Odziv na kolumno Mihe Mazzinija, Rajska dežela
Miha Mazzini je v enem svojih zadnjih domislekov presegel svoj običajni populizem. V prispevku pod gornjim naslovom je dokazal, da je njegovo verovanje v protestantsko etiko z vonjem kapitalizma, kakor je to že pred časom lepo opisal Weber, neomajno in popolno.
Poleg tega, kot je to tudi sicer običajno pri ljudeh tega kova – poglejmo si le najbolj desni del našega tudi sicer povsem desnega političnega spektra (in pri tem pod »našim« ne mislim zgolj na slovenskega, marveč vsaj na Evropskega in širše) – s poudarjanjem polovičnih resnic o sedanjosti ter s popolnim potvarjanjem preteklosti skuša vzbujati vtis, da gre pri njegovem pamfletu za pravo pravcato satiro.
Že na samem začetku skuša obujati spomine na »lepe stare čase« z nekakšno nostalgijo po tlačanskem idealu. Pravi, da so tedaj namreč celo podrejeni sloji dopustovali kar tretjino leta. In za ta privilegij odštevali za davke le skromno desetino svojega pridelka. (Pozabil je, kajpak, da je vsaj tolikšne davke pobirala še tedanja duhovna nadoblast).
Zanemarimo sedaj tisti resnični delček njegovega pisunstva, v katerem jadikuje nad nerazumnim in seveda nelogičnim tarnanjem njegovih sosedov in naključnih mimoidočih. Čeprav mu glede tega lahko celo pritrdimo, lahko vendarle opozorimo tudi na dejstvo, da se je tudi pri tem oprl na posploševanje ter tovrstno nesmotrno obnašanje pripisal kar vesoljni Sloveniji. In se hkrati modro izognil omembi vsaj misli o tem, da pa morebiti, zgolj morebiti tudi v kakšnih drugih, sicer bolj čislanih (= »zahodnih«) okoljih mnogi niso ravno navdušeni nad razmerami, v katerih skušajo nekako preživeti. Iz dneva v dan.
Najbolj je ta pristop poudarjen v opisu »zlatih sedemdesetih«, ki jih možakar očitno ni niti povohal, kaj šele živel. Tedanja krivična družba, neproduktivna, nekulturna in, seveda, zapufana do vratu, ima poleg naštetih še en, očitno naglavni greh: nemaničem, delomrznežem in kulturnim analfabetom je omogočila, da so si postavili svoj lastni domek. Ta je, kar je res je res, velikokrat vse prej kot skromen!
Tudi tedanjo zadolženost, če me spomin ne vara, je napačno ovrednotil. Tokrat celo v nasprotju z izhodiščno zamislijo tokratne misije. Le 16 milijard dolarjev naj bi si bili izposodili v tistih časih. Dejansko jih je bilo nekaj več kot 20. Milijard namreč. In to dolarskih. To je seveda še bolj grozljiva številka, ki pravzaprav še bolj ustreza klevetniški maniri tega članka.
Seveda, kot pravi patriot, ves ta dolg pripisuje nam. Slovencem. Kot da je pozabil, da je naša tedanja domovina štela toliko ljudi, da je bil vsak od nas dolžan le dolarskega jurja.
In, še enkrat seveda, ob vsem tem tarnanju nad Slovenijo, ki bojda sploh ne razume naprednega, inventivnega, na osebnih žrtvah, samoodrekanju in predvsem na delu in razumu temelječega Zahoda.
Svet je zanj omejen na nas Slovence (0,02% svetovnega človeštva) in na delovne, razumne in inventivne Zahodnjake (ca 30% svetovnega človeštva).
Preostalih približno 70% ljudi z veseljem zanemari.
Prav tako ga niti približno ne zanimajo tisti (pre)številni pripadniki privilegiranega zahodnega življa, katerih delež pri teh privilegijih je dokaj pičel. Dobra petina brezposelnih Špancev, krepka desetina revnih državljanov ZDA – med njimi jih je skoraj polovica, katerih prejemki ne dosegajo niti polovice prejemkov, ki po ZDA standardih predstavljajo mejo revščine (Census Bureau, poročilo za 2009). To so pač »luzerji«, s katerimi res nima smisla zapravljati dragocenega časa in kulturno-inventivnih misli.
Saj, konec koncev, tisti, ki celo na prosvetljenem Zahodu nimajo (ne morejo imeti) smisla za humanistiko in kulturo, ne morejo veljati za vzor plemenitim načelom, h katerih izpopolnitvi stremi naš Miha.
Blagor mu, katerega prvi teater je pričel delovati leta 1990. In, ki je istega leta prvič naletel na humanistično knjigo.