Tednik Der Spiegel, na 52. strani svoje letošnje 48. številke opisuje dogajanja, spremljajoča študentske proteste, ki so zajeli več kot 40 nemških Univerz.
Avtorji prispevka ugotavljajo, da so protestirajoči študenti ostali brez motivov: njihove proteste, usmerjene proti zavoženim idejam tako imenovane bolonjske reforme enako kot tiste, ki nasprotujejo šolninam ali pa se upirajo preobremenjenosti (ki je ena od posledice zavoženega vpeljevanja omenjene v izhodišču zgrešene reforme) študentov, podpirajo bolj ali manj vsi.
S študenti soglašajo profesorji. Njihove zahteve podpira pretežni del javnosti. Celo politiki jim vsaj načelno ne nasprotujejo.
In tako so študentje ostali bolj sami, kot takrat, ko jim vsi ali večina naslovnikov protestov nasprotuje: nenadoma nimajo več nikogar, na kogar bi naslovili svoje zahteve, svoje ultimate. Od kogar bi lahko tvorno zahtevali spremembe.
Njihov položaj je brezizhoden: kako prisiliti takšne ali drugačne oblasti, da se lotijo izpolnjevanja študentskih zahtev, če pa tako te kot one oblasti te njihove zahteve načelno podpirajo. V praksi pa imajo, kajpak, »zvezane roke«. Med drugim prav s pogodbo, proti kateri so očitno usmerjeni vsi, tako študentje kot profesorji kot javnost in celo politiki.
Slednji si s to nesrečno bolonjsko reformo tudi sicer po pilatovsko umivajo roke: marsikakšnim slabostim tamkajšnjih univerz ni prav nič botrovala ta reforma. Pomanjkanju predavalnic in laboratorijev, razpadanju stoletnih zgradb in podobnim tegobam ni reforma prispevala prav nič. Je pa zato kar primeren izgovor, da se odpravljanja teh problemov nihče ne bo lotil. Vsaj v doglednem času ne.
In kako je te okoliščine opisal eden izmed intervjuvanih študentov? Obžaluje pač, da je vzdušje med študenti nenaklonjeno radikalizaciji protestov. Z miroljubno zasedbo predavalnic se še strinjajo. Da bi pa izzivali javnost s kakšnimi morda ne ravno napovedanimi, torej spontanimi demonstracijami (in pri tem tvegali tudi kakšno morebitno aretacijo ali dve)? Tega od današnje študentarije ni več mogoče pričakovati.
Saj ne, da bi bili bolj »ostri« protesti zanesljiveje učinkovitejši, ampak sedanji revolt, s katerim se tako rekoč vsi strinjajo, ne kaže niti minimalnih znakov vsaj drobnih sprememb v pravo smer.
Ob tem bi vsaj morebiti veljalo pripomniti, da nemški študentje vsaj nasprotujejo tako zaradi podedovanih kot z in zaradi reforme nastalih novih nepravilnosti.
Slovenskih študentov se tovrstna sistemska vprašanja očitno ne tičejo kaj dosti.
Ali pač?