27. 11. 2012 Zofijina bodica

Druga vstaja v Mariboru

Maribor, 26. november 2012. Trg Svobode. Protest. Skoraj deset tisoč ljudi zahteva odstop župana. Veliko domiselnih transparentov. Veliko znancev.

Protesti naprej potekajo mirno. Nato med protestnike vkoraka policija in stvari uidejo nadzoru. Pride do izgredov. Policaj, ki je še včeraj stavkal zaradi grožnje z nižanjem plače, sedaj udriha po protestniku. Kako je to mogoče?

Verjetno do izgredov sploh ne bi prišlo, če policija ne bi naredila prvega koraka in s tem izzvala protestnikov. Toda policaj je dobil ukaz. Ukaz je izdal nekdo izmed vodilnega osebja.

No, saj bo 80 let, odkar je Antonio Gramsci zapisal, da je vir šibkosti liberalnih demokracij »birokracija, tj. kristalizacija vodilnega osebja, ki izvaja prisiljevalno oblast in ki se na določeni točki sprevrže v kasto.«

Sedaj ta kasta pretepa lastno ljudstvo, tisto, ki jo je izvolilo. Na to ljudstvo pošilja konjenico in z njim obračunava s solzivcem.

In kaj hoče ljudstvo? Hoče le odstop župana, hoče odstop kaste. Toda oni nočejo odstopiti. Branijo svoje interese in jih predstavljajo kot obče. Izgrede utegnejo preko medijev, ki jim pri tem še vedno kimajo, predstaviti kot vandalizem, kot manko politične kulture, kot nadaljevanje dialoga z drugimi, nelegitimnimi sredstvi.

Jasno, izgredov in nasilja tudi mi ne moremo podpreti. Nihče jih ne more. Toda enako jasno je, da tega tudi ne moremo nikogar obsoditi. Politična kasta je že zdavnaj prenehala delovati za ljudi. Deluje zgolj in samo še za lastne interese, za interese z njo povezanih posameznikov. Ali ni najboljši dokaz takšne samovolje upor upokojencev? Kasti je v njenem neizmernem pohlepu uspelo vznemiriti celo njih, ko jim je hotela odstaviti dosedanjega direktorja doma za upokojence. Upokojenci so torej sedli na avtobus in se pridružili protestu.

Kasta torej pretepa lastno ljudstvo in se ne meni za upokojence. Preko medijev poskuša v javnost razširiti misel, da so protesti sicer legitimni, toda samo, če so mirni. Če niso mirni, niso niti kulturni. Ampak, kakšna je politična vloga mirnih protestov, če se jim kasta posmehuje, jih ne jemlje resno in računa, da bodo sami od sebe zamrli? V tem tiči nevarna past. Se je legitimno smehljati, se ne meniti za zahteve protestnikov in pri tem ves čas računati na nadaljevanje dosedanje politike, ki ni za ljudi, temveč proti njim. Protestniki to razumejo in protesti zato nočejo zamreti; dovolj imajo hegemonije, ki se kaže že v tem, da nekomu uspe medijem vsiliti edino veljavno zgodbo, ki se trenutno valja naokoli, da namreč izgredi protestnikov pomenijo konec demokracije in konec kulture dialoga. Toda demokracije je bilo v resnici konec v trenutku, ko je kasta sklenila, da lahko protestniki mirno protestirajo, se razidejo in naslednji dan mirno požrejo vse nadaljnje ukrepe, ki si jih je izmislila ona. Kulture dialoga je bilo torej konec, ko je kasta sklenila, da so protesti zgolj popoldanska zabava ljudstva, ki nima drugih posledic, kakor da ohranja »status quo«. Demokracije in kulture dialoga je bilo konec, ko je kasta pripeljala ljudstvo tako daleč.

Kaj lahko pričakujemo sedaj? Mnogi ste najbrž prejeli pismo zgroženega Mariborčana, ki ga nič krivega, policija odvlekla na policijsko postajo. To ni edino pričevanje o tem, da je policija bistveno prekoračila svoja pooblastila. V dnevu po protestu poslušamo, kako je solzivec treščil med šolajočo mladino, kako so pendreki padali po hrbtih deklet itd. Ali je bilo to posredovanje v skladu z varovanjem življenj in premoženja?

In vse to se je in se dogaja v času, ko še vedno ni razrešena afera zaradi izginulih podpisov za referendum o slabi banki. Zakaj to omenjamo? Zato, ker so prav vsi slovenski politiki soglašali, da gre za škandal brez primere in da si politika ne bo povrnila zaupanja volivcev, dokler se ta primer ne razreši. Primer se še ni razrešil. Politika še nima zaupanja. S posredovanji, kakršno je bilo v Mariboru si ga utegne zapraviti za vse večne čase.