Pojma diskriminacije in tolerance se pogosto, če ne celo večinoma, razumeta kot pojma, ki si stojita diametralno nasproti. Večinoma se pričakuje, da bo t.i. »učenje strpnosti« oz. tolerance pripomoglo k zmanjševanju diskriminacije. Da bi lahko videli, ali je zveza med diskriminacijo in toleranco res takšna, si moramo natančneje razjasniti pojma tolerance in netolerance ter pojem diskriminacije.
Kaj je diskriminacija? Sama beseda diskriminacija sicer pomeni razlikovanje oz. delanje razlike, toda pojem diskriminacije kot ga večinoma uporabljamo ima določeno politično konotacijo. Gre namreč za prav določeno razlikovanje, in sicer za razlikovanje pri podeljevanju in udejanjanju pravic. Diskriminacija zato v tem oziru pomeni predvsem neenakopravnost, tj. neenako obravnavanje določenih ljudi pred zakonom. Tako naša ustava kot tudi večina mednarodnih aktov, ki opredeljuje sisteme človekovih pravic, diskriminacijo prepoveduje. Neenakopravnost je torej, vsaj pri nas in pri večini zahodnih držav, zakonsko oz. pravno prepovedana. Iz tega bi morda lahko zmotno sklepali, da se lahko diskriminacija pojavi samo pri aplikaciji zakonodaje na posamezne primere, torej le kot nekakšen uradniški lapsus, kjer se za določenega posameznika nek določen zakon drugače interpretira in aplicira kot pa za nekega drugega posameznika. Vendar se diskriminacija ne dogaja le na ravni prakticiranja prava, temveč že v sami zakonodaji. Pogosto imamo diskriminatorne zakone ali pa celo diskriminatorna celotna področja, ki so zakonsko tako urejena. Diskriminacija kot neenakopravnost se torej lahko dogaja tako na ravni zakonodaje kakor tudi na ravni izvrševanja le-te. Pri čemer ne gre pozabiti, da v sfero zakonodaje spadajo tudi volilci, ki z izbiro predstavnikov in z glasom na referendumih pritrjujejo ali zavračajo diskriminatorne zakone. Pa tudi izvoljeni zakonodajalci so samo ljudje. Kar pomeni, da diskriminacije ne moremo tako preprosto označiti kot nekaj, kar se dogaja samo na formalni ravni prava, temveč ima ta pojav zelo močne vezi z vsakodnevnim privatnim življenjem večine ljudi; ljudje, ki drugim in drugačnim nočejo priznati enakih pravic kakor sebi in sebi podobnim, bodo temu primerno tudi izbirali na volitvah in tudi temu primerno politično propagirali svoja prepričanja. Diskriminacija se tako začne že v dnevnih sobah, opazimo pa jo, če jo sploh opazimo, šele ko pristane v uradnem listu, v uradniških pisarnah, v uradnih postopkih itd.
Poglejmo zdaj, kaj je toleranca? Pojem tolerance je precej zanimiv, ker je težko določiti, ali s seboj nosi neko negativno ali neko pozitivno konotacijo. Pogosto se smatra, da je biti toleranten lepa lastnost človeka. Da je toleranten človek tisti, ki dopušča drugačnost. Po drugi strani pa se prav ta isti pojem razume prav nasprotno kot slaba lastnost. To lahko vidimo tako v vsakodnevnem razumevanju besede kot tudi v pojmu tolerance kot ga razume teoretična oz. politična misel. V vsakodnevni rabi se ta negativnost lahko razbere že iz besede same. Toleranca ima namreč še neko drugo ime, in sicer strpnost. Biti strpen pomeni biti sposoben vzdržati v trpljenju in trpnosti. To pomeni, da strpen človek vzdrži tudi ko trpi, ko ga nekaj moti in muči, mu gre na živce itd. Strpen človek tudi takrat ostane miren, zavzame trpno pozicijo. Ta vsakodnevna raba pa se povsem ujema z določeno teoretsko razlago tolerance, kakršna izvira iz besedila z naslovom Pismo o toleranci, ki ga je pred več kot tristo leti napisal angleški filozof John Locke. Iz Lockove opredelitve tolerance lahko razberemo prav podobno razlago tega pojma. Da lahko govorimo o toleranci, potrebujemo nek element drugačnosti, in sicer ne drugačnosti kar tako, temveč drugačnosti, ki jo vrednotimo nižje oz. slabše kot sebe oz. tisto, kar je meni podobno. Šele do te drugačnosti, ki nas nervira in moti in se nam zdi manj vredna ali celo človeka nevredna drugačnost, šele do takšne drugačnosti smo lahko tolerantni, strpni. To je drugačnost, ki je ne odobravamo, ampak jo vseeno dopuščamo, pripravljeni smo to pretrpeti, stisniti zobe, pogledati vstran itd. Ker smo tolerantni. A lahko zdaj še vedno razumemo tolerantnost kot enega lepših predikatov človeka? A je toleranten človek res tak humanist? To je namreč človek, ki iz takšnih in drugačnih razlogov pusti drugačne pri miru, toda to drugačnost vrednoti kot nekaj slabšega od sebe samega. Ta človek po tihem obsoja in sovraži, toda ne aktivira te svoje nastrojenosti. Če jo aktivira, je označen kot netoleranten. Vidimo lahko torej, da se na dnu te tako hvaljene lastnosti tolerance pravzaprav nahaja izrazito negativno in slabšalno vrednotenje drugačnosti. Do sebi podobnega se namreč ne morem obnašati niti tolerantno niti netolerantno. Teh dveh parametrov za ocenjevanje odnosov v družbi med sabo podobnih ne bomo potrebovali.
Zdaj se lahko vrnemo k začetnemu vprašanju, ali si pojma diskriminacije in tolerance res stojita tako zelo nasproti in ali je mogoče diskriminacijo »zdraviti« z vzpodbujanjem tolerance. Sigurno se lahko strinjamo, da je toleranca boljša od netolerance. V obeh primerih sicer drugačnega slabšalno vrednotimo, toda v primeru tolerantnosti ga vsaj ne prebutamo. Moramo pa resno vzeti dejstvo, da se na dnu vsake tolerantnosti nahaja neko negativno vrednotenje drugačnosti in da je to prav isto vrednotenje, ki se nahaja na izvoru vsake diskriminacije in tudi netolerance. Zato nikakor ne gre spregledati, da se diskriminacija in toleranca v resnici nahajata na istem bregu reke in da zato slednja ne more biti zdravilo za prvo. Tako diskriminacija kakor tudi toleranca izvirata iz istega zla, in sicer iz večnega enačenja drugačnega s slabšim. Logika diskriminacije se glasi: drugačno je slabše in si zato ne zasluži enakih pravic. Logika tolerance se glasi: drugačno je slabše, ampak jaz sem toleranten in zatorej »naj jim bo, tem drugačnim ubožčkom«. Logika netolerance pa seveda: drugačno je slabše, zato »dol z njimi«. Propaganda tolerantnosti je torej smiselna samo v toliko, v kolikor zmanjšuje pojavljanje agresivnih in očitnih napadov na drugačne, ne more pa bistveno doprinesti k zmanjševanju diskriminacije, saj tolerantnost sama temelji na prav istem negativnem vrednotenju drugačnih kot diskriminacija. Reševanje problema je torej treba začeti globlje: na ravni vrednotenja. Prekiniti je treba avtomatizem enačenja drugačnega s slabšim. Če je to sploh mogoče, seveda.