Komentar in dodatek k razpravi
Zofijini so v Mariboru, v petek 19. oktobra 2007, organizirali debatni večer, namenjen razpravljanju o odnosih oziroma razmerjih med vero in razumom. Večera so se poleg številnih obiskovalcev udeležili tudi vsi vabljeni gostje.
Zbrani udeleženci razprave, pravzaprav okrogle mize, so razvili živahen pogovor, ki pa je zgrešil naslovno temo. Namesto, da bi se posvetili vprašanjem vere in njenemu razmerju do razuma so se omejili predvsem na ugotavljanje odnosov med krščanstvom, posebej katolištvom, in znanostjo. Zadeva je bila, kot je poudaril tudi eden izmed obiskovalcev, nedorečena, nedokončana. Manjkale so predvsem definicije vere in razuma, zaradi česar je bilo opazno tudi pomanjkanje razlaganja vzrokov, zaradi katerih sta vera in razum prisiljena ravnati, delovati tako, kot to pač počneta. In zaradi česar med njima pač ne more biti kakšnega sožitja.
Da je temu tako, sta uvodoma morda ne povsem namerno poudarila recimo jima glavna razpravljavca, dr. Kovač in dr. Uršič. Dr. Kovač je namreč svojo prvo razpravo začel z besedami češ da v tem razmerju ne vidi nikakršnega problema, že pred tem pa je dr. Uršič zatrdil, da med religijo in znanostjo ne more biti ne tolerance ne sodelovanja.
Da bi zlasti Uršičevo mnenje lahko sprejeli kot resnično, morda ni odveč nekoliko bolj jasno povedati to, kar se je v smislu definiranja naslovnih pojmov sicer kot nekakšna rdeča nit vleklo skozi razpravo, nihče pa ni jasno povedal, kaj si pravzaprav misli o veri oziroma razumu ter o religiji oziroma znanosti. Zelo verjetno tudi zato, ker sta se dr. Kovač in dr. Uršič izkazala za stara znanca, ki se sorazmerno pogosto srečujeta in razpravljata o tej in podobnih temah ter jima je seveda povsem jasno, kako kateri od njiju razume tako naslovne kot uporabljane termine.
Sam bi to »rdečo nit« morda nekoliko preveč poenostavljeno strnil v naslednje:
Vera, ki je v bistvu zelo osebna zadeva, ve. Vera ne postavlja vprašanj in zato ne daje odgovorov nanje. Vera je preprosto odgovor.
Pri tem je seveda vero, verovanje potrebno omejiti tako, da nam daje odgovor oziroma je odgovor na nekatera abstraktna vprašanja o našem bivanju in smislu, ne pa ta termina širiti na kakršnokoli verjetje, recimo v to, da nam sogovornik ne govori neresnice – oziroma, če se lotimo znanstvenih dognanj, da pač bolj verjamemo enemu kot drugemu. Slednje je namreč že bolj področje razuma, s katerim ugotavljamo, da je neka prejeta informacija pač verjetnejša kot druga in ji zato pač bolj verjamemo.
Razum, če ga omejimo na osebno zadevo, pa v nasprotju z vero postavlja vprašanja in išče odgovore nanje.
In, ker je bila v tem smislu z več strani poudarjena svoboda, ki jo je zlasti dr. Kovač neposredno povezoval z vero, natančneje z religijo, še natančneje s katolištvom, bi v povezavi z gornjima odstavkoma lahko rekli, da je svoboda lastnost razuma. Svoboda do te mere, da se lahko razum, v iskanju odgovorov odloči, da se bo zadovoljil z vednostjo, ki mu jo nudi vera in s tem postane sicer manj razumen, celo nesvoboden, zato pa potešen, umirjen, neiščoč. Torej neaktiven.
Ker pa je bila razprava usmerjena v iskanje razmerja med religijo in znanostjo, morda ni odveč, če enako naivno in poenostavljeno skušam definirati še ta dva pojma.
Religija postane osebna vera takrat, ko se zadostno število ljudi odloči, da bo verovalo bolj ali manj enako, isto. Kar nato postane osnova za institucionalizacijo te, v religijo nadgrajene vere in s tem spremembo osebne vere v vsiljeno, zunanjo vero. Takšno, ki onemogoča razvoj še tistega preostanka razuma, ki ga je osebna vera lahko dopuščala v obliki porajajočih se dvomov v svoj prav in s tem v iskanje morebitnih boljših odgovorov na, iz teh dvomov vzniklih vprašanj.
Še več, religija, zlasti institucionalizirana religija, prepoveduje vsakršne dvome, vsakršna iskanja, vsako odstopanje od predpisanega »prav«. Iskanje resnice se preobrazi v čaščenje Resnice in v podrejanje tistim, ki se definirajo kot imetniki te Resnice.
V Resnico se seveda ne samo ne sme ampak preprosto ne more dvomiti. Če namreč se, potem to ne samo da ni več Resnica, ampak preneha biti celo resnica.
Znanost, ki pa temelji na iščočem razumu, ne pozna Resnice, pa tudi resnic ne. Znanost je namreč zmeraj v dvomih o svojem »prav«, o pravilnosti svojih dognanj. Če znanost zanemari to svojo lastnost, (na kar sta opozarjala Kovač in Petkovšek s svojo kritiko nečesa, kar je zlasti Kovač imenoval »scientizem« in hotel s tem poudariti samoljubnost in idejno in/ali ideološko totalitarnost znanosti), se s tem odreče svoji svobodi iskanja, preneha biti znanost in postane vsaj vera, če ne že religija. Da se takšna »samokastracija« znanosti dogaja, seveda nihče ne zanika. Ostaja pa kljub temu dejstvo, da tako delujoča znanost to pač ni več, ne glede na to, kako se njeni protagonisti predstavljajo javnosti in celo ne glede na to, koliko jim ta javnost še naprej priznava njihov »znanstveni« status.
Osvoboditev verujočega posameznika in verne oziroma religiozne družbe, ki da jo omogoča zlasti katolicizem, kot sta poudarjala sodelujoča teologa, zato lahko pojmujemo kot ideološki konstrukt, utemeljen edino s svobodo razuma, ki se, kot že rečeno, lahko svobodno odreče svoji svobodi in se prepusti verovanju in se s tem odreče iščočemu, dvomečemu razumu.
Če se strinjamo z mnenjem, da vera ve, da je vera edini, končni odgovor na vsa temeljna vprašanja, ki si jih o smislu svojega življenja lahko postavlja kak iščoči razum, potem lahko sprejmemo tudi tezo, da vera, ki bi dovoljevala dvome v svojo dokončnost, preprosto ni več vera. Postane samo eden izmed možnih odgovorov na vprašanja, ki si jih pač postavlja dvomeči, iščoči razum.
Kot takšna pa seveda ni več sposobna nadgraditi se v religijo in postane praktično neuporabna za institucionalizacijo religije.