»…da reforme ne smejo odvzeti nobene že »pridobljene pravice« (pa čeprav je ta »pridobljena pravica« morda krivičen in družbeno škodljiv privilegij na račun drugih)« dr. M. Makarovič, Delo, 1.2.2006.
Navedeni citat je del sicer kakovostnega prispevka, v katerem avtor analizira raznolikost zagovornikov in nasprotnikov načrtovanih gospodarskih reform v Sloveniji. Del tega članka, zlasti navedeni citat oziroma tisti del, ki ga je že avtor dal v oklepaj, pa je ob tem ena od značilnih argumentacij zagovornikov reform, ki slonijo predvsem na podmeni, da je treba državo razbremeniti odgovornosti za usodo njenih prebivalcev in le-te tudi skozi to narediti bistveno bolj odgovorne same zase. In s tem tudi bistveno bolj samozavestne.
Tudi zato je treba najprej poudariti, da ne gre za kakršnokoli nasprotovanje mnenju avtorja navedene povedi, ampak da je ta povzeta le kot vzorec. Kot ena izmed mnogih, ki se zadnje čase pojavljajo v slovenski javnosti in skušajo prepričati sprejemnike zamisli, da je ta pač najbolj pravilna od trenutno možnih.
Krivičnost »pridobljenih pravic«, ki so »družbeno škodljiv privilegij na račun drugih«, ortodoksnejši zagovorniki te usmeritve spravljajo v nasprotje z institucijo demokracije kot takšne. Namreč: »pridobljene pravice« po tej razlagi niso toliko rezultat desetletja in desetletja trajajočega boja zaposlenih za svoje pravice v času dela in po njem, kot preprosta posledica terorja večine (neuspešnih nelastnikov) nad manjšino (uspešnih lastnikov), kar da omogoča napačno razumljeno, uporabljano in posledično zlorabljeno pravilo demokratičnega odločanja, po katerem so pač sprejete odločitve, za katere se je odločila večina, ki se je sploh odločala.
Seveda takšna kritika demokratičnega odločanja v nekem smislu drži. In odločujoča večina v demokratičnih sistemih je tako v preteklosti kot v sedanjosti (in bo tudi v prihodnosti) že veliko krat dokazala, da samo zato, ker je večina, nima tudi prav. V konkretnem primeru, ki ga dokaj lepo ilustrira prav Makarovičeva poved, pa bi bilo s takšnim argumentiranjem kritike demokratičnih načinov sprejemanja odločitev nekoliko težko soglašati.
Zlasti, če v tej sicer kratki besedni zvezi poudarimo oznako: »družbeno škodljiv privilegij«. Te tri besede vsaj v tej povezavi ne povedo prav veliko. Ne povedo, recimo, tega, kdo je pravzaprav družba, ki je prek takšnih privilegijev oškodovana. »Družba«, ki jo tako posredno kritizirani »privilegiji« tako zelo oškodujejo, je očitno nekaj podobnega oz. identična tistim množicam, ki jih J. P. Damijan in soavtorji predloga reform slovenskega gospodarstva pojmujejo s pojmom »vsi«, ko poudarjajo, da bodo uspešno izvedene reforme koristile »vsem«. In seveda niti približno ne razložijo, kdo so to pravzaprav »vsi«.
Če torej povežemo »družbo«, ki ji »pridobljene pravice« tako zelo škodujejo, z »vsemi«, ki jim bodo uspešno izvedene reforme koristile, smo že nekoliko bližje razumevanju obeh pojmov. Vsekakor pa vemo sedaj vsaj to, kdo vse NI del družbe in kdo vse ne sodi med vse. To so namreč tisti, ki bodo z odrekanjem (izgubo) svojih do sedaj očitno neupravičenih privilegijev, kakršni so dostop do izobrazbe, zdravstvenih storitev, pokojnine in podobni, kot nažiralci neomejenih dobičkov nehali biti tako del družbe kot predvsem del vseh.
In potemtakem postaja tudi popolnoma razumljivo, da država ne obstaja zato, da bi v okviru možnosti zagotavljala kolikor toliko enakomeren dostop do družbenega bogastva vsem svojim državljanom. Država očitno spet postaja institucija, ki obstaja zato in zgolj zato, da imovite sloje svojega prebivalstva varuje pred lakomnostjo neimovitih. In, seveda, da neimovite tudi z uporabo svojega monopola nad nasiljem prisili k temu, da v okviru svoje odgovornosti za svojo lastno usodo še naprej vneto polnijo mošnjičke sedaj še nepravično oškodovanih družbenih manjšin – lastnikov!