2. 4. 2003 Zofijina bodica

Dragocenost ruplizmov

Avtor:

V intervjuju z zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom pod naslovom Dragocenost države, objavljenem v marčevski številki Ampaka (3/2003), kar mrgoli dragocenosti. Pa ne tistih državinih, temveč takšnih, ki pripomorejo k našemu razumevanju semantike izjav tistega posebnega kova, ki jim tednik Mladina pravi “ruplizmi”.

Točka, za katero se Rupel zdi specialist, so mediji. In njihova kritika. Ker z njimi je g. zunanji minister kronično nezadovoljen. Boji, v katere se z njimi spušča, dopisovanja z uredniki, javno objavljena ali tudi ne, neprestano branje levit o tem, kaj mediji smejo in kaj ne, določanje njihove vloge in pomena, vse to so stvari, ki jih sila rad počne. Poglejmo si analizo iz zgornjega intervjuja – z velikimi črkami v oklepaju je dodan moj ne zgolj zlonameren komentar:

“Na nek način so seveda mediji avtonomni. (HVALA, GOSPOD RUPEL, ŠE JE UPANJE ZA TISTE, KI SO TO SPOZNALI) Mediji so v principu nezaupljivi do oblasti. (ČE SE IMA TO RES V MISLIH, BI MARSIKATERA KRITIKA NA RAČUN GOVORCA MORALA BITI PRAV NJEMU HITREJE RAZUMLJIVA) To samo po sebi ni nič čudnega, nič nenavadnega, moram reči, da mene to nič ne moti. (BOG POŽEGNAJ RESNICOLJUBNOST TEH BESED!) Seveda v večini družb, ki jih poznam, ki jih poznava oba, poleg neke nagonske reakcije, nagonskega opozicionalstva obstaja tudi nekaj višja raven komuniciranja. (ŽIVALSKI NAGON NOVINARJEV PROTI KOMUNIKACIJI Z DUHOVI?) Recimo, če je nekdo strokovnjak za zunanjo politiko ali mednarodne odnose, si vendarle ne bo privoščil večjih napak. (RUPEL GOVORI O SEBI? NE, BILO BI NEDOSTOJNO ZASE TRDITI, DA NE DELAŠ NAPAK, ŠE ZLASTI ČE SE PIŠEŠ RUPEL) Veste, tisto, kar jaz včasih obžalujem in se na nek način sprašujem je, kako je to mogoče, da nekdo naredi hudo strokovno napako, vendar ni možnosti za popravek. (KAKO NI TE MOŽNOSTI, ČE JE VOLJA PRAVA? DA NI PROBLEM V TEM, DA SE NEKATERE NAPAKE TEŽKO POPRAVI?) Ali da bi se stvari spremenile. Teh korektivnih mehanizmov pri nas ni. (MEDIJI BI MORALI POPRAVLJATI NAPAKE STROKOVNJAKOV ZA ZUNANJO POLITIKO?) Pri nas obstaja v medijih velika kontinuiteta, najbrž večja kot pri politiki. (KONTINUITETE POMENI TU KAJ? TEMNE KOMUNISTIČNE SILE?) V politiki se ljudje vendarle menjajo ali pa se izmenjujejo. (PRI NAS BOLJ TO DRUGO. TOD MAR SE V NOVINARSKIH VRSTAH NE?)
Kdo stoji za tem? (ZLI DUH, KAJPADA) Gotovo so novinarji sami tisti, ki razmišljajo, ki se opredeljujejo (HVALA BOGU, NE), so pa seveda tudi nekatere družbene, politične silnice, ki to podpirajo (KAJ PODPIRAJO? SAMOOPREDELJEVANJE? NEKDO NOVINARJEM POMAGA, DA SAMI RAZMIŠLJAJO?), ker se tudi same bojijo večje stopnje konkurenčnosti, globlje demokracije itn. (NEKDO PODPIRA AVTOREFLEKSIJO NOVINARJEV, KER SE BOJI PRAVE DEMOKRACIJE?)” (Ampak 3/2003, str. 25)

Iz zgoraj zaupanega lahko izluščimo naslednje:

1. slovenski mediji so avtonomni, toda v resnici niso avtonomni.
2. Mediji so v principu kritični do oblasti, toda to naj nas nič ne moti.
3. Namesto nagonskega nasprotovanja do oblasti pa mora obstajati še neka višja raven komuniciranja. Kaj to pomeni? Verjetno uglašenost urednikov, ki so prerasli svojo animaličnost, z oblastniki.
4. V medijih je pri nas velika kontinuiteta, večja kot v politiki. Ljudje v medijih se premalo izmenjujejo.
5. Vse to pa je problem: animaličnost, kontinuiteta, neavtonomija. Za tem nekdo stoji.
6. Čeprav so novinarji samostojno razmišljajoči, v resnici niso. Ker so tu neke neidentificirane družbene in politične silnice, ki jih v tej samostojnosti podpirajo. (Očitno se misli: ne podpirajo).
7. Te silnice v medijih se bojijo večje demokratizacije in konkurenčnosti.

V tej klasični teoriji zarote medijev seveda ni jasno, v čem je problem. Če so mediji nedemokratični in nekonkurenčni, potem jim dajmo vetra pri konkurenci. Če so preveč omejeni, potem spustimo v njihova jadra več demokracije! Saj res: kako se pa to počne? S tovariško kritiko, čistkami, zamenjavami? Ne, ne, tako zagotovo ne. To bi bilo nedemokratično. Kako torej še? Janez Janša recimo pozna odgovore: tu bi lahko z Ruplom staknila glave in napovedala boj vsem slovenskim medijem!

Zgodba se tu ne zaključi. Novinar Jože Možina je namreč zunanjega ministra nato povprašal takole:

“Govorimo o ideoloških razlikah?” In odgovor: “Glejte, gospod Možina, ta intervju naj bi prispeval k temu, da bi se ljudje bolj združili v referendumski aktivnosti, skratka da bi čimveč ljudi pridobili za to, da bi glasovali za Nato” In še: “Moja naloga je vendarle delovati povezovalno in pridobiti si čimveč podpore čim širšega kroga.” (Ampak, 3/2003, str. 25)

Trenutek resnice, po ameriško, ali ura resnice, po slovensko, sta prišla kar iznenada in takoj: namesto da bi dolgovezili, kakšna naj bo medijska scena, kakšna avtonomija novinarja in njegov odnos do oblasti, nam je Rupel takoj in brez predaha postregel s primerom. Ta je natanko intervju, ki ga ravnokar daje, natanko mesto medijske analize!

Minister Rupel je novinarja na licu mesta poučil, da zdaj ni čas za analize vzvodov odločanja v medijih in njih uredniških politik, o kateri je ravnokar spregovoril. Ker se pač mudi, v začetku marca sta, čez teden ali dva pa bo referendum. In onadva sta se dogovorila za intervju, ki bo “prispeval k temu, da bi glasovali za Nato”!

Naročeni reklamni intervju, da bi pridobili podporo čim širšega kroga, ki se odvija v tej številki Ampaka, se Ruplu ne zdi prav nič sporno dejstvo. Celo tako malo sporno se mu zdi, da to dejstvo omeni v intervjuju! In ne le da ga omeni, novinarja ošteje in okara, ko želi ta zvedeti kaj več o stanju medijske politike v Sloveniji. Češ: imava pametnejše stvari za početi v tem intervjuju, delati morava reklamo za Nato, pa še mudi se!

Dragocenost tovrstnega intermezza je izjemna. Ker nam kar takoj razkrije, kako si naš zunanji minister predstavlja “korektivne mehanizme” medijev, kot jim ljubkovalno pravi. Res, to je verjetno ta višja raven komuniciranja, ki jo omenja nekaj vrstic pred tem: osebni dogovor z novinarjem, glede katerega političnega interesa bosta združila moči. In to je verjetno ta globlja demokracija, ki si je želi: oligarhično ob zavezništvu medijev odločati o tem, kakšna bo usoda Slovenije v naslednjih desetletjih.

Dragocenost ruplizmov za to državo je neprecenljiva. Le prisluhniti jim je treba.

Oznake: