V javnih nastopih je bivši minister za reforme Jože P. Damjan pogosto razširjal mnenje, da bodo državljani kot posamezniki morali začeti bolj skrbeti zase, skratka, postati bodo morali bolj odgovorni za svoje odločitve, če bomo Slovenci še naprej želeli ohraniti socialno državo. To je mnenje, kateremu se lahko sam le pridružim. Stremi namreč k temu, da bi odvzeli socialno podporo neupravičenim prejemnikom, skratka tistim, ki se na borzo dela pripeljejo z mercedezi in bemveji. Slabo izvedena ideja socialne države ima lahko namreč to posledico, da si nekdo lahko privošči lenarjenje na račun tistih, ki plačujejo davke in s tem omogočajo socialne transferje. Takšnim lenuhom angleška politično-filozofska terminologija pravi freerider-ji. Zastojnkarjev je bilo v času socializma zelo veliko. Znana je šala, ko zaposleni pravi predstojniku, da ga ne more tako malo plačati, kolikor malo dela. Po šihtu je bila zgodba seveda drugačna in med uradnim delovnim časom prišparane moči so se pridno potrošile v popoldanskem delu na črno. Nek prijatelj iz Bosne mi je celo dejal, da so včasih predstojniki njihovega okraja tuhtali, kako na vsak način gospodarsko stagnirati in ne doseči spodnje meje ekonomskih kazalcev, tako da bi v naslednjem proračunskem obdobju znova bili upravičeni do državne pomoči. Seveda je jasno, da se s takšnim odnosom tako zasnovana socialna država ne more obdržati.
Iz te pozicije sta dve poti. Prva vodi v zmanjšanje obsega ali celo popolno ukinitev socialne države, druga pa želi bolj skrbno razporediti socialno pomoč. Sam sem prepričan, da je edina pravična in sprejemljiva pot druga opcija, bojim pa se, da ima vlada v mislih bolj prvo. To je moč skleniti iz besed, da bo za socialo odslej angažirana pretežno civilna iniciativa na prostovoljni bazi. No, če je to tisto, kar je Damjan smatral pod večjo odgovornost, se mu ne morem pridružiti. Za socialne probleme je v socialni državi odgovorna država, ne pa posamezni prostovoljci. Odgovornost za sebe in lastne odločitve ter čut odgovornosti za sočloveka sta dve povsem različni stvari. Prvo od človeka skoraj samoumevno zahtevamo, druga pa je stvar moralne presoje vsakega posameznika.
Obstaja pa še hujši problem v zvezi s prelaganjem bremena socialne pomoči na pleča prostovoljcev. V socialni državi je socialna pomoč uzakonjena in se deli v skladu z merili, ki veljajo za vse enako. Kadar pa za socialo skrbi civilna družba, je pomoči potreben posameznik odvisen od usmiljenja prostovoljcev, njihove poljubne presoje in muhavosti. Povsem verjetno je, da bo recimo Cerkev bolj pomagala katolikom kot pa muslimanom in Romom. Če se skrb za socialne probleme zaupa dobri volji posameznikov, lahko mirno rečemo, da je konec institucionalne socialne države. Spomnimo pa se, da imamo nekaj takega kot »Slovenija je socialna država« zapisano v ustavi…
Druga tegoba glede odgovornosti državljanov do samih sebe je v njihovi moči in možnostih odločanja, za katero sprejemajo odgovornost. Zoran Jankovič se lahko odloča in izbira med številnimi ponujenimi delovnimi mesti, kdo drug pa bo zelo vesel, če bo dobil sploh kakšno ponudbo. Težava je seveda v tem, da z odločanjem ne začenjamo vsi z enega mesta z enakimi možnostmi in istimi opcijami. Nekateri so v več kot občutni prednosti. Ta je lahko v njihovih talentih, materialnih pogojih in izobrazbi. Težko rečemo, da sta nadarjen otrok iz odlične zasebne osnovne šole s šestimi učenci na en razred in zapostavljen otrok iz javnega šolskega zavoda v enaki poziciji glede odločanja o svoji bodoči službi. Kaj šele, če ima prvi bogate starše, ki bodo študij lahko financirali, drugi pa je sirota. Res je, da te neenakosti skušajo vsaj deloma odpravljati štipendije in jih nekaj tudi dejansko odpravljajo. Toda navijanja za ustanavljanje zasebnih vrtcev, osnovnih šol in fakultet, za katera pa država revnim ne bo nudila sredstev za vpis, nič ne kažejo na to, da bi se naši politiki preveč ubadali z vprašanjem enakih možnosti otrok in mladine.
Vzemimo pa še en primer, v katerem si predstavljajmo dobro situiranega človeka, ki se je na podlagi svoje najboljše presoje in informacij, ki jih je imel na voljo, odločil za študij farmacije, ki je perspektivna in donosna gospodarska panoga. Zgodi pa se tole: Lek in Krko pokupijo tuji vlagatelji, zaradi nerentabilnosti drage delovne sile zaprejo vse obrate v Sloveniji ter jih preselijo v Rusijo. Naš diplomant ostane kar naenkrat brez dela. Mu je država dolžna dati odškodnino, podobno kot jo dobijo kmetje po ujmah. Recimo še enkrat plačati drug, perspektivnejši študij in mu ponuditi še eno štipendijo? Zakaj le? Seveda zato, ker je bil splet dogodkov povsem nepričakovan, podobno kot naravna katastrofa, naš diplomant pa nikakor ni lenaril, temveč se je nasprotno zelo zalagal za študij. Skratka, po grbi je dobil kljub temu, da je bil odgovoren in preračunljiv državljan. Mislim, da se država tukaj kajpada ne bi odzvala tako širokodušno kot pri kmetih. Dragi diplomant, pač smola zate!
Skratka, stvari glede odgovornosti državljanov nikakor niso tako kristalno jasne kot se morda zdi na prvi pogled. V resnici je odgovornost državljanov zaman, če ne bo odgovorna tudi država kot taka. Če bodo odgovorni zgolj državljani sami zase, to še ne pomeni, da bomo živeli v odgovorni, pravični družbi in državi. O odgovornosti je tukaj smiselno govoriti le, če je zanjo pripravljen in določen kontekst, če so dane na voljo ustrezne opcije, zagotovljene vsaj približno enake možnosti in če je poskrbljeno za tiste, ki so po nesreči in spletu naključij padli skozi.