V članku bomo razmislili o pozivu gibanja 15o, da ne gremo na volitve. Pri tem se bomo oprli na Althusserjev Zapis o ideoloških aparatih države.
Althusser za začetek loči med političnim aparatom države (šef vlade, vlada, državna uprava) in političnim ideološkim aparatom države. Slednje se nanaša na sam politični sistem, kakršnega imamo in na ustavno ureditev naše družbe. Primer, ki nam olajša razumevanje, je naslednji: večina sodobnih buržoazij v kapitalističnih deželah deluje v političnem sistemu parlamentarne demokracije. Skozenj in skozi druge ideološke aparate države (zlasti šolo, vero, pravo, medije in kulturo) lahko najlaže širi in iz dneva v dan ohranja svojo ideologijo, zaradi katere se novi in novi iskalci zaposlitve vsak dan odpravljajo v službo ustvarjat presežno oziroma dodano vrednost, ki ostane v žepu kapitalistov.
Za zdaj smo torej spoznali tezo, da buržoazija ali vladajoči razredi svoje cilje najlažje ohranjajo na miren način, to je z ideološkimi aparati države, med katerimi je tudi sistem parlamentarne demokracije. Toda to ne pomeni, da vladajoči razredi – kadar jim gre za nohte, denimo, ko so soočeni z uporom – ne posežejo po drugih sredstvih. V imenu kakšnega višjega cilja (denimo zdravja ali varnosti državljanov) lahko mobilizirajo policijo ali vojsko in disciplinirajo upor – kot lahko prav v teh dneh vidimo na Wall Streetu. Ali pa, če že govorimo o parlamentarni demokraciji, to obliko vladavine lahko priložnostno zamenjajo s kakšno drugo, bolj totalitarno, kakor nas učita zgodovina (čas nacizma) in geografija (Kitajska).
V čem je torej »hec« parlamentarne demokracije kot ideološkega aparata vladajočih? Althusser pravi, da imamo tukaj opravka predvsem s fikcijo. Fikcija je v tem, »da tako sestavni deli sistema kot tudi načelo njegovega načina funkcioniranja temeljijo na ideologiji »svobode« in »enakosti« individuov, ki volijo.« Althusser postavi svobodo in enakost med narekovaje, s čimer hoče reči, da posamezniki kot volivci niso v resnici svobodni, ali vsaj ne tako, kot si mislijo. Če se, zaradi ponazoritve, ozremo po našem prostoru – kakšna pa je dejanska izbira, če se omejimo na tiste politične stranke, ki dejansko lahko pridejo do mandatarja? Povprečen volivec lahko izbira samo med to ali ono kapitalistično opcijo, pusti se lahko prepričati temu ali onemu gospodarju, pri čemer se, če je realen, vdan v usodo ali neizobražen, odloči za manjše zlo.
Na tej točki bi lahko tvegali trditev, da bo parlamentarna demokracija tako dolgo opcija buržoazije, dokler bodo na voljo zgolj izbire med njenimi antagonističnimi opcijami. Ko se bo pojavila politična sila, ki bo vse te opcije prepoznala kot nekaj istega, tudi parlamentarne demokracije ne bo več. Prav to kaže, da je parlamentarna demokracija kot oblika vladavine ideološka fikcija, ki bo živela le tako dolgo, dokler ji bo uspelo vsake štiri leta mobilizirati množice in jih pripeljati na volitve. Po zadnjih napovedih raziskovalcev javnega mnenja bo volilna udeležba pri nas celo nenavadno visoka, baje kar čez 70%, (hura!); domači buržoaziji torej dobro kaže. Mimogrede: toliko v odgovor tistim, ki menijo, da smo nerazvita, na pol fevdalna država, v kateri vladajo hobotnice, družinske in prijateljske vezi ipd. Dosedanje izvajanje kaže, da je res prav nasprotno. Slovenija je postala eden izmed podpornih kamnov kapitalizma; poleg tega so podobni (z vidika prava) koruptivni pojavi značilnost slehernega boja med kapitalisti, značilni so za vsako kapitalistično državo in seveda za korporativne bitke v mednarodnem prostoru.
Rečeno drugače – za Althusserja je kapitalizem kot slika, o kateri govori Gordon Gekko Budu Foxu v filmu Wallstreet (Stone, 1987):
»To sliko sem kupil pred 10 leti za 60.000 dolarjev. Danes bi jo prodal za 600.000. Privid je postal resničnost. Bolj ko je resničen, bolj si ga želiš. Kapitalizem v vsej svoji luči.« In nekoliko naprej: »1% najbogatejših Američanov ima v lasti pol države. […] Jaz nič ne ustvarjam. Lastnik sem. Mi določamo pravila. Novice, vojne, mir, lakoto, prevrate, cene sponk za papir… Iz klobuka potegnemo zajca in vsi se čudijo. Upam, da nisi toliko naiven, da misliš, da je to demokracija. To je svobodno tržišče in ti si del njega.«
Slika (kapitalizem) ustvarja fikcijo (parlamentarno demokracijo). Ob tem bi Althusser bržčas rekel, da Gordon Gekko resnice vsaj ne zamegljuje s parlamentarno demokracijo. V deželah, kjer se razrednemu boju ne uspe prebiti v parlament – in zdi se, glede na samouničenje socialne demokracije, da velja to za prav vse evropske države – je (tako Althusser) buržoazija na konju. »Zaščitena je s parlamentarnim sistemom, ki se vrti v krogu ali teče v prazno.« Ali: zaščitena je s fikcijo, ki jo državljani vsakodnevno žvečijo in prebavljajo.
Toda, bi utegnil vprašati skeptik, v čem sploh je fikcija parlamentarne demokracije? Zgoraj sta bili omenjeni svoboda in enakost. Fiktivna je že misel, da družbo sestavljajo svobodni in enaki individui. Morda se zdi povprečni volivec samemu sebi svoboden, morda meni, da s svojim glasom tvori občo voljo, ki jo nato uresničujejo poslanci. Toda, ali ni tako, da lahko šele danes jasno vidimo, da življenje današnjega povprečnega volivca po volitvah ne bo nič manj negotovo, njegova služba nič manj prekerna, njegove pravice (človekove pravice) nič manj kršene in ključno, nič manj ne bo suženj mezde. Po volitvah se ne bo zanj prav nič bistveno spremenilo. Še naprej bo del svobodnega tržišča, kjer mu bodo drugi postavljali pravila in občasno potegnili zajca iz klobuka, rekoč, da lahko, ker je svoboden, službo (če jo ima) tudi pusti.
Kljub temu pa taisti »svobodni državljan« čisto sam od sebe odhaja na volitve izpolnit svojo državljansko dolžnost, volilno obvezo. To ima celo za popolnoma normalno. Ne opazi pa, da je nasedel fikciji, zaradi katere meni, da je kot državljan in imetnik človekovih pravic enak vsem drugim državljanom. Na ta način mu vladajoča ideologija odvzame orožje: namesto, da bi se prepoznal kot pripadnik izkoriščanega razreda, kot živina, ki je tukaj zato, da mu nekdo izmolze presežno (dodatno) vrednost, se prepozna kot subjekt z državljanskimi pravicami in včasih še doda: amen, tako bodi. Jasno, te pravice zahteva. In prav nič čudno, pravice tudi dobi. Ali ni svet čudovit? Nenadoma lahko govori, kar hoče, se združuje s komer hoče, piše karkoli hoče in če je res zavezan tem pravicam (se pravi vzoren državljan, pripravljen umreti za domovino in za te pravice), ga ne bo prešinilo, da počne natanko to, kar mu je dopuščeno, da s tem, kot vse to počne (se torej igra aktivnega državljana s pravicami državljana) prispeva k spektaklu, na katerem plove barka, s katere ga odobravajoče in z nasmeškom opazuje Gordon Gekko.
Se pravi, s tem, ko vladajoča ideologija posamezniku podeli pravice posameznika, mu odvzame smisel za pripadnost lastni skupini izkoriščanih, odvzame mu smisel za stari dobri razredni boj, prepriča ga, da je razmišljanje o sebi kot delu nekega razreda zastarelo, naivno, smešno, nerealno, idealistično, butasto – človek je vendar (zlasti in predvsem) individuum in kot tak ločen od vseh drugih.
Kaj torej: voliti ali ne voliti?