Vedno znova človeka fascinira, koliko tega lahko ljudje napravimo z besedami. Kot bi rekel sloviti filozof jezika John Austin, avtor knjige »How to do things with words«, v sicer nekoliko modificiranem kontekstu, stvari počnemo z besedami ves čas. Tega sem se spomnil, ko sem prebiral kolumno slovenskega intelektualca Draga Jančarja z naslovom »Analogije z nacizmom« (Delo, 7.2.04), žalostno apologijo, v kateri se avtor postavi v bran žrtvam »neumnih stigmatizacij« naših desnih politikov, ki jih menda ultraški levičarji vse povprek neupravičeno zmerjajo s ksenofobi in nacisti. Za (pretirano ali celo izmišljeno in nalašč izbrano) primerjavo z nacizmom, ki je predmet zapisa, v slovenskem prostoru ob primeru izbrisanih, muslimanov in podobnih ekscesnih netolerantnih diskurzov te mesece še nisem slišal.
Kaj torej počnemo z besedami? In kakšni meri mora biti zadoščeno, da smemo nekomu zares reči ksenofob: zgolj na podlagi tega, kar zares naredi s svojimi rokami (recimo, da premlati nekoga temne polti)? Ali pač mogoče že na podlagi tega, kar naredi s svojimi besedami? Drago Jančar očitno stoji na stališču, da beseda ni konj, zanj štejejo le »neverbalna« dejanja. Le tako si lahko razložimo njegov spregled stoterih sočnih prikazov stališč, intenc, osebne zgodovine in preračunljivosti akterjev, ki so jih te tedne deležni izbrisani »južnjaki« in muslimani, po katerih pljuvajo snovalci strani www.moseja.net (ti so očitno vzeli v zakup celo naslov, iz katerega ni mogoče razbrati, kaj je njihova dejanska namera: kot da bi si sovražniki katolikov za spletno stran izbrali recimo www.katolican.net). Ker skratka doslej v krvi ni obležal kateri od teh, ki so mu kratene osnovne človekove pravice, po njegovem ksenofobija ni preveč evidentna. Pervertirano tako žrtve trenutnega pogroma niso izbrisani, ki so utrpeli kršitve temeljnih človekovih pravic, temveč predstavniki opozicijskih strank.
Po Jančarju se namreč v boju za strpnost s strani zagovornikov človekovih pravic -tem menda prav nič ne zaupa – dogaja zloraba najhujše vrste: »Boj za toleranco in proti nekaterim oblikam nestrpnosti tako prinaša najhujšo obliko netolerance v javnem dialogu, z ničemer utemeljene stigmatizacije in nedopustne zgodovinske analogije«. Biti netoleranten v imenu tolerance je seveda zanimiv paradoks, ki ga poznajo celo filozofski učbeniki: v kakšni meri je takšna netoleranca dovoljena, je kakopak odprto vprašanje. Vendar v danem kontekstu ni jasno, kaj bi avtor zares želel: zdi se, da navija za toleranco do sovražnega govora (do izbrisanih etc.) in jo postavlja višje od netolerance do ljudi. Povedano drugače: toleranca do katerekoli besede je zanj dragocenejša od netolerance do kateregakoli človeka.
Zdaj smo že pri zanimivem protislovju, v katerega se je zapletel naš avtor: po eni strani zagovarja netolerantnost besed o nacizmu (domnevnih primerjav levičarskih politikov in intelektualcev, s katerimi »obkladajo« desne, domnevno ksenofobne politike) in jim očita neupravičenost, še posebej pa žaljivost do resničnih žrtev holokavsta. Toda po drugi strani avtor zagovarja tolerantnost do katerekoli besede: ves plaz očitkov o prebrisanih izbrisanih, ki tvorijo kvoto izmečkov, vsa kalvarija izganjanja mošeje iz Ljubljane, vse iz nepredstavljivo abotnih razlogov, vso kratenje človekovih pravic skratka, kolikor je izrečeno, kolikor je del besedičenja, za Jančarja ne pomeni nobene podlage za obsodbo ali zagovor teh pravic. V nasprotnem bi nam to pač povedal! Spomniti velja, da se slovenska literarna srenja v celoti ni uspela opredeliti do teh vprašanj, četudi v politiki sila rada pristavi svoj lonček in se navzven predstavlja kot humanistično inspirirana večna zagovornica človekovih pravic in svoboščin. To pot – ne!
Kje se torej začne pohod ksenofobije in drugih organiziranih oblik nestrpnosti: v besedah ali dejanjih? Je res treba čakati na posledice, da bi analogijam, takšnim in drugačnim, podelili domovinsko pravico? Mar tedaj, ko govorimo o analogijah, v resnici ne govorimo o ideoloških izhodiščih, zajetih v miselnih konturah nekaterih politikov? Mar nista beseda in misel vselej pred dejanjem? In zakaj bi morali čakati nanj, da bi nam Jančar dovolil primerjavo?
Ksenofobija in fašizacija stališč sta najprej v argumentaciji početja. In dokler se avtor ni distanciral od nje, njegovo tezo o neupravičenosti »analogij z nacizmom« ne moremo brati drugače kot apologetiko prepričanj slovenskih desničarjev. Žal.