Skrajni desničarski populizem postaja neznosni nevralgični vozel v že tako ali tako dovolj zapletenih aktualnih družbenih razmerah. Videti je, kot da ključni družbeni odločevalci, torej zlasti etablirana politika, le s težavo najdejo protistrup tej verjetno najbolj nevarni nadlogi, ki je dosegla zdaj že epidemične razsežnosti v večini evropskih držav, pa tudi širše (predvsem v ZDA), še zlasti pred nekaj leti po begunski krizi. Reinkarnacija najbolj nazadnjaških desničarskih ideologij, neofašizma, povsem odkritega rasizma, paničnih predsodkov do istospolnih, do žensk, do intelektualcev in nasploh do drugačnih ter drugače mislečih, je demokratično javnost s svojo vehementnostjo in brezkompromisnostjo, presenetila popolnoma nepripravljeno. Zdi se, da so v tem trenutku ogrožene praktično vse demokratične pridobitve, ki si jih je svobodomiselni del človeštva s krvjo priboril že v prejšnjem stoletju – demokracija je torej na hudi preizkušnji. Ali bomo res pristali v civilizacijskem somraku?
Avtoritarnost kot osebnostna predispozicija
Znana marksistična maksima pravi, da tedaj, ko kapitalizem prehaja v obdobje hude krize, smrdi po fašizmu. Na tej točki smo ravnokar. Lahko bi na dolgo in široko razpravljali o psiholoških vzgibih, tistih najglobljih predispozicijah, ki široke množice vodijo v nerazumno zavračanje osnovnih demokratičnih standardov, kar konec koncev tudi njim samim ne prinaša nič dobrega.
Prav na to vprašanje so že pred skoraj 70. leti skušali odgovoriti ameriški raziskovalci, t.i. berkeleyski tim (Adorno, Frenkel-Brunswik, Levinson, Sanford), ko so v nizu res zelo obsežnih raziskav ugotavljali vzroke za nedemokratični potencial pri posameznikih. Izhodišče, na katerem je temeljila ta študija, se je skrivalo v vprašanju, kaj je bilo tisto, kar je gnalo milijone in milijone Nemcev, da so se tako vdano in nekritično podredili najbolj zločinski ideologiji, mnogi pa celo brez slabe vesti sodelovali v največjih grozodejstvih tistega časa. Avtorji so izhajali iz psihoanalitične teorije, ki je danes sicer v zatonu, a je vendarle ponudila še danes navdihujoče razlage. Temeljni vzrok nedemokratičnih praks po njihovem mnenju tiči v avtoritarni osebnosti. Avtoritarnost je tako osebnostni sindrom, ki vključuje mnoge druge naravnanosti: antisemitska stališča, etnocentrizem, konservativizem, fašistično orientacijo. Gre za, v že zgodnjem otroštvu izoblikovano karakterno strukturo, ki jo kasneje v življenju označuje nekritična poslušnost do zunanjih avtoritet (političnih voditeljev, cerkvenih dostojanstvenikov, organov družbene represije itd.).
Že prav, da najprej pomislimo na osebnostno strukturo, kot na primarni izvor avtoritarnosti. Nenazadnje, v populaciji so in bodo zmeraj obstajali posamezniki, ki so tako hudo osebnostno oškodovani, ki imajo tako globoko zakoreninjene verske, rasne, etnične in druge predsodke in za katere so nasilne desničarske ideologije edini način življenja – pa vendar, razumno je sklepati, da je takih oseb relativno malo. Morda bi res v tem primeru šlo za psihopatologijo, za klinično dokazljive osebnostne motnje ali celo bolezni1. Ni pa za pričakovati, da bi to veljalo za tako enormen obseg populacije. Kaj bi torej bil tisti odločujoči, bistveni pogoj za porajanje prave avtoritarne plime v sodobnem času?
Zakaj populisti ne morejo brez vzbujanja strahu?
Najprej se kaže spomniti na Ericha Fromma, ki je bil med prvimi, kateri je skušal ponuditi razlage za ta pojav. Pravi, da izkušnja temeljne negotovosti, občutje izkoreninjenosti v modernem industrijskem, a težko predvidljivem zunanjem svetu vodi posameznike dobesedno v „beg pred lastno svobodo“, v samozanikanje, ko svojo usodo raje prepuščajo tistim, ki jim v težkih trenutkih osebne stiske najbolj verjamejo, ki delujejo najbolj prepričljivo. In ti niso nič drugega, kot „preroki prevare“, kakor jim pravita ameriška sociologa Lowenthal in Guterman, torej predvsem populistični agitatorji totalitarnih gibanj2. Reich pa je videl v izgubi ekonomske varnosti, občutju nacionalnega ponižanja in s tem izgube identitete, plodna tla za podporo nacionalsocializmu v Nemčiji.
Že tem zgodnjim avtorjem raziskovanja avtoritarnega obnašanja ni bilo tuje poudarjanje pomena zunanje ogroženosti. Tako distopični dogodki, kot so npr. velike ekonomske, okoljske in druge krize, nujno vzbudijo ekscesno količino strahu v širokih slojih populacije. Staub omenja otežene eksistenčne pogoje, ekonomsko nazadovanje, politično nestabilnost, nagle socialne spremembe ali celo nerede, kot pogoje za reduciranje skupinskega samospoštovanja, pojavljanje frustracij ob ogrožanju načina življenja, kulturnih norm in vrednot ter svetovnega nazora, kar lahko vodi do izbruhov avtoritarnega nasilja. Hkrati ob doživljanju strahu, postanejo ogroženi posamezniki tudi bistveno bolj previdni, konservativni, dojemljivi predvsem za agende desničarske politike3. Strah je nekakšen sprožilec, ki izhaja iz doživljanja realne ali vsaj namišljene grožnje. Zveza med kolektivno grožnjo in avtoritarnim vedenjem, ko se posameznik zlije z brezimno množico in se nekritično podredi zunanji avtoriteti, katera običajno ponuja preproste, instant rešitve kompleksnih družbenih problemov, je bila večkrat empirično potrjena. Rydgren pa je ugotovil, da sta za vzpon skrajne desnice v Evropi odločilna predvsem dva dejavnika: a) fragmentacija kulture oz. močna polarizacija stališč prebivalcev kake države, b) nezadovoljstvo z etablirano politiko, njenimi voditelji in institucijami.
Avtoritarna dinamika
Nadalje, številne druge raziskave še odkrivajo, da so podredljive avtoritarne osebe tekom svoje najzgodnejše socializacije pridobile specifičen pogled na svet, kot na nekaj strašljivega, ogrožujočega, nestabilnega. Po eni strani gre za nekakšno trajno anksioznost, globoko zakoreninjen strah pred socialnim kaosom, neredom, anarhijo, po drugi pa za netolerantna stališča, predsodke do vseh tistih drugačnih (pripadnikov različnih etnij, ras, oseb s specifičnim življenjskim stilom itd.), kateri bi lahko potencialno ogrozili etablirani družbeni red, vzpostavljeno hierarhično strukturo. Avtoritarni posamezniki ne marajo sprememb, rigidno delovanje je njihov modus vivendi, biti eno in isto, se konformirati, dobesedno zliti se s skupino, kateri želijo pripadati, postane njihov končni cilj. Po mnenju Karen Stenner je avtoritarnost mnogo več kot averzija do drugačnosti, postane namreč zakoreninjen, normativen svetovni nazor, v katerem imajo ključno vlogo vrednote submisivnosti in konformizma. Te osebe se odrečejo lastni avtonomiji, kritični distanci do zunanjih etabliranih avtoritet, torej nosilcih socialne moči, dobesedno „pobegnejo pred svobodo“.
Pomembno je vedeti, da takšne osebe lahko sorazmerno normalno, brez večjih pretresov funkcionirajo v stabilnem, urejenem družbenem okolju – a takoj, ko zaznajo grožnjo t.i. normativnemu redu, tistemu sistemu skupnih vrednot in predstav o sebi samih kot pripadnikih točno določene nacije, veroizpovedi, rase, družbenega sloja itd., je njihovo notranje ravnovesje porušeno, saj se aktivira njihov avtoritarni predispozicijski potencial. Do te hipersenzibilnosti pride le tedaj, če so izpostavljene tej normativni grožnji, nekakšnemu kritičnemu katalizatorju, ki je po eni strani lahko povsem realna nevarnost, ali pa le imaginativna, načrtno sproducirana populistična agitacija, ki s svojimi zmeraj bolj dovršenimi manipulativnimi propagandnimi tehnikami prekraja realnost samo. V obeh primerih bo rezultat enak. Govorimo o interakciji avtoritarnih dispozicij z normativno grožnjo, kar rezultira z avtoritarnim vedenjem. Avtoritarnost, kot stabilna individualna dispozicija, se pod različnimi zunanjimi vplivi (grožnjami) izraža v različnih stopnjah4. Večja kot je percipirana ogroženost, večji je vpliv avtoritarnih dispozicij na netolerantno vedenje (predsodki, agresivnost).
Živeti v postfaktični resničnosti
Se je potemtakem sploh čuditi pravi histeriji, ki so jo sprožile lažne novice in potencirala številna družabna omrežja po celem svetu? Od takrat, ko je Edward Bernays ustoličil znanost oblikovanja javnega mnenja in v propagandi uvidel orodje doseganja družbenega soglasja, pa vse do današnjih dni, je razvoj sodobne tehnologije, še zlasti informacijske in spletnih omrežij, opravil dobesedno kvantni skok in s tem razširil neslutene možnosti vplivanja na svetovno populacijo.
Danes je možno relativno preprosto nadzorovati oblikovanje stališč, vplivati na javno mnenje ali sprožati prave „cunamije“ lažnih novic – te slednje bodo zagotovo delovale na pravkar opisan način. Predvsem pri tistih, ki so najbolj avtoritarno predisponirani in ki se bodo v smrtni grozi pred različnimi umetno sproduciranimi nevarnostmi (migranti, radikalizacija levice, podtalno delovanje „stricev iz ozadja“, „udbomafije“, zmeraj večje zahteve istospolnih itd.), zatekli v naročje populističnega agitatorja, ki ob tem, ko premišljeno lansira popačeno podobo oz. interpretacijo družbene stvarnosti, sebe ponuja kot rešitelja. Gre za znani trik, ki pa zmeraj znova deluje, nenazadnje zato, ker so družbeni procesi tako zapleteni in težko neposredno preverljjivi, zaradi česar se morajo posamezniki zanašati na pojasnjevalne konstrukte zunanjih avtoritet (politike, znanstvenike in druge mnenjske voditelje, vključno z mediji seveda). Socialna psihologija že dolgo pozna dvoje ključnih determinant razširjanja govoric med ljudmi: prvi pogoj je, da gre za frustracijo kakega temeljnega motiva (npr. varnosti, eksistenčnih motivov), druga pa je nejasnost same situacije. Ravno za to gre: življenje posameznikov v neoliberalni družbi je permanentno izpostavljeno obema pogojema. To pa vzbuja temeljno, eksistenčno negotovost, permanentno anksioznost, stanje nasprotno zdravju ali čustvenemu blagostanju.
Dandanes pa so že na voljo tehnologije lažnih novic druge generacije, za katere strokovnjaki opozarjajo, da lahko kaj hitro do neprepoznavnosti spremenijo svet, kot smo ga do sedaj poznali5. To bi resnično pomenilo konec življenja v preverljivi realnosti in seveda raj za manipulatorje ter „lažne preroke“ vseh vrst. Veliko težavo za demokracijo predstavlja institucionaliziranje propagande oz. sistematično razširjanje laži in s tem strahu. Ne more nas začuditi, če novodobni desničarski populisti vsi po vrsti posegajo po teh preizkušenih receptih. Mnogo prahu je vzbudila zadnja predsedniška zmaga v ZDA6.
Politične implikacije avtoritarosti
Avtoritarne predispozicije s pridom izkoriščajo in jih pravzaprav celo upravljajo centri politične moči. To še posebej velja za konservativno desnico, v ZDA je dobro raziskana republikanska vloga pri oblikovanju javnega mnenja – t.i. »strategija Juga« se je dodobra obnesla pri popularizaciji njihove politike in popolnoma spremenila ameriški politični zemljevid. V bistvu je šlo za sila preprosto aplikacijo načela divide et impera.. Z načrtnim institucionalnim spodbujanjem rasne diskriminacije zlasti na ameriškem Jugu, se je v nekaj letih vzpostavila in utrdila hierarhična struktura, na katere dnu so seveda revni in brezpravni črnci, katerim pa lahko dominirajo prav tako obubožani sloji belskega nižjega in srednjega razreda. Odpor do pravega vzroka družbene neenakosti, torej vladajočega razreda, je tako onemogočen.
Tudi Hetherington in Weiler dokazujeta, da so za vzpon republikancev v 60. letih prejšnjega stoletja zaslužni strategi te stranke. Gre za nekakšno evolucijo svetovnega nazora – ideološke temelje so najprej postavili na rasni podlagi in sveti vojni zoper kriminal, pozneje pa so jih še nadgradili z ostalimi družbeno relevantnimi temami: antifeminizmom, patriotizmom, zavračanjem pravic istospolnih, odrekanjem abortusu, danes pa je v ospredju seveda antiimigrantska politika. Ta politična stališča vsekakor niso naključno izbrana, vsebujejo močno simbolno komponento z namenom mobilizacije širokih množic in tako povzročajo globok razkol javnega mnenja.
Ideološke téme so namenoma povezane z dispozicijo avtoritarnosti, kar vpliva na interpretacijo političnega dogajanja in na politično identiteto. Republikanska politika potemtakem zlorablja osebnostne značilnosti volilcev, da si jih z umetno ustvarjenim ideološkim antagonizmom preoblikuje v fanatične privržence. To stori z identifikacijo skupnega sovražnika, torej z mobilizacijsko energijo negativnih kognicij. V makartističnem obdobju lova na čarovnice je komunističnega sovražnika danes zamenjala antipatija do liberalizma, do vsega kar je drugačno, kar presega obstoječi red, kar diši po svobodi. Ocenjujejo, da je danes razkol med privrženci republikanske in demokratske stranke v ZDA najgloblji v zadnjih 100 letih! In to nakljub temu, da se splošne populacijske preference približujejo sredini, je politika tista, ki producira zmeraj večjo polarizacijo. Republikanska stranka postaja vse bolj in bolj konservativna, demokratska pa liberalna.
Ameriška izkušnja izstopa, nikjer na svetu neoliberalna politika, konservativna desnica in s tem neenakost, ni tako izrazita, kot ravno v ZDA. Kako pa je na naši celini? Pričakovali bi, da je močan vpliv leve politike, zlasti socialističnih in socialdemokratskih strank v razvitih državah zahodne Evrope od konca II. svetovne vojne, pa vsaj do 80. let prejšnjega stoletja, zaslužen za kompromis med delom in kapitalom v obliki instituta socialne države in ki še zmeraj deluje kot blažilec družbenih napetosti.
Kaj storiti?
Videli smo, da avtoritarnost z vsemi svojimi tragičnimi posledicami vznikne v tisti družbeni konstelaciji, ki zataji pri zagotavljanju eksistenčne varnosti, vsepovsod tam, kjer se posamezniki čutijo negotove, šibke, ranljive, izdane. Posledica je oziranje po močnem, odločnem voditelju, ki bi jih zaščitil in ponovno vzpostavil vsaj osnovne pogoje za človeka dostojno življenje, ne glede na to, da ideologija, ki jo ponuja, ne prinese ničesar dobrega in da so ponujene rešitve zapletenih družbenih vprašanj čista iluzija. A to predajanje iz obupa neki zunanji avtoriteti postane brezpredmetno, če ljudem znova vzbudimo upanje za boljše življenje v smislu rekonstrukcije temeljnih družbenih institucij, ponudbe drugačnega socialnega dogovora, zakaj pa ne nekakšnega novega „New Deala“, če hočete.
Tisto kar kot družba res potrebujemo, je predvsem doseganje večje stopnje enakosti in pluralizem lastnine (privatna, skupnostna, državna). Obvezen je soliden javni sektor: zmogljiv zdravstveni in pokojninski sitem, kvalitetno izobraževanje dostopno vsem, nadalje neprofitna stanovanja za mlade, omejevanje prekarnega dela, ki vse številnejše prebivalstvo peha v nemogoč položaj, oblikovanje proizvodnih organizacij po principu zadružništva itd. Vsekakor brezkompromisna borba zoper producente lažnih novic, na ta način bodo populistični agitatorji postali le papirnati tigri. Megakorporacije kot so npr. Facebook je treba prisiliti k družbeni odgovornosti.
Vztrajati je treba pri temeljnih vrednotah svobodnega demokratičnega sveta. Antidiskriminativna zakonodaja avtoritarnežem sicer ni povšeči, a se ji bodo vseeno godrnjaje podredili, saj je submisivnost njihova osnovna poteza. Kakorkoli že obrnemo, bolj empatična civilizacija, naravnana v skupnost, je v tem trenutku nuja. Sicer se pogreznemo v avtoritarno temo iz katere ni izhoda.