Odziv na istoimenski prispevek Maksa Tajnikarja, objavljen v Delu, Sobotna priloga, 7.7.2012
Seveda! In ne le ona!
Čeprav profesor Tajnikar ni med meni najljubšimi teoretiki je tokratni prispevek dobesedno izjemen. Kljub temu pa dovoljuje pristaviti piskrček ali dva.
Recimo v zvezi s »konkurenčnostjo«, ki jo vsaj posredno zagovarja tudi avtor. Zlasti v zvezi s »konkurenčnim« pridobivanjem bruto družbenega proizvoda ali BDP. Ta je, skrajno preprosto, sestavljen iz vseh plač nekega okolja (države). Prišteti jim je mogoče še investicije ter prihranke in odšteti izgube. V kolikor slednje ni že del BDP-ja kot takšnega.
Zato ima »konkurenčnost« smisel na podjetniški ravni, kjer je s smotrno porabo tega, čemur prof. Tajnikar pravi »inputi« in med katere lahko štejemo tudi plače zaposlenih mogoče doseči tako imenovane konkurenčne, torej vse nižje in nižje prodajne cene izdelkov ali storitev.
Na državni ravni, torej v zvezi z BDP pa bi veljalo razmisliti, ali tak način doseganja konkurenčnosti ne znižuje tudi samega BDP-ja?
Stroški za »inpute«, vključno s plačami, so namreč del BDP-ja samega. V smislu: kar je nekdo nekomu plačal, je slednji zaslužil. In s tem prispeval k polnjenju BDP-ja.
In še pripomba k mnenju, da makroekonomija pač ne more temeljiti na gospodinjski logiki.
Če v tem primeru zamenjamo »gospodinjsko logiko« z »zdravo kmečko pametjo« bi veljalo obuditi spomin na pregovor, ki pravi, da se »krava molze pri gobcu«.
Povedano drugače: brez trošenja (vlaganja, investiranja) ni ne proizvodnje izdelkov ne izvajanja storitev. Javnih ali zasebnih.
Je pa seveda res, da del tovrstnih vlaganj prinaša rezultate šele po dolgih letih. To velja zlasti za izobraževalni sistem, ki je, če ga obravnavamo zgolj z vidika sedanjosti, res le strošek. Morda pa je takšno kratkoročno gledanje na tovrstne »stroške« tudi skrajni domet zagovornikov varčevanja vse povprek?
(Pri čemer bi veljalo vprašati se, kaj beseda »varčevanje« sploh pomeni? V splošnem s to besedo ljudje ne razumejo predvsem manjše porabe na sploh, ampak manjše porabe z namenom prihranka, s katerim se bo nekaj storilo. Od javnih investicij na državni do nakupa pralnega stroja ali odhoda na dopust na osebni ravni. Tako tista, ki nas očitno vse vleče za nos kot pretežni del preostalih evropskih in slovenskih politikov pa s pojmom »varčevanje« razumejo le prihranke. Brez bodisi kratkoročnih bodisi dolgoročnih ciljev, kaj se bo s prihranki počelo. Dejansko pa ne govorimo o prihrankih, ampak zgolj o manjši porabi. Torej o molzenju krave brez njenega ustreznega in predvsem zadostnega hranjenja).
O Nemškem »uspehu« in kdo je ta uspeh plačal veliko povedo podatki v pismu podpisanega, objavljenem 23. junija v tem časniku. Naj dopolnim tedanje številke še s tem, da je po podatkih Eurostat približno petina (19,7% leta 2010, nad 20% od leta 2006 do 2009) Nemcev materialno deprivilegirana; da se je delež ljudi, ki mesečno dobijo 60% mediane dohodkov ali manj, kar velja za prag revščine, od 10% leta 2000 zrasel za polovico, na 15,6% leta 2010 in, da se je enako povečal delež dejanskih revežev, to je tistih, ki dobijo 50% ali manj mediane vseh dohodkov. Namreč iz 6% leta 2000 na 9,2% leta 2010.
Porast obojega je v Sloveniji sicer skromnejši in sploh manjši kot v Nemčiji, kar pa vsaj prizadetim 12,7% tistih, ki dobijo največ 60% mediane oziroma 7,3% tistih, ki ne dobijo niti polovice mediane, ne pomaga kaj veliko. (Vsi podatki Eurostat, za Slovenijo le podatka za 2010).
Na tem mestu ni dovolj prostora za obravnavanje Grčije, Italije, Španije in drugih »kritičnih« držav. Omenim naj le to, da nobena od njih ni bila nad povprečjem EU ne pri porabi BDP v javne namene, ne za socialne transferje ali morda celo za izobrazbo in da se tudi pri deležu prebivalstva na ali pod pragom revščine ne morejo pohvaliti z izjemno ugodnimi številkami. Prav nasprotno: v vsem obdobju od 2000 naprej, so bodisi nekoliko bodisi krepko pod povprečjem EU. Razen pri revščini, seveda, kjer to povprečje presegajo.
Seveda tudi profesor Tajnikar ne more brez opozarjanja na nujnost odpiranja novih delovnih mest. V zvezi s tem velja opozoriti na intervju dr. Petra Kraljiča v zadnji posebni številki Mladine. Ta namreč pravi, da je pri 110.000 nezaposlenih (dejansko jih je vsaj 126.000) potrebno zagotoviti najmanj 60.000 novih, povsem novih delovnih mest. In da dvomi, da je v slovenskem političnem vrhu prisotno zavedanje o težavnosti in kompleksnosti te naloge. Zlasti, če naj bi bila ta delovna mesta produktivna, vseeno ali v proizvodnih ali storitvenih dejavnostih in, po možnosti, celo konkurenčna – torej slabo plačana.
Morda še vprašanje neposredno za profesorja Tajnikarja: kaj menite, če bi namesto plač obdavčili delo? Tudi tisto, ki ga opravijo stroji, naprave, sistemi!
Morda pa bi v tem primeru res bilo mogoče skrajšati delovni čas na recimo 3 ali 4 delovne dni na teden ter tako posredno odpreti ne toliko nova kot dodatna delovna mesta, uvesti UTD in ob vsem tem še napolniti zdravstvene in pokojninske blagajne.
Objavljeno v Delu, 14.7.2012