Če sem osmega marca na ulici ali hodniku kateri izmed mladenk izrekel čestitke, sem pogosto naletel na presenečen obraz. Večina, se mi zdi, je menila, da sem najbrž nerodno pomešal datum njenega rojstnega dneva ali kakega drugega praznika. Ko sem svoje čestitke pojasnil (pa naj se to sliši še tako absurdno), pa sem naletel na ‘skromno’ pojasnilo: »Eh, veš, jaz tega tako ali tako ne praznujem. Ne dam kaj dosti na to. Zares se ti ni potrebno truditi.« Tako sem, imam občutek, izpadel kot anahronistični vollidiot. Da bi vsaj malo popravil vtis in upravičil svoje dejanje, sem pač pripomnil, da sem pred kratkim slišal, da so ženske za isto delo kot moški plačane 15 % manj, in to PRI NAS, v petindvajseterici EU, ne pa v kakem tretjem-svetu-ki-se-nas-ne-tiče. Razlog manjši plači je preprosto v tem, da so ženske po splošnem mnenju pač manj sposobne od moških in se očitno še najbolje podajo za šporhet ali metlo, delovna mesta, na katerih so dobro zastopane.
Če čestitke ob dnevu žena delujejo staromodno, pa so recimo darila za božička ali Valentinovo nekaj samoumevnega – zdi se, kot da se nas je prijela miselnost, da je vredno praznovati zgolj tiste dneve, ki prinašajo darila. Darila kot tisto, kar je zraven totalne zabave pravzaprav popolnoma v ospredju (morda se bodo prihodnje generacije že začele spraševati, zakaj ravno 25. december, ko je tako mrzlo). Pomen praznikov kot dni, ob katerih se nečesa spominjamo, žal očitno tone v pozabo. To je ob 8.3. še tolikanj bolj pereče, saj gre za pozabo boja za enakopravnost, za pozabo priborjenih pravic, ki se torej očitno zdijo nam mlajšim, ki smo začeli razmišljati v (bolj ali manj) liberalnem svetu, nekaj samoumevnega. Bojim se, da je ta samoumevnost in pa apatija, ki jo spremlja, zelo dober čas za potezo tistih, ki jim je v interesu kratenje pravic.
Bomo videli, kako bodo ljudje praznovali prvi maj… No, gotovo bo za nekatere ta dela prost dan prišel zelo prav za izlet v katerega izmed ‘dežurnih’ hipermarketov.