Zagotovo bolj tragične izkušnje, kot je bila tista med II. svetovno vojno, človeštvo še ni doživelo. Sam obseg in bestialnost destrukcije še danes presegata še tako divjo domišljijo. Zato se ne gre čuditi, da se je že med samim potekom vojne, tedaj, ko so v medije pricurljale prve vesti o zverinskosti nacističnega režima, pričel pojavljati resentiment zgrožene javnosti. Hkrati s to sveto jezo in težnjo po maščevanju pa tudi prepričanje, da je s psiho ne le neposrednih izvrševalcev teh nezaslišanih zločinov proti človeštvu, ampak kar s celotno nemško nacijo, nekaj hudo narobe. Nekateri so se spraševali celo, ali je ta sploh ozdravljiva! Tako lahko govorimo o nekakšnih konkurenčnih laičnih hipotezah glede nacistične osebnosti, o nemškem nacionalnem karakterju, celo o t.i. nemški enigmi. Tako naj ne bi bil nacizem nič drugega kot odraz same nemške kulture, ki je obstajala že prej več kot 100 let. Skratka, ozadje teh laičnih razlag je tvorila tipologija, pravzaprav mit, ki je nacistični osebnosti pripisoval čezmerno agresivnost, militantnost, pretirano discipliniranost, nedemokratično držo in seveda antisemitizem v sami srži. Še več, ta mit o nemškem narodnem značaju, ki so ga v mnogočem podpihovale zahteve široke javnosti in naravnost terjale prepričanje v njegovo psihopatsko naravo, je moral nujno pritegniti interes psihološke stroke.
Misterij nacistične duše pri nemških vojnih ujetnikih
Precej pozornosti je vzbudila že raziskava britanskega psihiatra Henryja Dicksa, ko je med leti 1942 in 1944 v ujetniškem taborišču opravil intervjuje z 138 zajetimi pripadniki nemških oboroženih sil. Ta temelji na psihoanalitičnih podmenah. Celotni vzorec vojnih ujetnikov je najprej razdelil na pet kategorij, ki so bile empirično definirane že prej in so predstavljale stopnjo pripadnosti sami nacistični ideologiji: najprej so to bili fanatični, z vsem srcem privrženi nacisti, nato pripadniki s pridržkom, pa nepolitični, potem pasivni ali ambivalentni in nazadnje še prepričani antinacisti. Temu je sledila izvedba obsežnih nedirektivnih, globinskih individualnih intervjujev, nakar so bili pridobljeni podatki tudi primerno statistično obdelani. Potrjene so bile številne hipoteze, najpomembnejše odkritje pa je bilo to, da so med zagrizenimi nacisti in vsemi ostalimi kategorijami obstajale znatne razlike glede družinskega ozadja, specifičnih osebnostnih potez ter tudi nekaterih psihopatoloških dispozicij. Tako so fanatični nacisti, pa tudi tisti s pridržkom, še posebej izstopali glede intenzivne identifikacije z očetom, pretirane poslušnosti ter konformnosti. Posledica tega je bil kasnejši transfer na institucionalne simbole nacističnega režima, s pretiranim poudarjanjem trdote, brezčutnosti in možatosti. Nasprotno pa je identifikacija z materjo umanjkala – namesto nje je bila očitna libidinalna dezinvesticija, pomanjkanje občutij nežnosti in strah pred šibkostjo ter nasploh tabu do vseh femininih vrednot. To pomeni, da je takšna oseba recimo lahko bila poročena, a je ta emocionalna vez štela manj, kot pa tista s politično stranko ali državo. V njihovem fantazmatskem svetu je Adolf Hitler igral vlogo večno mladega uporniškega starejšega brata. Analogno se je zavračanje ženskega principa pokazalo tudi v religioznosti. Avtoritarni so se izkazali za manj pripadne katoliški in protestantski veri, bolj so preferirali nekakšno plemensko božanstvo s poudarkom na fatalizmu (t.i. gottgläubig), pa tudi ateizem. Prav ta libidinalna konstelacija naj bi povzročila razvoj nacistične avtoritarnosti. Skladno s psihoanalitično teorijo se takšna libidinalna kateksa izteče v ekscesni sadizem z razvrednotenjem človečnosti, prevladujoči mehanizem projekcije negativnih ali sovražnih občutij do vsega tujega, kar ni skupno nemškemu duhu in kulturi ter nezavedne homoseksualne impulze, kot maskulino obliko protesta zaradi strahu pred žensko, ob poudarjanju kulta možatosti v obliki bojnega tovarištva. Visoka stopnja anksioznosti, ugotovljena pri zapriseženih pripadnikih nacistične ideologije, pojasnjuje vso to nezavedno dinamiko. Je namreč simptom njihove notranje konfliktnosti, groze pred tem, da bi vendarle pokazali svojo šibko, feminino plat svoje osebnosti in s tem izgubili naklonjenost vsemogočnega avtoritativnega vodje.
Nürnberško presenečenje
Če je bila že Dicksova medvojna raziskava dovolj odmevna in je vsaj z nekaterimi izsledki pritrdila tezi o psihopatološki nacistični osebnosti, pa se je resnično neponovljiva zgodovinska priložnost za psihodiagnostiko ponudila kar sama od sebe neposredno po koncu II. svetovne vojne (v letih 1945 in 1946) in to že na prvem procesu proti štiriindvajsetim najpomembnejšim nemškim vojnim zločincem pred mednarodnim vojaškim tribunalom. Nürnberško sodišče je namreč pooblastilo majorja, psihiatra Douglasa Kelleya in poročnika, psihologa Gustava Gilberta, da obdolžence psihološko pripravita oz. zagotovita primeren nivo njihove psihične kondicije, lucidnosti tekom samega procesa, kar je vsekakor predstavljalo enkratno priložnost, še posebej za poglobljeno psihološko eksploracijo. V ta namen je psiholog opravil testiranje njihovih intelektualnih sposobnosti z že tedaj na široko uporabljanim inteligenčnim testom Wechsler – Bellevue, skupaj s kolegom pa sta raziskala še globlje osebnostne vzgibe z Rorschachovim diagnostičnim projekcijskim preizkusom.
Toda šele v 90. letih prejšnjega stoletja je skupina avtorjev (Zillmer, Harrower, Ritzler, Archer) prvič poobjavila originalne Rorschachove protokole in opravila statistično analizo teh podatkov ter tako omogočila vpogled v dotlej neznane skrivnosti nacistične psihe. Prva presenetljiva ugotovitev se je nanašala na izmerjeno nadpovprečno do visoko nadpovprečno inteligentnost teh predstavnikov najvišjega vojaškega ranga v Tretjem rajhu, saj je njihov povprečni IQ skor znašal kar 128 točk. Najvišji, malodane maksimalno možni rezultat (IQ = 143) je dosegel pozneje sicer oproščeni gospodarstvenik Hjalmar Schacht. Nadaljnje presenečenje je sledilo z globinsko analizo osebnostne strukture – ta je namreč prinesla kontroverzne rezultate. Že originalna avtorja teh preiskav, psihiater Kelley in psiholog Gilbert, sta se razhajala pri končni interpretaciji Rorschachovih protokolov. Prvi je zaključil, da vojni zločinci sicer res niso »idealno normalni«, niso pa tudi resno moteni. Drugi pa je bil prepričan, da so nacisti, še posebno SS formacije, negovali specifični osebnostni stil, ki pa je bil v osnovi odraz patologije bolane družbe, oz. same nemške kulture. Avtorja se tudi zaradi drugih razlogov nista nikoli mogla uskladiti glede avtorskih pravic za načrtovano skupno knjigo, tako da ta nikoli ni izšla. Prav tako ni bilo nobene predstavitve na kakem kongresu. A se žal ni končalo le pri njiju. Avtorji, ki so v naslednjih letih in desetletjih celo z izboljšanimi metodološkimi prijemi proučevali te originalne protokole, so se zapletli v kontradiktorne interpretacije. Ključna dilema je bila ta, ali lahko pri skupini teh vojnih zločincev uzremo nek prepoznaven, skupen psihopatološki vzorec (t.i. nacistično osebnost), ali pa gre za relativno normalne ljudi brez izstopajoče psihopatologije. V slednjem primeru bi lahko govorili o banalnosti zla, kakor jo pojmuje že Hannah Arendt, ko so največjih bestialnosti zmožni povsem običajni, normalni ljudje.
Eno od najbolj celovitih analiz je kasneje, leta 1975 opravila Molly Harrower. Njena ključna ugotovitev je bila, da ne obstaja nek uniformen, značilen patološki osebnostni vzorec, na osnovi katerega bi si lahko razložili nepojmljiva grozodejstva, ki so jih bili ti nacistični veljaki zmožni izvršiti. Njihovi Rorschachovi protokoli so se namreč zelo razlikovali med seboj, vse od izvrstne prilagojenosti, do popolne osiromašenosti, pravzaprav so indikatorji za celotno skupino kazali celo značilnosti normalne distribucije. Nasprotno pa sta še istega leta Miale in Selzer opredelila to skupino ne le kot tako, ki si deli skupno ideologijo, ampak da njeni člani prav tako posedujejo podobno osebnostno stukturo. Podobno je nekaj let za njo razmišljal še Ritzler, ki je uporabil kvantitativni pristop vrednotenja protokolov in našel, da se rezultati te skupine resnično razlikujejo od rezultatov kontrolne skupine (ta je bila izenačena glede starosti in stopnje patologije), vendar ne tako zelo, kot sta predvidevala Miale in Selzer. Ritzler je opazil še, da nürnberški nacisti niso kazali znakov psihoze, kakor tudi ne depresivnosti ali anksioznih motenj. Prej kot to jih je označil za »uspešne psihopate«, kar bi pomenilo, da so bili bolj ko ne oportunistični, a ne resno osebnostno moteni ali sadistični. Ritzlerjeva interpretativna pozicija se tako zdi nekje vmes med razlagami resne psihopatologije in tiste o banalnosti zla, ki jo počnejo običajni ljudje.
Končno so avtorji Eric Zillmer, Molly Harrower, Barry Ritzler in Robert Archer, ki so leta 1995 izdali dragoceno knjigo The Quest for the Nazi Personality: A Psychological Investigation of Nazi War Criminals, s poobjavo originalnih Rorschachovih protokolov in njihovo reevalvacijo predvsem po letu 1975, podali zgoščeno interpretacijo na sledeč način: nacistične elite res ne moremo imeti za povsem »normalne«, a jih prav tako ne moremo uvrstiti niti v nobeno od gnoseoloških kategorij mentalnih motenj. Pri njih ne gre za abnormalnost v psihiatričnem smislu, temveč bolj za osebnostne lastnosti, od katerih najbolj izstopa manjša avtonomnost delovanja v stresnih situacijah, izkrivljena samopodoba, tudi narcisistična grandioznost. Presenetljivo pa depresivnost ni indicirana, prav tako ni razvidna pretirana impulzivnost ali sadizem. Večina izpade za tipične birokrate, brezmejno privržene nacistični ideologiji in brezpogojno poslušne svojemu führerju.
Danski poduk
Vendar se s tem saga o nacističnih vojnih zločincih ne konča. Če pri nacistični voditeljski eliti o kaki resni psihopatologiji vendarle ni mogoče govoriti, ali je potemtakem morda kaj drugače pri tistih nacistih, ki so zasedali nižje hierarhične ravni, torej pri onih, ki so neposredno izvrševali ukaze? Na srečo obstajajo znanstveni dokazi tudi v tem primeru. Manj je sicer znano, da so leta 1946 v Kopenhagnu sodili predvsem danskim kolaborantom in nekaterim pripadnikom nemške vojske, pri katerih so prav tako aplicirali Rorschachovo projekcijsko tehniko. Celotni vzorec je štel 207 obdolžencev, ki niso bili na vodstvenih pozicijah, od teh je bilo uporabne protokole mogoče najti pri 22 pripadnikih nemške vojske in pri 148 danskih kolaborantih.
Za namene raziskave so raziskovalci specificirati težo storjenih zločinov, ti so zaobsegali vse od tistih najhujših (npr. večkratni umori), pa do nenasilne kolaboracije (npr. administracija, straža itd.). Vsak protokol je bil ovrednoten vsaj trikrat v različnih časovnih obdobjih in to z izpopolnjenim Exnerjevim sistemom. Zanesljivost različnih ocenjevalcev je pri vseh ocenjevalnih kategorijah presegala 85%. Je pa nastopil problem, ker originalni ocenjevalci tekom same aplikacije niso obdolžencem zastavljali dodatnih vprašanj, ki bi natančneje razjasnila njihove odgovore. Da bi ugotovili, koliko takšen metodološki manko vpliva na veljavnost rezultatov, so kasneje izpeljali kontrolni preizkus z vzorcem normalnih in psihiatrično obravnavanih oseb, pri čemer so enkrat uporabili metodo dodatne preiskave, drugič pa ne. Izkazalo se je, da kadar sta vsebina in lokaliziranost odgovorov na Rorschachovih predlogah jasno specificirani, takšna dodatna vprašanja ne prispevajo veliko h končnemu rezultatu. Po drugi strani pa izostanek takega dodatnega postopka vpliva na tiste končne rezultate, ki temeljijo na določanju barv, osenčenosti in t.i. posebnih skorih. Vse te omejitve so tako prispevale k skromnejši interpretaciji pridobljenih protokolov, kar pa ne pomeni, da je empirična vrednost same študije minornega pomena. Te rezultate so nato primerjali s tistimi, ki so jih pridobili iz kontrolnega vzorca.
Odločilna razlika se je pokazala v kognitivnih resursih in socialnih veščinah, potrebnih za toleranco na stres, kjer so nacisti izkazali bistveno večje deficite, čeprav drugače ni bilo povečane ravni subjektivno doživetega stresa, niti pretirane občutljivosti za situacijski stres. Manj je torej razvita sposobnost rezoniranja, procesiranje informacij je preprosto, upoštevajo se najbolj očitne vidiki izkustva, ne toliko subtilni, niansirani. Zmožnost introspekcije je ravno tako nižja, domišljija skromna, način reševanja problemov manj prilagojen. Njihov spoznavni stil temelji na preprostih, celo neobičajnih shemah, ki popačijo realnost, od tod predsodki in fanatizem, kateri osmišljajo izkušnje. Ideacija ali proces tvorjenja idej je prej ekscentričen ali bizaren, ni pa še psihotičen. Negotovost pri sprejemanju lastnih odločitev vodi do submisivnosti, adaptacijskega mehanizma stabilizacije zunanjega okolja. Iz vsega tega sledi tipična afektivna značilnost nacistov, ki se razen ob manjši ekspresivnosti kaže predvsem v doživljanju emocionalnega stresa (anksioznost, depresivnost), ne pa toliko kognitivnega (občutja krivde, zaskrbljenost). Nadalje, socialne relacije so osiromašene oz. pasivne, čeprav ne moremo reči, da se izogibajo tesnejšim socialnim stikom. Z drugimi besedami, čeprav je pri njih prav tako prisotna potreba po bližini, pa jim izpolnitev te vendarle ne prinaša tolikšnega zadoščenja, kakor običajnim ljudem, oz. sploh nimajo razvite kapacitete, da bi sprejemali intimnost. Da gre res za problematično odzivanje v realnih medosebnih odnosih, nas prepriča njihovo dojemanje sebe in drugih, kot da bi šlo za objekte, ki jih je moč le izkoriščati ali z njimi manipulirati. Samopodoba je deficitarna, manjka jim samozaupanja. Mnogi izražajo občutke prikrajšanosti.
In nenazadnje, čeprav je sadizem povezan z agresivnostjo, je bil očiten le pri kaki tretjini najbolj nasilnih obdolžencev. Gre za posebej intrigantno vprašanje, ki izhaja iz prej omenjene široko sprejete hipoteze o nacistični osebnosti, s katero bi pojasnili storjena grozodejstva. Ravno za ta namen sta Ritzler in Saraydarian mnogo kasneje, leta 1986, primerjala Rorschachove protokole petdesetih najbolj nasilnih obdolžencev s prav toliko nenasilnimi. Pokazalo se je, da samo kakšna tretjina nasilnih respondentov izkazuje sadizem, vsi ostali v tej skupini pa dosegajo podobne rezultate, kot tisti v nenasilni skupini. Iz tega bi lahko sklepali, da grozodejstev ne počenjajo samo najbolj brutalne osebe, ampak v veliki meri, ravno tako, kot je razmišljala že Hannah Arendt, povsem običajni ljudje.
Neponovljiva validacijska študija avtoritarnosti
Raziskave na vzorcih pripadnikov najbolj zločinskega totalitarnega režima v zgodovini človeštva, kot je to nacizem, so seveda neponovljive, zato pa toliko bolj dragocene za razumevanje psiholoških vzgibov, ki so privedli te posameznike do izvrševanja takšnih nepredstavljivih grozodejstev. Kot tretjo tovrstno študijo velja omeniti še tisto, ki sta jo med leti 1962 in 1966, torej po skoraj dvajsetih letih po končani II. svetovni vojni, opravila John M. Steiner in Jochen Fahrenberg in sicer pri bivših pripadnikih SS formacij ter regularne nemške vojske (Wehrmacht). Ta raziskava je bila sicer veliko kasneje, leta 2000 še dodatno obdelana in reanalizirana zaradi prejšnjih metodoloških pomanjkljivosti. O tem neponovljivem raziskovalnem podvigu je bilo obširneje govora na tem portalu že prej, zato sedaj samo povzemimo ključne ugotovitve. Tukaj ni šlo le za ugotavljanje razlik v osebnostnih dispozicijah, zlasti avtoritarnosti med obema vojaškima formacijama, ampak tudi za verjetnost persistiranja teh dispozicij po preteku daljšega časovnega obdobja, še posebej, če vzamemo v obzir, da je Nemčija po porazu v II. svetovni vojni bila deležna intenzivne denacifikacije, torej popolnoma drugačne indoktrinacije v smeri sprejemanja demokratičnih zahodnih vrednot.
Da je izvorna raziskava sploh stekla, je bil zaslužen nekdanji nemški general Felix Steiner, ki je zagotovil dovolj velik vzorec 229 bivših pripadnikov SS grupacij in 202 bivših pripadnikov regularne nemške vojske (Wehrmacht), katerim sta avtorja nato poslala vprašalnik. Vključeni so bili respondenti iz večih nemških dežel. Oba subvzorca (pripadniki SS, pripadniki regularne vojske), sta bila dokaj izenačena glede neodvisnih spremenljivk: starosti, družinskega statusa in drugih variabel, sta se pa kljub temu precej razlikovala glede stopnje izobrazbe. Z namenom izboljšanja zanesljivosti je bila kasneje v reanalizi (leta 2000) uporabljena metoda primerjanja v parih, katera je izničila razlike, nastale zaradi demografskih dejavnikov.
Če pustimo ob strani številne razlike prav v demografskih značilnostih, od katerih je morda najbolj indikativna nižja stopnja izobraženosti bivših pripadnikov SS, za razliko od pripadnikov Wehrmachta, kar bi indiciralo, da slednje v manjši meri privlači dogmatična avtoritarna organizacijska struktura, se za našo razpravo zdijo pomembnejše tiste pri posameznih stališčih in še posebej osebnostnih dispozicijah, torej globljih determinantah osebnosti. Tako se izkaže, da so bivši pripadniki SS formacij v večji meri preferirali lojalnost in vprašanje časti, manj pa pravičnost. Zanje je poklic vojaka tudi bistveno pomembnejši. Všeč so jim bile vojaške koračnice in celo Wagner. Najpomembnejši izsledki te raziskave pa so bili tisti, dobljeni z aplikacijo F – skale, ki kot vemo, meri avtoritarnost oz. kakor bi dejal Adorno, fašistični potencial. Razlika med pripadniki SS in Wehrmachta se je izkazala za visoko statistično signifikantno (p < 0,0001), kar pomeni, da je obstajalo manj kot 0,01% možnosti, da so razlike med obema subvzorcema nastale slučajno. Očitno je res deloval nek sistematični dejavnik, v tem primeru lastnost avtoritarnosti, ki jo meri ta skala. Višje vrednosti pa so našli še pri starejših in manj izobraženih. S to študijo sta Steiner in Fahrenberg res prepričljivo pokazala, kako nacistična ideologija pušča dolgotrajne, globoke sledi v človeški psihi, pa četudi so ti isti posamezniki dolga leta po končani II. svetovni vojni bili deležni povsem drugačnih družbenih vplivov (demokratični parlamentarizem).
Avtoritarni sledilci kot kača na naših nedrih
Spoznanja teh, v veliki meri spregledanih davnih raziskav, ponujajo pomenljivo refleksijo za današnji čas, čas nenehnih in vztrajnih poskusov prevrednotenja demokratičnih vrednot, tistih, katerih realizacijo smo imeli enkrat za vse večne čase za gotovo dejstvo. Živimo v času zaslepljenega fanatizma. Živimo obkroženi s sodržavljani, ki so za svojega idealiziranega voditelja pripravljeni storiti čisto vse. Zanj iti do pekla in nazaj. In početi vse tisto, kar zahteva, tudi najbolj gnusne zločine, kot jih je nacistična soldateska med II. svetovno vojno. Marsikdo morda z nejevero zavrača te skrajne možnosti, kot da se v današnjem svetu, v civiliziranih državah zahodnega sveta ne morejo več ponoviti nočne more iz preteklosti. Kaj res ne? Kaj pa januarski dogodki v ameriškem Kapitolu? Koliko je manjkalo do masakra zaradi Trumpove hujskaške neobrzdanosti? Se pri nas v Sloveniji ne more pripetiti kaj podobnega? Kaj nam garantira da se Janši in njegovim jastrebom v SDS lepega dne ne bo »utrgalo«? Sedimo na sodu smodnika, vžigalna vrvica je pripravljena in avtoritarni voditelj se igra z vžigalnikom. Smodnik bo sicer ostal za zmeraj, a na ozaveščenih, demokratičnih institucijah in posameznikih je, da odstranijo te piromane in oblikujejo takšne družbene mehanizme, ki jim bodo kolikor se le da, onemogočali vzpon na oblast.