Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov
All Watched Over by Machines of Loving Grace (Adam Curtis, 2011)
To je zgodba o vzponu strojev
in naše vere v naravno ravnovesje.
Kako je ideja o ekosistemu nastala,
kako nas je navdahnila
in kako sploh ni bila resnična.
V množičnih demokracijah zahoda se je pojavila nova ideologija. Začeli smo verjeti, da je stare hierarhije moči mogoče nadomestiti s samo-organizirajočimi omrežji. Od internetnega utopizma do svetovnega gospodarskega sistema in predvsem ekosistema naravnega sveta, danes sanjamo o sistemu, ki bi se lahko uravnotežil in stabiliziral sam, brez posegov avtoritarne moči. Toda v resnici so to sanje strojev, ki kažejo, kako so organizirani stroji. To nima nič opraviti z naravo. Kot model za družbo in politiko je vpričo močnih in dinamičnih sil, ki vladajo današnjemu svetu, popolnoma neustrezen. To je zgodba o vzponu sanj o samo-organiziranem sistemu in čudne strojne fantazije narave, ki jo podpira.
Ob koncu prve svetovne vojne je imel mladi biolog Arthur Tansley strašne sanje. Sanjal je, da je bil v afriški vasi. Domačini so se mu začeli približevati. Nato se je pojavila njegova žena. Vzel je puško, nameril v njo in pritisnil na sprožilec. Tansley je želel vedeti kaj so sanje pomenile, zato je začel študirati ideje Sigmunda Freuda. Bil je navdušen. Leta 1922 je odšel celo na Dunaj, da bi ga analiziral sam Freud. Kar je pritegnilo Tansleyevo domišljijo je bila manj znana Freudova teorija, ki pravi, da so človekovi možgani pravzaprav električni stroj. Skozi oči in ušesa prejete informacije ustvarjajo eksplozije energije, ki kot pri električnih vezjih, tečejo po možganskih omrežij. Tansley je bil očaran nad to idejo in je naredil izjemen konceptualni preskok. Odločil se je, da lahko ta model uma uporabi za celoten naravni svet. Bil je prepričan, da se pod kompleksnostjo narave nahajajo sistemi, velika med seboj povezana vezja, ki povezujejo vse živali in rastline skozi katere se pretaka energija. Zanje je iznašel ime. Rekel jim je »ekosistemi«.
Peder Anker, zgodovinar ekologije
»Tansleyeva predstava o umu je bilo omrežje. Energija, ki teče po ceveh do nove eksplozije. Te eksplozije bi naj ustvarjale dojemanje. Te energijske cevi bi naj predstavljale mehanizem uma, omrežje, sistem v umu. To je skoraj nespremenjeno prenesel na opis naravnega okolja, v katerem energija med vrstami in znotraj vrst samih predstavlja sistem, ekosistem energije, ki teče med temi različnimi vrstami. Kobilica, ki je travo spreminja energijo skozi cev v peščino, kjer potem hrošč naredi svoje.
– To je zelo mehanična ideja.
Zelo mehanična.«
Tansley je šel še dlje. Dejal je, če se te ekosisteme na kak način zmoti, se bodo vedno poskusili vrniti v začetno ravnovesje. To je pomenilo, da imajo sposobnost urejanja in stabilizacije. To je bilo del tega, kar je Tansley poimenoval »veliki univerzalni zakon o ravnovesju«. »Vsi ti sistemi nenehno težijo k ravnotežju ali ravnovesju«. Ideja o naravnem ravnovesju v zahodni kulturi sega daleč v zgodovino, vendar je bila vedno samo sanje, vizija skritega naravnega reda. Tansley je trdil, da bi to lahko držalo tudi znanstveno; da je od angleškega podeželja do pragozdov Afrike deloval skriti mehanizem, ki kot stroj ureja naravo. Ampak to je bila zgolj hipoteza. Nihče ni vedel kako ekosistem deluje v resnici. Odgovor na to ni prišel iz študij o naravi, ampak iz novega tipa stroja. Računalnika.
Izvirna nastavitev
Jay Forrester je študiral elektrotehniko na MITju (Massachusetts Institute of Technology), kjer je postal eden prvih inovatorjev na področju računalništva. V 1950-ih letih je zgradil ameriški sistem zgodnjega opozarjanja. To je bilo globalno omrežje radarjev, povezano z velikimi računalniki v ZDA. Njihov cilj je bil ustvariti stabilno ravnovesje v neodločeni jedrski tekmi hladne vojne. Forrester je bil prepričan, da je ves svet, ne le narava, sestavljen iz sistemov. Verjel je, da je z gradnjo svojega umetnega sistema – omrežja za zgodnje opozarjanje, ugotovil, kako se vsi sistemi stabilizirajo sami. To je delovalo skozi mehanizem imenovan »feedback« (povratna zanka). Forrester je s tem mislil, da ima vsako dejanje posledice, ki potujejo skozi sistem in se nato vrnejo, da oblikujejo naše ravnanje v prihodnosti na načine, ki jih ne moremo predvideti. Računalniki pa bi jih lahko. Imeli so moč analize dejanskih posledic človeških dejanj.
Jay Forrester, sistemski teoretik
»Večina razmišlja o dejanju na način: »tukaj je problem, deloval bom in ga rešil«. Ravna linija. Vendar to ni sistem, v katerem živimo. Obstaja problem, delujemo, stvari se lahko spremenijo, to nam daje novo okolje za naslednjo dejanje in spremembo. Živimo v takšnih omrežjih povratnih zank, ki nadzirajo nas in tisto s čemer smo v stiku.
– Torej smo le del sistema?
Da, smo le del sistema. To je neprijetno za mnoge, ker radi mislijo drugače, da smo ljudje samostojni, vendar smo k večini dejanj vodeni po principu povratnih zank. Kar predstavlja fizične sisteme, električne sisteme, socialne sisteme, politične sisteme, biološke sisteme, sisteme delovanja telesa. Vse to so v bistvu omrežja povratnih zank.«
Forrester je bil eden od voditeljev ambicioznega znanstvenega gibanja imenovanega – kibernetika. Kibernetika je trdila, da je vse od človeških možganov do mest in celo celotnih skupnosti mogoče obravnavati kot sisteme urejene in upravljane s povratno zanko. To je očaralo tako biologe kot fizike, ker se je zdelo, da ponuja novi vpogled v to, kako se na svetu ohranja red. To je imelo velike posledice tudi za ljudi, kajti kibernetika je ljudi videla ne kot posameznike, ki sami določajo svojo usodo, ampak kot dele sistema. V svojem jedru je bila kibernetika računalniški pogled na svet in iz te perspektive ni bilo med ljudmi in stroji nobene razlike. Bili so le vozlišča v omrežjih, ki delujejo in reagirajo na tokove informacij. Eden glavnih teoretikov kibernetike, Norbert Wiener, je to jasno pojasnil v knjigi, ki je postala »biblija« gibanja. Naslovil jo je: »Nadzor in komunikacija pri živalih in strojih« (Cybernetics: Or Control and Communication in the Animal and the Machine, 1948).
Fred Turner, kibernetik
»Če, kot je sklepal Norbert Wiener in njegova ekipa, lahko povežemo obnašanje stroja in človeka s pomočjo matematičnih formul, in če lahko te modele in formule predvidimo s pomočjo računalnikov, potem pristanemo v svetu, v katerem se zdi, da so ljudje in stroji eno. Zaslutijo lahko globoko kibernetično resnico, v kateri se naravni, mehanski in socialni sistemi zdijo med seboj enaki, združeni med seboj v obliki »človek-stroj« sistemov. Vsi smo tako del univerzalnega sistema, ki ga povezuje informacija.«
Kibernetika je spremenila idejo ekosistema, ker se je zdelo, da pojasnjuje, kako se ekosistem s pomočjo povratne zanke sam stabilizira. To bo vodilo ekologijo, da postane ena vodilnih znanosti dvajsetega stoletja. Glavni figuri sta bila dva ameriška ekologa, brata, Howard in Eugene Odum. Howard Odum je kibernetiko uporabil kot orodje za analizo skritih struktur narave. V 1950-ih je potoval po svetu in zbiral podatke iz jezera v Severni Karolini, tropskega deževnega gozda v Gvatemali in koralnih grebenov v Tihem oceanu. V vsakem primeru je kompleksnost narave skrčil na kibernetična omrežja. Ekosisteme je izrisal kot električna vezja s povratnimi zankami, ki prikazujejo kako energija kroži po sistemu med živalmi in rastlinami. Odum je zgradil celo prava električna vezja, s katerimi bi ponazoril okolja in jih uporabil za prilagajanje ravni povratne zanke v sistemu.
Peter J. Taylor, zgodovinar znanosti
»Odum je verjel, da lahko narediš model sistema in spremljaš kako delujejo vsi deli. Lahko se odločiš kdaj posredovati, kdaj povratne zanke niso zadostne za vrnitev v ravnovesje, v stabilno obratovanje. Ko sem ga sredi 1980-ih obiskal in sva začela govoriti o njegovi zgodovini, je šel do svoje mize in mi pokazal eno teh električnih omrežij iz 1950-ih let.«
Njegov brat Eugene je te ideje uporabil za opredelitev vizije narave, ki še danes prevladuje v naši domišljiji. Napisal je knjigo z naslovom: »Osnove ekologije« (Fundamentals of Ecology, 1953), ki je postala »biblija« znanosti. Celoten planet je predstavljala kot mrežo med seboj povezanih ekosistemov. Tansleya hipoteza o strojih je postala znanstvena gotovost. Toda, da bi njuna teorija delovala, sta brata Odum izkrivila znanstveno metodo. Uporabila sta metaforo, da ekosistem deluje kot stroj. Toda namesto, da bi preverila podatke, ki sta jih zbrala v naravi in poskusila ugotoviti ali to drži, sta naredila ravno nasprotno. Podatke sta izjemno poenostavila. Vzela sta kompleksnost in spremenljivost narave in jo osiromašila tako, da je ustrezala enačbam in vezjem, ki sta jih izrisala. S tem je to prenehala biti metafora in je postalo, kar se je zdelo kot znanstveni opis realnosti. Eden od asistentov Howarda Oduma je napisal, da so dejansko ustvarjali fantazijo o mehanični stabilnosti. Ker jih je gnala želja po prestižu, je biološka realnost izginila. Od organizmov se je pričakovalo, da se vedejo mehanično in na predvidljive načine, živali so postale roboti. Ideje nikoli niso bile predstavljene kot hipoteze, ki bi jih lahko preverili.
Daniel Botkin, ekolog
»Ko sem prvič prišel v stik z ekologijo sem dejansko verjel, da je narava fiksno stabilna. Morala je biti stabilna. To je tisto, kar so nas učili. Da je čudežno pri naravi to, da je stabilna vpričo vseh okoliščin. Verjeli smo, da je v naravi ravnovesje. Ideja o ravnovesju v naravi prihaja iz dveh smeri. Starodavnih zahodnih mitologij in verskih prepričanj in tudi iz dobe strojev. Matematika, ki je zrasla iz tega je bila matematika strojev. Narava mora imeti podobno mehanično stanje stabilnosti, ki bi ustrezalo ideji o ravnovesju v naravi. Če bi naravo pustili pri miru, bi delovala kot popoln podmazan motor.«
Ta fuzija kibernetike in ekologije je vodila veliko dlje kot zgolj do nove ideje o naravi. Iz nje se je razvilo tudi novo organizacijsko načelo za človeško družbo. To je bila vizija nove vrste sveta, brez avtoritarnosti in starih političnih hierarhij. Vizija, ki je bila drugačna od preteklih ideologij, ker je zrcalila kako je red vzpostavljen v naravi.
Navodila za uporabo vesoljske ladje Zemlja
Človek za to idejo je bil utopični vizionar, ki je kot inženir delal v ameriški vojski. Njegovo ime je bilo Buckminster Fuller. Dejal je: »iz svojega življenja bom naredil eksperiment, da bi poiskal načela, ki vladajo v vesolju«. Fuller je izumil radikalno novo strukturo, ki je temeljila na sistemu skritega reda v naravi. Imenovala se je geodetska kupola. Bila je zelo preprosta, vendar izjemno trdna. Ogromne geodetske kupole so gradili za radarje ameriškega sistema zgodnjega opozarjanja na Arktiki.
Buckminster Fuller
»To so, kot jim pravimo, geodetski radarji in so namenjeni zaščiti zmogljivih tehničnih naprav pred velikimi nevihtami narave. Strukture smatramo kot nekaj, kar je zelo močno, vendar so te zelo občutljive. Kljub temu so preživele približno 10 let v najbolj groznih razmerah na Arktiki, ki jih je kakšna konstrukcija morala prenašati. Nisem trgovec s kupolami, sem raziskovalec struktur. Zanimajo me temeljna načela, s katerimi ohranja narava svojo obliko.«
Fullerjeve geodetske kupole oponašajo idejo ekosistema. Vsak majhen del je šibak, ko pa jih združimo več tisoč, da tvorijo veliko med seboj povezano mrežo, postanejo močni in stabilni. Fuller je verjel, da ta princip posnemanja narave ni uporaben le za strukture, ampak tudi za ustvarjanje novih sistemov za upravljanje družb. Fuller se je zavedal, da bo, v kolikor bi bilo to mogoče, moralo priti do konceptualne spremembe kako človeška bitja vidijo svoj položaj v svetu. Namesto, da se vidijo kot člani narodov, razredov ali hierarhij moči, bi se ljudje morali videti kot enakopravni člani globalnega sistema. Da bi jih prepričal, je Fuller uporabil podobo vesoljskega plovila, ki ga je zgradila NASA, da je popeljala Američane na Luno. NASA je angažirala ekologe, da so za astronavte pomagali zgraditi zaprti sistem notranjosti kabine. Da je ostajal v popolnem ravnovesju, je bil nenehno pod nadzorom računalnikov. Leta 1967 je Fuller napisal manifest z naslovom »Navodila za uporabo vesoljske ladje Zemlja« (Operating Manual for Spaceship Earth). Dejal je, da bi na svet morali gledati kot veliko vesoljsko ladjo in da bi vsi ljudje morali upravljati ta globalni sistem, da ostane v popolnem ravnovesju. Podobno kot v majhni kabini vesoljskega plovila.
Peder Anker, zgodovinar ekologije
»Na predavanjih je govoril: »sprašuješ se kako je biti astronavt? Lahko ti povem. Ti si astronavt. Vsi smo astronavti na krovu vesoljske ladje Zemlja«. Pojavi se podoba Zemlje kot vesoljske ladje, kot zaprtega ekosistema, v katerem živimo v strogem ravnovesju. Opazite lahko, da nismo več v središču. V središču je vesoljsko plovilo. To pomeni, da začnemo odvzemati pomen posameznega človeškega bitja, saj je skrb namenjena sistemu ne posamezniku.«
Vendar, kot je povedal Fuller, je nad to vizijo visela grožnja. Politiki. Kajti politiki so verjeli, da lahko nadzorujejo sistem. To je vedno vodilo do bojev za moč in iz tega so izhajale tudi vojne. Sistemu mora biti dovoljeno, da najde svoj lasten naravni red, ker potem ne bo več potrebe za hierarhijami in močjo.
Buckminster Fuller
»Če človek želi ostati na krovu vesoljske ladje Zemlja, tega ne more uresničiti skozi politiko, ker je ta neustrezna. Tega ne more izvesti politika, ker politiki o tem nimajo pojma. Delujejo po nekem danem načrtu, zato je vojna zanje edina rešitev.«
Fullerjeve ideje so pritegnile domišljijo generacije, ki jo je politika razočarala. Protikulturno gibanje se je pojavilo po študentskem gibanju, ki ni uspelo spremeniti struktur moči v Ameriki. Med letoma 1967 in 1971 je več kot pol milijona Američanov zapustilo mesta in se podalo ustvariti na tisoče eksperimentalnih skupnosti. To je bila ena največjih migracij v ameriški zgodovini. Fullerjeve geodetske kupole so uporabili za gradnjo svojih novih domov, še več, njegove kibernetične ideje so sprejeli kot svoje organizacijsko načelo. Skupnosti namenoma niso imele vzpostavljene hierarhije nadzora ali avtoritete. Namesto tega je bila osrednja ideja, da se vsakdo dojema kot del sistema. Distribucijsko omrežje, ki se lahko samo stabilizira, podobno kot naravni ekosistemi. V eni izmed najbolj vplivnih komun, imenovani »Synergia«, so to kibernetično teorijo imenovali »Ecotecnia«.
Randall Gibson, bivši član komune »Synergia«
»Poskušali smo ustvariti družbo, ki je temeljila na razumevanju ekosistemov. Družbo medosebnih odnosov in ravnotežja. Človek-stroj biološki sistem, ki deluje skupaj. To je bil naš ideal, ki smo mu rekli »Ecotecnia«. Osnovna ideja Ecotecnie je, da smo del sistema, v katerem je… malo ali nič hierarhije.«
V komunah je bilo vse, kar je dišalo po politiki, prepovedano. Koalicije ali zavezništva z drugimi v skupini niso bila dovoljena. Namesto tega so se na skupnih seansah, na katerih so med seboj govorili o svojih občutkih, drug z drugim ukvarjali individualno. Ostali so svobodni posamezniki, vendar so istočasno s pomočjo tega sistema povratne zanke ohranili stabilnost skupine.
Molly Hollenbach, bivša članica komune »The Family«
»Nismo uporabljali besede »sistem«, vendar smo na celotno skupino, nas same, gledali kot na medsebojno povezane. Imeli smo občutek skupine. Naš cilj je bil, da smo med seboj povezani in da imamo ta občutek skupine – množice organizmov, ki delujejo kot en sam. Zgledalo je kot ples, v katerem smo ustvarjali novo vrsto družbe -, osvobajali smo posameznika, da je v skupini lahko bil pristen, vendar smo ves čas vplivali drug na drugega, kot organizem mnogih, ki deluje kot en sam.«
V Kaliforniji pa je bila še ena skupina vizionarjev, ki je verjela, da so komune le prototip za samo-organizirano družbo, ki bo delovala globalno. To so bili inženirji, ki so izumili nove računalniške tehnologije. Način, na katerega so razvili te tehnologije je oblikovala vizija naravnega reda, ki združuje ljudi in stroje. Konec leta 1968 je skupina pionirjev računalništva sprejela zavestno odločitev. Opustili bodo razvoj večjih računalnikov. Namesto tega bodo razvijali način povezovanja malih osebnih računalnikov v mreže. V dramatičnem prikazu so pokazali, kako bi bilo to mogoče izvesti. Prikaz je vključeval vse potrebne elemente, ki jih poznamo danes, tudi računalniško miško. Ti pionirji so verjeli, da nam bodo v prihodnosti računalniška omrežja omogočala, da ustvarimo takšno vrsto družbe, ki so jo razvijali v komunah, vendar v svetovnem merilu. Vsak bi lahko bil svoboden kot posameznik. Ne bi mu več vladale stare hierarhije ali ga politično nadzorovali. Namesto tega bi bili med seboj povezani v globalni sistem, ki bi našel sebi lasten naravni red. To bi mu omogočale povratne zanke informacij med milijoni ljudi na svojih osebnih računalnikih. Prikaz je posnel eden od prerokov te vizije, bil je vodja gibanja komun, Stewart Brand.
Stewart Brand
»Računalniki so osvobodili njih, zato bodo uporabili računalnike, da bi osvobodili tudi družbo, civilizacije, vse. Računalniki bodo rešili svet, ti fantje pa bodo poskrbeli, da se bo to zgodilo. V neposrednem pomenu bi šlo za vrnitev moči ljudem. To je bila zgodnja slutnja interneta, Googla in vsega tega. Šlo je za veliko mrežo, ki je skrbela sama zase.«
Do konca 1960-ih se je naša sodobna ideja narave, ekosistema in kibernetičnih teorij o računalnikih združila skupaj. Iz tega je izšla nova epska vizija o tem, kako upravljati svet brez stare korupirane moči. To je bila vizija, ki se je zdela drugačna od vseh preteklih političnih poskusov spreminjanja sveta, ker je temeljila na naravnem redu. Leta 1967 je mladi pisatelj Richard Brautigan to pojasnil takole. Nekega jutra je hodil po ulicah San Francisca in delil manifest. Opisoval je svet prihodnosti, ki se ohranja v ravnovesju s kombinacijo narave in računalnikov. Manifest je imel naslov: »All Watched Over by Machines of Loving Grace«.
Rad si predstavljam,
takoj ko bo mogoče,
kibernetični travnik,
kjer sesalci in računalniki
živijo skupaj v medsebojno
programirani harmoniji
kot čista voda,
ki se dotika jasnine neba.Rad si predstavljam,
zdaj prosim,
kibernetični gozd
napolnjen z borovci in elektroniko,
kjer se jeleni tiho sprehajajo
mimo računalnikov
kot bi bili cvetovi
sredi cvetenja.Rad si predstavljam,
mora biti tako,
kibernetično ekologijo,
kjer smo osvobojeni dela
in ponovno združeni z naravo,
vrnjeni našim
bratom in sestram sesalcem,
in vsi združeni pod plaščem
strojev čudovite miline.***
I like to think (and
the sooner the better!)
of a cybernetic meadow
where mammals and computers
live together in mutually
programming harmony
like pure water
touching clear sky.I like to think
(right now, please!)
of a cybernetic forest
filled with pines and electronics
where deer stroll peacefully
past computers
as if they were flowers
with spinning blossoms.I like to think
(it has to be!)
of a cybernetic ecology
where we are free of our labors
and joined back to nature,
returned to our mammal
brothers and sisters,
and all watched over
by machines of loving grace.
Potem je svet zadela nova vrsta krize. To je bila kriza, ki je stare hierarhije moči ali vlad niso bile sposobne rešiti. Kot rezultat, se je zamisel o svetu kot samoregulativnem sistemu preselila na glavni oder.
Stroj sodnega dne
V zgodnjih 1970-ih je postalo jasno, da nam preti globalna okoljska kriza. Prav tako pa je bilo jasno, da politiki ne vedo kako v tej situaciji ravnati. Kriza jih je zmedla zaradi svoje grozeče kompleksnosti. Presegala je nacionalne meje in vključevala celotno naravo. Potem pa se je pojavil človek, ki je trdil, da ve kako rešiti svet pred katastrofo. Bil je znanstvenik, ki je zgradil ameriški sistem zgodnjega opozarjanja, Jay Forrester. Forrester je postal močna figura, ker je svoje računalnike uporabljal za gradnjo modelov korporacij in celo mest kot sistemov. Forrester se je povezal z organizacijo imenovano »Rimski klub« (Club of Rome). To je bila skupina mednarodnih poslovnežev in tehnokratov, ki je poskušala najti način za reševanje okoljske krize. Na sestanku v Švici jim je Forrester povedal, da je edini način kako lahko to naredijo, da na svet gledajo kot na celosten kibernetični sistem. Zgradil bo model, ki bo v svojem računalniku naredil prav to.
Jay Forrester, sistemski teoretik
»Naš problem je ogromen. Naš problem je težak in vi se z njim ne ukvarjate.
– In ta problem je bil?
Svet. Po vrnitvi iz Švice sem skiciral… prvi osnutek tega sistema, ki je tole. To je slika tega prvega osnutka sveta glede na prebivalstvo, vire, kapitalske naložbe v industrijo, naložbe v kmetijstvo in onesnaževanje sveta. Te črte so povratne zanke, več povratnih zank. Povratne zanke so raztresene po modelu, vidite lahko črte, ki povezujejo stvari.«
V ZDA je Forrester sestavil ekipo sistemskih teoretikov. Zgradili so računalniški model sveta. Ekipa ga je oblikovala kot veliki kibernetični sistem, v katerem so bili vsi znani podatki o rasti prebivalstva, industrijski proizvodnji, hrani in kmetijstvu, naravnih virih in onesnaževanju. Ekipa je nato ta model zagnala. Predvidel je neizogiben globalni propad.
Jay Forrester, sistemski teoretik
» – Ko ste zagnali ta model, kaj je pokazal?
Pokazal je, da je velika verjetnost, da bo prebivalstvo preseglo znosno kapaciteto sveta, nakar bo prebivalstvo padlo na nižjo raven in da bo v tem obdobju padel tudi življenjski standard. Model, ki je temeljil na aktualnih politikah je vodil v katastrofo. Bolezni, prenaseljenost, vojne, atomske bombe.
– Bil je pesimističen, kajne?
Sebe imam za optimista.«
»Rimski klub« je pripravil novinarsko konferenco, na kateri so objavili, da je računalnik napovedal, da je svet na poti v katastrofo.
Alexander King, posnetek tiskovne konference »Rimskega kluba«
»Iz številnih računalniških analiz, različnih predpostavk, različnih višjih in nižjih vrednosti, je prišla splošna napoved o kolapsu svetovne družbe v prvih desetletjih naslednjega stoletja.«
Alexander King, soustanovitelj »Rimskega kluba«
»Poročilo MITa smo smatrali kot izredno pomemben in pionirski dosežek. Odprl je veliko novo področje raziskovanja, sveta kot sistema.«
»Rimski klub« je izdal knjigo »Meje rasti« (The Limits to Growth, 1972), ki je predstavila Forresterjev model sveta in njegove zastrašujoče ugotovitve. Knjiga je postala uspešnica in preoblikovala razprave o okolju. Zato ker je Forresterjev model ponujal način konceptualizacije problema, ki se je zdel znanstven in zato nevtralen. Njegova vizija sveta kot celostno povezanega sistema se je zdela, da presega politiko in nepomembne interese narodov. V Stockholmu leta 1972 so Združeni narodi pripravili prvo konferenco o svetovni okoljski krizi. Mednarodni birokrati, ki so jo vodili, so se zatekli k tej ideji sveta kot sistema in jo ponudili kot konceptualno podlago konference. Svet je treba, da bi se izognili nevarnosti globalnega kolapsa, upravljati na nov apolitičen način.
Odlomek iz razprave
»To je začetek razprave. Nihče ni natančno določil kakšne so omejitve. Lahko se vprašamo ali bo leto propada 2010 ali 2050, povsem gotovo pa je, da ne moremo voditi planetarne skupnosti s popolno neodgovorno suverenostjo 120 različnih vlad. To ni mogoče.«
Forresterjeve apokaliptične napovedi so obvladovale konferenco. Ampak dejal je tudi, da je njegov računalniški model pokazal edini način kako se izogniti tej katastrofi. Svetovne vlade, je dejal, bi morale opustiti idejo spodbujanja nadaljnje rasti. Namesto tega bi morali vzpostaviti novo vrsto stabilnosti držav. Njihovo delo je bilo zdaj obdržati celoten sistem v ravnotežju, da se prepreči propad. Forrester se je zavzel za temeljito spremembo vloge politike in politikov – morajo se odreči želji po spremembi sveta. Namesto tega bi cilj politike moral biti upravljanje obstoječega sistema, da ostane v ravnovesju.
Jay Forrester, sistemski teoretik
»Ideja o rasti je v nasprotju z idejo ravnovesja, kjer se ohranja konstantna ali stabilna raven prebivalstva in industrijske dejavnosti, ki ohranja to populacijo, kar lahko privede do veliko bolj zaželenega stabilnega ravnovesja, umetnega ravnovesja po naši izbiri in življenja v mejah, ki jih določa svet, zmožnost Zemlje.
– To bi bil stabilen svet.
To bi bil trajno stabilen svet.«
Velik del okoljevarstvenih gibanj je nasprotoval tej ideji in so tekom konference pripravili proteste. Menili so, da zamisel o vsiljeni stabilnosti ni bila nevtralna. Modela »Meje rasti« niso uporabili, da bi svet rešili, ampak da bi ga obvladovali. Kritiki Forresterjevega modela so izpostavljali, da v modelu ni povratne zanke za politiko in politično spremembo – ideje, da bi se v prihodnosti človek lahko prilagodil problemom tako, da bi spremenil svoje vrednote in cilje ter s tem celoten sistem, v modelu ni bilo. Ljudje so bili v modelu prisotni le kot del mehanizma. To je bil mehanski pogled na svet, ki si ne more predstavljati prihodnosti, v kateri bi se ljudje, za razliko od strojev, lahko obnašali drugače kot v preteklosti. To je dopuščalo le dve možnosti: ali ohranimo obstoječi sistem v stanju dinamičnega ravnovesja ali se soočimo s katastrofo. To pa, so trdili protestniki, ustreza predvsem tistim, ki želijo ohraniti »status quo« – tistim, ki so na oblasti. Ta argument se je pojavil že prej, v 1930-ih, v času pojemajoče moči britanskega imperija. Leta 1935 je Arthur Tansley, ki je izumil idejo »ekosistema«, obtožil enega najmočnejših mož britanskega imperija zlorabe ekoloških idej. To je bil feldmaršal Smuts, avtokratski vladar Južne Afrike. Smuts je ekološke ideje uporabil pri razvijanju filozofije, ki jo je imenoval »holizem«. »Holizem« je trdil, da je ves svet en sam veliki organski sistem, v katerem ima vse svoj naraven položaj. Dokler vsi ostanejo na svojem mestu, bi bil ta globalen sistem stabilen. Smuts je imel vizijo novega svetovnega reda, v katerem bi umetna razlikovanja, kot so ta med narodi, izginila. Model za ta svetovni sistem je bil britanski imperij. Upravljala bi ga evropska bela rasa, kajti to je bil njihov naravni položaj.
Peder Anker, zgodovinar ekologije
»General Smuts je skoval izraz »holizem«. Vsako človeško bitje bi imelo svoje mesto v družbi, vsaka žival bi imela svoje mesto v okolju in vse druge vrste, trave, kobilice, itd., bi imele svoje mesto v okolju. Težile bi k izpolnitvi svoje celovitosti znotraj večje celote. To je red narave in red družbe, ki slavi ravnovesje. To je statičen svet. »Holizem« je postal orodje večje stabilnosti imperija Velike Britanije. Zamisel, da so teorije ekosistema, teorije ravnovesja, itd., nevtralne…je napačna. To so teorije z zelo političnim nabojem.«
Kar je počel Smuts kaže na to, kako zlahka je s strani tistih, ki so na oblasti, znanstvene ideje o naravi in naravnem ravnovesju mogoče zlorabiti, da ohranijo »status quo«. Tansley tega ni maral in je Smutsa javno obtožil, kar je sam poimenoval: »zlorabe vegetativnih konceptov«. Štirideset let kasneje, so demonstranti v Stockholmu Forresterja obtoževali enako. Prava vloga okoljevarstvenega gibanja po njihovem mnenju ni bila, da drži svet v stabilnosti, ampak v boju za njegovo spremembo, ker je pohlep zahodnih elit povzročal okoljsko krizo. Trdili so, da so gibanje za svoje namene ugrabile desničarske organizacije in tehnokrati hladne vojne, ki so naravno ravnovesje uporabljali kot politični trik.
Tord Björk, okoljski aktivist
»Trik je trditi, da imamo nekaj takega kot je narava. V tej naravi obstaja ravnovesje in mi v družbi potrebujemo enako ravnovesje. Torej… postane nesporno, ker narave ni mogoče spremeniti, tudi družbe ne moremo spremeniti, saj mora biti družba enaka kot narava. To je torej neke vrste intelektualni trik. Potrebovali so ta koncept uravnotežene narave, da so lahko zaščitili elite in sistem.«
Toda protesti so bili zaman, kajti Forresterjeva kibernetična vizija sveta, kot med seboj povezanega sistema, je začela prodirati globoko v domišljijo javnosti. V 1970-ih se je začela pojavljati ideja, da smo mi in vse ostalo na tem planetu med seboj povezani v kompleksne mreže in omrežja. Iz tega je izšla epska vizija povezljivosti, kot je »Gaia teorija« in utopične ideje o internetu in svetovnem gospodarskem sistemu. Osnova tega je bil temeljni preobrat. Kar je začelo izginjati je bila ideja razsvetljenstva, da so ljudje ločeni od ostale narave in gospodarji svoje usode. Namesto tega smo začeli sebe videti kot sestavne dele, kolesca v sistemu in naša dolžnost je temu sistemu pomagati ohranjati njegovo naravno ravnovesje. To idejo sistemov je delalo tako močno dejstvo, da se ni zdelo, da bi temeljila na politični ideologiji. To je bila znanstvena ideja o organizaciji, ki je posnemala naravni svet. Ampak ravno v tem času, v sredini 1970-ih, je znanost, ki je podpirala to idejo, propadla. Usodna napaka v teoriji o samoregulativnem ekosistemu je bila razkrita. Nova generacija ekologov je začela proizvajati empirične dokaze, ki kažejo, da ekosistemi ne težijo k stabilnosti. Bilo je prav nasprotno. Narava, daleč od tega, da bi iskala ravnovesje, je vedno v stanju dinamičnih in nepredvidljivih sprememb.
Steward Pickett, ekolog
»Ekologi so res mislili, da imamo opravka s stabilnim svetom. Tega nihče ni postavljal pod vprašaj. Bilo je samoumevno kot zrak. Resnično izjemno pa je, da so se, ko so ljudje začeli odkrivati, da so lahko v tem mišljenju napake, da morda to ne drži, čutili prizadete. Ekologi so bili zaradi tega izjemno prizadeti, ker je na laž postavilo to izjemno udobno idejo, da je narava stabilna.«
Ekologi so se ponovno odpravili v naravo, ki bi naj bila model stabilnosti. Ekolog Daniel Botkin je potoval na oddaljen otok v območju velikih jezer imenovan Ile Royale. V teoriji bi naj populacije losov in volkov živele v stabilnem ravnovesju. Toda ko je Botkin raziskoval zgodovino obeh populacij, je odkril, da se v resnici nenehno spreminja.
Daniel Botkin, ekolog
»V teoriji volkovi nadzorujejo lose in losi, volkovi in vegetacija živijo skupaj v tem čudežnem sistemu. Poskušali smo odkriti kako je lahko ta lep sistem tako stabilen. Ko sem enkrat začel iskati pretekle informacije o tem, je vse kazalo na spremembe. Vse se je nenehno spreminjajo. Ni bilo tako, kot bi moralo biti. Če smo pogledali populacijo losov in volkov, tam nismo našli nič drugega kot spremembo. Še vedno bi lahko rekli: »morda so na poti v stabilno ravnovesje«. Ampak potem lahko analiziramo zgodovino vegetacije. Drevesa vam bodo povedala svojo zgodbo, zemlja in njene usedline pa še več. Na primeru gozda lahko obnovimo stoletja zgodovine. Z opazovanjem tega lahko vidimo le spremembo.«
Posledično so ekologi začel raziskovati zgodovino ekosistemov. Kar so ugotovili je začelo spodkopavati temelje znanosti. Teorija je govorila, da ko so ekosistemi moteni zaradi neviht, požarov ali poplav, se vedno poskušajo vrniti v svoje začetno stanje ravnovesja. Toda študije so pokazale, da je res prav nasprotno. Da se po motnjah rastline in živali rekombinirajo na radikalno drugačne načine. Zgodovina narave je polna radikalnih premikov in nepredvidljivih sprememb. V njej ni nobenega stabilnega vzorca.
Steward Pickett, ekolog
»Viharji, orkani, tornadi, požari. Če pride do motnje, se gozd ne povrne v prejšnje stanje. Ko pride do motnje, sistem preuredi v nekaj novega. Kar smo počeli – izzivali smo temeljne predpostavke ekologije, da je ravnovesje narave nekaj, kar usmerja ekološke sisteme.«
A tudi ko se je to dogajalo, se je začel veliki eksperiment, ki je želel dokazati kako se v ekosistemu ohranja stabilnost. Ekolog George Van Dyne je želel ustvariti računalniški model prerije, ki se razteza v Koloradu. Vse živali, žuželke, rastline in sisteme, ki jih povezujejo, je želel poustvariti v računalniku. Van Dyne je želel končno pokazati kako povratna zanka dejansko deluje v naravi.
Dave Swift in Sam Bledsoe, projekt »Grasslands« (pašniki)
»Kar je George Van Dyne resnično želel narediti je vzeti to vesolje, ki ga vidite pred nami, ta habitat prerije in ga poustvariti v računalniku kot virtualno prerijo. Določena aroganca je, če trdiš, da lahko razčleniš virtualni ekosistem in ga zajameš v računalniku… Se mi zdi. Bila je super ideja.«
Van Dyne je najel raziskovalce za zbiranje podatkov o vsem, kar je živelo na preriji in kar je bilo pod zemljo. Zgradili so stroj, ki je prepotoval več sto kilometrov in zbiral insekte in druge male živali. Te so nato secirali, da bi ugotovili kaj so jedle. Drugi raziskovalci so sledili večje živali, da bi podrobno odkrili kaj jedo.
Dave Swift in Sam Bledsoe, projekt »Grasslands« (pašniki)
»Imeli smo študenta, ki je sledil antilopam. Hodil je ob njih in jih opazoval kaj jedo. Vsakič ko so ugriznile v rastlino je v svoj snemalnik povedal: »Ugriz prerijske trave, ugriz slezenaste…«. Včasih so pojedle kaj, kar ni mogel ugotoviti kaj je, zato se je ustavil, odprl usta živali, ji vzel hrano iz ust, pogledal kaj je, položi hrano nazaj in nadaljeval. Bizonom so v trup naredili luknjo, v kateri so lahko pogledali kaj je bizon zaužil in to preverili še pod mikroskopom. Potem smo pridobljene podatke vpisali na list. To smo oddali Davu, ki je upravljal s podatki. On je nato podatke zapisal na IBM kartice, ki jih je nato prebral računalnik in jih shranil na magnetni trak.«
George Van Dyne je podatke nato uporabil, da je ustvaril obsežen, izjemno zapleten model, ki simulira kako različni elementi sistema, rastline in živali, medsebojno delujejo. Vsaka vrsta je imela svoj pod-model, ki je bil preko povratne zanke povezan z drugimi vrstami in njihovimi pod-modeli.
Dave Swift in Sam Bledsoe, projekt »Grasslands« (pašniki)
»To je pod-model kobilice, ki nam pove kaj se dogaja s kobilicami. Tukaj so plenilci. Na tej točki niso določeni. To pomeni, da bi tukaj lahko bil še en pod-model za ptice, male sesalce in druge morebitne plenilce kobilic. Tukaj je lahko še en pod-model, ki simulira recimo populacije škrjancev, ki so eni od plenilcev kobilic. Ta model potem zagotavlja informacije temu pod-modelu in z uporabo enačbe napoveduje umrljivost kobilic za ta dan.«
Toda, ko je George Van Dyne zagnal model se je zgodilo, kar se je zdelo nesmiselno. Nobenega stabilnega vzorca ni bilo zaslediti. Van Dyne je bil prepričan, da je model potreboval še več podatkov. Delal je vročično, včasih cele noči in v računalniški model vstavljal vse več informacij. S tem pa je problem samo slabšal. Teorija ekosistema je delovala za starejše ekologe, ker so brez milosti poenostavljali naravo. Van Dyne je s to goro podatkov v svojem računalniku v resnici poustvarjal kaotično nestabilnost narave. Van Dyne je leta 1981 pri starosti 48 let umrl zaradi srčnega napada in projekt se je s tem zaključil. Neuspeh eksperimenta označuje konec teorije sistemov, ki je zaznamovala ekologijo celih 50 let. Teorijo, ki pravi, da je nekje v naravi ultimativni red in ravnovesje.
Steward Pickett, ekolog
»Ravnovesje v naravi je iluzija, ki se je v naši kulturi tako močno oklepamo. To je povsem v nasprotju s tem, kar nam sporoča sodobna ekologija. Sodobna ekologija pravi, da živimo v zelo dinamičnem svetu. Zamenjati moramo to domnevo o ravnovesju v naravi. Moramo zavreči ta mit.«
Znanstvena podlaga je odpadla, toda idealistična vizija samo-organiziranega sistema je rasla še naprej. Razlog je bil v tem, da je v dobi množične demokracije, v kateri je posameznik nedotakljiv, politiki pa diskreditirani in ne vredni zaupanja, ponujal obljubo novega egalitarnega svetovnega reda.
Samo-organizirana mreža
V začetku tega stoletja se je ideja o samo-organizirajoči mreži ponovno pojavila v, kar se je zdelo, svoji prvotni radikalni obliki. V začetku leta 2003 je val spontanih revolucij zajel Azijo in Evropo. V vseh primerih je stotisoče ljudi preplavilo prestolnice Gruzije, Ukrajine in Kirgizije in strmoglavilo stare skorumpirane voditelje z oblasti. V vseh primerih se je zdelo, da za to ni odgovoren nihče. Toda potem so novinarji odkrili, da je pri tem odigral ključno vlogo internet. Skupaj je zbral milijone ljudi, ki so ustvarili revolucije, ki jih ni vodila nobena ideologija razen želje po samoodločbi in svobodi. Zdelo se je, da je to zmagoslavje vizije, ki se je začela z računalniškimi utopisti v Kaliforniji v 1960-ih. Sanjali so o času, v katerem bodo mreže med seboj povezanih računalnikov ljudem omogočale, da ustvarijo nove ne-hierarhične družbe, kot v eksperimentih s komunami, vendar v svetovnem merilu. Zdaj se zdi, da se te sanje res uresničujejo. V letu 2009 sta »Twitter« in »Facebook« igrala ključno vlogo pri organizaciji protestov v Iranu.
Al Gore, bivši podpredsednik ZDA
»Navdušujoča je bila zmožnost posameznikov v Iranu, da se povežejo s svetovnim občinstvom in svojimi kolegi v Iranu, ter zgradijo politično zavest v podporo demokraciji. To predstavlja nastajanje povsem novega informacijskega ekosistema.«
Toda v vseh teh revolucijah je ta novi občutek svobode trajal le za trenutek. V Ukrajini se je Viktor Janukovič, človek, ki so ga odstavili, vrnil na oblast in začel demontažo demokratičnih institucij. V Kirgizistanu je novi predsednik pobegnil zaradi obtožb o korupciji. Država je razklana zaradi etničnih konfliktov. Gruzija je na seznamu svetovne svobode tiska padla še nižje. V času revolucije je zasedala 73 mesto, danes zaseda 99 mesto. Kar je bilo v optimizmu revolucij pozabljeno je tisto, kar se je zgodilo tudi v eksperimentalnih komunah. Vsem je spodletelo. Večina ni trajala več kot 3 leta. Nekatere celo manj kot 6 mesecev. Kar jih je razdvojilo, je bilo prav tisto, kar bi naj odpravili – moč. Člani komun so odkrili, da so nekateri bolj svobodni kot drugi. Močne osebnosti so prevladovale nad šibkejšimi člani skupine, vendar pravila samo-organizirajočega sistema ne omogočajo organizirane opozicije temu zatiranju.
Molly Hollenbach, bivša članica komune »The Family«
»Prvotna ideja je bila zelo pozitivna – ustvariti enakopravno družbo, v kateri bi vsi lahko bili kar so in bi prav tako lahko prispevali v skupino dobro. Ampak prav pravila, ki so ustvarila to egalitarno skupino, so rezultirala v nasprotje sanj. To je privedlo do hierarhične strukture, v kateri eni prevladujejo nad drugimi zato, ker… niso vsi enako močni v soočenju z drugim.«
V komunah se je, kar bi naj bil sistem pogajanj med enakimi posamezniki, pogosto obrnilo v hudobno ustrahovanje.
Randall Gibson, bivši član komune »Synergia«
»V praksi je to pomenilo 20 do 30 minut poniževanja, kar je bila… strašna izkušnja običajno pospremljena s tišino drugih članov. Nihče ni rekel recimo: »Pomiri se, saj je dober fant«. Ni bilo nobene podpore. Pravilo je bilo »bodi na svojem«, kar pomeni »utihni, poslušaj in opazuj«.
Molly Hollenbach, bivša članica komune »The Family«
»Prevladoval je strah, ker… so ljudje, ki so bili bolj prevladujoči in so imeli več moči, lahko bi se…v njih je bila jeza. Ves čas je v hiši v ozadju vladal strah. Kot virus…v ozadju, kot vohunska programska oprema. Veš da obstaja, vendar ne veš kako se je znebiti.«
Neuspeh gibanja komun in usoda revolucij sta pokazala na omejitve modela samo-organizacije. Ni kos temeljnim dinamičnim silam človeške družbe – politiki in moči. Hipiji so sprejeli idejo mrežne družbe, ker so bili nad politiko razočarani. Verjeli so, da je ta alternativna organizacija sveta dobra, ker temelji na temeljnem redu narave. Toda to je bila fantazija. V resnici so sprejeli idejo, ki prihaja iz hladnega in logičnega sveta strojev. Danes, v naši dobi smo nad politiko razočarani vsi in to načelo organizirajočega stroja se je vzpostavilo in postalo ideologija naše dobe. Toda, če nase gledamo kot na sestavne dele sistema odkrijemo, da je zelo težko spremeniti svet. To je dober način organiziranja stvari, tudi uporov, vendar ne ponuja nobenih idej o tem kaj sledi in nas tako kot v komunah, pušča nemočne pred tistimi, ki so že na oblasti.
Naslednja epizoda bo pokazala kako smo se sprijaznili s tem prostovoljnim žrtvovanjem moči tako, da smo pričeli verjeti, da sami nismo nič drugega kot stroji.
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)