V prejšnjem prispevku smo videli, kako sta ameriška psihologa Felicia Pratto in Jim Sidanius v 90. letih prejšnjega stoletja s sintezo lastnih izsledkov in različnimi koncepcijami drugih avtorjev glede socialnih stališč in medskupinskih odnosov, ustvarila lastno teorijo, poimenovano teorija socialne dominantnosti (social dominance theory – SDT), zelo širok pojasnjevalni okvir, ki med drugim vsebuje dognanja o specifičnem vzorcu individualnih značilnosti, t.i. orientacijo k socialni dominantnosti (SDO). Ta ni nič drugega kot vrsta neegalitarnih in k hierarhijam usmerjenih stališč ter vrednot, ki opravičujejo dominantnost določenih socialnih skupin nad drugimi. Njun donesek je bistveno pospešil raziskovanje nedemokratične orientacije, katero so prej desetletja obravnavali izključno z vidika avtoritarnosti (RWA), začenši s slovito berkeleysko skupino in pozneje z Altemeyerjem. Končno je pri proučevanju nedemokratične orientacije prišlo do združevanja dveh sicer različnih, a komplementarnih aspektov, zelo podobnih že ideji psihoanalitika Fromma o sado-mazohističnem karakterju (v neseksualnem smislu), torej podredljivosti in nadvladovanja kot »dveh plateh istega kovanca«.
Prav Altemeyer je najbolj zaslužen za sintezo spoznanj, dobljenih v številnih empiričnih raziskavah z obema merama RWA in SDO (1998). Pravzaprav se je sam ves čas dobro zavedal pomanjkljivosti prve in samokritično priznava, da ta nikoli ni prav dobro merila avtoritarne dominantnosti, kvečjemu medosebno dominiranje in je skušal odpraviti to hibo, a zaman. Ravno zato je z odprtimi rokami sprejel odrešujočo alternativo, ki sta jo ponudila Sidanius in Prattojeva z merjenjem SDO, saj ta zajame široka socialna stališča. Po Altemeyerjevih podatkih je mogoče trikrat več »visokih«, kot pa »nizkih« RWA, najti v zgornjem kvartilu distribucije rezultatov SDO-skale (Altemeyer, 2004). Taki bi naj bili še posebej osebnostno problematični, govori o »dvojno visokih« (double high). Lepšega primera kot je pri nas Janez Janša si ne moremo predstavljati: do hierarhično višjih od sebe (Orban, Ursula von der Leyen) je ves servilen in ponižen, do hierarhično nižjih (akterji v slovenskem političnem in širšem družbenem prostoru) pa zatiralski in do skrajnosti ohol. Seveda večina avtoritarno submisivnih ni obenem še socialno dominantnih. Pri RWA gre bolj za kolektivno varnost, pri SDO za osebno oz. skupinsko moč in dominantnost. Obe meri sta zelo pomembna prediktorja predsodkov (skupaj pojasnita blizu 50% variance!). Longitudinalne študije kažejo celo na to, da so učinki kavzalni.
Socialna moč in dominiranje nad drugimi pravzaprav pomeni dostop k nagradam, ki jim toliko pomenijo v življenju oz. izogibanje kaznim. Če se posamezniki z visokim nivojem SDO dokopljejo do položaja legitimne avtoritete, bodo ob pomoči podredljivih, ki so običajno »visoki« RWA, vzpostavili in vzdrževali avtoritarni socialni sistem. Ta vzajemna privlačnost obojih, nekakšen usodni objem, predstavlja smrtno nevarnost sami demokraciji in urgentno angažiranje široke kritične javnosti. Skoraj odveč je ponazoriti tovrstno konstelacijo s primeri iz zgodovine (nacifašizem, stalinizem) ali sodobnega časa (razrast populizmov v zahodnih demokracijah, pri nas janšizem).
Rojstvo Duckittovega dualnega kognitivno – motivacijskega modela
Prominentni novozelandski psiholog John Duckitt (2001) je tovrstna spoznanja zaokrožil v svojem dualnem kognitivno-motivacijskem kavzalnem modelu ideologije in predsodkov, ki je pravzaprav verifikacija izvorne Frommove teze o sado-mazohistični naravi avtoritarnosti. Prepričan je, da tako socialno dominantne, kot avtoritarno submisivne osebe lahko imamo za avtoritarne v širšem smislu, saj obe skali, SDO in RWA, merita dve različni avtoritarni dimenziji. Kot izhodišče navaja tezo D’Andradeja in Straussa (1992), da se namreč pomembna stališča in vrednote vsakega posameznika, zrcalijo v t.i. shemah motivacijskih ciljev ali načinov zaznavanja socialne realnosti. Na ta način izoblikujejo koherenten svetovni nazor oz. stabilno interpretacijo socialnega sveta. Po Duckittu imamo opravka z dvema ločenima pogledoma na svet, za dve vrsti temeljnih prepričanj. Pri prvem je en izvor osebnostna dispozicija socialnega konformizma, ta je v glavnem genetsko determinirana in se manifestira kot pretirana vestnost ter manjša odprtost za izkušnje, drugi izvor pa predstavlja neugodni socialni kontekst, ta se kaže v neprimernem, celo ogrožajočem primarnem družinskem okolju, kateri otroku ne nudi dovolj varnosti in topline. Duckitt ugotavlja, da ta dva izvora (individualni in socialni) skupaj izoblikujeta prav poseben svetovni nazor, ki se kaže v pogledu na zunanji svet, kot da je ta nekaj strašnega, nevarnega, ogrožajočega, nestabilnega. Nadalje se iz te posplošene predstave razvije specifično ideološko stališče, t.i. desničarska avtoritarnost (right-wing authoritarianism – RWA). Ta oblika avtoritarnosti se v odnosu do lastne socialne skupine manifestira kot skupinska kohezivnost, varnost, red in stabilnost, v posameznikovem zunanjem vedenju pa se kaže kot nekritična poslušnost in brezprizivno pokoravanje zunanjim avtoritetam (običajno so to politični voditelji, verski dostojanstveniki, nadrejeni na delovnem mestu ali druge osebe, ki vzbujajo strahospoštovanje, npr. policisti, sodniki, vojaki).
Tudi pri drugem svetovnem nazoru gre za dva izvora. Prvi zopet izhaja iz določene osebnostne dispozicije in sicer iz dobro znane Eysenckove „trde“ miselnosti (tough-mindedness), za katero je značilna nizka stopnja strinjanja z drugimi ljudmi, nesentimentalnost, izrazita moč lastne volje itd. Po drugi strani imamo ponovno opravka z značilnostmi zgodnje socializacije, toda tokrat v visoko kompetitivnem okolju, kjer ni bilo priložnosti za sočutje ali solidarnost, kar nato privede do tekmovalnosti, težnje k prevladovanju, poudarjanju neenakosti med skupinami in doživljanju superiornosti tiste, kateri sami pripadamo. Vzgojne prakse, ki vse to spodbujajo, se kažejo v nenaklonjenem, hladnem, brezčutnem odnosu staršev do otrok, družinsko okolje je v bistvu takšno, da primanjkuje osnovnega zaupanja. Posamezniku s takšnimi dispozicijami in življenjskimi izkušnjami se bo zato pozneje zunanji svet zdel neke vrste „kompetitivna džungla“, brezobzirno okolje, v katerem med ljudmi prevladujejo odnosi dominantnosti in submisivnosti, kjer obstajajo le zmagovalci in poraženci ter je življenje nenehna borba. Iz te posplošene predstave se tokrat razvije prav posebno ideološko stališče, poimenovano orientacija k socialni dominantnosti (social dominance orientation – SDO). Motivi, ki jim takšne osebe kasneje v življenju sledijo, so: manifestiranje moči, prestiža, superiornosti nad drugimi. V vedenju prevladuje pomanjkanje empatije, brezkompromisnost pri zasledovanju lastnih interesov, sebičnost.
Oba svetovna nazora, »ogrožajoči zunanji svet« in »svet kot kompetitivna džungla«, sta zelo stabilna in se dokončno izoblikujeta šele v poznem otroštvu ali zgodnji adolescenci ter odločilno vplivata na to, kako posamezniki zaznavajo, interpretirajo in se vedejo v medosebnih odnosih. In končno, posamezniki z visokim RWA bodo razvili predsodke ter diskriminirali tiste skupine, katerim pripisujejo ogrožanje kohezije svoje skupine ali kolektivne varnosti. Politično se bodo nagibali predvsem k desničarskim strankam, gojili bodo sovraštvo do vsega, kar je drugačno (migranti, levičarji, istospolni, etnične manjšine itd.). Oni drugi, z orientacijo k SDO, bodo prav tako sprejemali desničarsko ideologijo, a iz povsem drugačnih razlogov – da bi namreč vzdrževali obstoječa hierarhična razmerja med socialnimi skupinami in ohranili svoj privilegirani status ter tako upravičili lastno superiornost in dominantnost. Destruktivni socialni odnosi, ki jih najjasneje odslikavajo prav predsodki in diskriminacija, imajo tako dvojno naravo, dve kvaliteti in ne eno samo, kot sta napačno predvidevala že Allport in Adorno. Narava predsodkov je dvojna, so tako specifični (široko sprejeti in usmerjeni k specifičnim »tarčam«, značilnih za določeno družbo), kot generalizirani (posamezniki v različnih družbah sistematično variirajo glede na stopnjo izraženosti predsodkov ali tolerantnosti).
Verifikacija dualnega modela ideologije in predsodkov
Duckittov dualni motivacijski model ideologije, ki ga prikazuje slika 1, je primer razlagalnega modela, ki ga poleg individualnih opredeljujejo, tudi skupinski (socialni) dejavniki, ti pa končno privedejo do predsodkov in sovražnosti med skupinami (skupinske stratifikacije, seksizma, etnocentrizma, rasizma, sprejemanja ekstremne desničarske politike itd.), nekako v smislu dveh najosnovnejših človekovih motivov, strahu in pohlepa. V zadnjem, poldrugem desetletju so raziskovalci širom po svetu opravili številne raziskave z različnimi metodološkimi pristopi, z namenom potrditi oz. ovreči predlagani razlagalni model. Pričakovano je bilo največ seveda korelacijskih študij. Proučevanje povezav obeh ideoloških stališčnih dimenzij (RWA, SDO) z osebnostjo so večinoma opravili z uveljavljenim osebnostnim vprašalnikom Big Five Personality Test. Relevantna je recimo meta-analiza, katero sta leta 2008 izvedla avtorja tega modela, Duckitt in Sibley. Zajela je kar 71 neodvisnih raziskav z več kot 22.000 poskusnimi osebami! Rezultati neizpodbitno potrjujejo model, saj se RWA negativno povezuje z nižjo odprtostjo za izkušnje (r = – 0,36) in šibkeje pozitivno z vestnostjo (r = 0,15), SDO pa negativno z nižjo sprejemljivostjo, ohranjanjem pozitivnih odnosov in razumevanj z drugimi (r = – 0,29).
Poleg vpliva osebnostnih lastnosti se zastavlja še pomembno vprašanje tudi glede efekta dveh svetovnih nazorov, ki ju lahko pojmujemo kot kognitivni shemi (prepričanja o nevarnem svetu in prepričanja o svetu kot »kompetitivni džungli«). Oba sta zelo stabilna in trdno zakoreninjena v posameznikovi osebnosti, saj ju determinirata genetika (npr. osebnostna poteza odprtosti za izkušnje) in zgodnja socializacija. V neki drugi meta-analizi so se tako na vzorcu 46 neodvisnih študij z več kot 12.000 respondenti spet pokazale povezanosti, skladne s hipotezami; prepričanje o nevarnem svetu pozitivno korelira z RWA (r = 0,37), prepričanje o svetu kot »kompetitivni džungli« pa prav tako pozitivno s SDO (r = 0,53). Razen tega se je izkazalo še, da na stopnjo strahu ali zaskrbljenosti, ki jo posamezniki doživljajo zaradi različnih vrste socialne ogroženosti, učinkuje predvsem RWA, manj SDO. Pri tem gre izključno za zunanje grožnje, ne za osebne konflikte, kot sta recimo nizko samospoštovanje ali anksioznost, kot so to predvidevali starejši avtorji (Adorno, Allport, Wilson), pa tudi nekateri novejši (Jost, Glaser, Kruglanski, Sulloway).
Slika 1: Dualni motivacijski model ideologije in predsodkov (Vir: Duckitt, J., Sibley, C.G. A Dual-Process Motivational Model of Ideology, Politics, and Prejudice, 2009.)
Toliko zaželene odgovore na vprašanja glede vzročnosti lahko definitivno razrešijo šele eksperimentalne raziskave. Te dokazujejo, da situacijski faktorji povzročajo RWA in SDO, razen tega pa še oba svetovna nazora (»ogrožajoči« in »kompetitivni zunanji svet«). Že korelacijske študije so pokazale, da posamezniki in skupine z večjo socialno močjo in statusom posedujejo tudi višji nivo SDO. Eksperimentalno pa je kasneje bilo dognano, da je ta učinek vzročen (Guimond et al., 2003). V primeru raziskav RWA pa so izvajali manipulacije s socialno grožnjo in opazovali njen učinek na spreminjanje stopnje avtoritarnosti. Že Altemeyer je izvajal poskuse s takimi scenariji, ki so vzbujali percepcijo politične krize pri poskusnih osebah, kar je povečalo RWA. Še več, ko je raziskovalka Jamie Napier inducirala občutke fizične varnosti, se je zmanjšal tudi socialni konservativizem in odpor do sprememb (kar je ekvivalent RWA), ne pa tudi ekonomski konservativizem ali sprejemanje neenakosti (kar je ekvivalent SDO). Iz povedanega lahko pritrdimo temeljnima tezama dualnega kognitivno – motivacijskega modela ideologije in predsodkov glede različne geneze RWA in SDO, kot dveh ločenih ideoloških stališčnih dimenzij.
Ker obe dimenziji ideoloških stališč izvirata iz različnih motivacijskih ciljev oz. vrednot, pri čemer RWA pogojujejo potrebe po skupinski varnosti in kontroli, katere izhajajo iz doživljanja strahu, SDO pa potrebe po skupinski dominantnosti, moči in superiornosti, utemeljene na kompetitivnosti, se bodo posledično razvile različne oblike predsodkov. V prvem primeru govorimo o predsodkih do drugačnih, predvsem deprivilegiranih socialnih skupin te naj bi predstavljale grožnjo kolektivni varnosti, stabilnosti in družbenemu redu, hkrati s strankarskimi in ideološkimi preferencami, katere zagotavljajo strogo kaznovanje ter kontrolo teh potencialnih groženj (skupin). V drugem primeru pa imamo opravka s predsodki do tistih socialnih skupin nižjega statusa oz. manjše socialne moči, nad katerimi je mogoče opravičevati dominiranje in superiornost, ali pa nad tistimi, ki se dojemajo kot kompetitivne ali kako drugače ogrožajo dominantni položaj lastne socialne skupine.
Različni kognitivno-motivacijski temelji torej povzročajo pomembne končne posledice. Te so bile predmet preverjanja v mnogih empiričnih študijah. Gre za dvoje vrst možnosti: prvič, ko RWA in SDO pogojujeta predsodke do istih socialnih skupin in drugič, ko gre za njun učinek na različne socialne skupine. Prvo možnost bi lahko ponazorili s primerom neke etnične manjšine (npr. Romi), ki ima nižji status in moč (zato vzbuja na SDO temelječe predsodke), obenem pa predstavlja še deviacijo od konvencionalnih družbenih norm, vrednot in tradicije (vzbuja na RWA temelječe predsodke). Drugi primer pa predstavlja že raziskava samega Duckitta (2006), ko je do rock zvezdnikov in razpečevalcev droge našel le RWA, ne pa tudi SDO predsodke – ravno nasprotno pa velja za vzorec socialno podrejenih, a ne ogrožajočih posameznikov (invalidi, nezaposleni, gospodinje). Znana je še razlika v seksizmu – pri RWA je najti več t.i. benevolentnega, pri SDO pa več hostilnega seksizma.
Stangor in Leary (2006) sta pri posameznikih z visoko stopnjo RWA našla več pozitivnih stališč do lastne socialne skupine, kot pa negativnih stališč do zunanjih, deprivilegiranih skupin. Pri SDO pa velja ravno nasprotno. Torej še ena potrditev, da gre pri RWA za motivacijo po kolektivni varnosti in kohezivnosti, pri SDO pa za dominacijo lastne socialne skupine nad drugimi. Vsi ti, in še mnogi drugi empirični podatki kažejo na to, da gre res za kvalitativne razlike med predsodki, ki jih sproži RWA in onimi, ki so lastni SDO, kar demantira dolgo časa splošno sprejeto tezo, ki jo je najprej zagovarjal Allport, pozneje še Adorno, da namreč različni predsodki medsebojno korelirajo in tako tvorijo široko, posplošeno dimenzijo. Po tej teoriji bi naj osebe, ki imajo predsodek do ene deprivilegirane socialne skupine (recimo črncev), analogno zavračale še vse ostale, drugačne socialne skupine (Žide, homoseksualce, migrante itd.) Prepričljivejša je razlaga, ki jo ponuja nasprotna teza o večih generaliziranih dimenzijah predsodkov, te se pojavljajo v odvisnosti od RWA in SDO.
In navsezadnje, izključno dispozicijske variable in iz njih nastajajoča ideološka stališča same po sebi niso vselej merodajne pri porajanju predsodkov. Za spodbujanje ali zmanjševanje teh so prav tako odgovorni različni situacijski vplivi, ki delujejo kot sprožilci, recimo kakšna povečana družbena grožnja, npr. teroristični napadi, masovne migracije, širitev pandemije, stopnjevanje socialne neenakosti itd. Glede efekta societalnih groženj je bilo opravljenih veliko raziskav. Tako multikulturne študije indicirajo na to, da se npr. predsodki do migrantov pojavijo le pri posameznikih z visoko stopnjo RWA, a le, če se vzbudi občutek socialne ogroženosti (za ojačevanje katerega je nesporno odgovoren načrtno sproduciran populistični diskurz oz. sovražni govor). V obsežni meta-analizi sta Cohrs in Stelzl (2010) pokazala, da je RWA še posebej pomemben prediktor anti-imigrantskih stališč v tistih deželah, kjer obstajajo zakoreninjena prepričanja, da so ravno migranti tisti, ki so odgovorni za povišanje ravni kriminala, SDO pa je najpomembnejši prediktor anti-imigrantskih stališč tam, kjer je stopnja nezaposlenosti migrantov najvišja, kar bi lahko predstavljalo nevarnost zaposlitvene konkurence.
Duckittov model in »temne« plati osebnosti
Za svojevrstno validacijo dualnega kognitivno-motivacijskega modela je poskrbel Hodson s sodelavci (2009), s prvim dotlej znanim poskusom razlage predsodkov s kar najširšim diapazonom osebnostnih dispozicij. Avtorji zastavljajo konceptualni okvir drugače od Duckitta. Kot antecedense prepoznavajo izključno osebnostne poteze, tako subklinične („temno triado“), kot normalne („Big Five“), pri čemer pa zanemarijo svetovni nazor, kakršnega je predstavil že Duckitt („nevarni svet“, „kompetitivna džungla“). Pomembno spoznanje je, da najbolj „temne“ plati osebnosti (še posebno makiavelianizem in psihopatija), tiste torej, ki so že blizu klinične psihopatologije, vplivajo na SDO (ß = 0,49), manjša odprtost za izkušnje, kot reprezentant normalnih osebnostnih dispozicij („Big Five“), pa na RWA ( ß = -0,29). Obe ideološki variabli (RWA, SDO) nato sooblikujeta predsodke po dveh poteh, neposredno in posredno preko zaznave ogroženosti lastne skupine. Izračun korelacij pokaže, da obstaja precejšnja pozitivna zveza med SDO in vsemi potezami „temne triade“: z narcisizmom (r = 0,23); psihopatijo (r = 0,38), makiavelianizmom (r = 0,37). Nasprotno pa RWA pomembno negativno korelira z makiavelianizmom (r = -0,15) in psihopatijo (r = -0,18). Bolj sofisticirana metoda regresijske analize dodatno potrjuje, da so poteze „temne triade“ neke vrste latentni faktorji pri napovedovanju antimigrantskih stališč. Na sliki 2 so prikazane relacije med opisanimi variablami:
Slika 2: Testiranje modela indirektnih efektov osebnosti na predsodke z modeliranjem strukturnih enačb (SEM). Prikazane so samo pomembne standardizirane poti (Vir: Hodson, G., Hogg, S.M., MacInnis, C.C. The role of »dark personalities« (narcissism, Machiavellianism, psychopathy), Big Five personality factors, and ideology in explaining prejudice, 2009).
Vse kaže, da Duckittov dualni motivacijsko-kognitivni model ideologije in predsodkov vse od svojega nastanka pred dvema desetletjema pa do danes, prav nič ne izgublja na aktualnosti. Ravno nasprotno, v letih, ki so sledila prvotni konceptualizaciji, se je po eni strani nabralo veliko število potrditev, po drugi pa pomenljive dopolnitve in celo pomembne vsebinske obogatitve samega modela. Nesporno gre za eno od najpomembnejših teorij v politični psihologiji, ki najbolj temeljito pojasnjuje kompleksne relacije med individualnimi dispozicijami, vplivi okolja, ideološkimi nazori in stališči, situacijskimi dejavniki in vedenjskimi atributi nedemokratične orientacije, od katerih so poleg predsodkov tudi družbeno zelo relevantni še odkriti antagonizmi med socialnimi skupinami (seksizem, homofobija, etnocentrizem, rasizem, podpora ekstremno desničarski politiki). Pa ne le to, model poleg tovrstnih relacij med socialnimi skupinami uspešno razlaga tudi odnos človeka do okolja in do drugih živih bitij, kar je vsekakor unikum na področju socialne (politične) psihologije. O teh zanimivih temah pa v nadaljevanju…