figuro.«
Giampietro Berti, zgodovinar, Univerza v Padovi
»Anarhizem je politična teorija, ki se zavzema za uničenje oblasti. To ni strategija za politično osvajanje. Komunizem po drugi strani je. Komunisti, ki jih je bilo v primerjavi z milijoni anarhistov le kakšnih deset tisoč, so uspeli s podporo Sovjetske zveze v manj kot letu dni, nad stvarmi prevzeti nadzor.«
Servando Rocha, zgodovinar in publicist, La Felguera Editores
»Takrat se je začela velika represija, ki je dosegla vrhunec v dogodkih maja 1937, v nasilnih spopadih, v katerih je bila libertarna revolucija zatrta.«
Med temi »majskimi dnevi 1937«, kot jim pravijo anarhistični zgodovinarji, ki so deloma prikazani tudi v filmu »Land and Freedom« (1995) (Dežela in svoboda) Kena Loacha, je bila revolucija zatrta. Začelo se je z bitko za zgradbo Telefonice. Od začetka revolucije so anarhisti v Barceloni nadzorovali telefonsko centralo. Republikanci so bili skupaj s stalinisti odločeni, da jih preženejo. Zažigalna vrvica je bila prižgana. Ljudje so v Barceloni postavili barikade. Navkljub pozivom anarhističnih ministrov po miru, je sledila konfrontacija podobna tisti v Kronštatu leta 1921, vendar tokrat ob boku s trockisti iz delavske stranke POUM (Partido Obrero de Unificación Marxista). Proti tri tisoč dobro oboroženih in izurjenih vojakov so se borili praktično brez orožja.
Frank Mintz, zgodovinar, Fundacija Pierre Bresnard
»Boji so potekali ves teden. Spomnimo se, da je bil Francov udar v Barceloni zatrt v dveh dnevih, boji med bazo in vlado pa so se odvijali sedem dni in terjali tisoče smrtnih žrtev in stotine ranjenih.«
Po porazu anarhistov maja 1937 in represiji, ki je sledila, so bila vrata Barcelone fašistom na stežaj odprta. Republikanska in stalinistična vlada je lahko zdaj na ozemljih, ki so bila še vedno pod njihovim nadzorom, okrepila proti-revolucionarne ukrepe. 25. maja je bila anarhistična federacija izključena iz ljudskega sodišča. 6. junija je vladna uredba razglasila vse podeželske kolektive za nelegalne. Zgodaj v avgustu je bil regionalni obrambni svet Aragonije dokončno razpuščen. Konec avgusta je bila uradno prepovedana vsaka kritika Sovjetske zveze. 6. januarja 1938 je vlada z uredbo odborom prepovedala izdajanje denarja. Kasneje leta 1938 je vlada razveljavila vse kar je ostalo od kolektivov in povrnila vse pravice bogatim lastnikom zemlje. Španska libertarna revolucija je bila končana, v Moskvi pa je »Pravda« v svojem uvodniku razglasila: »čiščenje anarhistov je bilo enako uspešno zaključeno kot v Sovjetski zvezi«.
Frank Mintz, zgodovinar, Fundacija Pierre Bresnard
»Španska državljanska vojna se je zaključila 1. aprila 1939. Številni anarhisti so bili zaprti v koncentracijska taborišča, številne pa so tudi ustrelili.«
Servando Rocha, zgodovinar in publicist, La Felguera Editores
»Neverjetno je, ko primerjamo številke članov CNT-ja in članov anarhistične federacije pred špansko socialistično revolucijo, s številko, ki je ostala po zmagi fašistov. Ljudje bi lahko mislili, da je bil to rezultat fašistične represije, vendar je v resnico šlo predvsem za represijo republikanske vlade, v skladu z željami stalinistov. Temu pritrjujejo skoraj vsi zgodovinarji.«
Normand Baillargeon, zgodovinar, Univerza v Québecu
»Španska državljanska vojna je bil zelo travmatičen dogodek v zgodovini dvajsetega stoletja. Četudi ne gre za epizodo, ki nam pride na misel takoj, ko preučujemo zgodovino dvajsetega stoletja. Vidim jo kot točko preobrata. Šlo je za strašen krvavi dogodek v zgodovini dvajsetega stoletja. Evropske demokracije so gledale stran, italijanski fašizem, nacisti, stalinistična Sovjetska zveza – vsa Evropa se je zarotila, da eksperiment ne bi uspel, in res ni uspel.«
Med prečkanjem Pirenejev, med tisoči beguncev, ki so želeli pobegniti, so se tisti, ki so vojno preživel, še naprej spraševali, zakaj so izgubili vojno ter kdaj in kje lahko svoj boj nadaljujejo.
Gaetano Manfredonia, zgodovinar, direktor knjižnice
»Situacija je bila za anarhiste po prvi svetovni vojni zelo težka, toda po neuspehu španske revolucije je bila katastrofalna. Kakšne možnosti so jim še ostale? Da se pridružijo boljševikom? Da se spreobrnejo v fašizem? Če so želeli nadaljevati boj, kaj so lahko naredili? Se pridružijo francoski vojski in se borijo proti nacistom? Kaj drugega bi še lahko naredili, da rešijo svojo kožo?«
1939 – Epilog
Aprila 1939 je bil svet šele na pragu druge svetovne vojne. Toda, kako se španski anarhisti, ob pogledu na koncentracijska taborišča, v katerih je Francija nastanila preživele revolucije, ne bi počutili malodušno? Še posebej, ko se je francoski premije Edouard Daladier, ki je pred tem ponovno uvedel 48 urni delovni teden in podpisal »Münchenski sporazum«, odločil, da bo za prvega ambasadorja Franca, napotil Philippea Pétaina – »Našega najbolj plemenitega in človeškega vojskovodjo«, kot ga je v tistem času označil Léon Blum. Situacija je bila za njih še težja, kot je bila za vse anarhiste po svetu, ker je proti-revolucija povsod zmagovala. Reakcionarji so jih dali na svoje sezname žrtev, seveda v fašističnih državah, a tudi v socialističnih republikah in liberalnih demokracijah, kot v pokolu na spominski dan leta 1937 v ZDA, ko je čikaška policija ustrelila in ubila ducat delavcev, vključno z žensko in tremi otroki ter ranila številne druge. Kot običajno, so bili libertarci v svetu vse bolj prekritim z bodečo žico, prva tarča represije. Od Verneta do Oranienburga so jih zbirali in deportirali, nekatere, kot recimo Ericha Mühsama, pa tudi usmrtili. V kontekstu globalne kapitalistične krize, je bilo uničenje revolucionarjev za buržoazijo nujen pogoj za uresničitev njenih želja po širitvi. Imperializem, kot smo ga v preteklosti in sedanjosti poznali, čeprav je ves čas poudarjal besedo »mir«, se je že dolgo pripravljal na vojno. Španija je bila skupaj z Mandžurijo in Etiopijo veliko več kot zgolj vaja za vojno. V resnici so vsi podpisani pakti o nenapadanju zgolj pospešili proces, ki je že bil v teku. Edini namen spodbujanja nacionalističnih občutkov je bil delavcem preprečiti združevanje. Zato je bilo nujno, da se iz spomina izbriše vse tiste moške in ženske, ki so si prizadevali za odpravo držav, valut in mej ter poskušali po svojih najboljših močeh in proti vsem oviram, da bi zgradili boljši svet. Tako je bilo mogoče v črnih dneh nove svetovne vojne, ki je sprostila nekatere najbolj barbarske nagone, spremenila planet v ruševine, delavce vpoklicala v vojno, jih fanatizirala, zreducirala v sužnje ali pepel, zadnje besede Durrutija slišati kot odmev:
Buenaventura Durruti
»Vedno smo živeli v revščini in lahko tako živimo še nekaj časa. Toda ne pozabite, da smo mi, delavci, edini ustvarjalci bogastva. Mi upravljamo s stroji. V rudnikih kopljemo premog. Mi gradimo vasi in mesta. Vemo, da bomo podedovali ruševine, ker bo buržoazija poskusila uničiti svet preden bo zapustila oder zgodovine. Toda nas ni strah ruševin, ker novi svet nosimo v svojih srcih.«
Konec tretje knjige
Podnapis (opensubtitles.org)