Slovenci se počutijo nelagodno, ko jim kdo omenja, da jim bo dal Cigane. Cigani se počutijo nelagodno, ko jim kdo omenja, da jim bo dal Slovence. Toda v naše kraje so ob novi oblasti prišla nova pravila argumentiranja. Nismo bili pridni. Trije argumentacijski avgustovski kotički za nepotešene v novem desnem slogu. Neobjavljeno in ekskluzivno za strani Zofijinih ljubimcev.
Št. 1
Jambrekove zamere
Če vam v razpravi ne kaže najbolje in vaš sogovorec odkrije kakšno vašo nedoslednost, je vedno varno zamenjati temo. S tem sicer trpi vaša kredibilnost, a še vedno lahko neprijetnost zakrijete s svojim šarmom, statusom ali pasjo bombico, ki jo odvržete nasprotniku v obraz. Pred časom je takšno spremembo teme na zares eklatanten način demonstriral dr. Peter Jambrek: dekan, profesor, intelektualec, predsednik Sveta za visoko šolstvo, spiritus agens Zbora za republiko, in še kaj. Na nacionalki je bil v okviru omizja na temo »Slovenija med levico in desnico« izzvan, ker da je nekoč ob razpadu naveze SDS in SLS zaradi volilnega sistema resignirano postregel s komentarjem, češ »da so to zamere, ki se ne pozabijo nikoli«. Kako dolgo potemtakem traja ta zamera med obema strankama, ali pa se je mogoče, kot je videti pri oblastnikih, že končala? Ko ga je novinarka v luči aktualne vladne koalicije želela vprašati, kakšno prihodnost ji napoveduje in ali še pomni svoje besede, saj te očitno nasprotujejo sedanji vladni idili, je Jambrek zamahnil z roko: »Tega, kar ste zdaj citirali, se ne spomnim, ampak zanesljivo sem res kaj takega rekel. Ampak me ne zanima več. Človek reče marsikaj v življenju.« (RTV Slovenija, 13. 4. 2005)
Novinarka je ostala praznih rok glede odgovora in povprašani član omizja je nadaljeval diskusijo drugje. Pri tem pa se, presenetljivo, niti ni posebej trudil skriti svojo namero. A nesorazmerje med njegovo izjavo (»nikoli pozabiti«) in dejansko pozabo (»se ne spomnim«), nato pa še jasno izrečeno distanco (»me ne zanima več«) je v danem primeru gledalca pustilo razočaranega. V običajni praksi bi sicer pričakovali tiho in nevidno spremembo teme na način, ko je to del retorične taktike sogovorca v stiski, toda prvak civilnodružbenega dialoga jo je naredil za skorajda junaško dejanje. Zadrege se ni sramoval, ob svoji očitni nekonsistenci je zamahnil z roko in priznal svojo grešnost. Čisto argumentacijsko situacijo oblike »A pravi X, toda poglejmo si raje Y« je nadzidal s priznanjem svoje nedoslednosti, pa vendar novinarki ni odgovoril in je zašel drugam. Dobronamerno mu lahko pritegnemo: človek res izjavi marsikaj v življenju, za kar mu je žal, po drugi plati pa so tudi politična dogajanja nepredvidljiva. Ko se želimo izogniti argumentu ali ugovoru, ki nam oporeka, z napačno sledjo ali regresijo v neke druge besedne vode, je to tip argumentacijske retorike z menjavo teme in Jambrek jo je uporabil na precej originalen dekamufliran način. V širšem smislu v takšno skupino spadata tudi argument »ad hominem« (proti človeku) in argument s sklicevanjem na avtoriteto, saj pri obeh govorec najlaže zbeži proč od ukvarjanja s stvarjo samo, za čimer bi si sicer moral prizadevati.
Zofijini ljubimci
Št. 2
Jančič in zlata doba Večera
Pristranskost ni domena novinarskega poklica. Tega se žal ne zaveda urednik notranje redakcije Večera, gospod Peter Jančič. Njegova neprofesionalna drža postaja težava tudi za njega samega. Vse težje jo skriva, vse težje se zadržuje v svojih nerodnih izpeljavah. Poglejmo si dve in uporabimo minimalno logično analizo.
Pred dobrim mesecem se je g. Jančič junaško postavil za Janšo glede odstopa njegova predstavnika za medije, g. Jerneja Pavlina. Ta je prepovedal vladino komuniciranje z Mladino. V komentarju »Je problem res Pavlin?« iz Večera 8. junija letos zagovarja dostojnost odstopa in problematizira pisanje medijev – namesto da bi jih vzel v bran. Kot da ne bi bil novinar. Njegov smešen lapsus, ki ga ob tem zagreši, je s tem le posredno povezan. Ob tem navede lep primerek “post hoc, ergo propter hoc”, ko zapiše: »Podobno je bila škodljiva odločitev policije pred več kot letom, da bo javnosti povsem onemogočila dostop do podatkov o mrtvih in ranjenih v prometnih nesrečah ali pri kaznivih dejanjih. V letu po tej odločitvi se je dramatično povečalo število mrtvih in ranjenih na cestah.«
Kaj je značilno za takšno zmoto? Oblika je preprosta: B se je zgodil časovno po A, torej mora biti A vzrok z B. Najprej je bil javnosti omogočen dostop do podatkov o mrtvih, potem je to povzročilo, da se je povečalo število mrtvih. Le kdo bi temu verjel? Takšnemu pripisu vzročnosti pri naključni korelaciji se ponavadi ne more upreti magično mišljenje in praznoverje. Ga imamo tudi v slovenskem novinarstvu?
Alenka T. Topolovec
Št. 3
Jančičevo strašilo (straw man)
V Večeru 25. julija letos pa znova beremo Jančičevo argumentativne umetelnosti. Ki so tako zelo očitno manipulativne, da za njihovo prepoznavanje ni potrebno posebno znanje. Nad zapisom o policijskem preverjanju dela novinarke POP TV se razpiše o aferi s prisluškovanjem novinarju Tomažu Rancu, v katerega je bil vpleten tedanji kriminalist Drago Kos. Isti Kos je danes predsednik komisije za preprečevanje korupcije, ki jo želi nova Janševa vlada ukiniti, opozicija pa bo o tej nameri mogoče (odločitev še ni dokončna) razpisala referendum. Čeprav članek ne govori o tem, je nadnaslov članka »LDS za zaščito Draga Kosa, ki je nezakonito nadzoroval novinarja, pripravlja celo referendum«!
Vsakemu povprečnemu bralcu bi moralo biti jasno, da referendum s temo policijskega nadzora nima nič opraviti. In enako bi mu moralo biti jasno, da zahteve po tem, da se protikorupcijska komisija ne odpravi, še posebej ne, če si želite boja proti korupciji, ni povezana z njenim predsednikom. Da želi predlagatelj s pomočjo referenduma zaščititi Draga Kosa (če bi to že bil predmet zapisa), je za lase privlečena teza z natančno določeno funkcijo – odvrniti pozornost drugam. Takšnemu postopku pravimo »strašilo«: v njem, hote ali pa ne, napačno interpretiramo sogovorčevo intenco. Strašilo ima obliko« A trdi P. Vendar zadnjič ste vendar rekli ali naredili Q. Torej ne drži, da P.«
Argumentativni trik »strašila« (straw man) je zelo pogost. Teza, da želi nekdo z željo po neukinitvi antikorupcijske komisije zgolj ščititi Kosa, je dober primerek novinarske pristranosti.
Še pomnimo Janševo predvolilno, ko nam je obljubljal zlato dobo? S takšnimi zapisi v Večeru je Janševa zlata doba demokracije zajamčena. Čestitamo Večerovim urednikom.
Alenka T. Topolovec