Maribor ima veliko srečo, da mu je kljub številnim pritiskom uspelo ohraniti avtonomno cono Pekarna, ki je v zadnjih 28 let s svojo družbeno, kreativno in kritično vlogo postala nepogrešljiv del mesta in njegova velika dodana vrednost. Tako kot so bolnišnica, univerza, muzej, galerija, park, staro mestno jedro in športne ter nakupovalne površine nujen del infrastrukture vsakega večjega mesta, je tudi avtonomna cona urbanistično in družbeno neobhodna. Ta namreč predstavlja pomemben servis za meščane in obiskovalce, ki iščejo ustvarjalni navdih in družbeno kritičnost, predvsem pa alternativo potrošniškemu načinu življenja in delovanja, s čimer predstavlja jamstvo za demokratično pluralnost.
Pekarna je s tem tista točka javnega prostora v Mariboru, kjer se ima civilna družba možnost izraziti na sebi lasten in samonikel način, ne da bi bila odvisna od kapitalskih interesov, dodeljenih pozicij moči ali kakorkoli drugače pogojena. V Pekarni je dobrodošel vsak ne glede na to, kako je oblečen ali kako debelo denarnico ima. Za razliko od zasebnih lokalov v mestnem središču lahko v Pekarni mirno posedaš, četudi tam ničesar ne kupiš. To je resnična svoboda, ki bi jo v obdobju neusmiljene vladavine kapitala domačini morali ceniti in spoštovati tako, kot jo nekateri tuji obiskovalci, ki se tja zatečejo pred nenehnim pritiskom brezglave potrošnje. Hkrati avtonomna cona s tem, da v njej ne šteje to, kar imaš, ampak to, kdo si, posamezniku v javnem prostoru tudi jamči osebno dostojanstvo.
Le takšnim svobodnim posameznikom pa je omogočeno neovirano ustvarjanje in izražanje ter sprožanje vprašanj o skupni prihodnosti in pravičnosti. Povedano na kratko: od obstoja alternativnih con je odvisna demokratičnost naše družbe, kar se konec koncev kaže tudi skozi njihovo zgodovino, saj so v devetdesetih nastale vštric z osamosvojitvijo naše države. Njihovo ukinjanje ali oviranje delovanja zato v resnici predstavlja nevaren politični precedens, v katerem lahko morda zaznamo začetne glasove totalitarističnega enoumja, ki ne premore strpnosti za dialog z drugačnimi. Avtonomno cono kot kritično infrastrukturo je zato treba razumeti ne le v smislu neobhodnosti, pač pa tudi kot družbeno kritiko, nujno za liberalno družbo. Tako kot si namreč ni mogoče predstavljati svobodne družbe brez neodvisnih medijev, si je tudi težko predstavljati svobodno življenje v mestih brez alternativnih con.
Le upamo torej lahko, da bo Maribor še naprej ohranjal Pekarno na zgodovinskem mestu, na katerem obstaja že skoraj 3o let. Tako kakor namreč ni mogoče preseliti Triglavskega narodnega parka v Kočevje, ker na Dolenjskem pač ni Alp, tako tudi Pekarne, ki je dobila ime po zgodovinskih stavbah, na poseben način umeščenih v prostor, ni mogoče preseliti na obrobje mesta. Takšno dejanje bi bilo enako problematično, kot je čedalje intenzivnejše izrivanje prebivalcev mest na obrobja, ker ne morejo vzdržati brutalnega izsiljevanja kapitala. Upajmo torej, da meščanke in meščani ne bodo dopustili, da se Mariboru zgodi Ljubljana. Z odstranitvijo Pekarne bi namreč morda bilo v mestu res nekaj več kvadratov zazidljivih površin, vendar pa bi s tem mesto postalo neprimerno manjše, ožje in tesnejše.