Članek Petra Raka v današnjem Delu boleha za že ponotranjeno in zimzeleno navzočo politično inficirano zmoto v slovenskih razmerah – za zmoto »tudi ti«. Trenutno dosega svoje vrhunce v razpravah o sovražnem govoru (tudi druga stran to počne, in to celo bolj!). No, ko se ta zmota naseli v kulturo in epekajevski (navijaški) diskurz, rezoniranje zveni takole:
1. Maribor je bedno mesto.
2. Toda to pravi novinarka, ki sama piše za časopis, ki izhaja v enako bednem mestu Frankfurtu.
3. Torej ni res, da je Maribor bedno mesto.
Wikipedia – bo kar dobra za začetek – razloži eno izmed osnovnih form zmote »tu quoque«, ki bo dovolj za naše potrebe:
This form of the argument, familiar from everyday disagreements, is as follows:
A makes criticism P.
A is also guilty of P.
Therefore, P is dismissed.
Skratka: »A: – Kradel si. B: – Pa kaj poveš, saj si tudi ti kradel. Torej: Nič hudega.« Urednikom Dela se je sicer zdel argument tako imeniten, da so ga vključili, v nekoliko modificirani obliki, še v poudarek ob besedilu, kjer sicer beremo:
In ker je temu tako, je najbolje, če se Slovenci že enkrat nehamo ubadati s tem kaj si o nas mislijo v tujini, EPK ne organiziramo zato, da bi napravili vtis na tuje novinarje in obiskovalce, temveč da bi v Mariboru in petih partnerskih mestih naredili vsaj minimalen premik na področju kvalitete življenja. Nenazadnje je tudi Frankfurt v primerjavi z Berlinom, Londonom, New Yorkom, Sankt Petersburgom ali Šanghajem precej dolgočasna destinacija, večina popotnikov pozna le tamkajšnje letališke terminale.
Velja opozoriti na nekaj stvari. Prvič, zmota »tudi ti« je zmota »ad hominem«, saj razpravo od vsebine usmerja v udeleženca razprave – v tem primeru na nemško novinarko in neko njeno okoliščino (poreklo časopisa, v katerega piše). In od tu naprej se začenjajo same težave: ni relevantno za razpravo o kvalitetah Maribora, ali novinarka dela (ne nujno živi) pri časopisu, ki izhaja v mestu, ki je, če že resnično je, enako bedno po svojem izgledu. Vprašanje je namreč zgolj, ali njena ocena o bedni podobi Maribora drži ali ne.
Drugič, tudi če bi že sprejeli neko relevanco primerjave, je razlika očitna: Frankfurt pač trenutno ni Evropska prestolnica kulture in oči niso uprte vanj iz takega razloga. Da o asimetriji potencialne reakcije mariborskega novinarja, ki bi v Večeru negativno opisal Frankfurt, zaradi česar bi se prebivalci tega mesta strašno sekirali, niti ne govorimo…
Tretjič, opozoriti velja ne neskriti seksizem in šovinizem v pretežni večini ne le anonimnih komentatorskih odzivov (namigi, da ima ženska menstrualne težave v osrednjem dnevniku RTVS), kjer najdemo obilne reference tudi na tudi-grdote Frankfurta (zmota je pač ponarodela). Če hišnik Dule v eni redkih epekajevskih produkcij izrecno pove, da »bomo fukali, ko bo EPK«, tudi ne preseneti odziv na spletnih straneh Večera: »Ja, kaj pa mislite, s kom se je pogovarjala ta neumna Nemka, ki je na koncu še najbrž nihče ni pofukal, kot si je želela, kot je sanjala (o divjem balkanskem kurcu)?« Toliko o tej zmešani nemški novinarski kuri (ja, ni moj izum).
O navijaštvu medijev v primeru EPK sem obilno pisal in pisal. Antagonizem Večer in Delo vs. Dnevnik je očiten.
O bizarnih distinkcijah med »biti« in »imenovati se« (»Maribor seveda ni in nikoli ne bo evropska kulturna prestolnica, temveč je le za eno leto prevzel naslov Evropske prestolnice kulture«) in apelih k ignoranci tujega mnenja (»Najbolje je, če se Slovenci že enkrat nehamo ubadati s tem, kaj si o nas mislijo v tujini«), pa kdaj drugič.