Odziv na prispevek objavljen v Sobotni prilogi Dela 14.8.2009, str. 31 (pisma bralcev)
Gospa Spomenka Hribar, ob vsem spoštovanju tako do njenih etičnih načel kot do njenega vztrajnega prizadevanja, da bi jih sprejeli, spoštovali in uveljavljali tudi vsi drugi, zlasti Slovenci, vendarle vztraja tudi pri nekaterih zmotah, ki jih ponavlja v svojih razpravah z gospodom Ivanom Kristanom.
Tako mu (Kristanu), recimo v svojem zadnjem pismu očita, da »meša pojme« češ da Jugoslavija s tem, ko je bila mednarodno pravno priznana, ni postala legitimna, ampak legalna.
Po njenem je namreč kriterij legitimnosti etičnost, te pa, bojda zaradi umanjkanja nečesa, čemur pravi »svobodne volitve«, ni bilo.
Legitimnost pa, žal, nima kakšne neposredne povezave ne z etiko ne z legalnostjo, čeprav obe besedi izvirate iz latinskega lex = zakon. Potem, ko je dolgo časa izraz »legitimnost« dejansko pomenil isto, kot legalnost, torej zakonitost, se je, verjetno prvi, spomnil na drugačno razlago in pomen tega pojma Talleyrand na dunajskem kongresu v 19. stoletju. Po njem in njegovih somišljenikih – vsi so bili kajpak okoreli protirevolucinarji – se je pojem »legitimnosti« povezal izključno s pojmom oblasti. Pomenil pa naj bi »od Boga dano oblast« ali, bolj poljudno, oblast, kakršna je bila prej. Torej pred revolucijo. (Z revolucijami so, očitno, imeli težave že v zdavnaj minulih časih in okoljih).
V novejšem času se pojem legitimnost nanaša na oblast, ki jo priznavajo tako domače (državljani) kot tuje (države) politične skupnosti.
Ne glede na stopnjo svobode prvih povojnih volitev je bila zmagovita revolucionarna oblast priznana tako od državljanov FLRJ in kasneje SFRJ, pa tudi od vseh drugih političnih skupnosti (držav) na svetu.
Pri tem je popolnoma vseeno, na kak način je konkretna oblast prišla do svojih pozicij. Legalno ali nelegalno. Legitimnost pa se neki oblasti prizna ali ne prizna (kar je, resnici na ljubo, dokaj redek pojav – razen če tudi revolucije in razne udare razumemo kot obliko delegitimizacije obstoječe oblasti ) šele potem, ko je na kakršenkoli način že, že na oblasti.
(Pred leti je v intervjuju temu tedniku tudi, takrat še pretendent za kandidaturo za predsednika države Slovenije Borut Pahor, izjavil, da je »komunistična partija nelegitimno prevzela oblast«, kar je glede na uveljavljeni pomen tega termina, milo rečeno, neumnost. Kako pa je sploh mogoče »legitimno« prevzeti oblast? In katera oblast bi po Pahorjevem in Spomenkinem mnenju potemtakem bila »legitimna«?
Morebiti pripadnikov »kraljeve dinastije« Karađorđevićev? Katerih oblast je bila kajpak legitimna, nikakor pa ni bila pridobljena legalno. Razen, če menite, da je državni udar proti pred njimi vladajočim pripadnikom dinastije Obrenovićev legalna oblika prevzema oblasti, revolucija pa ne. Pa pustimo ob strani način, kako so do svojih funkcij prišli Obrenovići).
Poleg tega zelo verjetno ni mogoče enačiti tako razumljene legitimnosti z legalnostjo, ki naj bi bila Jugoslaviji pridobljena z mednarodnim pravnim priznanjem. Mednarodna legitimnost neki oblasti je podana predvsem s političnimi sredstvi. Pravna dejanja, ki takšno oblast še legalizirajo, so torej posledica politično pridobljene oziroma priznane legitimnosti.
Da bi, torej, tedanja jugoslovanska oblast, lahko pridobila legalnost, je najprej morala postati legitimna. In v tem procesu so tako domača kot tuja javnost pač, hote, nehote ali prisilno, nekako pozabile na vrsto neetičnih dejanj, ki so novim oblastnikom pripomogla zavzeti njihove nove položaje. Morebiti v smislu navodila »kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!«
Tudi o dogajanjih leta 1990 bi se dalo razpravljati.
Ali ste prepričani, da v Sloveniji tedaj ni bilo revolucije?
Revolucija (obrat) v političnem smislu pomeni »nenadno spremembo pravne in družbene ureditve v nekem okolju«. V nasprotju z »evolucijo«, ki pomeni postopno prilagajanje pravnih in družbenih ureditev spremenjenim razmeram.
Revolucije so praviloma, ne pa nujno!, nasilne. Slovenci smo v tem smislu pač imeli srečo, da nam je »nenadno spremembo pravne in družbene ureditve« uspelo doseči brez prelivanja krvi (če nekajdnevne vojne za mejne prehode s »samo« nekaj 10 izgubljenih življenj, ne upoštevamo). Kljub temu pa je možno (ne pa nujno!) tudi ta dogodek imenovati revolucija.
Gospa Spomenka ima seveda prav, ko pravi, da »ni pomemben le cilj, rezultat, temveč tudi pot do njega«. V zvezi s tem je seveda povsem v redu, če kritizira to pot in opozarja ne nepravilnosti, ki so se na tej poti dogajale. Lahko se z njo tudi strinjamo v mnenju, da noben, ne cilj ne rezultat, ne moreta biti vredna neetičnih dejanj pri njunem doseganju. Še več, strinjamo se tudi s tem, da sta tako cilj kot rezultat razvrednotena, če sta bila dosežena z neetičnimi sredstvi.
To pa še ne pomeni, da je bila revolucija kot središčna dejavnost NOB nelegitimna in neupravičena. Mislim, da sem v teh pismih v zvezi s tem nekoč že zapisal: nobena neupravičena revolucija ne zmore pridobiti na svojo stran zadostnega števila privržencev, da bi lahko zmagala. In, ne glede na način, kako je naša tedanja, ne le slovenska ampak jugoslovanska revolucija delovala: bila je upravičena, s tem legitimna in je le tako lahko tudi zmagala. In teh dejstev nobena empatija, sočutje do žrtev revolucije, ne more ovreči.
Morda nekoč v prihodnosti, če se bo razlaga pojma legitimnost kot enačenje etičnosti uveljavila v slovenskem in evropskem, svetovnem jezikoslovju. Kot se je nekoč, začasno, uveljavilo Talleyrandovo enačenje legitimnosti z »ancient regime«.
Prvič objavljeno v Sobotni prilogi Dela