V še ne tako zelo oddaljenem času sproščenega izražanja nagonov je bilo mučenje in poniževanje poražencev nekaj običajnega. Zadeva pač, s katero so se sprijaznile tudi žrtve: vsak pripadnik vojaškega sloja je užival v mučenju in nato pohabljanju sovražnikov vedoč, da bo v primeru poraza in ujetništva tudi sam deležen enakega ravnanja. Mučenje in pohabljanje ni bilo pridržano le tedanji »kaznovalni politiki« oblastnikov, ki so si svoje »zakone« pisali bolj ali manj vsak zase in za teritorij, ki so ga obvladovali, ampak zlasti za poražene nasprotnike v boju.
Razvoj civilizacije je dosegel predvsem močno samoomejevanje izražanja nagonov, kar se odraža tako v vedenju v družbi kot v vedenju nasproti ujetnikom, zapornikom, poražencem. Nagoni pa s tem seveda niso odmrli, prenehali obstajati. Še kako so živi v vseh nas. Kadar jih nikakor ne moremo izražati, se s tem bodisi sprijaznimo, ali pa to iz družbene vzgoje, ki smo je deležni že od zgodnjega otroštva, izhajajoče samoomejevanje povzroča takšne in drugačne psihične težave in zablode. Povsem drugačne pa so posledice razmer, ki takšno izražanje v vseh nas prisotnega sadizma dovoljuje. Takrat se naše nagonsko življenje obnovi v vseh izraznosti. Kot pred stoletji znamo s celotnim bitjem uživati, pa tudi trpeti. In, če smo v položaju zmagovalca, torej trenutno močnejšega, zelo radi uživamo v tem, da povzročamo trpljenje poražencu, trenutno slabšemu. To še kako dokazujejo tudi številni tovrstni dogodki iz obdobja zadnjih, tako rekoč včerajšnjih balkanskih spopadov. Zelo verjetno tudi dogodki v okoljih, kjer takšni spopadi še trajajo. In, seveda, dogodki, o katerih pričevanja počasi pronicajo v javnost: v zaporih in vojašnicah.
Kljub vsemu pa dogajanje te vrste ne morejo biti vedno deležna enake obsodbe, še manj enake razlage. Velika razlika je namreč, če se k izživljanju nagonov z mučenjem podrejenih ukvarjajo v okoljih, v katerih še vedno prevladuje bolj ali manj srednjeveška organiziranost družbe ali pa v okoljih, ki sama sebe imenujejo za demokratična. Za takšna, v katerih še kako spoštujejo nekaj, čemur pravimo »pravna država« in v katerih še bolj spoštujejo nekaj, čemur pravimo »človeške pravice in svoboščine«. Sprenevedanje ameriške, evropske in tudi slovenske noblese, torej političnih elit, v zvezi z dogajanji v takšnih in drugačnih zaporih, ki naj bi se nahajali tudi v nekaterih evropskih državah, ni nič drugega, kot vračanje v dobre stare čase, ko so močnejši lahko svojo moč uporabili na vsakršne, tudi najbolj okrutne načine.
Razlika je le v tem, da so takrat lahko to počeli javno, brez očitkov vesti in brez zgražanja okolja, danes pa morajo to početi prikrito. Dragica Korade v Sobotaži (Večer, 10.12.05) to lepo opisuje s stavkom, ki glasi nekako takole: »Težava ni v mučenju, ampak v pisanju, objavljanju o njem«.
Zato niso največji problem predsednik Bush s svojo ekipo, ampak je mnogo večja težava v vseh tistih pripadnikih političnih elit držav, ki sebe prištevajo med »civilizirane«, ki javno morda ne pristajajo na takšno ravnanje z zaporniki in ujetniki, v dejanjih pa v celoti pristajajo nanj in ga podpirajo. Pa četudi se pri tem zgovarjajo na različne »nacionalne« interese, zaradi katerih si pač v tem hipu »ne morejo privoščiti« aktivnejšega nasprotovanja dejanjem, ki konec koncev vendarle skrbijo tudi za »našo varnost«. Kdo pa bo poskrbel za »našo varnost« pred trenutnimi in bodočimi oblastniki ter njihovimi orodji?