Vstaja v Mariboru je prerasla v slovensko vstajo. Spontana demokracija ljudstva je v zelo kratkem času pokazala vse težave poroda, bila je ganljiva in krvava. Toda sedaj se sooča z besedo, z Zakonom. Način, kako se bo ubesedila, kako bo Zakon ponotranjila, je ključen za njeno zrelost. Ali bo, tako kot trenutna demokracija, ki jo imamo pretežno le na papirju, postala šepava in bolna, ali ji bo uspelo dihati bolj polno, z več pljuči? To je res preizkusni kamen.
Gremo za k Rousseauju. Živimo v času, ko so njegove besede resnično žive, v času, ko je ljudstvo reklo, da se ne bo več zgolj pokoravalo, ko znova zahteva dejansko suverenost in z njo besedo. Šele s to zahtevo je ljudstvo zopet postalo ljudstvo – če seveda verjamemo Rousseauju, po katerem ljudstvo, ki se zgolj pokorava, izgubi atribute ljudstva. Zakaj? Zato, ker pokoravanje predpostavlja gospodarja. In kjer je gospodar, so tudi hlapci oziroma je hlapec, v kolikor je ta hlapec prav ljudstvo. Kaj sme hlapec in zmore, vemo: sme molčati in ker govoriti ne more, ne zmore suverenosti. Molčeče, nesuvereno ljudstvo torej za Rousseauja ni ljudstvo, je zgolj razpršena množica posameznikov, ki na skrivaj kalkulirajo, kaj jim utegne prinesti največ koristi. Toda pri nas je ljudstvo znova vstalo. Otreslo se je verig in strahu, ki si jih je nadelo v letih po osamosvojitveni pomladi, ko je bilo nazadnje suvereno. To, da je ljudstvo znova postalo politično, da znova zahteva suverenost, lahko pomeni zgolj eno: politična elita je zapadla skušnjavi in začela igrati vlogo gospodarja. Že zgolj s tem je prenehala izražati občo voljo. Že zgolj s tem je uničila političnost ljudstva. Že zgolj s tem je izgubila legitimnost.
Če je dobrih dvajset let po slovenski pomladi, zadnjemu izbruhu spontane demokracije in ljudske suverenosti, bil potreben nov izbruh, je to dokaz, da smo spontanost in suverenost v preteklih letih slabo ubesedili (uzakonili). Spontanost slovenske pomladi je sovpadla s pospešeno neoliberalizacijo sveta, ki ni izražala toliko demokratične suverene svobode ljudstev, temveč zlasti svobodo kapitalskih elit. Beseda svoboda je bila sploh zlorabljena. Ko smo kot suvereno ljudstvo stopili v svet, je bilo pojmovanje svobode v tem svetu, že izrojeno. Po Karlu Polanyiju je pomenilo le svobodo podjetništva oziroma »polnost svobode za tiste, ki ne potrebujejo še več dohodkov, prostega časa in varnosti, in le drobec svobode za ljudi, ki morda zaman poskušajo uveljaviti svoje demokratične pravice, da bi se zavarovali pred močjo tistih, ki razpolagajo z lastnino.« Mlado suvereno ljudstvo, prav zato, ker je bilo mlado, še ni bilo sposobno ločevati med praznim bliščem besed (spektaklom) in resničnostjo.
K temu je treba dodati, da kapital, zlasti finančni, ni izkoriščal toliko posameznih strank, čeprav jih seveda je, kolikor razlik med strankami. Neoliberalizacija naše družbe v preteklosti, se pravi to, zoper kar je v tem trenutku nastopilo ljudstvo, je namreč potekala prav na valu izkoriščanja teh razlik; potekala je zamaskirana v kulturni boj. Tega ni težko razumeti. Ko se je obujalo rdeče in bele, ko so pametne glave cvetele v grehu naših prednikov, nam je ekonomija, kot bi rekla M. Thatcher, spreminjala dušo. In ta sprememba ni bila manjša. Neoliberalni diskurz se je s svojimi samoumevnosti, med katerimi je še najbolj nenavadna ideja, da sploh ni drugačne poti, zažrl v temelje vsega družbenega in jih počasi spodjedel. Toda – in znova Rousseau – kadar nek diskurz postane tako mogočen, »da prevlada nad vsemi ostalimi, tedaj rezultat ni več vsota malih razlik, ampak le še ena sama razlika; tedaj obče volje ni več in mnenje, ki prevlada, je le še posebno mnenje.«
Prav to bi lahko predstavljajo osrednji nauk za sedanjo ubeseditev spontane ljudske suverenosti. Treba je zaustaviti ideje, ki nasprotujejo neposrednemu izražanju obče ljudske volje (referendumi, spontana zborovanja), treba je z vsemi silami preprečiti možnost polaščanja, »privatiziranja« suverenosti ljudstva s strani posameznih, samooklicanih klik. Zato se zdi, da je nastopil čas sklica široke ljudske skupščine, Zasedbe Slovenije (Occupy Slovenia), kjer bo izbruh suverenosti našel svojo občost in ubesedil svoja pričakovanja, svoje smernice, svoj program, če ta obstaja. Zdaj, ko vemo, kdo je gotof in kdo fertig, je čas, da ugotovimo, kdo ni.